Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
znáti znám nedov. (á ȃ)
1. imeti to, kar se uči, študira, vtisnjeno v zavest, spomin in biti sposoben povedati, uporabiti: znati abecedo, poštevanko; pesem se je učil toliko časa, da jo je znal; igralci ne znajo vlog; znati besedilo na pamet, kot očenaš / zna nekaj francoskih besed; zna dosti pravljic
// biti seznanjen z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: znati matematiko; temeljito zna slovnico / nepreh. njegov učitelj dosti zna; premalo zna za srednjo šolo
2. navadno z nedoločnikom biti glede na izurjenost, usposobljenost sposoben (uspešno) opravljati kako dejavnost: zna brati, kositi, kuhati; zna popravljati stroje; ne zna plavati; elipt.: zna vsa kmečka dela opravljati, delati; dobro zna svojo obrt; valčka ne zna plesati
// biti sposoben narediti, delati kaj glede na svojo razvitost, znanje: otrok pri tej starosti že zna govoriti; ne zna napisati naloge; ni znal odgovoriti na vprašanje
// biti zmožen česa, uspešen pri čem glede na svoje lastnosti, sposobnosti: zna se obvladati, potrpeti; znal jih je prepričati, da so šli; zna se uveljaviti; zna varčevati / ekspr.: zna lagati spretno laže; zna živeti uživa življenje / elipt., ekspr.: znati je treba, pa gre biti iznajdljiv, prebrisan; ljudje znajo, pa imajo / kot izraz priznanja: vse je potegnil za nos. Ta pa zna; pretihotapil je dosti blaga. Kdor zna, pa zna
3. pog., z nedoločnikom utegniti, moči1tam bi znala biti zaseda; mrzla pijača bi vam znala škoditi; zunaj bi ga znal kdo videti; zna se zgoditi, da se bodo sporazumeli
// izraža, da dejanje kljub zaželenosti razmeroma dolgo ne nastopi: kar klepeta in ne zna iti; elipt. ne zna domov iti / dež ne zna nehati; hladno vreme se ne zna posloviti dolgo traja
4. star. vedeti: za njegov dolg so znali vsi / niso znali, kdo je njegov oče / ni prav znal, kako je prišlo do tega / ne znamo vam povedati, zakaj so prišli / znaj, da pri nas to ni dovoljeno / sam ne zna, zakaj se jezi
5. star. poznati: zna njegove skrivnosti / zna svoje pravice, svojo vrednost
6. zastar. opaziti, videti: nikjer ni bilo znati človeških bivališč / na obrazu mu je bilo znati, kaj čuti
● 
star. sam bog zna, kdaj jih bo videl ve; star. ni priženil bog zna koliko bogzna; ekspr. ne zna drugega kot pijančevati dosti pijančuje; ekspr. vse, kar zna, je, da se zadira na otroke na otroke se predvsem zadira; ekspr. ne zna brzdati jezika ne pazi, kaj, kako govori; ekspr. človek, ki se zna obrniti spreten, iznajdljiv; ekspr. znati poslušati dati sogovorniku možnost, da govori, pove svoje mnenje; ekspr. nobene stvari ne zna prijeti v roke se ne loti prav; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; pog. zna več kot hruške peč(i), orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; kolikor znaš, toliko veljaš znanje je merilo človekove pomembnosti; preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
♦ 
šol. znati zadnjo učno snov za odlično
    znáti se star.
    izražati se, kazati se: hudobija in predrznost se mu zna v očeh; na obrazu se jim je znalo zadovoljstvo
    // biti opazno pri kom, poznati se komu: znalo se mu je, da ga nekaj vznemirja; zna se mu, da je razvajen / po jeziku se mu je znalo, da je tujec
    znajóč -a -e:
    šel je, ne znajoč kam
SSKJ²
zóben -bna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na zob: zobna gniloba; zobno tkivo / zobna pasta; zobna ščetka / zobni aparat snemljiva kovinsko-plastična ali nesnemljiva kovinska priprava za doseganje ustrezne razporeditve zob v čeljusti; zobna proteza / zobni tehnik zobotehnik; zobna ambulanta; zobna tehnika zobotehnika
♦ 
anat. zobni cement kostno tkivo, ki prekriva zobne korenine; zobni lok položaj in razvrstitev zob v čeljusti; zobna jamica jamica v čeljusti, v kateri je zob; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; zobna pulpa ali zobna meča vsebina zobne votline; zobna sklenina; med. zobni granulom; zobni kamen trda, kamnu podobna snov, ki se nabira na zobeh; (zobni) mostiček; (zobna) krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba; zobna obloga kar se nabere na zobeh; zobno zlato zlato, ki se uporablja za prevleke zob in mostičke
SSKJ²
zobnína -e ž (í)
anat. snov, ki sestavlja glavni del zoba; zobovina: gniloba načne zobnino
SSKJ²
zobovína -e ž (í)
anat. snov, ki sestavlja glavni del zoba: plast zobovine
SSKJ²
zóper2 [zopərpredl. (ọ̑s tožilnikom
1. za izražanje odpora, sovražnosti; proti2nahujskali so jih zoper nas; ljudstvo se je dvignilo zoper voditelje; nastopiti zoper rasno razlikovanje / boriti se zoper sovražnika s sovražnikom
2. za izražanje nasprotovanja, nesoglašanja: izreči se zoper deklaracijo; zoper predlaganega kandidata je bilo samo nekaj prisotnih; protestirati zoper nove zakone
3. za izražanje česa negativnega, čemur se je treba izogibati, česar delovanje, vpliv je treba preprečiti, odvrniti: cepiti otroke zoper davico; posebnega zdravila zoper gripo ni / ukrepati zoper draginjo; rakete zoper točo
4. za izražanje neujemanja z merilom, vodilom: to je zoper običaje; delati zoper pravila, predpise; to se je zgodilo zoper njegovo voljo / pregrešila se je zoper vsa pravila vljudnosti
5. za izražanje odnosa do česa: biti neodporen zoper okužbo; ta snov je odporna zoper ogenj
SSKJ²
zrklovína -e ž (í)
prozorna, zdrizasta snov v notranjosti zrkla, anat. steklovina: zrklovino obdajajo ovojnice
SSKJ²
zvára -e ž (ānar.
1. skuti podobna snov, pridobljena iz sirotke s segrevanjem: pristaviti sirotko k ognju, da se zvara strdi
2. prekmursko kuhano mleko: piti zvaro
SSKJ²
zvárek2 tudi izvárek -rka m (ȃ)
pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin: piti zvarke; grenek, strupen zvarek / kamilični zvarek; zvarek iz arnike
// snov, ki se pripravi s kuhanjem: čarovni zvarek; zeliščni zvarek; mazati se z zvarkom iz hrastovega lubja
 
ekspr. v teh posodah so kuhali močnik in razne žitne zvarke jedi; prim. izvarek
SSKJ²
žafrán -a m (ȃ)
1. rastlina, ki požene spomladi iz gomolja bele, oranžne ali vijoličaste cvete: na travniku raste polno žafranov; žafran in hijacinte
2. snov iz posušenih cvetnih brazd pravega žafrana: obarvati z žafranom; drag kot žafran zelo
♦ 
bot. pomladanski žafran rastlina z vijoličastimi cveti, ki rastejo iz gomolja, Crocus neapolitanus; pravi žafran vrtna rastlina z modrikasto rdečimi cveti in rjavkasto rdečimi brazdami, Crocus sativus; pravi divji žafran vrtna rastlina z bodečimi listi in sprva rdeče, pozneje rdečkasto rumenimi cveti v socvetju; barvilni rumenik
SSKJ²
žaltavína in žáltavina -e [žau̯tavinaž (í; á)
zastar. žaltava snov: obrezati žaltavino; vonj po žaltavini
SSKJ²
žár -a in m (ȃ)
1. močna, zlasti rdečkasta svetloba: žar na zahodu ugaša; jutranji, večerni žar / knjiž. žar novega dne zarja, zora / lunin žar; žar bliska, požara je razsvetlil okolico; žar sonca, zvezd / knjiž. žar draguljev sijaj, lesk
// knjiž. velika pripeka, vročina: umakniti se z opoldanskega žara v senco; poletni žar
2. goreča, tleča snov: pogasiti, razpihati žar; razgorevanje žara
// svetloba, ki jo daje taka snov: žar dogorevajoče sveče je medlo osvetljeval prostor
// toplota, ki jo daje taka snov, zlasti žerjavica: greti se ob žaru ognja; zažgati meso na premočnem žaru / peči jedi na žaru, nad žarom
3. priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico: prenesti, prestaviti žar; peči, popeči, speči na žaru; stresti oglje na žar / na žaru pečene ribe; dobrote, jedi, specialitete z žara / električni, plinski žar / segreti žar v pečici
4. visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: pesnika navdaja nenavaden žar; biti poln notranjega žara / imeti veliko žara za skupno stvar biti zelo zavzet zanjo / govoriti, peti z žarom; lotiti se dela z mladostnim žarom in navdušenjem
// z oslabljenim pomenom izraža pomen samostalnika, na katerega se veže: žar ljubezni ugaša; žar upanja še tli v njem
5. glagolnik od žareti: žar segrete kovinske palice, žice / opazovati žar sonca / žar večernega neba / segreti do žara
● 
knjiž. tvoj pogled je v mojem srcu zanetil žar vzbudil močno ljubezensko čustvo; knjiž. žar njegove osebnosti je začel ugašati privlačnost, priljubljenost; knjiž. slepi ga žar svetlobe močna, slepeča svetloba
SSKJ²
žárčiti -im nedov. (ā ȃ)
sevati: radioaktivna snov žarči / žarčiti delce alfa in beta
● 
knjiž. iz nekaterih ljudi žarči posebna moč nekateri ljudje imajo, oddajajo posebno moč
SSKJ²
žarečína -e ž (í)
knjiž. razžarjena snov, magma: ognjenik bruha žarečino; sonce je kakor razbeljena žarečina oblivalo mesto
SSKJ²
žárek1 -rka m (ȃ)
1. svetloba, ki izhaja iz vira v obliki tanke, ravne črte: žarek pade, posveti na steno; žarki presevajo skozi zaveso; ekspr. žarek se prikrade, šine v temo; vodna gladina, steklo odbija žarke; žarki zahajajočega sonca; blesk žarkov / lunini, sončni žarki; svetlobni žarki; žarki svetilke, žarometa; žarki zvezd / snov vpija žarke / zavarovati se pred žarki vročega avgustovskega sonca; poti so kakor žarki speljane na vse strani
2. ekspr., navadno s prilastkom vsak od iz česa v ravnih črtah na vse strani izhajajočih delov: imela je žarke gubic okrog oči / zvezda s petimi žarki kraki
3. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: znova ji je posijal žarek sreče; izgubiti zadnji žarek upanja
// z oslabljenim pomenom izraža pomen samostalnika, na katerega se veže: iz oči ji lijejo žarki ljubezni; z obraza ji sijejo žarki sreče / mili žarki njenih oči pogledi
4. mn. valovi, delci, ki jih oddaja vir in se širijo v prostor, fiz. sevanje: poškodbe zaradi žarkov; ob razpadu atomskih jeder nastali žarki
5. geom. usmerjena premica: narisati žarek / glavni žarek; povratni žarek svetlobni žarek, ki gre skozi sečišče odsebnih senc dveh mimobežnic na skupni prestrezni ravnini; projicirni žarek skozi projekcijsko središče in točko, ki je projicirana
● 
ekspr. žarki se igrajo na njenem obrazu na obrazu ji migota svetloba; ekspr. sončni žarki so ga ogreli sonce; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji
♦ 
fiz. žarek smer, v katero potuje energija v valovanju v izotropni snovi; infrardeči žarki infrardeča svetloba; kratkovalovni, radioaktivni, rentgenski žarki; snop žarkov skupina žarkov, ki gredo skozi dani presek ali dano točko; les. strženovi žarki ki potekajo radialno od stržena debla k skorji; min. izredni žarek ki se pri dvolomni snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe; redni žarek ki ima v kristalu v vseh smereh isto hitrost
SSKJ²
žarína -e ž (í)
1. kem. snov, ki ostane po žarjenju: stehtati žarino; sestava žarine
2. knjiž. žar, žarenje: žarina lic vročičnega bolnika; žarina ognja / opoldanska žarina sonca pripeka
SSKJ²
želatína -e ž (ī)
prosojna snov v obliki lističev ali prahu, pridobljena iz živalskih kosti, kože: pridobivati želatino; raztopiti želatino v vodi
 
fot. fotografska želatina za izdelavo svetlobno občutljive plasti na fotografskem filmu ali plošči; gastr. jedilna želatina za pripravo aspikov, želejev
// prosojna, poltrda, vodni raztopini želatine podobna snov sploh: raztopina se je strdila v želatino
SSKJ²
želatínast -a -o prid. (ī)
1. podoben želatini: topilo je izhlapelo, ostala je želatinasta snov
 
bot. želatinasta ledenka užitna belkasta zdrizasta goba, ki raste na štorih iglavcev, Pseudohydnum gelatinosum
2. ki je iz želatine: zdravilo v želatinastem ovoju
SSKJ²
želé -êja m (ẹ̑ ȇ)
1. strjen sadni sok, ki se predhodno prekuha z dodatkom želatine ali pektina, zdriz: jesti, kuhati žele; preliti z želejem; marmelade in želeji / jabolčni, pomarančni, ribezov žele
2. prozorno ali prosojno zdrizasto mazilo, krema: namazati lase z želejem; glicerinski žele; žele za nohte
// prozorna ali prosojna zdrizasta snov sploh: zmes se spremeni v žele / zobna krema v obliki želeja; v prid. rabi: žele bonboni
SSKJ²
žgáti žgèm nedov., žgál (á ȅ)
1. delati, povzročati, da kaj gori: žgati drva, veje / žgati ogenj kuriti
// imeti kaj na ognju, žerjavici, da tli in oddaja dim, vonj: žgati brinove jagode, kadilo
2. delovati na kaj z veliko vročino: žgati apnenec, les; žgati kavo pražiti / sonce je žgalo platneno streho močno segrevalo
 
metal. žgati rudo segrevati jo, da se odstrani iz spojin kemično vezana voda, razpadejo karbonati
// s tem pridobivati: v teh gozdovih so žgali oglje / žgati kope / žgati apno
3. z močnim segrevanjem delati odpornejše, trdnejše: žgati konice kolov; žgati opeko, posodo iz gline
4. povzročati bolečino z zelo vročimi, žarečimi predmeti: žgali so ga z iglami, cigaretnimi ogorki / med zasliševanjem so ji žgali podplate
5. povzročati občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih, žarečih predmetov: to mazilo žge; žganje žge v grlu / svetloba je žgala v oči / rana jo je začela žgati / ekspr. žeja jih žge
// ekspr. povzročati hude duševne bolečine: krivica, ljubosumje žge; njegov pogled mi je žgal dušo; žaljive besede so ga žgale v srcu; brezoseb. v prsih me žge; ta sramota ga je žgala kot žerjavica / žge ga želja, da bi videl čim več sveta; pohlep jo je žgal
6. nepreh. zelo pripekati: sonce žge že ves teden / ekspr. že dalj časa žge huda vročina je zelo vroče
7. sežigati: žgati drva, bukove trske; žgati stara pisma
8. star. imeti prižgano: pri njih cele noči žgejo luč; sedela sta na peči in žgala svečo
● 
star. žgati tobak kaditi; star. žgati žganje kuhati; pog. žgati po sovražniku streljati
    žgáti se 
    1. zaradi prevelike vročine se uničevati: potica se žge / na vroči peči se obleka žge
    2. ekspr. biti, zadrževati se na soncu, v vročini: poleti se je rad žgal
    žgóč -a -e
    1. deležnik od žgati: žgoč pogled; žgoč udarec; žgoča bolečina; žgoča žeja; žgoča želja; žgoče sonce
    2. publ. nujen, pereč: obravnavati žgoče probleme; reševanje žgočih vprašanj
    3. ekspr. oster, nepopustljiv: žgoča družbena kritika; to je predmet žgočih razprav; prisl.: žgoče gledati; žgoče sijati
    žgán -a -o:
    žgana glina; žgana opeka
     
    žgano apno negašeno apno; zastar. žgano vino žganje
     
    arheol. žgani grob grob s sežganimi ostanki mrliča; gastr. žgani sladkor rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; žgana pijača alkoholna pijača, zlasti iz sadja, grozdja, dobljena navadno z destilacijo po končanem vrenju; um. žgana siena rdečkasto rjav pigment; sam.: stopimo na kozarček žganega žgane pijače, žganja; rad bi spil nekaj žganega
SSKJ²
žívčen -čna -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na živec, živce: živčna debelina, dolžina / živčni sistem / živčna bolezen, okvara; živčna izčrpanost, preobčutljivost / živčni napad; živčna napetost / živčno-mišični sistem; živčno-mišična bolezen, koordinacija; živčno-mišično obolenje
2. ki je v stanju velike napetosti, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred pomembnejšimi dogodki: živčen človek; ne bodi živčen / živčen obraz; živčne roke / ekspr.: živčen gib, korak; živčen glas, smeh
● 
živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa; publ. živčna vojna prizadevanje, pri katerem skušata nasprotni strani z grožnjami, dezinformacijami doseči, da katera od obeh popusti, se ni sposobna več obvladati
♦ 
anat. živčni center ali živčno središče del možganske skorje ali hrbtenjače, ki ima določeno funkcijo; živčni končič razcepljeni konec živčnega vlakna; živčni pleksus skupek prepletajočih se živcev; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača; periferni živčni sistem živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; živčna celica celica, ki prevaja dražljaje; živčna proga skupek živčnih vlaken v osrednjem živčevju; bela, siva živčna snov; živčno tkivo; živčno vlakno daljši izrastek živčne celice; biol. (živčni) impulz vzburjenje, ki se širi iz osrednjega živčevja; farm. živčni strup bojni strup, ki že v zelo majhni količini ohromi živčni sistem; med. živčni prenašalec kemična snov, ki prenaša impulze med živčnimi celicami ali med živčnimi in mišičnimi celicami; nevrotransmiter; živčni šok šok, katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja; živčna slabost bolezen, ki nastane zaradi izčrpanosti živčevja; nevrastenija
    žívčno prisl.:
    živčno govoriti, hoditi, mežikati; živčno bolan, oslabel; živčno napet, občutljiv
Število zadetkov: 1046