duál in dúal -ála m (ȃ; ȗ ȃ)
jezikosl. slovnično število, ki zaznamuje dve stvari; dvojina: akuzativ duala; izgubljanje duala
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
dvojína -e ž (í)
jezikosl. slovnično število, ki zaznamuje dve stvari: ednina, dvojina in množina / sklanjati samostalnik v dvojini
jezikosl. slovnično število, ki zaznamuje dve stvari: ednina, dvojina in množina / sklanjati samostalnik v dvojini
SSKJ²
ednína -e ž (í)
jezikosl. slovnično število, ki zaznamuje eno stvar ali enoto iz več stvari: v slovenskem jeziku ločimo ednino, dvojino in množino / postavi samostalnik v ednino
● ekspr. nikar ne govori vedno v ednini ne hvali, povzdiguj samo sebe; »Krivi smo, ker smo to dovolili.« »No, govori v ednini« kriv si samo ti, ne mi vsi
jezikosl. slovnično število, ki zaznamuje eno stvar ali enoto iz več stvari: v slovenskem jeziku ločimo ednino, dvojino in množino / postavi samostalnik v ednino
● ekspr. nikar ne govori vedno v ednini ne hvali, povzdiguj samo sebe; »Krivi smo, ker smo to dovolili.« »No, govori v ednini« kriv si samo ti, ne mi vsi
SSKJ²
gládek -dka -o, stil. gladák gládka -o in -ó prid., gladkêjši tudi glájši (á; ȃ á)
1. ki ima površino brez izboklin, vdolbin: gladek les; bel, gladek papir; gladka cesta; gladka površina, stena; tla so bila gladka kakor marmor / v gladkih gubah padajoče zavese / imela je gladko, belo polt / gladka puškina cev cev, ki nima znotraj spiralastih žlebov
// preprosto oblikovan: dala si je narediti gladko obleko / nazaj počesani, gladki lasje ki niso kodrasti, skodrani; gladko blago enobarvno; brez vzorcev
// drsen, spolzek: spodrsniti na gladkem ledu
2. slovnično, stilno zelo izoblikovan: skrben, gladek prevod; gladki verzi; jezik v romanu je lep, gladek / gladek dialog drame; govorila je z gladkimi, ubranimi besedami
3. ki poteka brez težav, ovir: gladek potek dogodkov; mislili so, da bo opravek bolj gladek / publ. gladka zmaga naših košarkarjev
● njegov glas je bil sladek in gladek pretirano vljuden, prijazen; ima lep, gladek nastop uglajen, brezhiben
♦ anat. gladke mišice mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje; bot. gladki bor bor z mehkimi iglicami in sprva gladko skorjo, po izvoru iz Severne Amerike, Pinus strobus; film. gladka stran filma stran filmskega traku, ki ni prevlečena z emulzijo; gastr. gladka omaka omaka, ki je enakomerno gosta
1. ki ima površino brez izboklin, vdolbin: gladek les; bel, gladek papir; gladka cesta; gladka površina, stena; tla so bila gladka kakor marmor / v gladkih gubah padajoče zavese / imela je gladko, belo polt / gladka puškina cev cev, ki nima znotraj spiralastih žlebov
// preprosto oblikovan: dala si je narediti gladko obleko / nazaj počesani, gladki lasje ki niso kodrasti, skodrani; gladko blago enobarvno; brez vzorcev
// drsen, spolzek: spodrsniti na gladkem ledu
2. slovnično, stilno zelo izoblikovan: skrben, gladek prevod; gladki verzi; jezik v romanu je lep, gladek / gladek dialog drame; govorila je z gladkimi, ubranimi besedami
3. ki poteka brez težav, ovir: gladek potek dogodkov; mislili so, da bo opravek bolj gladek / publ. gladka zmaga naših košarkarjev
● njegov glas je bil sladek in gladek pretirano vljuden, prijazen; ima lep, gladek nastop uglajen, brezhiben
♦ anat. gladke mišice mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje; bot. gladki bor bor z mehkimi iglicami in sprva gladko skorjo, po izvoru iz Severne Amerike, Pinus strobus; film. gladka stran filma stran filmskega traku, ki ni prevlečena z emulzijo; gastr. gladka omaka omaka, ki je enakomerno gosta
- gládko stil. gladkó prisl.:
ta učenec gladko bere; gladko obrit; lase ima gladko nazaj počesane; pesem je lepo, gladko prevedena; gladko tekoči verzi; vse je šlo gladko kot po maslu
● gladko govori več jezikov dobro, brez napak; delo jima je šlo gladko od rok hitro, uspešno; ekspr. to si je gladko izmislil popolnoma, čisto; ekspr. ponudbo je gladko odklonil odločno, brez premišljanja
SSKJ²
gláditi -im nedov., tudi gladíla (á ȃ)
1. delati kaj gladko, ravno: gladiti les, papir, površino / star. gladiti perilo likati; pren. spretno je gladila pot njegovim načrtom
// slovnično, stilno izboljševati: gladiti jezik; skrbno je gladil prevod
2. premikati roko po čem: v zadregi je gladila prt na mizi; gladiti se po glavi; samovšečno si je gladil dolgo brado
// ljubkujoče premikati roko po čem; božati: gladila ga je po laseh; nežno je gladila otroka po licu
● ekspr. v šoli so otroka trdo prijeli, doma so ga pa gladili so z njim prizanesljivo ravnali; ekspr. gladiti spore poravnavati
1. delati kaj gladko, ravno: gladiti les, papir, površino / star. gladiti perilo likati; pren. spretno je gladila pot njegovim načrtom
// slovnično, stilno izboljševati: gladiti jezik; skrbno je gladil prevod
2. premikati roko po čem: v zadregi je gladila prt na mizi; gladiti se po glavi; samovšečno si je gladil dolgo brado
// ljubkujoče premikati roko po čem; božati: gladila ga je po laseh; nežno je gladila otroka po licu
● ekspr. v šoli so otroka trdo prijeli, doma so ga pa gladili so z njim prizanesljivo ravnali; ekspr. gladiti spore poravnavati
- gladèč -éča -e:
gladeč si brado s prsti
- glájen -a -o tudi glajèn -êna -o:
pohištvo iz temnega glajenega lesa
SSKJ²
izgláditi -im in zgláditi -im dov., tudi izgladíla in zgladíla (á ȃ)
1. narediti kaj gladko, ravno: izgladiti les, površino; izgladiti z brusom, steklenim papirjem / izgladiti gube; trde poteze na obrazu so se mu izgladile; pren. prijatelji so mu izgladili pot v tujino
// slovnično, stilno izboljšati: članek bo potrebno še izgladiti
2. povzročiti, da prenehajo obstajati (družbene) neenakosti, različnosti: izgladiti nasprotja; izgladiti socialne razlike
● ekspr. izgladiti spor poravnati; avtomobil je izgladil, da se je kar bleščal očistil, zdrgnil
1. narediti kaj gladko, ravno: izgladiti les, površino; izgladiti z brusom, steklenim papirjem / izgladiti gube; trde poteze na obrazu so se mu izgladile; pren. prijatelji so mu izgladili pot v tujino
// slovnično, stilno izboljšati: članek bo potrebno še izgladiti
2. povzročiti, da prenehajo obstajati (družbene) neenakosti, različnosti: izgladiti nasprotja; izgladiti socialne razlike
● ekspr. izgladiti spor poravnati; avtomobil je izgladil, da se je kar bleščal očistil, zdrgnil
- izglájen in zglájen -a -o tudi izglajèn in zglajèn -êna -o:
izglajen držaj ograje; bleščeče izglajen parket; izglajen slog; zdaj je nesoglasje izglajeno
SSKJ²
SSKJ²
kvalifikátor -ja m (ȃ)
jezikosl. beseda, ki opredeljuje leksikalno enoto glede na nevtralnost in slovnično kategorijo, označevalnik: stilni, terminološki kvalifikator
jezikosl. beseda, ki opredeljuje leksikalno enoto glede na nevtralnost in slovnično kategorijo, označevalnik: stilni, terminološki kvalifikator
SSKJ²
líkati -am nedov. (ȋ)
1. potegovati z vročim likalnikom po tkanini, da se zgladi: gospodinja pere in lika; likati hlače, perilo; likati obleko na lice, narobe / likati na oglje z likalnikom na oglje; likati z vlažno krpo da se med likalnik in tkanino polaga vlažna krpa
// delati kaj gladko, nezmečkano: likati pod pritiskom; likati s strojem
♦ usnj. likati usnje
2. knjiž. slovnično, stilno izboljševati: likati svojo govorico; likati jezik; likati verze
3. knjiž. vzgajati, oblikovati: učiti in likati mladino; likal se je v dobrega borca; likati se pri Cankarju / likati svoj slikarski dar
4. star. loščiti, svetliti: likati čevlje, nohte
1. potegovati z vročim likalnikom po tkanini, da se zgladi: gospodinja pere in lika; likati hlače, perilo; likati obleko na lice, narobe / likati na oglje z likalnikom na oglje; likati z vlažno krpo da se med likalnik in tkanino polaga vlažna krpa
// delati kaj gladko, nezmečkano: likati pod pritiskom; likati s strojem
♦ usnj. likati usnje
2. knjiž. slovnično, stilno izboljševati: likati svojo govorico; likati jezik; likati verze
3. knjiž. vzgajati, oblikovati: učiti in likati mladino; likal se je v dobrega borca; likati se pri Cankarju / likati svoj slikarski dar
4. star. loščiti, svetliti: likati čevlje, nohte
SSKJ²
množína -e ž (í)
1. kar opredeljuje kaj glede na število merskih enot ali enot sploh: meriti množino elektrike, svetlobe, toplote; množina denarja v obtoku; julijska množina padavin; množina mišičnih vlaken / publ., z oslabljenim pomenom velika množina hrane veliko hrane / mn., nav. ekspr. koruza je rasla v velikih množinah
2. knjiž., navadno z rodilnikom razmeroma veliko število česa: množina nabranih besed je onemogočala hitro ureditev; ulico je razsvetljevala množina luči; množina primerov je delala delo nepregledno / kvaliteto hrane je skušal nadomestiti z množino
3. zastar. množica: plesaje se vrti velika množina / množina ljudi
4. jezikosl. slovnično število, ki zaznamuje več kot dve, v nekaterih jezikih pa dve ali več stvari: slovenski jezik ima ednino, dvojino in množino / postaviti samostalnik v množino; prva oseba množine / majestetična množina prva oseba množine namesto prve osebe ednine v slavnostnih izjavah vladarjev in visokih dostojanstvenikov
● ekspr. kje so še drugi, ker si govoril v množini ker si govoril, kot da vas je več
1. kar opredeljuje kaj glede na število merskih enot ali enot sploh: meriti množino elektrike, svetlobe, toplote; množina denarja v obtoku; julijska množina padavin; množina mišičnih vlaken / publ., z oslabljenim pomenom velika množina hrane veliko hrane / mn., nav. ekspr. koruza je rasla v velikih množinah
2. knjiž., navadno z rodilnikom razmeroma veliko število česa: množina nabranih besed je onemogočala hitro ureditev; ulico je razsvetljevala množina luči; množina primerov je delala delo nepregledno / kvaliteto hrane je skušal nadomestiti z množino
3. zastar. množica: plesaje se vrti velika množina / množina ljudi
4. jezikosl. slovnično število, ki zaznamuje več kot dve, v nekaterih jezikih pa dve ali več stvari: slovenski jezik ima ednino, dvojino in množino / postaviti samostalnik v množino; prva oseba množine / majestetična množina prva oseba množine namesto prve osebe ednine v slavnostnih izjavah vladarjev in visokih dostojanstvenikov
● ekspr. kje so še drugi, ker si govoril v množini ker si govoril, kot da vas je več
SSKJ²
oblízati tudi oblizáti -lížem dov. (í á í)
1. z lizanjem preiti (vso) površino česa: pes mu je oblizal roko; oblizati si ustnice; pren., ekspr. oblizati koga s pogledi
// ližoč odstraniti s površine: oblizati s smetano namazano žlico
2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: dim je oblizal vso steno, preden je našel odprtino / mesec je spet oblizal tla
● pog., slabš. oblizati dekle večkrat na različnih mestih poljubiti; ekspr. voda je že precej oblizala kamenje zgladila, obrusila; ekspr. pete bi mu oblizali, samo da bi jim dal denar pripravljeni so se kakorkoli ponižati; ekspr. če to dobiš, si lahko vse prste obližeš si lahko zelo zadovoljen
1. z lizanjem preiti (vso) površino česa: pes mu je oblizal roko; oblizati si ustnice; pren., ekspr. oblizati koga s pogledi
// ližoč odstraniti s površine: oblizati s smetano namazano žlico
2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: dim je oblizal vso steno, preden je našel odprtino / mesec je spet oblizal tla
● pog., slabš. oblizati dekle večkrat na različnih mestih poljubiti; ekspr. voda je že precej oblizala kamenje zgladila, obrusila; ekspr. pete bi mu oblizali, samo da bi jim dal denar pripravljeni so se kakorkoli ponižati; ekspr. če to dobiš, si lahko vse prste obližeš si lahko zelo zadovoljen
- oblízan -a -o:
oblizan teliček
● star. oblizan človek človek, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede; polizan; star. njegova govorica je preveč oblizana slovnično, stilno pretirano pravilna, čista; polizana
SSKJ²
ogláditi -im dov., tudi ogladíla (á ȃ)
1. narediti kaj gladko, ravno: ogladiti kamen, les; ogladiti si kožo s kremo; pren. ogladiti komu pot v življenje
// knjiž. slovnično, stilno izboljšati: ogladiti svojo govorico; ogladiti jezik
2. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: fanta je v kratkem času ogladil; življenje v mestu ga je ogladilo
1. narediti kaj gladko, ravno: ogladiti kamen, les; ogladiti si kožo s kremo; pren. ogladiti komu pot v življenje
// knjiž. slovnično, stilno izboljšati: ogladiti svojo govorico; ogladiti jezik
2. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: fanta je v kratkem času ogladil; življenje v mestu ga je ogladilo
- oglájen -a -o tudi oglajèn -êna -o:
oglajen jezik, slog; oglajena površina
SSKJ²
okóren -rna -o prid., okórnejši (ọ́ ọ̄)
1. ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili: okoren podeželski fant; v ženski družbi je precej okoren; stal je pred njo, okoren kakor poleno / okorna zahvala; besede so se mu zdele smešne in okorne
// neroden2, nepripraven: okoren plesalec; novi delavec je še okoren / z okorno roko je prijel za pero
2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza
a) dobro namenu: okorni čevlji; okoren voz; okorno pero
b) estetskemu videzu: velik, okoren človek / okorna hoja / podpisati se z okornimi črkami
// slovnično, stilno neizoblikovan: okoren, včasih nerazumljiv jezik; okorni verzi / okorno izražanje
3. ki se s težavo giblje, premika: star človek je okoren / okorni prsti; okorne noge
1. ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili: okoren podeželski fant; v ženski družbi je precej okoren; stal je pred njo, okoren kakor poleno / okorna zahvala; besede so se mu zdele smešne in okorne
// neroden2, nepripraven: okoren plesalec; novi delavec je še okoren / z okorno roko je prijel za pero
2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza
a) dobro namenu: okorni čevlji; okoren voz; okorno pero
b) estetskemu videzu: velik, okoren človek / okorna hoja / podpisati se z okornimi črkami
// slovnično, stilno neizoblikovan: okoren, včasih nerazumljiv jezik; okorni verzi / okorno izražanje
3. ki se s težavo giblje, premika: star človek je okoren / okorni prsti; okorne noge
- okórno prisl.:
okorno hoditi; okorno se obnašati; okorno se prikloniti
SSKJ²
olíkati -am dov. (ȋ)
1. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: izobraziti in olikati mladino; med ljudmi se je kmalu olikal / zastar. mentor mu je pesem olikal slovnično, stilno izboljšal
2. zastar. izobraziti: kmalu je učenca toliko olikal, da je znal brati
1. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: izobraziti in olikati mladino; med ljudmi se je kmalu olikal / zastar. mentor mu je pesem olikal slovnično, stilno izboljšal
2. zastar. izobraziti: kmalu je učenca toliko olikal, da je znal brati
- olíkan -a -o
1. deležnik od olikati: olikan jezik; bil je olikan v drugačnih časih
2. ki se vede v skladu s pravili o lepem vedenju: olikan človek / olikano govorjenje, vedenje
● zastar. olikani čevlji zloščeni; zastar. to je v olikanem svetu že zdavnaj priznano kulturnem, civiliziranem; prisl.: olikano se vesti
SSKJ²
označeválnik -a m (ȃ)
1. kar kaj označuje: označevalnik strani / laserski označevalnik priprava za osvetljevanje ciljev pri nočnem obstreljevanju
2. jezikosl. beseda, ki opredeljuje leksikalno enoto glede na nevtralnost in slovnično kategorijo: označiti besedo z označevalnikom; nekatere besede so v pravopisu označene s čustvenostnim označevalnikom poudarjalno; oblikoslovni označevalnik
1. kar kaj označuje: označevalnik strani / laserski označevalnik priprava za osvetljevanje ciljev pri nočnem obstreljevanju
2. jezikosl. beseda, ki opredeljuje leksikalno enoto glede na nevtralnost in slovnično kategorijo: označiti besedo z označevalnikom; nekatere besede so v pravopisu označene s čustvenostnim označevalnikom poudarjalno; oblikoslovni označevalnik
SSKJ²
SSKJ²
polízati tudi polizáti -lížem dov. (í á í)
1. enkrat ali večkrat premakniti jezik po čem: pes je polizal gospodarjevo roko
// ližoč pojesti: polizati sladoled / pes je polizal kri s tal / polizati krožnik, lonec
2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je spet polizal kotel, poleno
● ekspr. ljubezen sta kmalu polizala (začetna) privlačnost, mikavnost ljubezni jima je kmalu minila; ekspr. sonce je polizalo slano posušilo, izsušilo; ekspr. odjuga je že močno polizala sneg stajala
1. enkrat ali večkrat premakniti jezik po čem: pes je polizal gospodarjevo roko
// ližoč pojesti: polizati sladoled / pes je polizal kri s tal / polizati krožnik, lonec
2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je spet polizal kotel, poleno
● ekspr. ljubezen sta kmalu polizala (začetna) privlačnost, mikavnost ljubezni jima je kmalu minila; ekspr. sonce je polizalo slano posušilo, izsušilo; ekspr. odjuga je že močno polizala sneg stajala
- polízan -a -o:
polizan krožnik
● ekspr. moški s polizanimi lasmi z gladko nazaj počesanimi lasmi; ekspr. polizan moški moški, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede; ekspr. jezik tega pisca je preveč polizan slovnično, stilno pretirano pravilen, čist; ekspr. polizano vedenje pretirano vljudno
SSKJ²
pravílen -lna -o prid., pravílnejši (ȋ)
1. ki je v skladu
a) z resničnostjo, dejstvi: odgovor, rezultat je pravilen; pravilna domneva, razlaga; pravilen in napačen / postavil je pravilno diagnozo
b) z določenim pravilom, normo: pravilen potek obravnave; ta oblika besede ni pravilna; logično, slovnično pravilen / pravilna rešitev križanke / ekspr. pravilno šumenje dežja enakomerno
c) z določenim ciljem, položajem: pravilna poteza; njegovo ravnanje ni pravilno / pravilna nastavitev aparata
// ki je v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: zmeraj se je držal pravilne politične smeri / o zadevi ima pravilno mnenje
2. ki je v skladu z normalnimi telesnimi lastnostmi: pravilen razvoj organa; pravilno zraščanje zlomljene kosti / opozarjati učence na pravilno držo, hojo / zastar. duševno in telesno pravilen otrok normalen, zdrav
3. nav. ekspr. sorazmeren, skladen1: človek pravilnega obraza; njegov nos je pravilen
4. nav. ekspr. raven in enakomerno širok: njive so bile podolgovate in pravilne
● star. dva, tri vrčke piva je bila zanj pravilna mera primerna, ustrezna; star. to ni z onim v nobeni pravilni zvezi pravi, resnični
♦ agr. pravilna poševna palmeta palmeta s tremi pari ogrodnih vej v različnih višinah; geom. pravilni mnogokotnik mnogokotnik z enakimi stranicami in enakimi notranjimi koti; pravilni ogel ogel, ki ima enake kote med sosednjima robovoma in enake kote med sosednjima ploskvama; pravilno oglato telo oglato telo s skladnimi pravilnimi ogli, omejeno s skladnimi pravilnimi mnogokotniki; les. pravilna žagana ploskev žagana ploskev, ki je gladka, ravna in brez grč, napak
1. ki je v skladu
a) z resničnostjo, dejstvi: odgovor, rezultat je pravilen; pravilna domneva, razlaga; pravilen in napačen / postavil je pravilno diagnozo
b) z določenim pravilom, normo: pravilen potek obravnave; ta oblika besede ni pravilna; logično, slovnično pravilen / pravilna rešitev križanke / ekspr. pravilno šumenje dežja enakomerno
c) z določenim ciljem, položajem: pravilna poteza; njegovo ravnanje ni pravilno / pravilna nastavitev aparata
// ki je v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: zmeraj se je držal pravilne politične smeri / o zadevi ima pravilno mnenje
2. ki je v skladu z normalnimi telesnimi lastnostmi: pravilen razvoj organa; pravilno zraščanje zlomljene kosti / opozarjati učence na pravilno držo, hojo / zastar. duševno in telesno pravilen otrok normalen, zdrav
3. nav. ekspr. sorazmeren, skladen1: človek pravilnega obraza; njegov nos je pravilen
4. nav. ekspr. raven in enakomerno širok: njive so bile podolgovate in pravilne
● star. dva, tri vrčke piva je bila zanj pravilna mera primerna, ustrezna; star. to ni z onim v nobeni pravilni zvezi pravi, resnični
♦ agr. pravilna poševna palmeta palmeta s tremi pari ogrodnih vej v različnih višinah; geom. pravilni mnogokotnik mnogokotnik z enakimi stranicami in enakimi notranjimi koti; pravilni ogel ogel, ki ima enake kote med sosednjima robovoma in enake kote med sosednjima ploskvama; pravilno oglato telo oglato telo s skladnimi pravilnimi ogli, omejeno s skladnimi pravilnimi mnogokotniki; les. pravilna žagana ploskev žagana ploskev, ki je gladka, ravna in brez grč, napak
- pravílno
1. prislov od pravilen: pravilno odgovoriti; zna pravilno pisati; otrok se razvija pravilno; pravilno oblikovan; formalno pravilno / elipt.: on je nekoliko boljši, ali pravilneje: manj zanikrn; kot pojasnilo to so odkrili leta 1904 (pravilno: 1905)
2. v povedni rabi izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo: po mojem ni pravilno, da puščaš otroka samega / elipt. pravilno, ga je pohvalil vodja
SSKJ²
pregledoválnik -a m (ȃ)
1. računalniški program, navadno v urejevalniku besedil, za odkrivanje tipkarskih in slovničnih napak; črkovalnik: pregledovalnik zagotavlja besedilom osnovno slovnično pravilnost; slovnični pregledovalnik; pregledovalnik in urejevalnik
2. računalniški program za prikazovanje podatkov uporabniku: pregledovalnik slikovnega gradiva omogoča tiskanje in razvrščanje slik v različne albume; spletni pregledovalnik; pregledovalnik datotek
3. naprava za ploskovno ali prostorsko pregledovanje stanja; skener: telesni pregledovalnik; rentgenski pregledovalnik prtljage in detektor kovin
1. računalniški program, navadno v urejevalniku besedil, za odkrivanje tipkarskih in slovničnih napak; črkovalnik: pregledovalnik zagotavlja besedilom osnovno slovnično pravilnost; slovnični pregledovalnik; pregledovalnik in urejevalnik
2. računalniški program za prikazovanje podatkov uporabniku: pregledovalnik slikovnega gradiva omogoča tiskanje in razvrščanje slik v različne albume; spletni pregledovalnik; pregledovalnik datotek
3. naprava za ploskovno ali prostorsko pregledovanje stanja; skener: telesni pregledovalnik; rentgenski pregledovalnik prtljage in detektor kovin
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 28
Dostopnost