Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
elektrolíten -tna -o prid. (ȋ) teh. nanašajoč se na elektrolit: elektrolitna kopel
♦ elektr. elektrolitni kondenzator kondenzator, pri katerem je izolirna snov nastala z elektroliznim postopkom
SSKJ
elemènt -ênta m (ȅ é) 
  1. 1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element
    // sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi obravnavanega problema / smučarskih skokov ni mogoče trenirati po elementih / nasprotujoči si elementi njegovega značaja
    // s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: združil je različne stilne elemente; baladni, lirski, realistični element literarnega dela; dekorativni element stavbe; vnašati folklorne elemente / luč je pomemben element Župančičeve poezije / v njegovem govoru je bilo čutiti elemente italijanščine; slovenski etnični element v Avstriji prebivalci slovenske narodnosti
  2. 2. mn. bistveni, osnovni del: spoznati elemente fizike; dobiti najvažnejše elemente znanja iz slovnice / porajajo se elementi nečesa novega
  3. 3. faktor, činitelj, dejavnik: kooperacija je zelo pomemben element v blagovni proizvodnji; elementi, ki vplivajo na razvoj odnosov med sosednima državama; vpliv gospodarskih, kulturnih elementov na oblikovanje zavesti
  4. 4. slabš., s prilastkom človek kot član družbe: razkrinkati špekulantske elemente; obvarovati kaj pred nezdravimi, tujimi elementi; asocialni, neodgovorni, nevarni, protidržavni elementi
  5. 5. kem. snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi: odkrili so nov element; halogeni, radioaktivni element; atomska masa elementa; valenca elementa
  6. 6. star. zemlja, voda, zrak ali ogenj kot naravna sila: voda je strašen element, kadar se razlije; v boju z elementi je moral prenesti nečloveške napore; divjanje naravnih elementov / riba lahko živi samo v svojem elementu v vodi
    ●     pog. biti v (svojem) elementu biti razvnet, navdušen ob opravljanju priljubljenega dela; biti zelo dobro razpoložen
    ♦     bot. florni element rastline, značilne za določeno področje; elektr. kontaktni element osnovni del stikalnega aparata; strojn. strojni elementi deli, ki se v enaki ali podobni obliki rabijo pri izdelavi različnih strojev, naprav; voj. elementi streljanja podatki, po katerih se naravna orožje pri streljanju na cilj
SSKJ
eliminírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. ukiniti obstoj česa; odpraviti, odstraniti: eliminirati razdiralni vpliv; iz učnih programov so eliminirali nepotrebno učno snov; eliminirati medsebojna nasprotja / revolucija je eliminirala profesionalne generale iz političnega življenja
♦ mat. eliminirati neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; izločiti, odpraviti neznanko
SSKJ
emájl -a m (ȃ) 
  1. 1. steklasta snov za prekrivanje zlasti kovinskih izdelkov: emajl na posodi je razpokal; nanašati emajl; bel, moten emajl / kritni, osnovni emajl
    // pog. izdelek, prekrit, prevlečen s to snovjo: kuhinjski porcelan in emajl je lepo zložila v omaro
  2. 2. anat. prosojna, zelo trda snov, ki prekriva zobne krone; sklenina: razpoka v emajlu
SSKJ
emanácija -e ž (á) 
  1. 1. knjiž. razširjanje, izžarevanje: neprestana emanacija naše narodne samobitnosti
    // kar je izraz, rezultat tega: vsa ta dela so emanacija mogočnega stvariteljskega duha; kultura z vsemi emanacijami
    ♦     filoz. emanacija v idealističnih filozofijah izhajanje vsega bivajočega iz najvišjega izvora, najpopolnejšega bitja
  2. 2. kem. plin, ki ga oddaja radioaktivna snov: emanacija radioaktivnih elementov / radijeva emanacija radon; torijeva emanacija toron
SSKJ
emulgátor -ja m (ȃ) kem. snov, ki povzroča, pospešuje nastanek emulzije: dodati emulgator; emulgator za konzerviranje sadnih sokov
SSKJ
enakosméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) fiz. ki ima v različnih smereh enake fizikalne lastnosti; izotropen: enakosmerna snov; optično enakosmeren
SSKJ
energíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. sposobnost telesa, da opravi delo: energija nastopa v različnih oblikah; pri oksidaciji snovi se v celicah sprošča energija; oddajati energijo; snov se lahko spremeni v energijo; zakon o ohranitvi energije; poraba energije; preskrba z energijo / električna energija; jedrska energija; sončna, vodna energija
    ♦     elektr. jalova energija ki je potrebna za tvorbo električnih ali magnetnih polj pri izmeničnem toku in ne opravlja nobenega dela; fiz. kinetična energija ki jo ima telo zaradi svojega gibanja; mehanska energija; notranja energija ki jo ima telo zaradi svojega termodinamičnega stanja in ki se ne da v celoti spremeniti v delo; potencialna energija ki jo ima telo zaradi svoje višinske lege
  2. 2. tudi mn. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega ali umskega dela; moč, sila: v navidezno krhkem telesu se je skrivala silna energija; ne smemo izgubljati časa in energij; z vsemi svojimi energijami se je vrgel na problem; ustvarjalne energije ljudstva; v delo je vložil veliko energije
SSKJ
enolómen -mna -o prid. (ọ̄) min. ki v vseh smereh enako lomi svetlobo; optično izotropen: enolomna snov
SSKJ
ênoósen -sna -o prid. (ē-ọ̑) teh. ki ima dve kolesi na eni osi: enoosni priklopniki / enoosni traktor
♦ min. optično enoosna snov snov, ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v vseh smereh enak
SSKJ
enovít -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. ki je enakih, istovrstnih sestavin: enovita snov / ta človek ima enovit značaj; roman je enovit po svoji kompoziciji
  2. 2. ki ima sestavne dele trdno povezane med seboj: enovit vojaški blok / narod kot enovita celota
  3. 3. knjiž. skladen, harmoničen: enoviti gibi telovadcev
SSKJ
eozín -a m (ȋ) kem. rdeča organska snov za barvanje živil in kozmetičnih sredstev
SSKJ
ergosteról -a m (ọ̑) kem. organska snov v kvasu in rženih rožičkih, iz katere nastaja vitamin D
SSKJ
erogén -a -o prid. (ẹ̑) med. ki vzbuja spolno poželenje: erogena snov / erogene cone deli telesa, ki so posebno občutljivi za spolno draženje
SSKJ
esénca -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. koncentrirana naravna ali umetna snov, ki ima karakterističen vonj ali okus: limonina, rumova esenca; močna esenca; tovarna esenc / kisova esenca / smrekova esenca
  2. 2. filoz. kar opredeljuje kaj, da je to, kar je; bistvo
SSKJ
estrogén -a m (ẹ̑) med. ženski spolni hormon ali snov z biološko aktivnostjo tega hormona
SSKJ
éter2 étra m (ẹ́) 
  1. 1. fiz., nekdaj domnevna snov, ki napolnjuje ves prostor in telesa in po kateri se širi elektromagnetno valovanje: gibanje Zemlje po etru
    ●     publ. poslati sporočilo v eter, po etru po radiu
  2. 2. pesn. zrak, ozračje: jesenski veter nosi listje v eter; v sinjem etru kroži letalo
SSKJ
fáza -e ž (á) 
  1. 1. časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa z vsebinskimi značilnostmi v okviru celote, razvojna stopnja: prišlo je do kritične faze v gospodarstvu; današnja, sedanja faza družbenega razvoja; delo je v zadnji fazi; faza tehnološkega procesa; prehod iz ene faze v drugo / razvojne faze otrokove duhovne rasti stopnje; ugotoviti bolezen v njeni začetni fazi / knjiž. to je bila pomembna faza v našem kulturnem življenju čas, doba
  2. 2. fiz. količina, ki določa trenutno vrednost nihajoče količine: napetosti nihata z nasprotno fazo
  3. 3. elektr. izmenični električni tok ali napetost, katerih nihanje ni istočasno z nihanjem drugega izmeničnega električnega toka ali napetosti: faze trifaznega toka
    // poljud. fazni vodnik: dotakniti se faze
  4. 4. astr. razmerje med osvetljenim delom in celotno navidezno ploskvijo planeta, satelita ali Lune: Venerine faze
  5. 5. kem. snov v določenem agregatnem stanju kot sestavina zmesi: plinska, tekoča, trdna faza / disperzna faza snov, ki je razpršena v drugi snovi
SSKJ
feljtón -a m (ọ̑) živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva, podlistek: pisati feljtone; mojster feljtona; snov za feljton
SSKJ
fenól -a m (ọ̑) kem.  
  1. 1. kristalna, v vodi topna snov, izvedena iz benzena z zamenjavo enega atoma vodika s hidroksilno skupino: zastrupitev rib zaradi fenola v odplakah
    // raztopina te snovi: razkužiti s fenolom; duh po fenolu
  2. 2. nav. mn. aromatska spojina, ki ima hidroksilno skupino: uporaba fenolov
Število zadetkov: 998