Fran > SSKJ

1. 1. nenadoma se pojaviti, prikazati zaradi lastne svetlosti: svetloba, zarja sine / odšli so, še preden je sinil dan se je zdanilo
   // izza oblakov je sinila luna posijala
   // v očeh ji je sinila groza
   // nenadoma se pojaviti, prikazati sploh: iz megle je sinila senca ženske postave / kot blisk mu je v glavo sinil spomin nenadoma se je spomnil
2. 2. z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: kdaj jim sine svoboda / naj ji sine sonce sreče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. iti za kom po sledi: pes sledi divjadi, zajcu; sledil jima je po razliti barvi; lovec sledi obstreljeno srno po kapljah krvi / iskalci so sledili njene stopinje v snegu
   // neopazno, skrivaj iti za kom z določenim namenom: detektiv mu je sledil; sledil ji je v primerni razdalji / oče mu neprestano sledi ga nadzoruje
2. 2. gledati kaj, kar se giblje, premika: gledalci so napeto sledili igralčevim kretnjam; sledil jo je s pogledom; sledil je ptico z očmi, dokler ni izginila med drevjem
3. 3. hoditi, iti za kom: oče je hodil spredaj, otroci so mu sledili / otrok je sledil materi za petami / odšel je v Ameriko, žena pa mu je sledila čez dve leti
4. 4. knjiž. hoditi, iti po čem, v čem: sledili so ozki poti skozi grmovje; sledili smo rov in prišli v večjo jamo / slediti reki iti ob njej; pren. sledil je toku svojih misli
5. 5. prihajati, biti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem: ozkemu hodniku je sledilo nekaj stopnic; poročilu je sledila razprava; romantiki sledi realizem; veselju sledi žalost; dogodki so si hitro sledili / mrzli noči je sledilo sončno jutro / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta nadaljevanje sledi
   // dov. in nedov. neposredno po kom drugem prevzeti njegov položaj, funkcijo: po dveh letih mu je sledil mlajši predsednik; vladarju je sledil njegov sin
6. 6. biti posledica česa: prestopku je sledila kazen / nemirom so sledili ostri ukrepi
7. 7. publ. ravnati se po kom, posnemati: v tem je sledil svojemu vzorniku / slediti tujemu zgledu / slediti modi oblačiti se po najnovejši modi; v novejšem času sledi ljudski pesmi piše ljudskim pesmim podobne pesmi
   // upoštevati pri svojem ravnanju: za našo varnost je zelo pomembno, da sledite mojim nasvetom, navodilom; ljudstvo je sledilo pozivu k uporu; slediti ukazu ubogati ga
   // žival sledi nagonu
8. 8. z gledanjem, poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: slediti filmu, koncertu, pouku; pogovoru so lahko sledili tudi drugi / predavatelju je lahko sledil, ker je govoril preprosto / pozorno slediti razlagi jo poslušati; publ. gledališki predstavi je sledil po televiziji jo gledal
   // sproti se seznanjati s čim: slediti dogodkom, gospodarski problematiki, razvoju tehnike
9. 9. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz razprave sledi, da je treba storilnost povečati / kaj sledi iz tega se lahko sklepa
   // kakšen nauk sledi iz te zgodbe kakšen je nauk te zgodbe
   ● ekspr. blisk je sledil blisku bliskalo se je v zelo kratkih presledkih; publ. uspeh je hitro sledil je bil viden, se je pokazal; narekoval je hitro in mu nisem mogel slediti sproti zapisovati besedilo; star. tod sledimo hiše iz kamna so hiše iz kamna; star. stezo smo težko sledili steza je bila zelo slabo vidna, opazna; star. sledil je za prijateljem v sobo šel; star. slediti za zlatom iskati ga; pisar. besedilo prvega člena se dopolni, kot sledi z besedilom, ki se neposredno navaja; sledi mu kot senca je vedno v njegovi družbi; neopazno, tiho hodi za njim
   ♦ mat. iz obeh formul sledi, da je a večji kot b sklep, zaključek obeh formul je; mont. slediti sloj, žilo z delanjem prečnikov iskati sloj premoga, žilo rude, ugotavljati lego, količino premoga, rude

sledíti se star.  biti viden, opazen: razvaline gradu se še dobro sledijo; po travi so se sledile stopinje

sledèč -éča -e: sledeč materi v kuhinjo, je tiho zaprl vrata; na spremembo glasu vpliva sledeči j; hitro si sledeči poki
● publ. predlagam sledeči dnevni red tak(le), takšen; sledeče jutro drugo, prihodnje; sam.: publ. poročam sledeče tole

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. ki ni popolnoma temen: temačen prostor / temačen dan / temačna senca
2. 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: temačen človek; zakaj si spet tako temačen
   // ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: temačen obraz, pogled
3. 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti temačno mladost / temačne misli, slutnje
   // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: temačne blodnje; temačne grožnje

temáčno prisl.: temačno gledati; temačno pobarvan / v povedni rabi tako temačno je bilo, da je prižgal luč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. s sunkovitim potegom spraviti z drevesa, rastline: utrgati jabolko; utrgati list z veje / utrgal si je najlepši cvet
   // s sunkovitim potegom ločiti od tal: utrgati jurčka; utrgati rožo
2. 2. s sunkovitim potegom narediti, da kaj ni več celo, skupaj: utrgati nit, vrv; jermen se je utrgal / lestenec se je utrgal; pes se je utrgal z verige
3. 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: utrgali so mu od plače; utrgati večji znesek
4. 4. ekspr. vzeti, odvzeti: utrgali so mu del zemljišča / šola mu utrga veliko časa; lahko si utrga čas za to; utrgati si spanec
   ● ekspr. utrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin

utŕgati se 
1. 1. nenadoma ločiti se od celote, podlage: plaz se je utrgal; s strehe se je utrgal sneg / pobočje se je utrgalo
2. 2. ekspr. nenadoma oditi, oddaljiti se: iz gruče se je utrgalo dekletce; od čete se je utrgalo nekaj jezdecev / pozno se je utrgal od vesele druščine odšel
   // v temi se je utrgala senca pojavila
   // iz grma se je utrgal zajec je stekel
3. 3. ekspr. nenadoma postati viden, slišen: na nebu se je utrgal blisk; od nekod se je utrgal človeški glas; v dvorani se utrga ploskanje
   ● žarg. tako se ga je napil, da se mu je utrgal film zelo; ekspr. sredi stavka se mu je utrgal glas nenadoma ni mogel več govoriti; ekspr. iz nje se je utrgal pretresljiv jok, krik pretresljivo je zajokala, zakričala; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje

utŕgan -a -o: denar, utrgan od plače; utrgana roža

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. a) iti, priti k njemu: vabljivi kraji / vabljive izložbe; vabljiva senca dreves / vabljivi vonji iz kuhinje
2. b) iti kam sploh: vabljiv večer; vabljivo sonce
3. c) spoznati ga, seznaniti se z njim: vabljiv film / vabljiva vsebina
4. č) dobiti, imeti ga: vabljivi predmeti na stojnicah / vabljive jedi / vabljive ustnice
5. d) lotiti se ga, začeti ga: vabljiva naloga; vabljiva gledališka vloga; vabljivo delo / za pisatelja vabljiva snov / vabljivi sprehodi v gozdu
6. e) izkoristiti ga: vabljive cene; vabljiva priložnost

vabljívo prisl.: vabljivo dišati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. večkrat vleči: vlačil je vrvico gor in dol / vlačiti ladje v pristanišče / ekspr. za seboj vlači dolgo ogrinjalo vleče
2. 2. spravljati les v gozdu do poti tako, da drsi po tleh: vlačiti s konji / vlačiti hlode
3. 3. ekspr., s prislovnim določilom spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj: vlačiti pohištvo iz ene sobe v drugo / ni hotel vlačiti košare s police nad njegovo glavo jemati; vlačil je žemljo po rokah jo preprijemal, prestavljal
4. 4. ekspr. nositi, zlasti kaj težkega: težko vlači s seboj vso opremo / zmeraj vlači s seboj ves denar ima, nosi
5. 5. ekspr., s prislovnim določilom spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: dolgo so jih vlačili po zaporih / vlači jo na različne prireditve, čeprav je ne zanimajo vodi
6. 6. nar. branati: orati in vlačiti
   ● ekspr. spet vlači na dan nekdanje doživljaje se jih spominja, pripoveduje o njih; star. vlačiti koga po zobeh opravljati, obrekovati

vlačíti se in vláčiti se 
1. 1. s prislovnim določilom premikati se, stalno dotikaje se podlage: krilo se vlači za njo po tleh
2. 2. ekspr. s težavo hoditi: z opotekavimi koraki se vlači za plugom; vlačiti se kot megla, senca
3. 3. ekspr. potepati se, pohajkovati: doma je toliko dela, ti pa se vlačiš kdo ve kod / štiri leta se je vlačil po frontah je bil
4. 4. ekspr. pojavljati se na večji površini: megle, oblaki se vlačijo po dolini
5. 5. ekspr. opravljati spolne odnose za plačilo: preživlja se tako, da se vlači
6. 6. slabš. imeti s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne odnose: vlači se z ničvrednimi ženskami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem naredi, da ni več na določenem mestu: pravkar je zapustil dvorano; vojaki so zapustili položaje; večkrat na dan zapusti stanovanje / zapustiti volišče / zapustiti zabavo, zborovanje / vlak je zapustil postajo odpeljal z nje
   // izraža, da osebek naredi, da ne prebiva, živi več kje: zapustiti dom, domovino; zapustiti rojstni kraj / medved je že zapustil svoje bivališče; mladiči so zapustili gnezdo
2. 2. izraža, da osebek naredi, da preneha biti, se nahajati skupaj s kom: dokler je bila pot neznana, ga ni zapustil; pes ni zapustil ranjenega gospodarja / tu cesta zapusti reko preneha potekati ob njej
   // ekspr. senca ga ne zapusti
   // izraža, da osebek naredi, da preneha bivati, živeti skupaj s kom: otroci so odrasli in zapustili starše / zapustiti družino / bolna žival zapusti čredo; samica zapusti mladiče / v osmrtnicah nenadoma nas je zapustil naš oče je umrl
3. 3. narediti, da preneha določeno razmerje s kom: dekle ga je zapustilo; mož je zapustil ženo
   // prenehati skrbeti za koga, pomagati komu: prijatelji ga niso zapustili; velik revež je, vsi so ga zapustili; v stiski, težavah ga niso zapustili
4. 4. narediti, da kdo kaj dobi kot dediščino: domačijo, posestvo je zapustil sinu; zapustil mu je veliko premoženje / ekspr. žena mu je ob smrti zapustila dva otroka / ekspr. po končani šoli je knjige zapustil bratu dal, prepustil
5. 5. narediti, povzročiti, da kje je, ostane, kar izraža dopolnilo; pustiti: tat ni zapustil sledov / težko življenje ji je zapustilo številne gube na obrazu / umrli ni zapustil oporoke ni naredil
   // pog. predstava je zapustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala; ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest
6. 6. nav. ekspr. izraža prenehanje sposobnosti, stanja pri kom, kot ga določa samostalnik: zapustil ga je razum, spomin, vid / telesne moči so ga zapustile / dobra volja ga je zapustila; nenadoma ga je zapustila zavest
7. 7. pretrgati svojo dejavno vključenost v kaj: zapustiti šolo, tovarno / zapustiti delo, službo
8. 8. publ. ne upoštevati: v svojih delih je večkrat zapustil načela estetike
   ● ekspr. sreča ga je zapustila prenehal je biti uspešen; ekspr. zapustiti kolesnice starega nehati živeti, delati po starem, ustaljenem načinu; kmalu bo zapustil posteljo ozdravel; evfem. zapustiti (ta) svet umreti

zapustíti se nav. ekspr.  zanemariti se: ženske se v teh letih rade zapustijo / postal je odličen mojster, toda kmalu se je zapustil

zapustívši star.: zapustivši prijateljico, je stekla proti domu

zapuščèn -êna -o 
1. 1. deležnik od zapustiti: skrbeti za zapuščene otroke; umrl je od vseh zapuščen; pravkar zapuščena soba
2. 2. ekspr. neurejen, zanemarjen: zapuščen sadovnjak; vrt je zaradi bolezni gospodarja čisto zapuščen
3. 3. ekspr. prazen, nenaseljen: zapuščena vas / okoli doma je bilo vse tiho in zapuščeno / zapuščeni rovi v rudniku
4. 4. ekspr. osamljen, sam: po smrti moža se je počutila zelo zapuščena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

zíbati se tudi zibáti se, in zíbati se 
1. 1. enakomerno se premikati sem in tja ali navzgor in navzdol okrog svoje osi: ob lepi melodiji se je njeno telo začelo zibati; zibati se po taktu; pri hoji se ziblje v bokih; cveti, veje se zibljejo v vetru; zibati se kot pijanec, raca / ekspr. drobna senca se je zibala po cesti zibajoč se šla
   ♦ navt. ladja se ziblje se premika navzgor in navzdol okrog vzdolžne osi
2. 2. zibajoč se biti, nahajati se kje: čoln se ziblje ob pomolu; ekspr. na prsih se mu zibljejo medalje / v vrču se je zibalo vino / ekspr. na ustnicah se mu ziblje sladek smehljaj / ekspr. cesta se je zibala pod njim zaradi vrtenja v glavi se mu je zdelo, da se cesta ziblje pod njim

zibáje: zibaje se oditi, se približati

zibajóč -a -e: zibajoč se premikati; zibajoči se koraki; v vetru zibajoča se svetilka

zíban -a -o: ziban dojenček; ves rod je bil ziban v tej zibelki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. ki vztraja v ljubezenskem razmerju do koga: zvest zakonski par; zvesta žena; zvesto dekle / svoji ženi ni bil dolgo zvest; bila sta si zvesta vse življenje, ekspr. do groba
   // ki vztraja v naklonjenem razmerju do koga, česa: ima zveste prijatelje; generalu zvesti vojaki / zvest pes / ekspr. domovini zvesti sinovi
   // ki koga vedno spremlja, je pri njem: že dvajset let dela v podjetju, res je zvest; ekspr.: zvesta puška, torba; zvesta senca / mačka je zvesta hiši / ostal je zvest rodnemu mestu ni se odselil iz njega
2. 2. ki zanesljivo, skrbno opravlja naloge: zvest pomočnik, sodelavec; dal mu je zvestega varuha; postaviti zveste straže
   // ki izraža, kaže zanesljivost, skrbnost: dobiti priznanje za zvesto službo; zvesto izpolnjevanje dolžnosti; zvesto sodelovanje
3. 3. ki kaj vztrajno dela: zvesti bralci revije; imeti zveste poslušalce; njegova zvesta spremljevalka
   // v povedni rabi, z dajalnikom ki česa ne opusti, ne preneha upoštevati: biti zvest načelom, navadi, prepričanju; ostati zvest kaki dejavnosti; zvest veri staršev / ekspr. ostal je zvest mazilu še naprej ga je uporabljal
4. 4. ki je dolgo iskreno usmerjen do koga: zvesta ljubezen; zvesto prijateljstvo, tovarištvo
5. 5. popolnoma skladen, ujemajoč se s predlogo, stvarnostjo: zvest prevod pesmi; zvesta kopija slike; njegovo delo je zvesta podoba resničnosti; dokumentarno zvesto pričevanje / oči so zvest odsev razpoloženja
   ● ekspr. cigaretam je bil zvest vse življenje kadil je; ekspr. bil je zvest obljubi izpolnil jo je; ostal je zvest reviji ni je prenehal brati; ni prenehal sodelovati v njej; bil je zvest samemu sebi ravnal je v skladu s svojimi nazori, navadami; pesnik je bil zvest življenju spoštoval, upošteval je njegove zakonitosti; ostal je zvest njegovemu spominu ravnal, delal je tako, kot je on naročil, pokazal; zveste oči iskrene, vdane; ekspr. zemlja čaka zveste roke človeka, ki jo bo skrbno obdeloval; kdor je v malem zvest, temu daj veliko v pest kdor vestno izpolnjuje lažje obveznosti, naloge, temu se lahko zaupajo tudi bolj odgovorne
   ♦ jur. pogodbi zvesta stranka stranka, ki izpolnjuje pogodbene obveznosti

zvésto tudi zvestó 
1. 1. prislov od zvest: zvesto čakati, ljubiti; zvesto hraniti spominke; zvesto mu je služil, stal ob strani; zvesto upoštevati navodila; zvesto varovati koga; vse si je zvesto zapomnil natančno, točno
2. 2. ekspr. pozorno, zbrano: zvesto gledati, poslušati koga
   // vneto, vdano: zvesto obljubiti, priseči kaj; sam.: ni imel dosti zvestih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.