Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
ugovoríti -ím dov., ugovóril; nam. ugovôrit in ugovorít (ī í) zastar. reči, pripomniti kaj nasprotujočega: na take razloge ni znala kaj ugovoriti / saj smo možje, ugovori starec
SSKJ
upogníti upógnem tudi upôgnem dov. (ī ọ́, ó) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogniti gumijasto cev; upogniti karton, palico; upogniti veje navzdol, navzgor; stebelca so se od težkih cvetov upognila; tramovi so se upognili zaradi prevelike obremenitve / jekleni trak se upogne se da upogniti
    // upogniti glavo skloniti; hrbet se mu je od napornega dela upognil sključil; ramena so se mu upognila povesila
    // spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: upogniti komolec; upogniti nogo v kolenu
  2. 2. ekspr. ukloniti: fant se ni dal upogniti; upognil jih je z grožnjami / upognil je sosednje dežele si jih podredil
    // upognil je njeno šibko naravo; upogniti komu voljo zlomiti
    ●     ekspr. upogniti hrbet, koleno, tilnik pred kom ukloniti se, vdati se; podrediti se; ekspr. upognil je koleno in prosil odpuščanja pokleknil je; ekspr. drevo se upogne, dokler je mlado mladega človeka je mogoče vzgojiti
    upogníti se zastar.  pripogniti se, skloniti se: upognil se je in pobral kamen
    upógnjen tudi upôgnjen -a -o: od vetra upognjena drevesa; upognjen nos kriv; upognjen starec sključen; upognjena hrbtenica kriva
    ♦     les. pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; upognjeno pohištvo
SSKJ
vzdíhniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. s slišnim globokim vdihom in izdihom izraziti žalost, hrepenenje, olajšanje: premolknil je in vzdihnil; še v spanju je kdaj vzdihnila; od ugodja, z olajšanjem vzdihniti; ekspr. iz dna duše vzdihniti; hrepeneče, nejevoljno vzdihniti; glasno vzdihniti; globoko vzdihniti / zadnjo besedo je komaj slišno vzdihnila izgovorila
    // starec vzdihne: To so bili lepi časi
  2. 2. knjiž. dati vzdihu podoben glas: zunaj je vzdihnil veter; brezoseb. med ločjem je proseče vzdihnilo
SSKJ
zadéti -dénem dov., zadêni zadeníte (ẹ́) 
  1. 1. premikajoč se priti v sunkovit dotik s čim: v temi je zadel stol; ladja je s kljunom zadela ob čer; zadeti ob podboj; zadela se je vanj, ko je hotela iti mimo / zadeti z glavo ob zid, v strop / trda pest ga je zadela v prsi udarila; pren. razum prej ali slej zadene ob mejo
    // ekspr. priti v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: pri delu zadeti na težave, ob nerazumevanje
    // ekspr. naleteti na, srečati: ko je stopil iz hiše, je zadel na soseda / na potovanju sta zadela skupaj
  2. 2. narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: pomeril je in zadel; zadeti tarčo; zadeti v sredino; zadeti s puščico
    // prileteti na določeno mesto, v določeno stvar: kamen je zadel cestno svetilko / strela je zadela zvonik udarila v zvonik; pren. zadel ga je prezirljiv pogled
  3. 3. navadno v zvezi z na narediti, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: zadeti koš na hrbet; zadeti puško na ramo; zadeti škaf na glavo / zadeti nahrbtnik
  4. 4. z izbiro določene številke postati imetnik dobitka pri žrebanju: izbral je srečko in verjel, da bo zadel; zadeti glavni dobitek na loteriji, tomboli; spet ni nič zadel / njegova srečka je zadela
  5. 5. prizadeti: očetova smrt ga je zadela; zadelo ga je, ker ga niso več povabili k sebi; ekspr. zadeti v živo zelo
    // podražitve so zadele zlasti delavce / zadeti komu kaj hudega
  6. 6. nav. 3. os. izraža, da postane kdo deležen tega, kar določa osebek: za to dejanje lahko tudi mene zadene odgovornost / povečanje pokojnin zadene vse upokojence
  7. 7. nav. 3. os. izraža nastop bolezenskega stanja, kot ga določa osebek: kap ga je zadela
  8. 8. navadno s prislovnim določilom izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici: slikar je dobro zadel barvo jesenske svetlobe; portretist obraza ni zadel; pisatelj je tuje okolje mojstrsko zadel
    // narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: baletka poze ni zadela / v čustvovanju je težko zadeti pravo ravnotežje
  9. 9. star. uganiti, predvideti: tvojih misli ne zadenem, če se še tako trudim; v napovedi je vreme dobro zadel
    ●     ekspr. bog ne zadeni, da bi nas pozabil izraža željo, da se ne bi uresničilo to, kar izraža odvisni stavek; zadeti bistvo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti v črno narediti kaj, kar v največji meri ustreza, zadovoljuje določene potrebe; pravilno nakazati problem, povedati bistvo stvari; ekspr. njene besede so ga zadele v sredo srca zelo prizadele; ekspr. zadeti v živo učinkovito kaj povedati, narediti; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. novica ga je zadela kot strela z jasnega je prišla popolnoma nepričakovano
    zadét -a -o: zadet ptič; starec je na portretu dobro zadet; biti zadet od kapi; obstal je kot zadet
SSKJ
zagolčáti -ím [u̯č] dov., zagólči; zagólčal (á í) 
  1. 1. nerazločno, težko reči, povedati: starec je nekaj zamolklo zagolčal
    // nar. vzhodno reči, povedati: vsi so molčali, nihče ni zagolčal niti besede
  2. 2. oglasiti se z zamolklim, tresočim se glasom: pes je zdaj pa zdaj zagolčal / slavec je zagolčal
SSKJ
zagrčáti -ím dov. (á í) dati grgrajoče, hropeče glasove: bolnik je zagrčal; zagrčati od razburjenja / brezoseb. v grlu mu je zagrčalo / medved, pes je zagrčal
● ekspr. pomagajte, je zagrčal starec s težavo rekel
SSKJ
zakréhati -am dov. (ẹ̄) ekspr.  
  1. 1. močno in hripavo zakašljati: bolnik, starec spet zakreha
    // slabš. zakašljati: da mi zdaj nihče ne zakreha
  2. 2. oglasiti se z močnim, hripavim glasom: divji petelin, šoja zakreha
  3. 3. reči, povedati z močnim, hripavim glasom: čemu bi zapravljali denar, je čemerno zakrehal
    zakréhati se zasmejati se z močnim, hripavim glasom: veselo, zadovoljno se zakrehati
SSKJ
zamrčáti -ím dov. (á í) oglasiti se z mrmrajočimi, renčanju podobnimi glasovi: krava je zadovoljno zamrčala
// nar. vzhodno zamrmrati, zabrundati: starec je v odgovor samo nekaj zamrčal
SSKJ
zlomíti zlómim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele: dračje so zlomili in naredili butare; zlomiti palico / zlomiti na drobne kose
    // poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi: zlomiti držalo, svinčnik, toporišče; zlomiti vejo, vrh; deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila; krhke kosti se rade zlomijo; vozu se je zlomila os; rezilo se je zlomilo / zlomiti pečat prelomiti
    // zlomiti ptici perut; zlomiti si nogo, tilnik
  2. 2. povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v čem: zlomiti uporne jetnike; zlomiti obtoženca z mučenjem; zlomili so jo, da je priznala; niso ga mogli zlomiti / neprestano zasliševanje ga je zlomilo / brezoseb. ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti
    // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, zavist ga je zlomila; strah ga je zlomil / smeh ga je zlomil zasmejal se je; jok ga je zlomil zajokal je
    // telesno, duševno izčrpati: bolezen ga je zlomila; naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo; izguba otrok jo je zlomila
  3. 3. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: zlomiti sovražnikovo obrambo, odpor; zlomiti stavko / zlomiti pogum, voljo komu / zlomiti fevdalizem, režim odpraviti
    ●     ekspr. zlomili so mu hrbtenico pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje; naredili so ga pokornega, ponižnega; publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. marsikatero palico je zlomil na njem zelo ga je pretepal; ekspr. ženske so mu zlomile roge ga naredile manj oblastnega; ekspr. zlomila mu je srce čustveno ga je zelo prizadela; ekspr. pri tem imenu si lahko jezik zlomiš zelo težko ga je izgovoriti; ekspr. tja bo šel, tudi če si zlomi vrat čeprav bo v življenjski nevarnosti; ekspr. v tem boju si bo zlomil vrat bo premagan
    ♦     jur. zlomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; tisk. zlomiti urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani)
    zlomíti se 
    1. 1. izgubiti moč za odpor, vztrajanje v čem: obtoženec se je zlomil in priznal zločin; duševno, notranje se zlomiti / polagoma se je zlomil in postal starec se duševno, telesno izčrpal
    2. 2. ekspr. prenehati trajati, obstajati zaradi nasprotnikove premoči, delovanja česa: obramba se je zlomila / upanje v njem se je zlomilo; sila viharja se je zlomila / armada se je v nekaj dneh zlomila je v nekaj dneh propadla, razpadla
    3. 3. ekspr. nahitro utihniti, izgubiti glasnost: glas se mu je zlomil; pesem se je zlomila / besede so se ji zlomile v joku
    4. 4. pod kotom spremeniti smer: lok se zgoraj zlomi; vsake toliko se prostor zlomi / planota se zlomi v prepadnih stenah soteske se nahitro konča
      // ekspr. upogniti se, sključiti se: pod težkim bremenom se je zlomil; zlomiti se v pasu
      ●       v njem se je nekaj zlomilo prenehal je biti trden v svojem prepričanju, zaupanju; zaradi krivic se je v njem vse zlomilo popolnoma je izgubil zaupanje, vero v kaj; ekspr. zlomil se je v sebi izgubil je zaupanje, vero vase; ekspr. zlomiti se v jok zajokati
    zlómljen -a -o: zlomljen drog; zlomljen ponos, upor; videl ga je vsega zlomljenega in postaranega; stal je zlomljen v križu; zlomljena kost, noga; zlomljena osebnost; bila je ponižana in zlomljena
    ●     ekspr. zlomljeni od celodnevnega dela so popadali na tla zelo utrujeni, izčrpani; ekspr. natepli so ga, da je ves zlomljen ga vse boli
SSKJ
zmígati -am dov. (ȋ) 
  1. 1. z delom telesa narediti gib sem in tja: zmigati z glavo, ušesi; starec je značilno zmigal z usti
  2. 2. z gibi izraziti kaj: v odgovor je samo nekaj zmigal / ob tem je zmigal z rameni
  3. 3. ekspr. narediti, povzročiti, da postane kdo dejaven: zmigati kolektiv, lenuha
    zmígati se ekspr.  narediti kaj, ukreniti: nihče se ne zmiga, da bi se stvar uredila; na drugi strani se še niso zmigali
SSKJ
zmrzljív -a -o prid. (ī í) ki ga rado zebe: bolehen, zmrzljiv starec / imel je slabotno, zmrzljivo telo / zmrzljivo jutro
    zmrzljívo prisl.: zmrzljivo se držati, stresti
SSKJ
žebráti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. ekspr. hitro in enolično moliti: starka sedi na klopi in žebra; polglasno so žebrali latinske molitve
    // hitro in enolično govoriti: starec nekaj žebra; ženski sta ves večer žebrali / žebrati pesmico na pamet
  2. 2. nar. koroško moliti: žebrati za očetovo ozdravitev
    žebráje: žebraje je bral iz knjige
    žebrajóč -a -e: sedela je žebrajoč molitev
SSKJ
žužnjálast -a -o prid. (á) ekspr. ki nerazločno govori: žužnjalast starec / žužnjalasto govorjenje
Število zadetkov: 93