Fran > SSKJ

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.

1. 1. nanašajoč se na um: človek je umno bitje / knjiž. umni in čustveni razlogi razumski
   // trdil je, da je svet umen z umom spoznaven, doumljiv
2. 2. star. pameten, inteligenten: potrebni so nam umni mladi ljudje / biti umne glave bister, nadarjen
3. 3. star. preudaren, pameten: umen človek ne bi ravnal tako; umen kmet / imeti umne pogovore / pospeševati umno čebelarstvo, gospodarstvo
4. 4. star. razumljiv, umljiv: vsem umna razlaga

úmno prisl.: umno govoriti, kmetovati; sam.: umni si zna pomagati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.

1. a) umetniški izraz, slog; umetniška dela; umetniško ustvarjanje / umetniški čut, dar; umetniška moč / tudi njegovi filozofski spisi so umetniški; slika velike umetniške vrednosti / umetniško ime igralke, slikarja / umetniške smeri; umetniška ustanova; kulturno-umetniško društvo / umetniška družba / umetniški svet svet, ki soodloča o usmeritvi in repertoarju umetniške ustanove; umetniški vodja gledališča kdor pripravlja predloge za izbor umetniških del kakega gledališča; večer umetniške besede prireditev, na kateri se berejo, recitirajo leposlovna dela, dramski odlomki
2. b) umetniška galerija; umetniška razstava / umetniška razglednica razglednica z reprodukcijo umetniškega dela
   ● ekspr. on je umetniška duša zelo čustven človek z veliko domišljijo, sposobnostjo vživljanja

umétniško prisl.: umetniško opisati; umetniško nadarjen; sam.: ocenjevanje umetniškega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.

1. 1. dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti: vpliv filozofije, revolucije na umetnost; stilne smeri umetnosti; umetnost in znanost / dela antične, renesančne, sodobne umetnosti; italijanska, slovenska umetnost; umetnost zaradi umetnosti nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena
   // Slovenska akademija znanosti in umetnosti
2. 2. s prilastkom ta dejavnost glede na izrazno sredstvo, obliko: mojster filmske, gledališke umetnosti; akademija za likovno, upodabljajočo umetnost; slikarstvo, glasba in druge umetnosti / uporabna umetnost katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov
3. 3. likovna umetnost: zanimata ga zlasti umetnost in glasba; muzej moderne umetnosti / študirati umetnost
   // dela te umetnosti: razstava abstraktne, avantgardne, ljudske umetnosti / izdati zgodovino umetnosti v slikah
4. 4. ed. umetniško ustvarjanje: v njegovi umetnosti se kažejo različni vplivi / dober poznavalec Cankarjeve umetnosti Cankarjevih del
   // ekspr. godci so razkazovali svojo umetnost
5. 5. nav. ekspr., navadno s prilastkom dejavnost, ki zahteva spretnost, znanje na področju, kot ga izraža prilastek: razvoj tiskarske umetnosti; posredovati komu umetnost izdelovanja papirja
   // spretnost, znanje, potrebno za tako dejavnost: njena frizerska, kuharska umetnost je vsem znana; sloveti po veliki govorniški umetnosti
   // velika sposobnost delati to, kar izraža dopolnilo: vaditi se v umetnosti molčanja, poslušanja, pripovedovanja; ohranjena svetišča pričajo o veliki stavbarski umetnosti tega ljudstva; umetnost aranžiranja, oblačenja; umetnost branja in pisanja kitajskih znakov; vsa umetnost njihovega vojskovanja je v hitrem napadanju
   // ed., v povedno-prislovni rabi kar zahteva veliko spretnost, znanje: obvladovanje samega sebe je umetnost; zabijanje žebljev v hrastove deske je posebna umetnost; živeti s tako majhno plačo je velika umetnost; to narediti ni nobena umetnost ni težko
6. 6. lastnost, značilnost umetniškega: poudarjati umetnost, ne ideološkost pesnitve / star. skladba, preprosta v umetnosti, umetna v preprostosti v zahtevni, zapleteni oblikovanosti
   ● publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; publ. sedma umetnost filmska umetnost, film; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole
   ♦ lit. besedna umetnost ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik; um. figuralna umetnost ki upodablja stvarni svet, zlasti živa bitja; naivna umetnost ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.

1. 1. delati, da pride kaj z določenega mesta, položaja
   1. a) da ni več v napoto: umikati mize, stole; umikali so polomljene veje, da so lahko hodili
   2. b) v večjo oddaljenost od česa: umikati omare od sten; počasi se je umikal od mize; umikati se korak za korakom
      // s premiki delati, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umikati roko; spretno je umikal glavo pred udarci
2. 2. delati, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: začeli so umikati manjše bankovce iz prometa / umikati svoje diplomate / umikati neprimerne predstave s sporeda
3. 3. delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umikati ranjence na varno; umikati stvari pred poplavo; umikati se pred napadalci
   // delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: po dogovoru že umikajo svoje čete
4. 4. delati, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umikati obtožbo; umikati vprašanje / umikati besedo
   ● ekspr. umikal je oči, pogled ni gledal (naravnost) v oči

umíkati se 
1. 1. premikati se, odhajati z določenega mesta, položaja
   1. a) da se kdo lahko neovirano premika: ves čas se je umikal mimoidočim; umikati se k steni, v kot
   2. b) da lahko kdo pride nanj: umikati se s stola na stol; umikati se starejšim v avtobusu / priklonil se je in se začel umikati skozi vrata; skupina se umika proti severu
   3. c) da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: sin se je umikal očetu; umikala se je družbi vrstnikov; umikal se mu je s poti
      // odhajati z določenim namenom sploh: najraje se umika v svojo sobo / ekspr. rad se umika v svoj svet
2. 2. s spreminjanjem mesta, položaja dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega, hudega: umikati se kroglam; spretno se umikati udarcem / umikati se vsem odgovornostim
3. 3. prenehavati opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: drug za drugim so se umikali s položajev
   // prenehavati biti dejaven na kakem področju: začel se je umikati iz javnega življenja / umikati se v privatnost
4. 4. prenehavati biti, nahajati se na kaki površini: ledenik se umika; s tega področja se morje počasi umika; voda se je začela umikati
   // prenehavati pojavljati se, da se pojavi, nastopi kaj drugega: žalost se umika veselju / beseda se umika iz splošne rabe se rabi vse manj pogosto
   // ekspr. zima se hitro umika

umikajóč -a -e: umikajoč pohištvo, je razbil šipo; umikajoča se vojska; sam.: umikajoči se so bili tarča sovražnika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.

1. 1. v mislih izoblikovati, ustvariti
   1. a) kar v resničnosti ne obstaja: umisliti si črto, krog; umislil si je svoj svet / dekle si je umislilo, da je Sneguljčica
   2. b) kar ne ustreza resnici: ker se mu ni dalo delati, si je umislil bolezen; umisliti si sovražnika / napad so si umislili oni
2. 2. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti: kdaj so si umislili ta običaj; umislil si je nekaj čudnega / umisliti si pameten izgovor
3. 3. star. kupiti si, priskrbeti si: umislil si je novo orodje in nekaj živine
   ● star. kaj če si umisli in me spodi če se spomni; če se odloči

umíšljen -a -o: umišljen dogodek; ustvaril si je svoj umišljeni svet; umišljena bolezen; umišljena črta; pogovarjal se je z umišljeno osebo; sam.: povest je umišljeno združila z resničnim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.

1. 1. splošni pravni akt, ki ga izda najvišja izvršna oblast na podlagi ustave ali zakona: izvršni svet je izdal uredbo; uredba o deviznem poslovanju / objaviti, podpisati uredbo; tako piše v uredbi / kršiti uredbo / izvršilna, pooblastilna uredba; uredba z zakonsko močjo ki se izda v izjemnih razmerah in jo mora pozneje (zvezna) skupščina potrditi ali zavrniti
2. 2. star. urejevalna pravila, načela: podedovane moralne uredbe
3. 3. star. ureditev: nova uredba prostorov / uredba knjige / federativna, politična uredba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.

1. 1. s svojo dejavnostjo narediti, da kaj nastane: ustvariti robota / v različnih religijah človeka, svet je ustvaril bog / ustvariti velik industrijski kompleks / ustvariti dohodek; ustvariti si veliko premoženje / ustvariti novo filozofijo / ustvariti modo; take zakone so si sami ustvarili / ustvariti državo; hoteli so ustvariti novo družbo / ta igralska skupina je ustvarila gledališče / ustvarila mu je topel dom; ustvariti si družino; ustvariti si trden položaj / ustvariti možnosti za delo; ustvariti osnovo za različne gospodarske dejavnosti / zanima ga vse, kar je ustvaril človeški duh; ekspr. vse to je ustvaril človekov razum / organizem je ustvaril dovolj protistrupov
   // narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh: ustvariti prijateljske stike; ustvariti medsebojne vezi / s tem je ustvaril napačno predstavo o sebi; ustvariti videz srečne družine; ustvariti vtis, da je vse v redu / uspeh je v njem ustvaril pretirano samozavest
2. 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju narediti, da kaj nastane: ustvariti kip, opero; pesnitev je ustvaril po ljudskih motivih; ustvariti roman v modernem slogu; ljudstvo je ustvarilo veliko bajk in legend
   // uresničiti določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: igralka je ustvarila trden odrski lik; v tej drami je ustvaril eno svojih najboljših vlog
3. 3. narediti, povzročiti, da se začne kako stanje: glasba je ustvarila veselo razpoloženje; ustvariti red in mir / publ. ustvariti ozračje napetosti
   ● ekspr. ustvariti iz nič z zelo majhnimi sredstvi; ekspr. pred njo je stopil tak, kot ga je bog ustvaril nag, gol; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase

ustváriti si na osnovi določenih dejstev priti do česa: ustvariti si svoj pogled na svet / ustvariti si pravo, približno, splošno predstavo o razmerah; ustvariti si o kom svojo sodbo

ustvárjen -a -o 
1. 1. deležnik od ustvariti: razdeliti ustvarjene dohodke; novo ustvarjena družina; ustvarjene so možnosti za normalno delovanje društva; ustvarjeno bitje; pokvariti s težavo ustvarjeno dobro razpoloženje
2. 2. ki ima veliko mero lastnosti, značilnosti, potrebnih, ustreznih za to, kar izraža določilo: ni bil ustvarjen za težko delo; bil je kot ustvarjen za igralca; konj je kot ustvarjen za jahanje / fant je kot ustvarjen zanjo; sam.: zanikanje ustvarjenega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.

1. 1. načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopija je lahko izhodišče za poznejše družbene spremembe; razvoj socializma od utopije do znanosti
   // pripovedno delo, v katerem je podana, opisana taka družbena ureditev: rad bere utopije; pisatelj je v utopiji skušal prikazati svet, kakršen naj bi bil
   // navadno v povedni rabi načrt, zamisel česa sploh, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: polet na luno ni več utopija; svetovni mir je za nekatere utopija / ekspr. vse to so same utopije / moralna, socialna utopija
2. 2. knjiž. predstava, podoba česa, ki ni osnovana na resničnosti: sredi pekla taborišča si je ustvaril utopijo iz želja in hrepenenj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.

1. 1. z odstranjevanjem česa ovirajočega narediti kaj: utreti gaz do hiše; utrli so si pot skozi pragozd / potok si je utrl novo strugo
2. 2. v zvezi utreti pot omogočiti komu, da kam gre, pride: utrl nam je pot skozi množico; ta poraz je utrl sovražniku pot v zaledje / uspeh mu je utrl pot v svet
   // publ. omogočiti nastop, uveljavitev: utreti pot sodobnim idejam; novi način dela si je že utrl pot
3. 3. s silo, pritiskom narediti, da kaj na kakem mestu ni več celo: drevo je padlo na streho in jo utrlo; šipa se je utrla / jajca so se utrla

utŕt -a -o: utrta gaz, pot; utrto steklo žepne ure

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.

1. 1. seznanjati koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: uvajati novega delavca; začetnik naj se uvaja postopoma / uvajati koga v delo, politiko
   // seznanjati koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: uvajati koga v matematiko, računalništvo / ekspr. uvajati učence v svet atomov
2. 2. seznanjati koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: uvajati koga v znane družine, klube / uvajati otroke v družbo
3. 3. delati, da se kaj začne uporabljati: uvajati nove avtomobilske gume; uvajati mehanizacijo v kmetijstvo / uvajati dosežke raziskav v gospodarstvo / uvajati industrijski način gradnje; uvajati nove oblike delitve dohodkov / pisec razprave uvaja več novih izrazov jih začenja uporabljati; uvajati nove zamisli začenjati jih uresničevati
4. 4. delati, da kaj začne obstajati kot obveznost: uvajati nove davke, predpise; uvajati delovno obveznost; uvajati desetletno šolanje / uvajati carinske olajšave
   // delati, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: uvajati disciplino, red / uvajati nove letalske proge / publ. uvajati spremembe začenjati spreminjati
   // odločati, da se kaj začne: uvajati preiskave
5. 5. delati, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: pisatelj v vsakem poglavju uvaja nove osebe / publ. uvajati v razpravo nove vidike
6. 6. knjiž. delati uvod v kaj: predvajanje filmov je navadno uvajal urednik sam s kratko predstavitvijo / oddajo uvaja znana melodija
   ♦ kem. uvajati atome, atomske skupine v molekulo nadomeščati, zamenjavati jih; uvajati pline v tekočino napeljavati, voditi; lingv. veznik da uvaja odvisni stavek

uvajajóč -a -e: uvajajoč novo metodo, so spregledali pomembno navodilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.

1. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka vá- (ȃ)
   1. 1. za izražanje usmerjenosti navznoter: priti v hišo; metati v jamo; pogled v dvorano / potopiti v vodo; zabiti v zemljo; dvignjen v zrak / iti v mesto, tujino / zaviti v desno; stopiti v stran vstran
      // sesti v klop, naslanjač / vtirati kremo v kožo; vstopiti v sobo
      // za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: oblačiti se v lepa oblačila; vzeti v roko / vpreči v jarem; vkovati v verige
   2. 2. za izražanje usmerjenosti kam sploh: gledati vanj; streljati v tarčo; udarec v obraz
   3. 3. za izražanje mesta kakega stanja, lastnosti: zrediti se v trebuh; rdeč v obraz
   4. 4. za izražanje določenega časa: prireditev bo v nedeljo / v drugo je le uspel vdrugo
      // pog. dogovoriti se za v soboto
      // za izražanje časa, določenega glede na količino: delati pozno v noč; zidanje se je zavleklo v zimo
   5. 5. za izražanje načina dejanja: iti v gosjem redu; ekspr. zavpiti v en glas; igrati v troje / prenašati se iz roda v rod
   6. 6. za izražanje namena: dati v najem; povedati v opravičilo; večerja v čast gosta / strašilo za v proso / vabiti v goste
   7. 7. za izražanje sredstva: brisati si roke v predpasnik; zavit v odejo
   8. 8. za izražanje predmeta, na katerega je usmerjeno določeno dejanje: verovati, zaupati v koga; zaljubiti se v sošolko; upanje v uspeh
   9. 9. za izražanje predmeta prehajanja, spremembe: breg se preveša v dolino; pomlad prehaja v poletje / navadno v zvezi z iz: iz kmetice se je spremenila v gospo; preračunati iz dinarjev v marke; prevajati iz nemščine v slovenščino
      // za izražanje predmeta, ki je posledica, učinek spremembe: voda se spremeni v led; dvom raste v obup; zmleti v prah; zabava se razvija v razgrajanje / razdeliti v dva dela
   10. 10. za izražanje predmeta, ki pomeni dejanje, stanje: spustiti se v boj; poseči v dogajanje; ekspr. lesti v dolgove; spraviti v red; stopiti v veljavo / vključiti se, vmešati se v delo
   11. 11. za izražanje zveze s celoto, ki vključuje koga ali kaj kot del: to spada v redno delo; pog. vzeti v račun; stopiti v stranko / vključiti se v skupnost; uvrstiti v zbirko
2. II. z mestnikom
   1. 1. za izražanje mesta znotraj česa: ostati v hiši; v kotlu vre; stvar v škatli / tavati v megli; premikati se v vodi / živeti v mestu; vlak v daljavi / sedeti v klopi, naslanjaču / v besedilu ni napak / zastar. v Gorenjcih, Nemcih na Gorenjskem, v Nemčiji
      // za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: lokal je ves v lesu, marmorju; oblečen v belo
   2. 2. za izražanje mesta kakega dejanja: skrčiti noge v kolenih; zlomiti se v sredini
   3. 3. za izražanje mesta, pojmovanega kot sestav, katerega del je kdo ali kaj: biti v odboru, vladi; živeti v skupnosti narodov; otrok v družini; pesmi v zbirki
   4. 4. za izražanje mesta, področja delovanja, nastopanja: delati v administraciji, turizmu; oglašati se v javnosti / ohraniti v spominu
   5. 5. za izražanje določenega časa: umreti v mladosti; v času kuge; v prihodnjem letu / bilo je v košnji
      // za izražanje časa, znotraj katerega kaj je, se zgodi: vrniti se v treh mesecih; končati v roku; publ. v teku enega leta v enem letu
      // najtoplejši dan v zadnjih desetih letih
   6. 6. za izražanje okoliščin dejanja: potovati v dežju; reči v jezi; delo v vročini
   7. 7. za izražanje načina dejanja: plesati v parih; vse je v redu; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; veter piha v sunkih / posneti v barvah; izdati v knjižni obliki; pogovor v ruščini
   8. 8. za izražanje sredstva: čistiti zarjavele dele v bencinu; pomagati v denarju, strokovnjakih; voziti v vozičku
   9. 9. za izražanje količine: vsega imajo v izobilju; udeležiti se v majhnem številu
   10. 10. za izražanje stanja, položaja: biti v formi, zanosu; znajti se nepričakovano v nevarnosti; živeti v pokoju; biti v sorodstvu / biti v delu, prodaji / zemljevid v velikem merilu; čokolada v prahu
   11. 11. za izražanje predmeta, na katerega je dejanje omejeno: zmagati v teku; napredovati v znanju; umirjen v vedenju / v bistvu ima prav; v vsakem oziru, pogledu
   12. 12. za izražanje istovetnosti, enakosti: v meni imaš dobrega prijatelja; v vseh ljudeh vidi sovražnike
       ● smehljati se v brado sam pri sebi; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati; pog. v nič dajati, devati omalovaževati, podcenjevati; ekspr. v obraz lagati predrzno, nesramno; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. v petek in svetek vedno, za delovne in praznične dni; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; evfem. biti v letih star, starejši; v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; prim. tjavendan, vdrugo, vkraj, vkraju, vstran, vtem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.

1. 1. z dolbenjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vdolbsti luknje; vdolbsti srce, znamenje; vdolbsti v les, podlago / redko: kamnosek je vdolbel črke, napis v marmor vklesal; vdolbsti datum, ime v prstan vgravirati; vdolbsti okraske v steklo vbrusiti; pren. trpljenje mu je vdolblo v obraz globoke gube
2. 2. narediti, izoblikovati kaj, navadno vbočenega, z odstranitvijo materiala, snovi na delu česa: vdolbsti jamice v mivko / voda izgine v luknji, ki jo je vdolbla v kamnit svet
   ● ekspr. pri smehu so se ji vdolble jamice v lica naredile

vdólben -a -o: vdolbena votlina; stena je na sredini vdolbena; vdolbeno okrasje
♦ arheol. vdolbeno strgalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.

1. 1. rastlinski: vegetativni in animalni svet / vegetativna hrana / vegetativno baročno okrasje
2. 2. bot. ki je v zvezi z rastjo in prehranjevanjem rastlin: listi, korenine in drugi vegetativni deli rastline / vegetativni organi korenina, listi, steblo
3. 3. biol. ki poteka brez oploditve, nespolen: vegetativno razmnoževanje / vegetativno križanje rastlin
4. 4. biol. nanašajoč se na za ohranjanje življenja in za rast bistvena in od volje neodvisna dogajanja v telesu: dihanje, prebava in druge vegetativne funkcije / vegetativno živčevje živčevje, ki deluje samostojno, neodvisno od volje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.

1. 1. določna oblika od velik:
   1. a) veliki kazalec ure; mali in veliki krožniki; zvoniti z velikim zvonom; male in velike črke; velika skakalnica; mala in velika začetnica
   2. b) pog. veliko pivo
   3. c) veliki narodi; veliki orkester sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal
   4. č) puška z velikim dometom
   5. d) te velike razlike so se še povečale
   6. e) kaj študira tvoj veliki sin
   7. f) veliki klanec je za nami
   8. g) vem za njegovo veliko bolečino
   9. h) velika kmetija je propadla
   10. i) poročati o velikem dogodku / veliki slovenski pesnik; Amerika, njihova velika soseda / odšel je v veliki svet; gostilna je stala ob veliki cesti / Velika Britanija; kot pristavek k imenu Peter Veliki
2. 2. v zvezi velika potreba izločanje blata: mala in velika potreba / iti na veliko potrebo
   ● veliki hlapec hlapec, ki vodi druge hlapce na kmetiji; star. veliki srpan avgust; star. veliki traven maj; ekspr. prišel je njegov veliki trenutek dobil je priložnost za pomemben uspeh; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati; velika dekla dekla, ki vodi druge dekle na kmetiji; ekspr. iti čez (veliko) lužo iskat zaslužka v Ameriko; ekspr. dolgo so pluli čez (veliko) lužo Atlantski ocean; nar. velika maša veliki šmaren; velika matura nekdaj zaključni izpit po višji srednji šoli; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago; velika plošča (gramofonska) plošča s premerom 30 cm
   ♦ anat. veliki možgani del možganov za dojemanje dražljajev in urejanje odnosov med organizmom in okolico; veliki krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; velika medenica zgornji del medenice; astr. Veliki medved; bot. veliki jesen jesen z golimi cveti, Fraxinus excelsior; velika kopriva kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica; velika zraščenka užitna goba, zraščena iz številnih betov, ki imajo s strani nasajene klobučke, Grifola frondosa; film. veliki plan od zelo blizu prikazana oseba, stvar ali njun del, navadno čez celo filmsko platno, sliko; velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala; fiz. velika kalorija kilokalorija; geom. velika os elipse najdaljši premer elipse; velika polkrožnica polkrožnica nad veliko osjo elipse; kem. velika molekula makromolekula; lingv. veliki stavek skupina zapleteno sestavljenih stavkov z dvema pomenskima deloma; lov. veliki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; velika divjad zlasti večja in zaradi načina lova pomembna divjad; mat. velika poštevanka sistem produktov po dveh celih števil od 10 do 20; muz. veliki interval; velika seksta, sekunda, septima, terca; navt. veliki jambor jambor, drugi od spredaj; veliko jadro spodnje največje jadro na glavnem jamboru jadrnice z več jambori; rel. veliki četrtek zadnji četrtek pred veliko nočjo; veliki duhovnik pri starih Judih najvišji duhovnik in hkrati predsednik velikega zbora; veliki šmaren praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki teden teden pred veliko nočjo; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; velika sobota zadnja sobota pred veliko nočjo; soc. veliki kmet kmet, ki ima navadno nad 10 ha zemlje; velika družina razširjena sorodstvena skupnost, ki temelji na skupnem družinskem predniku in nedeljivosti družinske lastnine; šah. velika kombinacija kombinacija, ki sestoji iz velikega števila potez; velika rokada rokada na damino stran; šport. veliki rokomet rokomet, pri katerem je na igrišču enajst igralcev; zgod. veliki inkvizitor vodja španske inkvizicije; velika antanta zveza Anglije, Francije in Rusije pred prvo svetovno vojno; zool. veliki metljaj; veliki vrtni polž; velika sinica

véliki -a -o sam.: publ. sestanek štirih velikih predstavnikov velesil Velike Britanije, Francije, Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; narediti kaj velikega; na veliko na veliko trgovati z žitom; na veliko zapravljati; prim. več, velik, veliko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.