Fran

1. 1. med. čas od okužbe do izbruha bolezni: inkubacija je, traja od deset do štirinajst dni / v inkubaciji sprejete bolnike so takoj izolirali
2. 2. pri starih Grkih in Rimljanih ležanje in izzvano spanje bolnikov v templju v pričakovanju božje pomoči za ozdravljenje: bolniki so darovali bogovom pred inkubacijo ali po njej

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. nadarjenost za umske dejavnosti: za tako delo je potrebna velika inteligenca; s hitro rešitvijo problema je izpričala svojo inteligenco; izredna, naravna inteligenca; pomanjkanje, preizkus inteligence / s svojo inteligenco je takoj dojel, za kaj gre bistroumnostjo, bistrostjo
2. 2. sloj inteligentov, inteligenti: nove ideje so se med inteligenco hitro razširile; napredna inteligenca; velik del inteligence se je pridružil nastajajočemu gibanju / humanistična in tehnična inteligenca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. narediti, ukreniti kaj takega, kar (odločilno) vpliva na potek česa, poseči (vmes): gorska reševalna služba je takoj intervenirala / v napadu je še pravočasno intervenirala težka artilerija prišla na pomoč, pomagala
   ♦ ekon. intervenirati na tržišču povečati ponudbo ali povpraševanje zaradi znižanja ali zvišanja tržne cene
   // v zvezi z za posredovati, prositi: večkrat je uspešno interveniral zanj
2. 2. z dejanjem, ukrepom (odločilno) vplivati na notranje ali zunanje zadeve druge države, vmešati se: intervenirati z orožjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca
2. 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli
   // v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav
   // knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo
3. 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši
   1. a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne
      // zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov
   2. b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč
   3. c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti
   4. č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin
      // s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila
      // ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo
4. 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo
5. 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev
   ● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi
   ♦ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu

izgubíti se tudi zgubíti se 
1. 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil
   // nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih
2. 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju
3. 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati
   1. a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila
   2. b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč
      // knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost
4. 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš
5. 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil
   // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili
6. 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil
   ● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih

izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili

izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o 
1. 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena
   // izgubljena vera
   ● ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno
   ♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin
2. 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

izkadíti se tudi skadíti se 
1. 1. prenehati kaditi se: drva so se izkadila; brezoseb. zdaj lahko zapreš okno, se je že izkadilo
2. 2. kadeč se priti iz česa: počasi se je dim izkadil skozi špranje; pren., ekspr. mračne misli so se izkadile iz njegove glave
3. 3. ekspr., z dajalnikom izraža prenehanje stanja, razpoloženja, kot ga določa samostalnik: jeza se ji je že izkadila; navdušenje se jim bo kmalu izkadilo; pijanost se mu še ni popolnoma izkadila
   ● ekspr. počakaj, da se mu vino izkadi da se strezni; redko da se mi takoj izkadiš odideš, izgineš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. prenehati imeti kaj z rokami oprijeto: prijel ga je in ga takoj izpustil; izpustiti kozarec, vrv; izpustiti iz rok; če se boš izpustil, boš padel
2. 2. spraviti kaj (tekočega) iz česa: izpustiti vodo iz bazena, paro iz cevi / izpustiti sapo / izpustiti prašiču kri z vbodljajem povzročiti, da odteče kri
   // povzročiti, narediti, da pride žival iz česa: izpustiti živino; izpustiti konje na pašo
3. 3. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: izpustiti talce; izpustiti iz ječe; zaradi pomanjkanja dokazov so ga izpustili / izpustili so ga iz vojske; izpustiti učence domov
   // navadno z nikalnico ne dovoliti oditi, zapustiti določeno mesto: prišel bi bil prej, pa me niso izpustili / tako družaben je, da ga ne izpustimo več
4. 4. ne navesti, ne upoštevati: izpustiti člen, črko, številko; pri prepisovanju je izpustil cel stavek
5. 5. pog. ne udeležiti se česa, kar se večkrat pojavlja: nobenega plesa ne izpusti; več predavanj je izpustil / ekspr. vse pogosteje prihaja, zdaj ne izpusti nobene nedelje več
   // ne upoštevati vsega, kar je v medsebojni povezanosti: prebarval je vsa okna, le eno je izpustil
6. 6. pog., ekspr. izstreliti: izpustiti rafal na sovražnika
   ● ekspr. misel na beg me ni več izpustila neprenehoma sem mislil na beg; ekspr. niti solze ni izpustila ni zajokala; zastar. izpustiti dušo umreti; redko izpustiti komu oko iztakniti; pog., ekspr. včasih izpusti kako pametno reče, pove; izpustiti ugodno priložnost ne izrabiti; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje; ekspr. izpustil je vajeti iz rok dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva; ekspr. ne izpusti ga izpred oči neprestano ga ima blizu sebe
   ♦ jur. izpustiti pogojno; šport. diskvalificirali so ga, ker je izpustil vratca

izpustíti se tudi spustíti se pojaviti se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji so se mu izpustili po obrazu

izpuščèn tudi spuščèn -êna -o: pogojno izpuščen; izpuščena beseda; izpuščena priložnost; izpuščeno število; prim. spustiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega predmeta ali prostora; zunaj: hiša je izven mestnega obzidja; zidati izven gradbenega okoliša / stanuje izven Ljubljane
2. 2. publ. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega časa: sprejemati stranke izven uradnih ur / izven sezone pred sezono in po njej
3. 3. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega pojma: predstava je izven abonmaja / publ.: biti izven nevarnosti iz nevarnosti; obravnavati zadevo izven okvira seje ne na seji; otrok se je rodil izven zakona je nezakonski
   // elipt. predstava je izven izven abonmaja
   ● ekspr. njegova umetnost je izven vsake debate nesporno dobra; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako
   ♦ jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; šol. delo izven šole izvenšolsko delo; šport. igrati, nastopiti izven konkurence igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani rezultati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. publ. napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti: izvršiti svojo dolžnost; izvršiti naročilo; izvršiti povelje, ukaz; izvršiti očetovo voljo / izvršiti oporoko / izvršiti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati
   ♦ jur. izvršiti smrtno kazen; sodba se je izvršila takoj
   // narediti, opraviti: prepričan je bil, da je izvršil pomembno delo; izvršiti podzemeljsko eksplozijo; izvršiti vrsto družbenih sprememb / izvršiti kaznivo dejanje storiti
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvršiti likvidacijo; izvršiti napad na sovražno postojanko napasti jo; izvršiti preiskavo, sterilizacijo
2. 2. zastar. dokončati, končati: lotil se je dela in ga tudi izvršil / izvršiti šolo

izvršíti se publ.  zgoditi se, pripetiti se: uboj se je izvršil v njegovi hiši; vse to se je izvršilo v nekaj trenutkih / v duhovnem življenju so se izvršile velike spremembe so nastale

izvršívši zastar.: izvršivši svojo dolžnost, je odšel

izvršèn -êna -o: izvršena kazen; izvršena naloga; delo je bilo izvršeno v roku
● postaviti koga pred izvršeno dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. koritasta priprava, v katero se daje krma za živino: privezati žival k jaslim; dati, nametati seno v jasli; betonske, lesene jasli; polne jasli / gornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje; pren., knjiž. vsak si je prizadeval priti do jasli
   ● ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; star. stranka je prešla iz opozicije k vladnim jaslim do donosnih služb, oblasti
2. 2. zlasti prva leta po 1945, navadno v zvezi otroške jasli ustanova za varstvo in vzgojo najmlajših otrok: ustanavljati otroške jasli / dati otroka v jasli v varstvo v vzgojno-varstveni zavod
3. 3. šalj. postelja, ležišče: grožnja ga je takoj spravila iz jasli; biti v jaslih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

jáviti se 
1. 1. (uradno) priti na določeno mesto na zahtevo ali poziv: javiti se predstojnikom; vsak dan se mora javiti na milici / čez tri dni se javite na delo, na ponoven pregled; javite se v računovodstvu / pog. če boste imeli kaj časa, pa se javite pri nas se oglasite, zglasite
2. 2. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: po vojni se je takoj javil iz Francije / pog. že nekaj let se jim ne javi jim ne piše
   // pog. odgovoriti (na poziv, klicanje), oglasiti se: spustil je slušalko, ker se ni nihče javil
3. 3. pog. prijaviti se, priglasiti se: javiti se k izpitu; nihče se ni javil za izlet; prostovoljno se javiti v vojsko / javil se je za kurirja / javiti se k besedi / kdor je to storil, naj se javi naj pove
   // žarg., šol. prijaviti se, priglasiti se zaradi preverjanja znanja: javiti se matematiko; danes ne znam, se bom javil jutri

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica: kali so se posušile; seme poganja, žene kal; zelene kali / v fižolih se lepo vidijo kali kalčki; pren. slovstvo ni moglo pognati kali, ker ga je dušila cenzura
2. 2. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj: kal ljubezni, razdora; kali zla / z oslabljenim pomenom nositi v sebi kal smrti
3. 3. nav. mn. mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen; klica: uničiti kali; škodljive kali / bolezenske kali
   ● ekspr. kaj v kali zadušiti, zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
   ♦ metal. kristalizacijska kal majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti
   // oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo
   // glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal
   // klicati (cene) na dražbi izklicevati
2. 2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po
   1. a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče
   2. b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest
      // beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje
      // klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati
      // ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi
   3. c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga
      // ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih
3. 3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati
4. 4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta
   // dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime
5. 5. prizadevati si vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni
   ● vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; redko petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; žarg., šol. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom
   ♦ igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom

klicáje: klicaje na pomoč se je zgrudila

kličóč -a -e: kličoč po maščevanju

klícan -a -o: klican na zagovor, pred sodnika za prekrške
● žarg., šol. bil je klican k tabli vprašan pred tablo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. I. v odvisnih stavkih
   1. 1. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje
      1. a) da se dejanje odvisnega stavka godi istočasno z dejanjem nadrednega: ko sem se bližal domu, me je oče čakal pred vrati; ko se je prebudil, je stalo sonce že visoko / ekspr. so dnevi, ko ne more nič delati / s prislovom: medtem ko stopa po gozdu, poči strel; kmet zaloti zajca, ravno ko obira zelnato glavo
      2. b) da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem: ko prideš domov, napiši pismo; o tem se pogovoriva, ko se vrnem / s prislovom: brž ko se vreme izboljša, se odpravim na pot; potem ko so otroci odrasli, so se razkropili po svetu; pokliči me, takoj ko se vrneš
      3. c) nav. ekspr. da se dejanje odvisnega stavka zgodi po dejanju nadrednega: ne bo dolgo, ko bomo pod svojo streho / s prislovom za novico sem zvedel, še prej ko sem se vrnil preden
         // navadno v zvezi medtem ko za poudarjanje nasprotja, različnosti med dejanjem nadrednega in odvisnega stavka: medtem ko sem se jaz moral učiti, so hodili drugi v kino; oni imajo vino, medtem ko pijemo mi samo vodo / publ.: medtem ko naši prevozniki niso povišali cen, so tuji podvojili stroške prevoza; lani je imela industrija precej težav, medtem ko je položaj letos mnogo boljši letos pa
   2. 2. ekspr., v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: zdaj pa imaš, ko si tako nerodna; kaj bi tajil, ko pa je res; ne more brati, ko pa nima očal pri sebi
   3. 3. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če: prav rad bi ti posodil, ko bi imel toliko / ko bi se bil fant vsaj malo učil, bi bil izdelal
      // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje želje ali omiljenega ukaza: ko bi si le dal kaj dopovedati; ko bi ti vedela, kako je pri nas hudo; prosil bi vas, ko bi mi dali koga za spremstvo / kaj, ko bi poslali po zdravnika
   4. 4. knjiž., nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: ko bi tudi imel, tebi ne bi dal; tudi v kuhinjo ni pogledala, ko je sicer rada stopila tja
   5. 5. knjiž., v primerjalnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom ali v zvezi z da za izražanje približne, dozdevne podobnosti; kakor, kot: pregiba ustnice, ko da moli; odskočil je, ko da bi ga (bila) kača pičila
   6. 6. ekspr., v primerjalnih odvisnih stavkih, s primernikom za izražanje sorazmernosti z dejanjem nadrednega stavka: bolj ko vpije, manj ga poslušajo; dalj ko je bral, bolj ga je povest zanimala
2. II. pog., med členi v stavku kakor, kot:
   1. a) dela ko v prejšnjih časih
   2. b) letošnja prireditev je lepša ko lanska / ni tako močen ko brat / ni mi pisal več ko enkrat
   3. c) vede se ko gospodar / drži se ga ko klop; krade ko sraka; molči ko grob; bled ko zid; lačen ko volk; star ko zemlja; tema je ko v rogu
   4. č) tega ne povej drugemu ko njemu
      ● nar. zahodno ko hitro je stopil iz hiše, ga je zmrazilo kakor hitro; ekspr. naj pride prej ko mogoče ali prej ko prej kar se da hitro, kar najhitreje; prim. bržkobrž, prejkoprej, slejkoprej

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja; takoj, brž: to reče in koj odide / rekli so mu, da mora priti koj nazaj / koj nato se je stemnilo
2. 2. v neposredni bližini; tik: vas je koj za hribom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. kratek ustni ukaz, zlasti v vojski; povelje: na daleč je bilo slišati oficirjeve komande / ustaviti se na komando stoj!
   // pog. ukaz, povelje sploh: čakati na komando za odhod / dobili so komando, da se ne smejo upirati / ekspr. komanda je padla povelje je bilo izrečeno; odločeno je
   // ubogati mora na komando takoj, brez ugovorov
2. 2. skupina vojaških starešin, ki (lahko) poveljuje vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo: komanda se s predlogom ne strinja; bataljonska, divizijska komanda; pren., pog. v službi smo dobili novo komando
   ♦ voj. komanda garnizona vojaška ustanova, odgovorna za skupne zadeve enot garnizona; komanda mesta do 1957 zaledna vojaška teritorialna enota
   // sedež take skupine vojaških starešin: zadržali so ga na komandi / ustavil se je pred komando
3. 3. pog. pravica poveljevati vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo, poveljevanje: komando dati, izročiti najsposobnejšim; komando nad vojsko je prevzel general / priti pod komando zaveznikov
   ● pog. vso komando ima v svojih rokah vse vodi, o vsem odloča; pog. popolnoma je pod ženino komando v vsem se ji podreja
4. 4. v nekaterih deželah oddelek, navadno vojakov ali zapornikov, za posebne naloge: delovna komanda; član taboriščne komande
5. 5. nav. mn., teh. priprava ali del priprave za upravljanje, vodenje strojnih naprav: komande delujejo brezhibno; nožne, ročne komande / sistem dvojnih komand

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

komprimíran -a -o: komprimiran amoniak; na 150 atmosfer komprimiran kisik; komprimiran zrak
♦ teh. komprimirani beton beton, iz katerega se takoj po izdelavi izloči ves zrak

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.