Zanima me, zakaj se deležniki na -č nekaterih glagolov končajo na -eč in ne na -oč, čeprav glasovi c, č, ž, š, j običajno preglasijo končnice (npr. klicati – kličoč in ne kličeč, pisati – pišoč itd.) Zakaj ima pri drugih glagolih deležnik na -č končnico -eč (npr. kričati – kričeč, molčati – molčeč itd.)? Gre pri slednjih za preglas ali kakšno drugo pravilo? In ali torej obstaja neko splošno pravilo za tvorjenje deležnikov na -č z -eč ali -oč? Zakaj ima glagol klicati deležnik na -čkličoč in ne klicajoč kot npr. glagol naricati – naricajoč?
Zadetki iskanja
Jezikovna svetovalnica
Vesela bi bila vašega odgovora na dve vprašanji. Ali se na radijskih postajah smejo vrteti tujejezični (hrvaški) »jingli« oz. nekakšne najave pred samimi pesmimi? Primer: Ja sam Jasmin Stavros i vi slušatemoj najnoviji hit.
Drugo vprašanje prav tako zadeva radijski eter. Do katere meje so odgovori npr. hrvaškega sogovornika, ki se trudi govoriti slovensko, a njegova slovenščina ni popolna, brezhibna, tekoča še sprejemljivi oz. se »upoštevajo« v smislu, da prevod ni potreben?