Fran

1. 1. elektr. ki za delovanje uporablja rele: relejna telefonska centrala
   // ki deluje kot rele: relejna ura
2. 2. elektr. ki ojači in prenese sprejeti radijski signal dalje: relejni satelit; postavljati po vrhovih hribov relejne postaje / radio Koper je tudi relejna postaja radia Ljubljane
3. 3. voj. nanašajoč se na sprejemanje in posredovanje sporočil: relejna kurirska postaja / relejna mreža

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. v vzročnem priredju za utemeljevanje, pojasnjevanje prej povedanega: takoj bom vse uredil, saj je to moja dolžnost; poznaš jo, saj je hodila s teboj v šolo / z velelnikom: jej, saj si gotovo zelo lačen; ne hodite ven, saj lije kot iz škafa / ne bom je predstavljal, saj jo tako in tako poznate / nihče te ne bo podil od doma. Saj sem jaz gospodar; ne obupavaj! Saj si bila vedno pogumna
   // za izražanje dejstva, da je vsebina vezniškega stavka vzrok dogajanja v predhodnem stavku: izgubila sva se, saj ni bilo nobene prave poti; bil je utrujen, saj je imel za seboj naporen dan; njeni prošnji so ugodili, saj se jim je smilil otrok
2. 2. za izražanje nasprotja s prej povedanim: daj mu kozarec vina. Saj je že pil; pokliči očeta! Saj ga ni doma / elipt. pravite, da so užaljeni. Saj nimajo biti za kaj / nejevoljen boš, pa saj si hotel vedeti resnico
3. 3. nav. ekspr. za izražanje vzročno-posledičnega razmerja: brez plašča hodiš, saj se boš prehladil; prehitro voziš. Saj se boš še kam zaletel
4. 4. v prislovni rabi, navadno okrepljen izraža podkrepitev trditve: zakaj se zdaj razburjate? Saj sem rekel, da ne bo šlo; prizadeva si vpeljati red. Saj ne ve, česa se je lotil; privoščimo ji srečo. Saj kdo bi jo bolj zaslužil kot ona / elipt.: boš ostal pri nas? Saj kaj bi brez tebe; kako naj zdaj odidem? Saj zato pa / ni naredil izpita? Saj če bi povedal le polovico, bi bilo dovolj
5. 5. v prislovni rabi izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: torej je priznal. Saj mu ni preostalo nič drugega; v redu, saj rajši vidim, da ostaneš doma / obleko si boš zmočila. Saj je vseeno
   // ekspr., v prislovni rabi, včasih okrepljen izraža samoumevnost: saj si slep, da ne vidiš, kaj delaš; ne smej se, saj veš, kakšne so stvari v resnici / saj menda ne boš huda, če prisedem; tega mu nikar ne povej. Pa saj bo zvedel od drugih; vsi trije so prišli k meni pa ... saj ste jih videli / to je pravil tisti burkež, saj vem, da ga poznate
6. 6. v medmetni rabi izraža soglasje, (zadržano) pritrjevanje: niso več daleč. Saj, vsak hip lahko pridejo mimo; ne bi ga smeli pustiti. Saj, a takrat se nam je mudilo; inženir hoče postati. Saj, če se bo pridno učil / pozabili so na obljube. Saj, saj, nikoli jih ne izpolnijo; prikimal je, češ, saj, saj, kako ne bi razumel
   // v zvezi z res opozarja na trditev v dostavku: kaj pa ona? Saj res, nje ne smemo pozabiti; sinoči nisem mogel priti. Saj res, povej mi vendar, kako je bilo / jo boš pustil sámo doma? Saj res, z menoj pojde
   ● ekspr. se ga je končno le odkrižala? Saj to je (tisto), sploh se ga ni poudarja zanikanje prej povedanega; ekspr. saj ni, da bi človek pravil ni potrebno, ni vredno praviti; ekspr. bi še kos potice? Saj ni treba izraža zadržano sprejemanje česa; pog. pridi no brž! Saj že grem izraža zadržano, nejevoljno izpolnjevanje dejanja; pog. saj nič ne rečem, odgovoril bi ji pa že lahko poudarja omilitev povedanega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. med., psiht. krvav madež, lisa na določenih delih telesa zlasti pri histerikih: dobiti, imeti stigme
2. 2. pri starih Grkih in Rimljanih znamenje, narejeno pobeglim sužnjem in hudodelcem: vžgati stigmo na čelo; pren., knjiž. socialne stigme nedružabnih otrok
   ♦ biol. stigma organ enoceličarjev za sprejemanje svetlobnih dražljajev, (rdeča) očesna pega; med. stigma viden znak bolezni; rel. stigme Kristusovim ranam podobna znamenja na določenih delih telesa; zool. stigma dihalnica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost, ant. debel: tanek kos kruha; tanek list, papir; tanka knjiga, pločevina, stena; tanka plast ledu; tanka tkanina / proti robovom tanjše leče / tanka bluza iz tanke tkanine; tanke nogavice
   // ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer: tanka nit, palica, veja, žica; plesti s pol številke tanjšimi pletilkami; tanko deblo; tanek kot las / tanki prsti; tanek vrat / tanek curek krvi; tanek steber dima / tanka črta; tanke obrvi, ustnice
2. 2. ekspr. vitek, suh: visok tanek človek; tanko dekle; tanek kot prekla / bila je tanka čez pas
3. 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev; oster: tanek sluh, vid, voh / tanko uho
4. 4. knjiž. izostren, prefinjen: imeti tanek čut za lepoto, pravičnost; s tankim posluhom predstaviti literarno delo / tanek humor
5. 5. ekspr. (tonsko) visok: govoriti, peti s tankim glasom; tanek jok, smeh; tanko cingljanje
6. 6. ekspr. prosojen, rahel: tanka megla; tanka večerna zarja / skozi okno je prihajala tanka svetloba
7. 7. knjiž. natančen, podroben: ta stvar je vredna tankega premisleka; tanjša raziskava je pokazala, da to ni res
   ● ekspr. rezati komu tanek kruh dajati mu malo sredstev za življenje; pog. ima tanek nos zelo bistro, pravilno predvideva; knjiž. tanek smehljaj komaj opazen, zaznaven; ekspr. zunaj brije tanek veter oster, zelo mrzel; ekspr. ta človek ima tanke živce je zelo občutljiv, razdražljiv; ekspr. imeti tanko denarnico malo denarja; nar. tanka kava ne močna; knjiž. človek tankih misli pronicljiv, prodoren; ekspr. tanka plast izobražencev majhno število; knjiž. človek tanke vesti tankovesten; knjiž., ekspr. bil je tankega zdravja slabega, rahlega
   ♦ anat. tanka povrhnjica; tanko črevo začetni, ožji del črevesa; biol. tanka kutikula; kozm. tanka koža koža s tanko povrhnjico in občutljiva na zunanje dražljaje

tánko tudi tenkó prisl.: tanko govoriti, peti; tanko zapiskati; tanko narezane rezine / knjiž.: tanko je premislil vsako besedo, preden je spregovoril temeljito; tanko prisluhniti komu zelo pazljivo
● ekspr. s samo pokojnino bom tanko piskal bom živel slabo, v slabih gmotnih razmerah

tánki tudi tènki -a -o sam.: knjiž. tanka brije okrog oglov oster, zelo mrzel veter; ekspr. tanka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; ekspr. na tankem je z denarjem ima malo denarja; na tanko tudi na tenko ekspr. gre mu na tanko slabo; razvaljati testo na tanko tanko; na tanko se zasmejati; prim. natanko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. kraj, prostor z objekti, napravami za sprejem, odpravo ali pretovor blaga, potnikov na začetku, koncu prometne poti: urediti terminal; napeljati naftovod do terminala / kontejnerski terminal za skladiščenje in pretovarjanje kontejnerjev; letališki, železniški terminal
   ♦ teh. terminal za razsute tovore
2. 2. elektr. naprava, ki omogoča sprejemanje ali oddajanje informacij na daljavo: obdelovati podatke preko terminala; prenašati podatke s terminali; glavni terminal / računalniški terminal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. ki ni pod vplivom alkoholne pijače: strežejo le treznim gostom; trezen voznik vidi prometni znak prej kot pijan; malokdaj je trezen; trezna družba
   // ki izraža tako stanje: njegov pogled ni bil več trezen
2. 2. nav. ekspr. ki ravna razsodno, preudarno: trezen človek bi ravnal drugače; na tako treznega fanta se lahko zaneseš; to so bili poslovni, trezni ljudje / biti razumska, trezna narava
   // nav. ekspr. ki vsebuje, izraža razsodnost, preudarnost: imeti trezne nazore; trezen pogled na svet; biti sposoben trezne presoje; trezno sprejemanje vsega novega / ekspr.: narediti trezen načrt uresničljiv; voditi trezno politiko skladno z razmerami
   // odločiti se po treznem premisleku
   ● ekspr. imeti, ohraniti trezno glavo biti, ostati razsoden, preudaren; zastar. trezna enonadstropna hiša preprosta; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje

trézno prisl.: trezno kaj oceniti, premisliti; trezno ravnati; bil je trezno misleč človek; članek je pisan trezno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. knjiž. ki prenaša, prestaja kako dejanje, stanje brez dejavnega nasprotovanja, upiranja: trpni ljudje / trpna vdanost v usodo; trpno sprejemanje vplivov okolja
2. 2. lingv. nanašajoč se na osebek kot cilj dejanja: trpni način / trpni stavek / trpni deležnik

tŕpno prisl.: trpno doživljati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za govorjenje: odpreti, zapreti usta; vzeti cigareto iz ust; obrisati se okrog ust; nesti kozarec k ustom; dati robček, roko na usta; nastaviti steklenico, trobento na usta; nesti žlico v usta; od začudenja imeti odprta usta; usta s tankimi ustnicami; gube okrog ust
   // odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane: krokodil lahko zelo odpre usta; usta polža, ribe
2. 2. del obraza okrog te odprtine: kremžiti, šobiti usta; smeh mu je izginil z ust / usta so se mu nabrala v nasmešek / kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj
   // ustnice: poljubiti na usta; bleda, rdeča usta / položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; udariti koga po ustih
3. 3. votlina za to odprtino: moleti jezik iz ust; iz ust mu zaudarja; imeti grižljaj v ustih / ne govori s polnimi usti / iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi / imeti grenka, suha usta
4. 4. ekspr. ta odprtina, votlina kot govorilni organ: slavčka z usti ni mogoče oponašati; z usti se smeje, v srcu pa joka / to sem slišal iz dedovih ust od deda, to je rekel ded; vznes. njihova usta govorijo bahavo oni; vznes. beseda njegovih ust ima veliko veljavo beseda, ki jo izreče on; to so besede iz njegovih ust to so njegove besede, te besede je izrekel on
5. 5. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačna usta bodo to že jedla; pri hiši je veliko ust
6. 6. ekspr., navadno s prilastkom odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja: usta blagajne, gašperčka; čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev žrelih
   // usta podzemne železnice vhod, izhod
   // okrogla usta kitare zvočnica
   ● ekspr. kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ves večer ni odprl ust ni nič (spre)govoril, rekel; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. učiti se jezika iz ust kmeta iz govorice, govorjenja; te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust nerad, težko je to povedal; ekspr. besede mu kar vrejo iz ust veliko in z lahkoto govori; ekspr. besedo mi je vzel iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; ekspr. trobentač ni dal trobente od ust ni nehal trobentati; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi; ekspr. steklenica je šla od ust do ust drug za drugim so pili iz nje; ekspr. od ust si pritrgovati prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin; ekspr. polagati komu odgovore na usta, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; knjiž. pisatelj govori skozi usta glavnega junaka izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak; ekspr. nima kaj v usta dati je reven, strada; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. kje bi dobil kaj za v usta kaj hrane; ekspr. ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo; ekspr. ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov vsi so govorili o njem; pog. danes še nisem imel nič v ustih še nisem nič jedel, zaužil; ekspr. to meso se vam bo v ustih kar raztopilo je zelo mehko in okusno; ekspr. v ljudskih ustih se je pesem spremenila v ljudskem pripovedovanju, petju; ekspr. imeti medena, nesramna usta pretirano prijazno, nesramno govoriti; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec veliko govori o svojem junaštvu; ekspr. ljudje imajo tega polna usta veliko govorijo o tem; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; ekspr. imeti široka usta (rad) se hvaliti, bahati; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. na vsa usta se smejati zelo glasno; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. sama usta so ga zelo veliko govori; zelo veliko jé; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
   ♦ les. usta odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča; med. umetno dihanje usta na usta umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek, masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. biti prepričan, da je povedano, navedeno v skladu z resnico: opravičil se je, da je bolan, pa tega niso verjeli; teh govoric ne verjamejo; ne verjame zgodbi o njegovi rešitvi; vse verjame; sam verjame, kar govori
2. 2. biti prepričan o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: tega ni mogoče dokazati, to lahko le verjameš; verjamem to, kar vidim; verjeli so, da je v globini voda / ne verjame v njegovo nedolžnost; sam pri sebi verjame, da so krivi; težko verjamem, da bo še kdaj hodil
   // biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verjeti v mir, rešitev; verjeli so, da bodo zmagali
3. 3. biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega: verjeli so v čarovnice, duhove / verjeli so, da so nekatera števila nesrečna; verjeti v vraže
4. 4. z dajalnikom biti prepričan o kom, da govori resnico: verjeti pričam; otroku je težko verjeti / tega vam ne verjamem; ničesar, ekspr. niti besedice mu ne verjame; verjamemo vam, da niste mogli / ekspr. verjeti časopisom, poročilu
   // biti prepričan o kom, da je njegovo mnenje pravilno: oče jih je opozarjal, pa mu niso verjeli; imel je dosti izkušenj, zato so mu verjeli; verjeti zdravniku / verjeli so njegovi oceni položaja; verjeti teoriji
   // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: dekle fantu ne verjame več; nič mu ne verjame, vsega je zmožen; ekspr. slepo so verjeli svojim voditeljem / verjeli so njegovim obljubam / ekspr. verjeti komu na besedo
5. 5. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verjame v svoje otroke; verjeti v umetnika / verjeti v idejo, načrt
6. 6. ekspr., v prislovni rabi izraža podkrepitev trditve: če verjameš ali ne, morja še nisem videl; žal nam je, lahko nam verjamete / verjemite ali ne, odkrili so zaklad
   // z odvisnim stavkom izraža presenetljivost povedanega, videnega: človek ne bi verjel, da je kaj takega mogoče; ne more verjeti, da je res; komaj verjamem, da ste to res vi
7. 7. v medmetni rabi izraža sprejemanje česa za resnično: oprostite, nisem nalašč. Verjamem; hujskal je delavce. Ne verjamem
   ● ekspr. svojim lastnim očem, ušesom ni mogel verjeti zelo se je čudil temu, kar je videl, slišal; ekspr. laže, da sam sebi verjame zelo; ekspr. ne verjame ne v boga ne v hudiča je popolnoma brez vere; verjame v svoj prav zelo je prepričan o pravilnosti svojega mnenja, ravnanja; siti lačnemu ne verjame

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje; zunanji: vnanji listi popka se odpirajo; vnanji zidovi; na vnanji strani kosmat kožuh
   // ki je na površini česa: vnanji žepi; vnanje poškodbe / vnanji organi
2. 2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: vnanji kolobar svetlobe
   // ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: vnanji gleženj / nogi sta ukrivljeni na vnanjo stran
3. 3. ki je na prostem, zunaj stavbe: urediti vnanji prostor za hišo; hladen vnanji zrak
   // ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: sprejemanje vnanjih vtisov; vpliv vnanjih razmer na človeka
4. 4. ki je zunaj mej določene države, ozemlja: domači in vnanji sovražniki; državi preti vnanja nevarnost
   // ki je v zvezi z drugimi državami: vnanja trgovina
5. 5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: vnanjim obiskovalcem vstop ni dovoljen
   // ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: vnanji sodelavci
6. 6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: vnanji izraz pomiritve; vnanji znak bolezni / njegova pobožnost je le vnanja navidezna, nepristna
7. 7. ki ne zajema človekove duševnosti: vnanje lastnosti človeka; prikazuje junakovo vnanje življenje / vnanji svet materialni, tvarni; ne meni se za vnanje reči
   // ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: kratek vnanji obseg zgodbe
8. 8. nanašajoč se na zunanjost: mladosten vnanji videz; sprememba vnanje podobe kmečkih hiš
9. 9. nar. dolenjsko tuj, nedomač: bal se je vnanjih ljudi / prodaja vnanje vino
   ● vnanji konj pri vpreženi živini desni konj

vnánje prisl.: le vnanje posnema tuje modele; star. sramuje se čustva vnanje pokazati nazunaj, navzven

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. spremeniti se v kost: hrustanec zakosteni / lobanjski šivi zakostenijo
2. 2. postati nesposoben za sprejemanje novosti; okosteneti: organizacija je popolnoma zakostenela

zakostenèl in zakostenél -éla -o: zakostenel hrustanec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. knjiž. narediti kaj ostrejše, bolj koničasto; priostriti: zaostriti konico
2. 2. ekspr. narediti kaj strožje: zaostriti kazni, predpise; zaostriti nadzor nad čim / zaostriti merila / zaostriti glas
3. 3. knjiž. narediti kaj bolj sposobno za sprejemanje dražljajev: življenje v naravi mu je zaostrilo čute / delo z mladimi mu je zaostrilo posluh za njihove probleme
4. 4. ekspr. narediti kaj večje, intenzivnejše: zaostriti disciplino / zaostriti spor / zaostriti boj proti preprodajalcem mamil
5. 5. ekspr. narediti kaj bolj napeto, težavno: to je še bolj zaostrilo odnose med njimi; pomanjkanje denarja je zaostrilo razmere v družini

zaostríti se 
1. 1. ekspr. postati ožji, bolj koničast: brada se mu je zaostrila / zaradi bolezni se mu je obraz zaostril
2. 2. ekspr. postati strožji: z leti so se mu poteze zaostrile
3. 3. knjiž. postati bolj sposoben za sprejemanje dražljajev: vid se mu je zaostril
4. 4. ekspr. postati hujši, večji: gospodarska kriza se je zaostrila; nesoglasja so se zaostrila; spor se je zaostril
5. 5. ekspr. postati bolj napet, težaven: mednarodni položaj se je zaostril

zaostrèn -êna -o: zaostreni odnosi med narodi; zaostrene razmere v deželi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. ekspr. delati kaj strožje: cenzuro so vedno bolj zaostrovali
2. 2. ekspr. delati kaj večje, intenzivnejše: zaostrovati disciplino / zaostrovati boj
3. 3. ekspr. delati kaj bolj napeto, težavno: zaostrovati odnose s kom

zaostrováti se 
1. 1. ekspr. postajati ožji, bolj koničast: brada se mu zaostruje
2. 2. ekspr. postajati strožji: poteze na obrazu se ji z leti zaostrujejo
3. 3. knjiž. postajati bolj sposoben za sprejemanje dražljajev: vid se mu zaostruje
4. 4. ekspr. postajati hujši, večji: nesoglasja se zaostrujejo
5. 5. ekspr. postajati bolj napet, težaven: politični položaj se zaostruje; razmere se zaostrujejo

zaostrujóč -a -e: zaostrujoča se nasprotja med velesilami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.