Fran

ogúliti -im dov., ogúlila in ogulíla (ú) 

1. 1. z dolgo rabo, uporabo načeti, poškodovati površino: oguliti naslanjač; obleko je že zelo ogulil; oguliti rokave na komolcih; s čevljem je ogulil steno / ogulil je kožo do krvi odrgnil
2. 2. ekspr. izrabiti, izkoristiti: oguliti svoje dolžnike

ogúliti se slabš.  postati nezanimiv, navadno zaradi ponavljanja: tema, zgodba se je počasi ogulila

ogúljen -a -o: oguljen divan; imel je strgane čevlje in oguljene hlače

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

opólnoči [u̯n] prisl. (ọ̑) sredi noči med sončnim zahodom in vzhodom, ob 24. uri: vstaja ob petih in hodi spat opolnoči; tema je kakor opolnoči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

osrédnji -a -e prid. (ẹ̑) 

1. 1. ki je, se nahaja v sredi, središču: osrednji del mesta; osrednji prostor v hiši; osrednja lega predmeta / osrednji del kolesa
2. 2. ki deluje, vodi iz središča: osrednji odbor, organ; osrednja vlada; osrednje vodstvo stranke / osrednje gledališče najpomembnejše gledališče narodne ali državne skupnosti, zlasti glede na pomembnost repertoarja in kvaliteto uprizoritev
3. 3. ki zelo izstopa po pomembnosti, nujnosti: osrednji problemi gospodarske politike; osrednja oseba v romanu; nekaj let je bil urednik naše osrednje leposlovne revije; osrednja tema v razpravi; osrednje vprašanje / publ. posvetiti čemu osrednjo pozornost največjo
   ♦ anat. osrednji kanal kanal v hrbtenjači, napolnjen s hrbtenjačno tekočino; osrednje živčevje živčevje, ki leži v lobanjski votlini in hrbteničnem kanalu; biblio. osrednji katalog centralni katalog; šol. osrednja šola osemletna osnovna šola s podružničnimi šolami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

pésnjenje -a s (ẹ̑) glagolnik od pesniti: opustiti pesnjenje; metoda, proces pesnjenja / pesnjenje basni, sonetov / to je osrednja tema njegovega pesnjenja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

pogóltniti -em [u̯t] dov. (ọ́ ọ̑) nav. ekspr.  

1. 1. z goltanjem zaužiti: zadnje grižljaje je kar pogoltnil; nahitro je pogoltnil kozarec vina
   // požreti: kača je pogoltnila žabo / pogoltniti slino / požar je pogoltnil več hektarov gozda
2. 2. narediti, da kaj ni
   1. a) več vidno: može je pogoltnil gozd; zrl je za njim, dokler ga ni pogoltnila tema
   2. b) slišno: šumenje je pogoltnilo hrup mesta; ropot je pogoltnil njegove besede
3. 3. ne izreči, zamolčati: pogoltnil je kletvico; svoj odgovor je moral pogoltniti
   // ne odzvati se na kaj, zlasti z besedami: teh očitkov ni mogoče mirno pogoltniti; pogoltniti žalitev
   // obvladati, zadržati: pogoltniti jezo
   ● ekspr. to delo mu je pogoltnilo veliko časa zanj je porabil; ekspr. hiša mu je pogoltnila vse prihranke vse je porabil zanjo; ekspr. vse, kar sva tukaj govorila, naj pogoltnejo stene o tem molči, ne govori nikomur

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

pokríti -kríjem dov., pokrìl tudi pokríl (í ȋ) 

1. 1. dati, položiti na odprt del ustrezen predmet: pokriti lonec / pokriti s pokrovko
   // dati, položiti na kaj zlasti zaradi varstva, zaščite: pokriti gredo; pokriti posteljo s pregrinjalom; pokriti stopnice s preprogo; bilo ga je strah, zato se je pokril čez glavo / pokriti glavo dati pokrivalo nanjo; otroka bo ponoči zeblo, dobro ga pokrij odeni; star. hladno je, pokrij klobuk pokrij se s klobukom
   // na streho položiti kritino: pokrili so že pol strehe / streho pokriti z opeko / hiše še niso pokrili
2. 2. narediti, da je kaj nevidno: čelo so mu pokrili gosti lasje / oblak pokrije sonce; z rokami (si) pokrije obraz in zajoka / ploskev pokriti z voskom prekriti
3. 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom pojaviti se na površju česa: sneg je pokril gore / bledica, zadrega je pokrila njen obraz; koža se mu je pokrila z znojem / noč, tema pokrije zemljo
4. 4. zagotoviti z enako ali večjo vsoto denarja plačilo, izplačilo česa: sam ne more pokriti vseh izdatkov; s tem se bodo pokrili stroški za natečaj
   // publ. preskrbeti toliko izdelkov, blaga, stvari, kolikor jih kdo potrebuje, porabi, zadovoljiti: tovarna pokrije s svojimi izdelki polovico jugoslovanskih potreb; s tem bi pokrili sedanje stanovanjske potrebe / s tem živilom pokrijemo dnevno potrebno količino beljakovin
   ● knjiž. znanstveni del razstave je pokril največ razstavnega prostora zavzel; je bil najbolj obsežen; zadrego je skušala pokriti s smehljajem prikriti; publ. orkester je večkrat pokril solista preglasil; ekspr. pokril ji je obraz s poljubi večkrat zapovrstjo jo je poljubil

pokríti se dati pokrivalo na glavo: bilo je hladno, zato se je pokril / pokriti se s kapo, klobukom

pokrít -a -o deležnik od pokriti: s snegom pokrit grm; s tem so bili pokriti vsi izdatki; bil je raztrgan in pokrit z blatom; ven je šel toplo oblečen in pokrit; ležali smo pokriti s konjsko odejo; miza je bila pokrita z belim prtom
// ki je v zaprtem prostoru ali ima streho: kopališče z odkritim in pokritim bazenom; pokrita tržnica; pokrito drsališče / pokrita greda greda, ograjena in navadno pokrita s steklom; zaprta greda
● pokrit je z gosto dlako ima gosto dlako; v posodo mu je stresel le toliko, da je bilo dno pokrito zelo malo; ekspr. ranjenec je bil pokrit z ranami je imel veliko ran; pog., ekspr. ta človek je pokrita rihta ne kaže svojih negativnih lastnosti
♦ arhit. pokriti atrij atrij z bazilikalno streho

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

póltemà -è in póltèma -e [u̯təm] ž (ọ̑-ȁ ọ̑-ȅ; ọ̑-ə̀) ne popolna tema: ko se je oko privadilo polteme, je v kotu opazil zaboj / stopiti v poltemo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

popóln -a -o [u̯n] prid., popólnejši (ọ̑) 

1. 1. ki zajema kaj v celoti: imeti popoln pregled nad dogajanjem / popolna redukcija električnega toka; tem živalim grozi popolno iztrebljenje / v domu ima popolno oskrbo / boj za popolno neodvisnost, osamosvojitev; popolna prepoved atomskih poskusov; popolna razorožitev / popolni sončni mrk
2. 2. ki obsega vse sestavne dele celote, enote: popolna smučarska oprema; ta uniforma ni popolna / publ. domača ekipa ni nastopila v popolni sestavi; to je dozdaj najpopolnejša zbirka / hlevski gnoj je popolno gnojilo / kandidat ima popolno srednjo šolo dokončano
3. 3. nav. ekspr. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: popoln sistem; njegov načrt je zelo popoln; popolne oblike; tehnično popolna letala / to je dozdaj najbolj popolna slika tega boja; informacija ni bila popolna
   // ki ima dobre, pozitivne lastnosti v največji meri: res popoln človek; postati popoln / neskončno popolno bitje
4. 4. ki nastopa v največji meri: popolna pijanost, slepota, zdržnost / popolna enakopravnost; pustil ji je popolno svobodo; popolno medsebojno razumevanje, zaupanje / popoln mir; popolna tema; tišina je bila popolna
   // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: popoln prelom s čim; stvar je ostala v popolni tajnosti; njihova zmaga je bila popolna; popolno nepoznavanje stvari; dobiti popolno zadoščenje / popoln nesmisel; nered v sobi je bil popoln; to je popolna laž / zdaj sem popoln berač; on je popoln tepec
   ♦ fiz. popolni odboj odboj, pri katerem se na meji med območjem z manjšo in območjem z večjo hitrostjo valovanja vse valovanje odbije, če je vpadni kot dovolj velik; jur. popolni preklic; lingv. popolni izpis besedila izpis, pri katerem je vsaka beseda izpisana tolikokrat, kolikorkrat se pojavi; popolni sinonim; mat. popolna indukcija sklepanje o veljavnosti izreka, nanašajočega se na kako naravno število, od tega števila na naslednje naravno število; popolno število število, ki je enako vsoti svojih pravih deliteljev; med. popolna paraliza; zool. popolna preobrazba preobrazba, ki ima vse razvojne stopnje

popólno prisl., star.  popolnoma: ljudje so ga že popolno pozabili; ostati popolno hladen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

prečŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) 

1. 1. preveč črn: prečrno ozadje na sliki / ekspr. zanje ni noben zločin prečrn
   ● prikazati ljudi s prečrnimi barvami preveč negativno
2. 2. ekspr. zelo črn: ženska s prečrnimi lasmi / prečrna noč, tema / kovati prečrne naklepe

prečŕno prisl.: prečrno opisati položaj; prečrno soditi koga; prečrno pobarvani lasje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

predréti -drèm tudi -dêrem dov., stil. prederó; predríte tudi prederíte; predŕl (ẹ́ ȅ, é) 

1. 1. navadno s koničastim predmetom narediti luknjo
   1. a) skozi kaj: s svinčnikom predreti papir; okroglo predreti tkanino; gleda, kot bi ga hotel z očmi predreti / predreti zamašeno cev odmašiti; pren., knjiž. bridkosti meč je predrl srce
   2. b) skozi ovoj, steno česa: predreti bulo; predreti gnojni mehur; žulj se mu je predrl / predreti kolo; pren., ekspr. predreti mejo znanega; hotel je predreti krog danih možnosti
2. 2. priti skozi kaj ovirajočega: lava je predrla zemeljsko skorjo; kal je predrla zemljo; mladi so kot hudournik, ki predre vsako oviro / sonce ni moglo predreti goste megle; blisk je predrl oblake / ekspr. bila je tema, da je pogled ni predrl / ogenj je predrl skozi špranjo
   // ekspr. priti iz česa, razširiti se: njegov sloves ni mogel predreti krajevnega okvira; pren. skozi temo človeški um ne more predreti
3. 3. nav. ekspr. z bojem priti skozi nasprotnikove položaje v njegovo zaledje: naše sile so predrle nemške obrambne čete; predreti levo krilo fronte / ženske so predrle kordon
4. 4. knjiž., s prislovnim določilom prodreti: v diru je predrl do poveljnikovega šotora / do tu so predrli predniki današnjih Slovencev
   ● ekspr. nasprotja so predrla preveč v globino so postala zelo velika
   ♦ petr. pojaviti se na zemeljski površini

predŕt -a -o 
1. 1. deležnik od predreti: predrta zračnica; fronta je bila predrta na več mestih
2. 2. nar. presnet, preklet: predrte trske, kako nerade gorijo / predrta reč! se je hudoval
   ● nar. ne dam mu niti predrte pare popolnoma nič denarja; prisl.: predrto previden in navihan človek; predrto res je to

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

préjle prisl. (ẹ̑) ekspr. maloprej, ravnokar: prejle sem srečal tvojega strica; še prejle je bil dan, zdaj je pa že tema

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

prepréči -préžem dov., preprézi preprézite in preprezíte; preprégel preprégla; nam. prepréč in preprèč (ẹ́) 

1. 1. narediti, da je kaj mrežasto razporejeno na površini: prepreči ploskev z ornamenti / prepreči s pajčevino
   // ekspr. narediti, da je kaj načrtno razporejeno na kakem področju: dolino so prepregli z daljnovodi
2. 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se
   1. a) načrtno razporejen na kakem področju: jarki so prepregli polja
   2. b) na kaki površini: gube, žilice preprežejo obraz; lise so prepregle les; nebo so prepregli temni oblaki; sence so prepregle pot / knjiž. mesečina je prepregla polje; pren. dušo mu je prepregla tema
3. 3. rastoč (mrežasto)
   1. a) prekriti: bršljan je prepregel zidove; plevel prepreže peščene steze
   2. b) se razširiti v čem: zemljo so globoko prepregle korenine; vodne rastline preprežejo ribnik
4. 4. menjati, zamenjati vprežno žival: ustavili so se le toliko, da so prepregli; prepreči konje / prepreči konja v kočijo
5. 5. star. namestiti napravo, ki onemogoča, ovira prehod; pregraditi: prepregel je cesto, da niso mogli naprej
   ● ekspr. otožnost, smehljaj prepreže obraz postane opazen, viden na obrazu

prepréžen -a -o: obraz, preprežen z gubami, žilicami; svet je preprežen s prometnimi potmi; z žilicami preprežene mišice; uta, preprežena z divjo trto; steza je preprežena s koreninami; okno, prepreženo s pajčevino; nebo je prepreženo s sivimi oblaki
● med seboj preprežene žične ovire prepletene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

pretemà tudi pretèma [təm] prisl. (ȁ; ə̀) v povedni rabi preveč tema: pretema je že, da bi šel skozi gozd

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

priljubíti in priljúbiti -im dov. (ī ú) narediti, povzročiti, da dobi kdo do koga pozitiven čustveni odnos: skromnost mu ga je še bolj priljubila / dober učitelj zna učencem priljubiti svoj predmet / knjiž. šola mu je priljubila knjige mu je vzbudila ljubezen do knjig

priljubíti se in priljúbiti se 
1. 1. pridobiti si naklonjenost koga: igralec se je vsem priljubil; s tem dejanjem se je priljubil pri sosedih / knjiga, pesem se je ljudem kmalu priljubila
2. 2. zastar. pritisniti se, stisniti se: priljubiti se na prsi ljubega

priljúbljen -a -o 
1. 1. deležnik od priljubiti se: pri nas je nogomet zelo priljubljen
2. 2. ki ga ima rado razmeroma veliko ljudi: priljubljen igralec, zdravnik / zapeti priljubljeno pesem
3. 3. ki se pogosto uporablja, pogosto nastopa: priljubljen izgovor, rek; to je priljubljena tema njihovih pogovorov; priljubljeno shajališče mladine / lisica je v živalskih pravljicah precej priljubljena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

razdálja -e ž (ȃ) dolžina najkrajše črte med dvema predmetoma ali točkama: razdalja se veča; izmeriti razdaljo; kilometrska, majhna, velika razdalja; krajevna razdalja; prenos energije na večje razdalje; razdalja do sto metrov; razdalja od vrat do postelje; razdalja med kolesoma; kažipot z označbo razdalj / strelna, vidna razdalja / prehoditi razdaljo v eni uri / stati v primerni, ekspr. spoštljivi razdalji; streljati (i)z razdalje petnajstih metrov; približati se na razdaljo desetih korakov / avtobus ima v razdalji dveh kilometrov dve postaji na relaciji
// časovna dolžina, ki loči dva dogodka: razdalja nam pomaga, da odločitve pravičneje ocenimo / časovna razdalja / iz razdalje so vsi dogodki drugačni
● ekspr. v sodobnem času se razdalje manjšajo z novimi prevoznimi, obveščevalnimi sredstvi se svet lažje, hitreje spoznava; zna varovati razdaljo do podrejenih ni z njimi preveč prijazen, domač; pog. držati ljudi v razdalji ne biti z njimi preveč prijazen, domač; knjiž. med tema filozofskima sistemoma je nepremostljiva razdalja sta si zelo različna, nasprotna; knjiž. med očetom in sinom je velika razdalja ni čustvene povezanosti, duhovne sorodnosti
♦ avt. varnostna razdalja; zavorna razdalja ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; fiz. goriščna razdalja; fot. predmetna razdalja; teh. medosna razdalja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

razgóvoren -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na razgovor: zanimiva razgovorna tema
● razgovorni jezik pogovorni jezik
♦ ped. razgovorna metoda metoda, pri kateri učenci pridobivajo nova spoznanja v pogovoru z učiteljem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

raztápljati -am nedov. (ā) 

1. 1. delati, povzročati, da trdna snov v tekočini preide v zelo majhne delce: raztapljati sladkor; raztapljati v bencinu / voda raztaplja rudninske snovi v zemlji
2. 2. delati, povzročati, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: raztapljati smolo, vosek
3. 3. ekspr. delati, da česa ni več: tema raztaplja podobe predmetov; megla se počasi raztaplja; sence so se raztapljale v mraku / zvezde se raztapljajo v prvi zarji postajajo manj vidne

raztápljati se ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža visoko stopnjo stanja, kot ga nakazuje določilo: raztapljati se v ugodju, veselju / kar raztaplja se od solz, v solzah zelo joka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

raztopíti -ím dov., raztópil (ī í) 

1. 1. narediti, povzročiti, da trdna snov v tekočini preide v zelo majhne delce: raztopiti sladkor, sol v vodi / bencin je raztopil barvo; voda raztopi različne soli
2. 2. narediti, povzročiti, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: raztopiti mast, vosek; smola se na vročini raztopi / snežinke so se sproti raztopile raztajale
3. 3. ekspr. narediti, da česa ni več: sonce je raztopilo meglo; tema je raztopila podobe predmetov; sence so se raztopile v mraku / materina bližina je otroku raztopila strah
   ● ekspr. to meso se vam bo kar raztopilo v ustih je zelo mehko in okusno

raztopíti se ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža visoko stopnjo stanja, kot ga nakazuje določilo: skoraj raztopil se je od veselja / raztopiti se v solzah zelo jokati

raztopljèn -êna -o: raztopljena mast; v vodi raztopljene snovi; od ganjenosti je bila vsa raztopljena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

rédek -dka -o prid., redkéjši tudi rédkejši (ẹ́) 

1. 1. ki je bolj v tekočem kot v trdnem stanju: redka omaka; malta je preveč redka
2. 2. razvrščen v velikih medsebojnih presledkih: redke veje; trava je zaradi suše redka; redko drevje / redki lasje; ima zelo redko brado
   // ki sestoji iz enot, razvrščenih v velikih medsebojnih presledkih: redek glavnik; redek gozd / redka mreža mreža z večjimi luknjicami; redko blago
3. 3. skozi katerega se lahko vidi: redka megla / ekspr. redka tema
4. 4. ki obstaja v majhni meri: promet v tistih krajih je še redek; redka naseljenost
5. 5. ki je glede na določeno dejstvo tak, kakršnih je v določeni skupini malo: on je eden izmed redkih ljudi, ki mu je to uspelo; to vedo le redki posamezniki
   // ki je tak, kakršnih je malo sploh: knjižnica hrani več redkih starih knjig; ta rastlina, žival je redka
6. 6. ki se pojavlja v velikih časovnih presledkih: redki streli / njegovi obiski so postajali vse bolj redki / na redke čase se vidiva malokdaj, poredkoma
7. 7. ki se malokdaj pojavi, ponovi: dočakati redek jubilej; taki prizori v sodobni dramatiki niso redki; izkoristiti redko priložnost / postreči z izbranimi, redkimi jedmi
   // ki ima razmeroma majhno frekvenco: to so redki primeri; slovar vsebuje tudi redke besede
   ● ta človek je redkih besed zelo malo govori; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi
   ♦ les. redki les les z redkimi, širokimi letnicami; metal. redke kovine kovine, ki se zaradi dragih postopkov pridobivanja redko uporabljajo

rédko prisl.: redko prihaja k nam; redko obljudeni kraji; ekspr. redko redko se to zgodi

rédki -a -o sam.: le redki to razumejo; jesti kaj redkega; na redko mu piše naredko; po redkem se vidita poredkoma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

róg -a stil. -á m, daj., mest. ed. rôgu in rógu; mn. rogóvi stil. rógi, tož. mn. rogóve stil. rogé stil. róge, mest. mn. tudi rogéh, or. mn. tudi rogmí; im., tož. dv. rogóva tudi rogá stil. róga; tož. mn. v prislovni predložni zvezi tudi róge (ọ̑) 

1. 1. roževinast ali koščen izrastek na glavi nekaterih živali: žival ima, odvrže rogove; kozel je nastavljal rogove in se pripravljal na trk; krava ga je sunila z rogom; gamsov, volovski rog; poln, votel rog; raven, zavit rog; konica roga; čevlji so trdi kakor rog; bila je tema kakor v rogu zelo; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo
   // bik ga je nabodel, nasadil na rogove
   // ta izrastek ali temu podobna priprava kot posoda: napolniti rog z medico / pivski rog; rog za smodnik; kip boginje z rogom izobilja s sadjem in cvetjem napolnjenim rogom kot simbolom izobilja, bogastva
   // temu podobna zvočna signalna priprava: rog doni, ekspr. poje; trobiti na rog, v rog; zamolkel glas roga / pastir si je naredil rog iz lubja / slišati rog glas roga
   // bojni rog; lovski rog; poštni rog nekdaj priprava, s katero voznik poštne kočije naznani prihod pošte
   // kar je temu podobno sploh: rogova polmeseca / zastar. peči rogove rogljiče; ekspr. himalajski rogovi zelo koničasti vrhovi; ekspr. peljati kolo za rogove za balanco
2. 2. muz. trobilo s srednje ležečim tonskim obsegom: igrati rog / angleški rog; krilni rog krilovka; lovski rog nekdaj kovinski glasbeni instrument s krožno zavito cevjo brez ventilov
   ● ekspr. na čelu ima rog od udarca buško; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; ekspr. žena mu je nasadila, nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. polž pokaže roge tipalnice; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; publ. afriški rog Somalija in del Etiopije; nar. koruzni rogi storži; rog kopita roževina
   ♦ anat. rog sivine vsak od štirih podaljšanih delov sivine; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.