Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
govoríti -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ī í)
1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč
// biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori
// preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral
2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo
// z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače
3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti
4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval
5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek
6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali / ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti?
7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim
8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil
● 
fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
    govorèč -éča -e:
    jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega
    govorjèn -êna -o:
    govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten
Celotno geslo Sinonimni
govoríti -ím nedov.
1.
komu kaj o čem izražajoč misli z oblikovanjem besed, stavkov z govorilnimi organi delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani
SINONIMI:
slabš. bebljati, slabš. besedičiti, knj.izroč. besediti, knj.izroč. besedovati, slabš. blebetati, slabš. blekati, slabš. blesti, slabš. brenkati, slabš. bubljati, slabš. cmevkati, slabš. čeljustati, ekspr. čenčati, slabš. česnati, ekspr. čivkati, slabš. čvekati, slabš. devetkati, slabš. gagati, slabš. gobcati, slabš. gobezdati, slabš. gofljati, zastar. golčati, slabš. govoričiti, zastar. izgovarjati, zastar. izrazovati se, star. izrekati, slabš. jezikati, slabš. klatiti, ekspr. klepetati, slabš. klestiti, slabš. klobasariti, slabš. klobasati, slabš. klobuštrati, slabš. klopotati, slabš. kokodajsati, slabš. kokodajskati, slabš. kokodakati, slabš. kolcati, slabš. krakati, slabš. kvakati, star. kvantati, slabš. kvasati, slabš. kvasiti1, slabš. lajati, zastar. lepetati, ekspr. lopotati, nar. marnjati, slabš. meketati, slabš. mlatiti, slabš. mleti2, ekspr. omenjati, slabš. otepati, ekspr. peti1, ekspr. praviti, ekspr. prepevati, nar. prezati, zastar. pričati, sleng. prijavljati, ekspr. pripovedovati, ekspr. rabiti jezik, ekspr. razkladati, ekspr. razpletati, ekspr. razpredati, slabš. regljati, star. rekati, slabš. rezgetati, ekspr. robiti, ekspr. ropotati, pog. slišati, ekspr. sukati jezik, ekspr. šušljati, ekspr. trditi1, slabš. trobentati, slabš. trobezljati, slabš. tvesti, star. uganjevati, ekspr. ugibati, ekspr. uporabljati jezik, ekspr. utrinjati, star. zlagati besede, slabš. žlobudrati
2.
s prislovnim določilom, prakt. sp. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari
SINONIMI:
pog. biti govornik, neknj. pog. držati govor, slabš. govorančiti, pog. imeti govor, ekspr. imeti govoranco
3.
kaj znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki
SINONIMI:
ekspr. klepati, ekspr. lomiti, ekspr. tolči
4.
s kom ekspr. biti s kom v normalnih odnosih
SINONIMI:
ekspr. meniti se, ekspr. pogovarjati se
SSKJ²
govórka tudi govôrka -e ž (ọ̑; ó)
1. ženska, ki govori, pripoveduje: rojena govorka jezika
2. ženska, ki zna spretno govoriti, pripovedovati: kot gostji pogovornih oddaj ji rada prisluhnem, saj je dobra govorka
// ženska, ki neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari; govornica: slavnostna govorka bo zaslužna profesorica
SSKJ²
govórnica -e ž (ọ̑)
1. ženska, ki neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari: bila je slavnostna govornica na vseh zborovanjih; politična govornica
2. prostor za govorca, navadno z govorniškim pultom: stopiti za govornico; nastop za govornico
// govorniški oder: stopiti, povzpeti se na govornico
Celotno geslo Sinonimni
govórnica -e ž
ženska, ki govorno neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvaripojmovnik
SINONIMI:
GLEJ ŠE: oder
SSKJ²
govórnik -a m (ọ̑)
1. kdor neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari: ljudstvo je napeto poslušalo govornika; slavnostni govornik; na odru se je zvrstilo več govornikov
// kdor zna spretno govoriti, pripovedovati: govornik ni, piše pa dobro; ekspr. ta pa je govornik, vse je ugnal
2. kdor govori, pripoveduje: vsi so se ozrli na govornika pri sosednji mizi
Celotno geslo Sinonimni
govórnik1 -a m
kdor govorno neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvaripojmovnik
SINONIMI:
knj.izroč. besednik, knj.izroč. besedovalec, slabš. besedun, slabš. devetkač, slabš. govorač, slabš. govorancar, knj.izroč. govorec, slabš. govorun, ekspr. gromovnik, zastar. jezičnik, knj.izroč. orator, knj.izroč. retor, knj.izroč. retorik, slabš. slamorezec
GLEJ ŠE SINONIM: govorec
Prekmurski
gùč -a m
1. govorjenje, oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: Gucs nasztáne z-glászi AIN 1876, 5; za nyidva viſzokoga gucsa i piſzanya volo KŠ 1771, 260; znamênya szo nê za pocsinka, nego za razmênya gucsa AIN 1876, 9; zvelikov ſzrcsnoſztyov 'zivémo vgucsi KŠ 1771, 533; o'zivávaj Nász v-gucsi i djányi KAJ 1848, 5; pren. Pannonii z-sterov szo po gucsi negda Hunovje i Avarci ládali KOJ 1848, 7; Nadale je v-gucs prineseno bilô AIP 1876, br. 1, 1
2. izražanje misli z govorjenjem: Eti je li od te ſegé právde gucs KŠ 1754, 6; ka je zdaj od mira nej gucs KOJ 1848, 120; Naj te pa zvnougim gucsom ne dr'zim KŠ 1771, 416
3. sestavek o čem, ki se podaja v javnosti: od minisztera 2 3/4 vöre dr'zánom gucsi napredáno AI 1875, kaz. br. 2
4. stavek: Kelkoféle gucsov razlocsávamo AIN 1876, 73
SSKJ²
informatíven -vna -o prid. (ȋ)
1. ki temelji na poročanju o čem, brez izražanja lastnega mnenja; poročevalen, obveščevalen: kratek informativen članek, sestavek; njegov referat je bil samo informativen / informativne radijske, televizijske oddaje
 
jezikosl. informativno-normativni slovar
2. nanašajoč se na informacijo: informativni podatki; informativno gradivo / informativni bilten, center, portal, urad; informativna pisarna, služba; uspešna informativna sredstva / informativne cene, izračuni okvirni / pogovor informativnega značaja
    informatívno prisl.:
    informativno pisati, pripovedovati; informativno napisan članek
Pravopis
informatíven -vna -o (ȋ) samo ~ sestavek poročevalen, obveščevalen, obvestilen
informatívni -a -o (ȋ) ~a sredstva informacijska sredstva
informatívnost -i ž, pojm. (ȋ)
SSKJ²
invektíva -e ž (ȋ)
knjiž. žaljiva beseda, žaljiv sestavek: govoril je o njem brez invektiv; satirična invektiva zoper nasprotnika; invektive in pamfleti
SSKJ²
ironíja -e ž (ȋ)
1. izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami; posmehovanje, posmeh: njegovo orožje je ironija; komaj opazna ironija; sredstva ironije / njen pogled je izražal ironijo; v njegovih besedah je začutila jedko ironijo; govoriti, reči kaj z ironijo; sestavek je poln ironije / ekspr. kar sem rekel, mislim brez ironije zares, iskreno
2. ekspr., navadno v povedni rabi izraža, da je kaj v nasprotju s položajem ali stanjem, v katerem se pojavlja: da mu je ravno njegov največji sovražnik rešil življenje, je prava ironija / ironija je v tem, da tako ravnodušno govori o bolezni, ki jo ima sam / z oslabljenim pomenom ironija naključja, usode
♦ 
lit. romantična ironija besedna figura, s katero avtor v zgodbi nagovori bralca, izrazi svoje mnenje
SSKJ²
iztóčničen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na iztočnica 2: iztočnični članek, sestavek; iztočnična beseda
Jezikovna
Izvor priimka »Češornja«

Moj priimek je Češornja. Želim izvedet čim več o izvoru tega priimka. Nekaj zapisanega sem našla na lintver.it/cultura-cognomi.

Zahvaljujem se vam za morebitne informacije.

SSKJ²
jedrovít -a -o prid. (ȋ)
1. star. ki z malo besedami pove bistveno; jedrnat: jedrovit govor / jedrovit stil / jedrovit sestavek o numizmatiki
2. star. čvrst, krepek: jedrovite prsi / jedrovito dekle
3. zastar. gost2, kompakten: jedrovita gmota; kopati v jedrovito črno steno
Jezikovna
Kako prevedemo besedo »ajde«?

Zanima me, kako prevedemo besedo ajde. To besedo uporabljamo u pogovornem jeziku, vendar me zanima, katera bi bila njena ustreznica.

SSKJ²
kapucináda -e ž (ȃ)
zastar. moralistični sestavek, govor, pridiga: ni mogel poslušati njegove kapucinade / zaiti v kapucinado pridiganje, moraliziranje
Jezikovna
Katera oblika je ustrezna: »katehet«, »katehist«, »katehetinja«, »katehistinja«?

Na vas bi rad naslovil vprašanje, uporaba katere besede je bolj pravilna. Katehet ali katehist in enako za žensko obliko. Če pogledamo SSKJ vsebuje zgolj geslo katehet za moško obliko, geslo katehist pa je zapisano samo v pravopisu. Pri ženski obliki je drugače, saj SSKJ vsebuje obe gesli. To je najverjetneje posledica rabe v pogovornem jeziku, saj se bolj uporablja izraz katehet kot katehist in na drugi stranj bolj katehistinja kot katehetinja. Če izvira poimenovanje službe iz dejavnosti, torej kateheze, je, po mojem skromnem mnenju, bolj pravilna uporaba izraza katehet in katehetinja.

Glede na to, da se zadnje čase želi na silo vpeljati izraz katehist, ki v krogih, v katerih se uporablja, bi bilo dobro, če bi raziskali to področje in podali odgovor, da se bomo lahko po njem usmerjali.

Hvala vam sicer za vaše pomembno delo, ki ga opravljate!

Terminološka
Kazalec hrupa
Zanima nas termin s področja varstva pred hrupom. Termin, ki označuje vrednosti, s katerimi se meri obremenitev okolja s hrupom, je kazalec hrupa . Ali je sestavina kazalec problematična, ker naj bi pripona -ec v slovenščini označevala osebo? Je torej ustreznejši termin kazalnik hrupa ?
Svetokriški
kjekaj1 zaim. kaj, nekaj, kar koli: ſe boym de bi kejkaj im. ed. taziga ſe nam ne sgudilu ǀ s'ſerzam odpusti tem kateri ſo njemu kejkaj tož. ed. hudiga sturili ǀ ta nepametna shivina hualeſhna ſe iskashe tem, od katerih kejkaj tož. ed. dobriga prajme ǀ kadar ta lubi otrok je ſvojo Matter kejkej tož. ed. proſsil, ona mu je sapovedala doli poklekniti ǀ Iest grem de bom keikaj tož. ed. noviga ſhlishala ǀ Kadar je ke kaj tož. ed. lepiga vidla Ta slovarski sestavek je glede na knjižno izdajo spremenjen skladno z Merše, Slovenski knjižni jezik 16. stoletja, 25 ss. V knjižni izdaji je iztočnica zmotno nastavljena kot kajkaj, kar navaja Pleteršnik v pomenu ‛kar koli’ le kot kajkavsko.
Število zadetkov: 138