séči2 séžem dov., sézi sézite; ségel ségla; nam. séč in sèč (ẹ́)
1. iztegniti roko z namenom priti do česa, prijeti kaj: segla je na polico in vzela z nje knjigo; seči v žep po robec; seči za odmikajočim se predmetom / seči po klobuku; z roko si je segel v lase / seči komu pod roko prijeti ga za nadlaket, komolec; pri pozdravu prijateljsko, prisrčno sta si segla v roke; pren. sovražnik je segel po naših krajih
2. zajeti določeno časovno obdobje: v pripovedovanju je segel deset let nazaj / s to povestjo seže avtor v šestnajsto stoletje
3. pri širjenju, napredovanju začeti nahajati se do kod: slabo vreme je seglo do naših krajev; smrad iz tovarne seže do mesta; voda je segla do hiš / sveder ne seže dovolj globoko / novica je segla tudi v naš kraj / njegova oblast, slava daleč seže
// imeti učinek do kod: do naših krajev radijski oddajnik ne seže; svetilnik je segel pet kilometrov daleč
// biti, nahajati se v prostoru do kod: gozd seže ponekod do doline; omara seže do polovice sobe / to hribovje seže nad tisoč metrov nadmorske višine je visoko nad tisoč metrov / otrok seže z nosom do mize; seže mu komaj do ramen
4. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: med govorom je večkrat segel po kozarcu; po daljšem času je spet segel po cigaretah je začel spet kaditi; rad seže po dobri knjigi rad bere dobre knjige; oče je redko segel po palici je redko tepel
5. ekspr. uporabiti: pri raziskavah je segel po novih preparatih; v obrambi je segel po orožju
● ekspr. njegove besede so jim segle do srca, v srce so jih prizadele; ekspr. mraz seže do kosti zelo je mrzlo; ekspr. kamor oči sežejo, so sama polja vsenaokrog; ekspr. roka pravice v te kraje ne seže oblast tu ne more uveljaviti svoje volje; seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; ekspr. ne seže mu niti do kolen po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu ni enak, enakovreden; seči komu v besedo prekiniti ga pri govorjenju; ekspr. moral je seči globoko v žep veliko plačati; publ. tekmovalec je danes segel po najvišji lovoriki je zmagal; segla sta si v roke pobotala sta se; sklenila dogovor; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
skopnéti -ím dov. (ẹ́ í)
nav. 3. os., navadno v zvezi s sneg z manjšanjem količine prenehati biti, obstajati: sneg je že skopnel; brezoseb. ko je skopnelo, so začeli z delom na polju / megla v dolini še ni skopnela; pren., ekspr. prihranki so mu čez noč skopneli; njegova slava je kmalu skopnela
● ekspr. kar skopnela je v hišo zelo hitro odšla
// ekspr., z dajalnikom izraža prenehanje stanja, razpoloženja, kot ga določa samostalnik: jeza mu še ni skopnela; upanje, da se vrne, mu je po tem dogodku skopnelo
nav. 3. os., navadno v zvezi s sneg z manjšanjem količine prenehati biti, obstajati: sneg je že skopnel; brezoseb. ko je skopnelo, so začeli z delom na polju / megla v dolini še ni skopnela; pren., ekspr. prihranki so mu čez noč skopneli; njegova slava je kmalu skopnela
● ekspr. kar skopnela je v hišo zelo hitro odšla
// ekspr., z dajalnikom izraža prenehanje stanja, razpoloženja, kot ga določa samostalnik: jeza mu še ni skopnela; upanje, da se vrne, mu je po tem dogodku skopnelo
- skopnèl in skopnél -éla -o:
skopnel denar; skopnel sneg
SSKJ²
sláva -e ž (á)
1. splošno priznanje velike vrednosti, veljave: slava mine, ekspr. se razkadi; slava ga je naredila ošabnega; niso mu kratili zaslužene slave; biti željen slave; izkazovati komu čast in slavo slaviti ga / moja pesem naj mu bo v slavo v čast
// velik ugled, veljava: njegova slava raste; bojna, pisateljska slava; ekspr. dvomljiva slava
2. v medmetni rabi izraža poveličevanje, slavljenje: slava ti, junak / ob spominu na umrle: slava mu; slava njegovemu spominu
3. v Srbski pravoslavni cerkvi praznik na godovni dan zavetnika družine: praznovati slavo / krstna slava
● ekspr. kar naprej mu pojejo slavo zelo ga slavijo; publ. delati noče, slavo bi pa rad požel se proslavil; ekspr. slavo mu je prinesel že prvi film že s prvim filmom je zaslovel; ekspr. v svoji slavi ni pozabil domače hiše čeprav je bil zelo slaven; ekspr. vrnil se je ovenčan s slavo kot zmagovalec; star. pasti na polju slave na bojišču
♦ rel. molitev pri maši z začetkom: Slava
1. splošno priznanje velike vrednosti, veljave: slava mine, ekspr. se razkadi; slava ga je naredila ošabnega; niso mu kratili zaslužene slave; biti željen slave; izkazovati komu čast in slavo slaviti ga / moja pesem naj mu bo v slavo v čast
// velik ugled, veljava: njegova slava raste; bojna, pisateljska slava; ekspr. dvomljiva slava
2. v medmetni rabi izraža poveličevanje, slavljenje: slava ti, junak / ob spominu na umrle: slava mu; slava njegovemu spominu
3. v Srbski pravoslavni cerkvi praznik na godovni dan zavetnika družine: praznovati slavo / krstna slava
● ekspr. kar naprej mu pojejo slavo zelo ga slavijo; publ. delati noče, slavo bi pa rad požel se proslavil; ekspr. slavo mu je prinesel že prvi film že s prvim filmom je zaslovel; ekspr. v svoji slavi ni pozabil domače hiše čeprav je bil zelo slaven; ekspr. vrnil se je ovenčan s slavo kot zmagovalec; star. pasti na polju slave na bojišču
♦ rel. molitev pri maši z začetkom: Slava
SSKJ²
splahnéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. postati po obsegu manjši: oteklina splahni; nabrekla ustnica je počasi splahnela / postal je bled in lica so mu splahnela; mišice so ji zelo splahnele / ekspr. trebušček mu je splahnel; pren., ekspr. kdor ne zna varčevati, mu denar, premoženje hitro splahni
2. ekspr. izginiti, izgubiti se: nasmeh mu je splahnel z obraza / njegova slava je splahnela čez noč / navdušenje, upanje, dobra volja splahni / do jutri mu jeza gotovo splahni
● ekspr. fant je splahnel iz hiše naskrivaj, neopazno odšel; ekspr. dogodek je že vsem splahnel iz spomina so pozabili nanj; star. vode na poplavljenem območju so že splahnele upadle
1. postati po obsegu manjši: oteklina splahni; nabrekla ustnica je počasi splahnela / postal je bled in lica so mu splahnela; mišice so ji zelo splahnele / ekspr. trebušček mu je splahnel; pren., ekspr. kdor ne zna varčevati, mu denar, premoženje hitro splahni
2. ekspr. izginiti, izgubiti se: nasmeh mu je splahnel z obraza / njegova slava je splahnela čez noč / navdušenje, upanje, dobra volja splahni / do jutri mu jeza gotovo splahni
● ekspr. fant je splahnel iz hiše naskrivaj, neopazno odšel; ekspr. dogodek je že vsem splahnel iz spomina so pozabili nanj; star. vode na poplavljenem območju so že splahnele upadle
- splahnèl in splahnél -éla -o:
splahnela oteklina
SSKJ²
spomín -a m (ȋ)
1. ed. sposobnost človeka, da lahko predstave, misli, podatke v zavesti ohrani, obnovi: spomin mu odpoveduje, ekspr. peša; zanesti se na svoj spomin; imeti dober, slab, zanesljiv spomin / ekspr. če me spomin ne vara, sem to dekle že nekje videl; ponesrečenec je izgubil spomin; uriti spomin / glasbeni, motorični spomin; vizualni spomin; spomin za številke / fotografski spomin sposobnost človeka, da lahko predstave, misli, podatke o videnem v spominu zelo dobro, natančno, v podrobnostih ohrani
2. ed., nav. ekspr. zavest, v kateri so ohranjene predstave, misli, podatki o preteklosti: v spominu se mu je vrstila podoba za podobo / izbrisati koga iz spomina pozabiti ga; priklicati (si) v spomin spomniti se; poskušal sem se spomniti imena, a v spominu je bila luknja nisem se mogel spomniti; ohraniti kaj v spominu zapomniti si; ta dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja / v osmrtnicah ohranili ga bomo v lepem spominu
3. predstava, misel, podatek o preteklosti, ohranjen v zavesti: spomini ga težijo, vznemirjajo; jasen, neprijeten, vesel spomin / spomini segajo daleč nazaj; spomin na ta dogodek je še živ; vse to je zdaj samo še spomin; skupaj obujati spomine / navesti podatke po spominu / zgodovinski spomin ohranjeno védenje o preteklih dogodkih zgodovinske vrednosti
4. oseba glede na zavestno obnovitev v zavesti koga: počastiti spomin na padle z enominutnim molkom; vznes.: oddolžiti se spominu umrlega; človek blagega spomina / v medmetni rabi, ob spominu na umrle slava njegovemu spominu
5. mn. popis dogodkov, srečanj, ki jih je pisec sam doživel: brati, izdati spomine; druga knjiga spominov
6. v zvezi s predlogom v, za izraža, da je namen določenega dejanja, stvari spominjanje na koga ali kaj: postaviti kip v spomin pesnika, pesniku, na pesnika; praznik v spomin na zmago / dobiti kaj v spomin, za spomin; posvetiti knjigo komu v spomin / kot posvetilo materi v spomin / v osmrtnicah v spomin
● ekspr. te hiše, palače so okamneli spomini nekdanjih časov ostanki, preostanki, ki spominjajo na nekdanje čase; v njegovih dogodivščinah ni nič spomina vredno kar bi si bilo vredno zapomniti; ostati zvest spominu in delu koga ravnati, delati tako, kot je kdo delal; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv
♦ etn. glas, znamenje, ki naznanja smrt v hiši ali v ožjem sorodstvu
1. ed. sposobnost človeka, da lahko predstave, misli, podatke v zavesti ohrani, obnovi: spomin mu odpoveduje, ekspr. peša; zanesti se na svoj spomin; imeti dober, slab, zanesljiv spomin / ekspr. če me spomin ne vara, sem to dekle že nekje videl; ponesrečenec je izgubil spomin; uriti spomin / glasbeni, motorični spomin; vizualni spomin; spomin za številke / fotografski spomin sposobnost človeka, da lahko predstave, misli, podatke o videnem v spominu zelo dobro, natančno, v podrobnostih ohrani
2. ed., nav. ekspr. zavest, v kateri so ohranjene predstave, misli, podatki o preteklosti: v spominu se mu je vrstila podoba za podobo / izbrisati koga iz spomina pozabiti ga; priklicati (si) v spomin spomniti se; poskušal sem se spomniti imena, a v spominu je bila luknja nisem se mogel spomniti; ohraniti kaj v spominu zapomniti si; ta dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja / v osmrtnicah ohranili ga bomo v lepem spominu
3. predstava, misel, podatek o preteklosti, ohranjen v zavesti: spomini ga težijo, vznemirjajo; jasen, neprijeten, vesel spomin / spomini segajo daleč nazaj; spomin na ta dogodek je še živ; vse to je zdaj samo še spomin; skupaj obujati spomine / navesti podatke po spominu / zgodovinski spomin ohranjeno védenje o preteklih dogodkih zgodovinske vrednosti
4. oseba glede na zavestno obnovitev v zavesti koga: počastiti spomin na padle z enominutnim molkom; vznes.: oddolžiti se spominu umrlega; človek blagega spomina / v medmetni rabi, ob spominu na umrle slava njegovemu spominu
5. mn. popis dogodkov, srečanj, ki jih je pisec sam doživel: brati, izdati spomine; druga knjiga spominov
6. v zvezi s predlogom v, za izraža, da je namen določenega dejanja, stvari spominjanje na koga ali kaj: postaviti kip v spomin pesnika, pesniku, na pesnika; praznik v spomin na zmago / dobiti kaj v spomin, za spomin; posvetiti knjigo komu v spomin / kot posvetilo materi v spomin / v osmrtnicah v spomin
● ekspr. te hiše, palače so okamneli spomini nekdanjih časov ostanki, preostanki, ki spominjajo na nekdanje čase; v njegovih dogodivščinah ni nič spomina vredno kar bi si bilo vredno zapomniti; ostati zvest spominu in delu koga ravnati, delati tako, kot je kdo delal; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv
♦ etn. glas, znamenje, ki naznanja smrt v hiši ali v ožjem sorodstvu
SSKJ²
uvenéti -ím dov. (ẹ́ í)
postati (u)vel: vrtnice rade uvenijo / ekspr. obraz ji je uvenel
// ekspr. prenehati obstajati (v veliki meri): lepota, slava kmalu uveni
postati (u)vel: vrtnice rade uvenijo / ekspr. obraz ji je uvenel
// ekspr. prenehati obstajati (v veliki meri): lepota, slava kmalu uveni
- uvenèl in uvenél -éla -o:
uvenelo cvetje
SSKJ²
venéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. postajati vel: listi, rože venijo; cvetje je vse bolj venelo; zeleneti in veneti / v presuhi shrambi se sadje izsuši in začne veneti / koža veni in se guba
2. ekspr. izgubljati življenjsko moč: zaradi nesrečne ljubezni je dekle začelo veneti
3. ekspr. prenehavati obstajati (v veliki meri): lepota, slava hitro veni / življenje mu veni v tujem svetu
// slabeti, upadati: moč, pogum jim veni
1. postajati vel: listi, rože venijo; cvetje je vse bolj venelo; zeleneti in veneti / v presuhi shrambi se sadje izsuši in začne veneti / koža veni in se guba
2. ekspr. izgubljati življenjsko moč: zaradi nesrečne ljubezni je dekle začelo veneti
3. ekspr. prenehavati obstajati (v veliki meri): lepota, slava hitro veni / življenje mu veni v tujem svetu
// slabeti, upadati: moč, pogum jim veni
SSKJ²
veselíti -ím nedov. (ī í)
1. delati, povzročati, da je kdo vesel: pogled na bela pobočja jih veseli; vsa slava, ki jo je dosegel, ga ne veseli več; uspehi otrok starše veselijo / povedal je, kaj ga na njih, pri njih najbolj veseli
// s smiselnim osebkom v tožilniku, z odvisnim stavkom izraža pozitiven čustveni odnos do česa: veseli nas, da delo napreduje; od srca, v resnici ga veseli, da so se pobotali / veselilo bi me, če bi se o tem lahko kdaj pogovorili želim si, da bi se / kot vljudnostna fraza: veseli nas, da ste nas počastili z obiskom; veseli me, da vas vidim
// v medmetni rabi izraža pozitivno mnenje, soglašanje: jutri grem na Triglav. Me veseli / kot vljudnostna fraza ob pohvali lepo smo se imeli pri vas. Me veseli; kot vljudnostna fraza pri predstavljanju Janez Koren. Me veseli
2. vzbujati pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: kmetovanje, poklic ga veseli; veseli ga zgodovina / pijača ga ne veseli več ne čuti več potrebe po njej; goji različno sadje, veselijo ga zlasti jabolka najbolj se ukvarja z njimi
● ne veseli me iti v takem vremenu od doma ne grem rad, ne želim iti
1. delati, povzročati, da je kdo vesel: pogled na bela pobočja jih veseli; vsa slava, ki jo je dosegel, ga ne veseli več; uspehi otrok starše veselijo / povedal je, kaj ga na njih, pri njih najbolj veseli
// s smiselnim osebkom v tožilniku, z odvisnim stavkom izraža pozitiven čustveni odnos do česa: veseli nas, da delo napreduje; od srca, v resnici ga veseli, da so se pobotali / veselilo bi me, če bi se o tem lahko kdaj pogovorili želim si, da bi se / kot vljudnostna fraza: veseli nas, da ste nas počastili z obiskom; veseli me, da vas vidim
// v medmetni rabi izraža pozitivno mnenje, soglašanje: jutri grem na Triglav. Me veseli / kot vljudnostna fraza ob pohvali lepo smo se imeli pri vas. Me veseli; kot vljudnostna fraza pri predstavljanju Janez Koren. Me veseli
2. vzbujati pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: kmetovanje, poklic ga veseli; veseli ga zgodovina / pijača ga ne veseli več ne čuti več potrebe po njej; goji različno sadje, veselijo ga zlasti jabolka najbolj se ukvarja z njimi
● ne veseli me iti v takem vremenu od doma ne grem rad, ne želim iti
- veselíti se
1. biti v stanju veselja: ljudje se veselijo ali jokajo; vsi so veseli, veselite se še vi / ekspr. z njim se veseli, kar živi
// delati stvari, ki vzbujajo, izražajo veselo razpoloženje: gledal je otroke, kako se veselijo na travniku; veseliti se s sosedi v zidanici; hrupno se veseliti
2. biti v stanju prijetnega pričakovanja česa: veseli se počitnic; veseliti se pomladi, potovanja; veseli se, da se bo peljala z njim
// imeti pozitiven čustveni odnos do česa: veseli se napredka; veseli se tujega uspeha; od srca se veseli lepe knjige; daril se veseli kot otrok
● ekspr. še danes se veseli čvrstega zdravja je zdrav; bibl. veseliti se z veselimi in jokati z jokajočimi; ekspr. prezgodaj si se veselil kar si pričakoval, se ni izpolnilo
- veselèč -éča -e:
jadrali so, veseleč se, da so si rešili življenje; veseleča se družba
SSKJ²
višáva -e ž (ȃ) nav. ekspr.
1. zelo visoko ležeč svet: z višave so gledali v dolino; prvi sneg leži na višavah; hoditi po planinskih višavah / bela cerkvica na višavi hribu, gori
2. prostor, ki je zelo visoko nad zemeljsko površino: zvezde svetijo z višave; letala se dvigajo v višave; pesn. oblaki v sinjih višavah na nebu
♦ rel. slava Bogu na višavah v nebesih
1. zelo visoko ležeč svet: z višave so gledali v dolino; prvi sneg leži na višavah; hoditi po planinskih višavah / bela cerkvica na višavi hribu, gori
2. prostor, ki je zelo visoko nad zemeljsko površino: zvezde svetijo z višave; letala se dvigajo v višave; pesn. oblaki v sinjih višavah na nebu
♦ rel. slava Bogu na višavah v nebesih
SSKJ²
zahájati -am nedov. (ȃ)
1. spuščati se za obzorje, pod obzorje: luna, sonce zahaja / sonce že zahaja za goro
♦ astron. zaradi vrtenja Zemlje navidezno prihajati pod obzorje
2. nehote, nenameravano spreminjati smer gibanja, hoje: v temi je pogosto zahajal s poti / zahajati vstran / ekspr. med pripovedovanjem rad zahaja stran od bistvenega
3. knjiž. (večkrat) hoditi: ob nedeljah zahaja k prijateljem, v gostilno / zahajati na lov; redno zahaja v gledališče
● ekspr. biti doma tam, kjer sonce zahaja na zahodu; ekspr. igralčeva slava že zahaja mineva; zahajati v vas h komu v kmečkem okolju obiskovati koga, hoditi na obisk h komu
1. spuščati se za obzorje, pod obzorje: luna, sonce zahaja / sonce že zahaja za goro
♦ astron. zaradi vrtenja Zemlje navidezno prihajati pod obzorje
2. nehote, nenameravano spreminjati smer gibanja, hoje: v temi je pogosto zahajal s poti / zahajati vstran / ekspr. med pripovedovanjem rad zahaja stran od bistvenega
3. knjiž. (večkrat) hoditi: ob nedeljah zahaja k prijateljem, v gostilno / zahajati na lov; redno zahaja v gledališče
● ekspr. biti doma tam, kjer sonce zahaja na zahodu; ekspr. igralčeva slava že zahaja mineva; zahajati v vas h komu v kmečkem okolju obiskovati koga, hoditi na obisk h komu
- zahajajóč -a -e:
zahajajoče sonce
SSKJ²
zaíti -ídem stil. zájdem dov., zaídite stil. zájdite; zašèl zašlà zašlò tudi zašló tudi zášel zášla zášlo (í)
1. spustiti se za obzorje, pod obzorje: luna, sonce zaide / sonce zaide za goro / ekspr. dan je zašel
♦ astron. zaradi vrtenja Zemlje navidezno priti pod obzorje
2. iti, premakniti se narobe, v napačno smer: spregledal je smerokaz in zašel; zaiti v gozdu; ladja je v megli zašla
// nehote, nenameravano spremeniti smer gibanja, hoje: v mraku je zašel s poti; malo je zašel na stran, a je hitro popravil smer / letalo je zašlo iz smeri
3. nehote, nenameravano priti kam: med sprehodom je zašel v stari del mesta; po nesreči je zašel tja / zašel je med tatove; zaiti v slabo družbo / ekspr.: včasih zaide k nam pride; zaiti na kriva pota
4. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom nehote, nenameravano priti v kako stanje, položaj: zaiti v stisko; zaiti pod vpliv koga / zaiti v dvome / zaiti v dolgove / ekspr. le kako je on zašel v politiko
5. ekspr. priti v nasprotje z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: bala se je, da sin ne bi zašel; v takih okoliščinah lahko tudi značajen človek zaide
● ekspr. njegova slava je zašla je minila
1. spustiti se za obzorje, pod obzorje: luna, sonce zaide / sonce zaide za goro / ekspr. dan je zašel
♦ astron. zaradi vrtenja Zemlje navidezno priti pod obzorje
2. iti, premakniti se narobe, v napačno smer: spregledal je smerokaz in zašel; zaiti v gozdu; ladja je v megli zašla
// nehote, nenameravano spremeniti smer gibanja, hoje: v mraku je zašel s poti; malo je zašel na stran, a je hitro popravil smer / letalo je zašlo iz smeri
3. nehote, nenameravano priti kam: med sprehodom je zašel v stari del mesta; po nesreči je zašel tja / zašel je med tatove; zaiti v slabo družbo / ekspr.: včasih zaide k nam pride; zaiti na kriva pota
4. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom nehote, nenameravano priti v kako stanje, položaj: zaiti v stisko; zaiti pod vpliv koga / zaiti v dvome / zaiti v dolgove / ekspr. le kako je on zašel v politiko
5. ekspr. priti v nasprotje z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: bala se je, da sin ne bi zašel; v takih okoliščinah lahko tudi značajen človek zaide
● ekspr. njegova slava je zašla je minila
- zášel -šla -o:
zašli popotnik; zašlo sonce
SSKJ²
SSKJ²
zatemnéti -ím [zatəmneti] dov., zatemnì in zatèmni (ẹ́ í)
1. postati (bolj) temen: papir na svetlobi zatemni; voda je zaradi močnega dežja zatemnela / oči so mu zatemnele od jeze / knjiž. ko je dan zatemnel, so se prižgale luči ko se je stemnilo
2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zaradi oblakov je sonce nenadoma zatemnelo
// postati manj izrazit: njegova slava je hitro zatemnela
3. knjiž. postati mrk, neprijazen: ob teh besedah je njegov obraz zatemnel
1. postati (bolj) temen: papir na svetlobi zatemni; voda je zaradi močnega dežja zatemnela / oči so mu zatemnele od jeze / knjiž. ko je dan zatemnel, so se prižgale luči ko se je stemnilo
2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zaradi oblakov je sonce nenadoma zatemnelo
// postati manj izrazit: njegova slava je hitro zatemnela
3. knjiž. postati mrk, neprijazen: ob teh besedah je njegov obraz zatemnel
- zatemnèl in zatemnél -éla -o:
od starosti zatemnele slike
SSKJ²
zatòn -óna in -ôna m (ȍ ọ́, ó) ekspr.
1. zahod: gledati sončni zaton / žareče nebo ob zatonu / sonce se je bližalo zatonu / sonce se je nagnilo globoko na zaton bo kmalu zašlo; sonce gre v zaton zahaja
2. konec1, propad: rimskemu imperiju je grozil zaton; napovedovati zaton umetnosti / gospodarski, politični zaton dežele / to se je zgodilo na zatonu dobe, stoletja
● ekspr. dan gre v zaton večeri se; ekspr. stoletje gre v zaton se končuje; ekspr. njegova slava je v zatonu mineva; ekspr. ta filozofska smer je že v zatonu izgublja vpliv, veljavo; knjiž. loviti ribe v zatonu zalivu
1. zahod: gledati sončni zaton / žareče nebo ob zatonu / sonce se je bližalo zatonu / sonce se je nagnilo globoko na zaton bo kmalu zašlo; sonce gre v zaton zahaja
2. konec1, propad: rimskemu imperiju je grozil zaton; napovedovati zaton umetnosti / gospodarski, politični zaton dežele / to se je zgodilo na zatonu dobe, stoletja
● ekspr. dan gre v zaton večeri se; ekspr. stoletje gre v zaton se končuje; ekspr. njegova slava je v zatonu mineva; ekspr. ta filozofska smer je že v zatonu izgublja vpliv, veljavo; knjiž. loviti ribe v zatonu zalivu
SSKJ²
zatoníti -tónem dov. (ī ọ́) ekspr.
1. spustiti se za obzorje, pod obzorje; zaiti: sonce, zvezda zatone / sonce je zatonilo za goro
2. končati se, miniti: dan je zatonil; leto je zatonilo
3. navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: zatonil je v noč; gledal je za njim, dokler ni zatonil v daljavi
4. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zatonil je v spanje; zatoniti v žalost / to delo je že zatonilo v pozabo
● ekspr. njegova slava je zatonila je minila; ekspr. zvezda njegove sreče je zatonila prenehal je biti srečen; prenehal je biti uspešen
1. spustiti se za obzorje, pod obzorje; zaiti: sonce, zvezda zatone / sonce je zatonilo za goro
2. končati se, miniti: dan je zatonil; leto je zatonilo
3. navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: zatonil je v noč; gledal je za njim, dokler ni zatonil v daljavi
4. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zatonil je v spanje; zatoniti v žalost / to delo je že zatonilo v pozabo
● ekspr. njegova slava je zatonila je minila; ekspr. zvezda njegove sreče je zatonila prenehal je biti srečen; prenehal je biti uspešen
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »
Število zadetkov: 55
Dostopnost