- 1. ki čuti zaradi stanja, v katerem je, duševne bolečine: nesrečen človek; bil je zelo nesrečen; čuti se nesrečnega; če se poročiš z njim, boš nesrečna; dela se nesrečno / ekspr. njegovo srce je žalostno in nesrečno
// nav. ekspr. ki izraža, kaže tako stanje: tako nesrečen obraz ima / odganjal ga je od nesrečnih misli / to je nesrečna zgodba - 2. ki je doživel nesrečo: ko jim je pogorela hiša, se je nesrečna družina preselila k sorodnikom
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ti nesrečni fant, že spet si zamudil; ta nesrečna bluza mi kar naprej leze izza krila; ta nesrečna pijača ga bo čisto uničila / bilo je le nesrečno naključje, da se je to zgodilo
● ekspr. nesrečen je, da se kamnu smili zelo; nesrečna ljubezen ljubezen, ki je ljubljena oseba ne vrača; ekspr. ima nesrečne roke vedno naredi kaj narobe; trinajst je nesrečna številka po ljudskem verovanju kar ima tako številko, povzroči nesrečo, neprijetnost; ekspr. rojen je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; knjiž. kraj nesrečnega imena kraj, kjer se je zgodilo kaj hudega, usodnega
- nesréčno prisl.: nesrečno gledati, pasti; biti nesrečno zaljubljen; sam.: nesrečnemu pomilovanje nič ne pomaga