Zanima me, kdaj je beseda milijon v vlogi samostalnika in kdaj v vlogi glavnega števnika oziroma kako lahko to razlikovati?
Zadetki iskanja
Zanima me, kako bi se sklanjala bolgarska zemljepisna imena na -e, npr. Ruse, Pomorije. Se lahko zgledujemo po drugih slovanskih krajevnih imenih, kot so Cetinje, Jajce, Skopje, pri katerih se uporablja vzorec brez podaljševanja osnove (na Cetinju, v Skopju)? Zaradi podobnosti s slovenskimi Rušami nam pride na misel tudi ta vzorec (v Rušah, v Kladjah), medtem ko npr. na portalu Eur-lex najdemo tudi primer s podaljševanjem osnove: v Ruseju.
Samostalnik za decimalno številko je vedno v rodilniku ednine. Torej je tudi pridevnik v rodilniku ednine: prevoženega 242,5 kilometra, preskočenega 2,32 metra in plačanega 2,2 evra, kajne? Je tako tudi v teh primerih:
- Po prevoženega 242,5 kilometra je bil najboljši francoski kolesar.
- V skoku v višino pa je s preskočenega 2,32 metra zmagal Rožle Prezelj.
- Zaradi plačanega 2,2 evra je planil v jok.
Bi to brali: po prevoženega dvesto dvainštirideset celih pet kilometra, s preskočenega dve celi dvaintrideset metra, zaradi plačanega dve celi dve evra? Ali kako?
Pridevnik bi lahko izpustili, pa ga nočemo.
Pa še to. Kako preberemo: Tečaj se je ustavil pri 2,3 EUR?
Kako slovensko govoreči posameznik razmišlja napram ostalim narodom? Kaj so posebnosti, odlike in slabosti slovenščine? Kako star je naš jezik? Iz katerih jezikov se je rodil in pobiral svoje prvine?
- Predel možganov, ki je aktiven pri imaginarnem rotiranju 3D objekotv je aktiven tudi pri reševanju matematičnih operacij. Igranje 3D tetrisa do neke mere okrepi določen del možganov in posledično nam je "računanje" malo lažje. Dvojina - Predšolski otroci, ki uporabljajo jezik z dvojino, rahlo bolje rešujejo preproste matematične probleme kot njihovi vrstniki iz dvojinsko negovorečih okolij, saj prej razvijejo določene predele možganov. Imamo tudi dvojno zanikanje in šumnike. Kaj še? Iz kje to izhaja? Kaj nam to pove o našem razmišljanju, razvoju in specializaciji možganov?
- Eskimi izhajajo iz okolja, ki je dosti drugačno od našega in imajo več besed za razne manifestacije snega. Kaj nam slovenščina pove o okolju iz katerega izhajamo?
- Slišal sem: "Poznavanje in zanimanje za neko temo se odraža v jeziku. Če se dva laika pogovarjata o računalnikih je njun besedni nabor, omejen na par splošnih besed: kišta, ekran, tipkovnica, miška. Dva računalniška rekreativca že uporabljata večji nabor: procesor, RAM, grafična kartica, omrežje,... Besedni nabor strokovnjakov pa je že tako širok da se laik izgubi v njem. Slovenščina naj bi imela samo par besed za "ljubezen". Stara grščina kakšnih 5-10. Sanskrt naj bi imel v svojem naboru več kot 100 besed za vse odtenke in nianse ljubezni." Podobna jezikovna specializacija kot pri eskimih. Le da ta odraža doživljanje notranjega sveta. Za kaj je slovenščina specializirana?
- Katere besede skovanke imamo katerih bi se lahko bolje zavedali in bili na njih ponosni. Kot naprimer: raz-um, po-men,
- Bral sem, da naj bi ugotavljali kako učinkovit je nek jezik v podajanju pomena. Za to, da se prenese isti pomen naj bi nemščina okvirno potrebovala 10-30% več znakov oz. besed. Kako redundantna je slovenščina?
- Slišal sem, da naj bi imela slovenščina stare korenine in, da naj bi v svojem nederju skrivala marsikatero modrost.
Tu in tam sem v času razstresene zasledil zgornje primere. Sedaj me pa zavestno zanima kako vse slovenski jezik posredno in neposredno vpliva name. Na posamezna zgornja vprašanja ni potrebno odgovarjati. Najverjetneje se jih da združiti v enega preprostega - etimologija slovenščine? Služijo samo kot primer kam pes taco moli. Vesel bom kakršnegakoli odgovora. Z veseljem bom prebral daljšo obrazložitev s priloženimi citati ali pa odšel v knjižnico po sledi priporočene literature.
Zanima me, ali je v spodnjem primeru napaka in bi morala za številko 13 pisati pika, torej ali gre za glavni ali vrstilni števnik.
Primer: /.../ Od nogometaša in plavalca, ki je pri rosnih 13 letih s štafeto preplaval Rokavski preliv, do zmagovalca Dirke po Italiji /.../.
Zanima me vaše stališče do sklanjanja španskega imena Felipe (princ in novi kralj). Pravopis na strani 90 in po paragrafu 780, 781 priporoča kot boljšo različico (primer Čašule, mogoče tudi Giuseppe) Felipe, Felipa (če jemljemo -e kot končnico, in ne kot del osnove (potem bi sklanjali Felipe, Felipeja, tako kot večina).
Mogoče pa bi morali posloveniti ime in ga pisati kot kralja Filipa VI. (slovenjenje imen vladarjev), čeprav smo njegovega očeta vedno pisali kot Juana Karlosa (in ne Janeza Karla).
Na neki razstavi Biblij sem na enem od panojev videl napisan naslov BIBLIJE IZ 15. DO 19. STOLETJA. Zanima me, ali je ta zapis pravilen ali pa bi bilo pravilneje zapisati BIBLIJE OD 15. DO 19. STOLETJA. In če je pravilen prvi zapis, bi me zelo zanimalo, s katerim slovničnim pravilom bi se ga dalo zagovarjati.
Zanima nas, kdaj je slogovno ustreznejše obdržati oz. izpustiti nanosnico pri oziralnih odvisnikih, kjer je (oz. bi bila) ta nanosnica v glavnem stavku kazalni zaimek. Primeri:
- storiti tisto, kar moramo vs. storiti, kar moramo
- preseči tisto, kar je potrebno vs. preseči, kar je potrebno
- ne preseči tistega, kar je potrebno vs. ne preseči, kar je potrebno
- ne omejevati tistega, česar ni treba vs. ne omejevati, česar ni treba
- presegati tisto, o čemer smo govorili vs. presegati, o čemer smo govorili
Kar v nekaj primerih je izpuščanje nanosnice nemoteče ali celo bolj naravno. To smo ugotavljali zlasti pri primerih, kjer sta nanosnica in zaimek v istem sklonu (npr. storiti, kar moramo; ne omejevati, česar ni treba). Ne zmoti nas tudi ne v primerih, če je oblika ista, tudi če je sklon različen (npr. preseči, kar je potrebno). Po drugi strani nas bolj zmoti, kadar sta sklona in obliki različni (npr. ne preseči, kar je potrebno). Spet pri oziralnem zaimku v predložni zvezi ne zmoti zelo, če je kazalni zaimek izpuščen, tudi če je v drugem sklonu z drugo obliko (npr. presegati, o čemer smo govorili). Sodimo torej, da nanosnico v glavnem stavku sicer lahko vedno izpustimo, vendar se zaradi slabše razumljivosti to večkrat zdi slabša rešitev, npr. pri daljših stavkih ali pri različnih sklonih v glavnem in odvisnem stavku (čeprav se tu npr. predložne ali osebkovne zveze, kot je npr. Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi, spet zdijo jasnejše), zaradi česar je boljše ali morda celo nujno že v glavnem stavku izraziti sklon odvisnika. Kakšno bi bilo vaše priporočilo?
Nadalje ugotavljamo, da nas v pogovorni rabi ponekod ne zmoti niti, če se ob izpustu kazalnega zaimka iz glavnega stavka na oziralni zaimek v odvisniku prenese sklon oz. predlog, čeprav je oziralni odvisnik slovnično gledano potem nepravilen. Primeri:
- omejiti ukrepe na to, kar je potrebno vs. omejiti ukrepe, na kar je potrebno
- prisiliti k tistemu, kar je potrebno vs. prisiliti, k čemur je potrebno
- ne preseči tistega, kar je potrebno vs. ne preseči, česar je potrebno
Tako čutimo zlasti pri izpustu predložnega kazalnega zaimka, kjer potem oziralni zaimek prevzame njegov predlog in ustrezen sklon (npr. omejiti ukrepe, na kar je potrebno). Nekoliko bolj je moteče, kadar mora oziralni zaimek potem spremeniti obliko (npr. prisiliti, k čemur je potrebno). Zelo pa zmoti, kadar sta kazalni in oziralni zaimek v različnih sklonih različne oblike (npr. ne preseči, česar je potrebno). Čeprav nas pri slušnem vtisu torej več primerov ne zmoti, se sprašujemo, ali je prenašanje sklona oz. predloga iz glavnega stavka v odvisnik vseeno (še) nesprejemljivo za knjižno rabo?
Zanimalo me je, ali je znano, od kod je Kajetan Kovič dobil navdih za ime mačka Murija, ter ali je povezano s Hoffmannovim mačkom Murrom.
Zanima me naslednja besedna zveza: stand up komedija ali komedija stand up? Pišem diplomsko delo o stand up komediji in me bega vprašanje besednega reda v tej besedni zvezi. Preverila sem pojavnost v korpusu Gigafida. Stand up komedija se pojavi preko 500-krat, komedija stand up le 17-krat. Po slovnici je pravilneje komedija stand up, kjer je stand up desni prilastek. Kaj predlagate, kateri vrstni red naj uporabljam? Kako sklanjati stand up: stand up, stand up-a, stand up-u ...? To je torej citatna beseda?
Zelo me moti novo ime Ljubljanskega festivala, ki se glasi Ljubljana Festival. To je po mojem sicer laičnem mnenju (nisem jezikoslovec, tudi ne slovenist) popolnoma popačena raba imena - sklepam, da pod vplivom angleščine. Predhodno ime je bilo Festival Ljubljana, še prej, mislim da Ljubljanski festival. V slovenščino preneseno ime Ljubljana Festival nikakor ni opravičljivo z v angleščino prevedenim Ljubljana Festival (ki je v angleškem jeziku sprejemljivo).
Vem, da so se glede "poangleščenega" imena našega festivala že oglasili mnogi posamezniki, morda pa še en glas v podporo kritiki omenjenega imena ne bo škodoval.
Nam bližnji festival v Solnogradu niti slučajno v nemščini nima imena Salzburg Festival (kot ga sicer ima v angleškem prevodu), ampak Salzburger Festspiele (po slovensko bi morda rekli Salzburške praznične igre).
Pozdravljeni, danes sem v Delu prebal napis: 103 Milijone mladih po svetu je še vedno nepismenih
Ali gre tukaj za pravilno obliko sklanjatve besede milijon?
Na RTV Slovenija sem protestiral, ker novinarji naglašajo besedo Prekmurje na u in ne na e. Hladnokrvno so mi odgovorili, da tako zahteva norma vašega jezikovnega spleta Fran.
Ali ste kdaj gledali, na primer pogovor med Prekmurcem, gospodom Kučanom, in novinarko, na generalki proslave ob stoletnici priključitve Prekmurja k Sloveniji. Novinarka je naglaševala na u, g. Kučan pa vztrajno na e. Kdo je imel prav?.
Prosim, da mi takoj odgovorite, kdo je zakuhal to skropocalo? Prilagam še pesmico, ki jo je objavilo Delo.
Prekmurje po PrešernuAl ´prav Prékmurje ali Prekmúrje se naglaša, človek ob stoletnici se danes vpraša. Na u vesoljna Slovenija vztrajno naglašuje, domačinom pa to zveni resnično tuje, saj vsak Prékmurec dobro ve, da pravi je naglas na e. Morda bo treba let še sto, da to Slovencu jasno bo. Da pa prej prišel zadevi bo do dna, naj s prékmursko gibanico se posladka. Mag. Andrej Janc, Beltinci
Prosim za pojasnilo, kateri zapis je pravilen:
- Pošiljam podatek o višini zadnjih devetih zavarovalnih osnovah
- Pošiljam podatek o višini zadnjih devetih zavarovalnih osnov
- Pošiljam podatek o višini zadnjih devet zavarovalnih osnov
Kako naj si pojasnimo dejstvo, da v vseh medijih pišejo in govorijo o »odstotnih točkah« namesto enostavno o odstotkih?
Zanima me, ali sta za besedno zvezo tako imenovani pravilni obe okrajšavi, torej t. i. in t. im., ali pa le ena od njiju.
V rabi je zaslediti obe.
V slovenskih medijih se v zvezi z dogodki v britanski kraljevi družini ter odločitvijo princa Harryja in Meghan Markle, da odstopata od opravljanja kraljevih dolžnosti, pojavljajo različni izrazi, prevzeti iz angleščine: magxit, magexit, megxit in megsit. V tujih medijih prevladujeta zapisa magxit in magexit. Glede na analogijo z izrazom »brexit«, ki je v medijih že precej razširjen, in zakonitosti slovenskega jezika pri prevzemanju in citiranju tujih besed, me zanima, zapis katerega od navedenih izrazov bi priporočili. Ali v slovenščini težko izgovorljiv soglasniški sklop -gx- (»megxit«, »magxit«) lahko vpliva na odločitev glede zapisa pri prevzemanju v slovenskih besedilih (od tod najbrž odločitev za zapis »megsit«)? Ali je bolje v tem primeru pisati tuji izraz citatno (npr. magxit), to je ne glede na glasovni sklop v slovenščini?
Ali je pravopisno pravilno, da je na koncu spodnjega primera pika?
Vprašanje, ki se daje na referendum, se glasi:
»Ali ste za to, da se uveljavi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-D), ki ga je sprejel Državni zbor na seji dne 3. marca 2015?«.
Vljudno prosim za pojasnilo ali pišem npr. 2.100 oseb ali 2100 oseb. Jaz ves čas pišem s piko, torej 2.100 oseb, vendar me lektorji popravljajo.
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »