Zadetki iskanja
okrogla mehka čepica: na glavi mu tiči pomečkana baretka; postrani poveznjena baretka; temno modra baretka / rdeče baretke pripadniki specialne policijske enote v Srbiji po letu 1996; zelene baretke posebna vojaška enota v nekaterih državah, usposobljena za zahtevne vojaške operacije
nav. slabš. Romkinja: ciganka prosi po hišah; črna je kot ciganka
// slabš. ženska temnejše polti in neurejenega videza: vedno tiči pri tisti ciganki
1. izrezavati snov z ozkim rezilom, navadno s tolčenjem nanj: žagati in dolbsti; dolbsti les; dolbsti z dletom
// z dolbenjem delati, oblikovati: dolbsti luknjo; dolbsti žlice / ekspr. v lica so se ji dolble jamice
2. spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri tiči: dolbsti kamenčke iz zidu
1. kar mora kdo vrniti, poravnati, zlasti v denarju: dolg se je iz leta v leto večal; črtali so mu dolg; plačati, poravnati, terjati, vrniti dolg; posestvo je brez dolga; državni dolg; javni dolg stanje obveznosti države do preostalega dela narodnega gospodarstva in do tujine; notranji dolg stanje obveznosti do pravnih ali fizičnih oseb iste države; vojni dolg / imeti dolg; ekspr.: izkopati se iz dolgov; lesti, zabresti v dolgove
// kar mora kdo povrniti, storiti, zaradi določenih moralnih norm: vaša dobrota mi nalaga vedno nove dolgove; oživljanje starih del je njen moralni dolg; dolg do domovine
2. star. krivda, greh: smrt je zbrisala vse zmote in dolgove življenja
● dela dolgove ne plačuje denarnih obveznosti; si izposoja; vzeti kaj na dolg ne plačati takoj; sem na dolgu z odgovorom nisem še odgovoril, odpisal; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal; ekspr. do vratu tiči v dolgovih zelo je zadolžen; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti
♦ ekon., fin. dolg je dospel v plačilo; pravn. častni dolg katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost; neizterljivi dolg; rel., v očenašu odpusti nam naše dolge
nižja lesnata rastlina, ki se že pri tleh močno razrašča: iz skalne razpoke je pognal grm; skriti se za grm; okrasni, parkovni grm; grm z belimi cveti / brinov, jasminov, leskov grm / pri okopavanju so pazili na krompirjeve grme
● to ne raste za vsakim grmom tega ne dobiš povsod; ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari
evfem. hudič: hudir ga je zmamil; drvel je, kakor da ga žene sam hudir / hudir! ni hudir! kje, za hudirja, tiči / vsi smo vedeli, da temu hudirju skopemu ni treba denarja / bogve kakšnega hudirja imajo zdaj med seboj / »Ali je znal?« »Hudirja je znal!«
● pog. saj je vse en hudir vseeno je; pog., ekspr. pojedel bi hudirja in pol zelo veliko; pog., ekspr. ta človek je od hudirja, s hudirjem doseže tudi kaj na videz nemogočega; je zelo hudoben
1. z udarjanjem spravljati kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izbijati zagozde
// s silo, z močnimi udarci odstranjevati: izbijati napadalcem orožje iz rok
● ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom
♦ fiz. izbijati elektrone iz kovin
2. ekspr. z vztrajnim prepričevanjem dosegati, da kdo ne misli več na kaj: take ideje, misli, načrte je treba ljudem izbijati (iz glave)
// s strogim ravnanjem prizadevati si, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: izbijati otroku trmo
3. ekspr. dobivati, pridobivati: iz kupčije izbija lepe dobičke
4. publ., navadno s prislovnim določilom pojavljati se: nove ideje izbijajo na dan; problem neurejenosti cest ponovno izbija
5. igr., šport. z metom krogle, čoka odstranjevati drugo kroglo, čok: bližati in izbijati; prim. zbijati
1. z udarjanjem spraviti kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izbiti zagozdo; izbiti sekiro iz tnala
// s silo, z močnim udarcem odstraniti: izbiti sodu dno; izbiti nož, orožje iz roke / pri padcu si je izbil dva zoba; s kamnom mu je izbil oko
● ekspr. klin se s klinom izbije najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti
♦ fiz. izbiti iz kovine elektrone
2. ekspr. z vztrajnim prepričevanjem doseči, da kdo ne misli več na kaj: te misli mu je treba kar izbiti; izbiti si kaj iz spomina; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo / zaradi revščine si je moral to izbiti iz glave se temu odpovedati
// s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: lenobo mu bom že izbil; izbiti otroku trmo / z bičem je hotel izbiti živali upornost
3. publ. dobiti, pridobiti: izbiti čim več dobička pri prodaji; če bo spreten, bo že izbil nekaj odškodnine; iz tega posestva bi se dal izbiti še kak milijon
4. publ., navadno s prislovnim določilom pojaviti se, izbruhniti: prva nesoglasja so že izbila; nezadovoljstvo je izbilo na dan; problem je izbil v vsej svoji ostrini
- izbít -a -o:
izbiti elektroni; izbiti zobje;
z vlečenjem, potegovanjem spravljati kaj iz snovi, v kateri tiči: izdirati zobe; izdirati bodice, trne iz noge / konj izdira kopito iz ilovice
z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči: zdravnik mu je izdrl dva zoba; izdreti sekiro iz tnala; klin se je izdrl; izdreti si trn iz roke / izdreti meč, sabljo iz nožnice / ekspr. izdrla mu je roko, ki jo je držal; konj se mu je izdrl iz rok iztrgal
● ekspr. zdaj sem se iz boba izdrl zdaj se šele spoznam; dolgo sem premišljal, zdaj sem se šele spomnil
- izdŕt tudi zdŕt -a -o:
izdrt meč; izdrt zob;
spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči; luščiti: izluščevati kamenčke iz zidu; pren. izluščevati bistvo iz celote
- izluščeváti se knjiž.
postajati jasen, razločen: tendenca lista se že izluščuje
1. spraviti zrno iz luščine: izluščiti fižol, grah; pren. izluščiti jedro problema; izluščiti resnico o umoru
// odstraniti luščino: izluščiti bučnice, lešnike / izluščiti raka
2. odstraniti zrna s storža: izluščiti koruzo
// spraviti manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izluščiti kamenček iz zidu; izluščiti drobec granate iz očesa; pren. izluščiti bistvo iz celote
● publ. na izbirnih tekmah so izluščili udeležence olimpijade izbrali, določili
♦ med. izluščiti bezgavko odstraniti jo iz okolnega tkiva; med., vet. izluščiti posteljico odstraniti priraščeno posteljico
- izluščíti se in izlúščiti se tudi zluščíti se in zlúščiti se knjiž.
postati viden, se počasi prikazati: iz megle, mraka se je izluščila vas; izza stebrišča se je izluščila siva postava
// postati jasen, razločen: iz njenega značaja se je izluščila dotlej neznana poteza / iz razprave se je izluščilo več konkretnih predlogov
- izlúščen tudi zlúščen -a -o:
izluščen grah; izluščen kristal; izluščen strok
1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči: izpuliti las, zob; izpuliti nit iz blaga; izpuliti rastlino s korenino vred / izpuliti ptici perje populiti; pren., ekspr. izpuliti pohlepnost iz srca
● pog., ekspr. izpuliti hudiču rep doseči, napraviti kaj na videz nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo
// z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: komaj mu je izpulil nož iz rok; izpulila mu je roko, ki jo je držal; izpulil se mu je iz rok; pren., publ. na domačem terenu so jim izpulili zmago
2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa: izpulil mu je zadnje evre / iz otrok so izpulili vso skrivnost
- izpúljen tudi spúljen -a -o:
izpuljen las, zob; izpuljeno perje
1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje: vihar je izruval drevje; izruvati železni drog iz zida; pren., ekspr. izruvati ljubezen iz srca; izruvati zlo s koreninami vred
2. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči; izpuliti: izruvati las, zob; izruvati plevel, repo
// z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: izruval mu je palico iz rok
● življenje v mestu ga je izruvalo izkoreninilo
- izruván tudi izrúvan -a -o:
izruvan kos železa; izruvan iz domačega okolja; izruvano drevo
1. izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja: kje imate žogo? kje stanuješ? kdaj in kje je to bilo? ekspr. kje neki tiči? elipt. to se je zgodilo na Gorjancih ali kje menda na Gorjancih / kje hodiš tako dolgo? kod; od kje si doma? od kod / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: gleda, kje so vrata; ne ve, kje naj začne; elipt. daleč, ne vem kje, se je oglasil krik
2. navadno v členkovni zvezi s še, že izraža veliko krajevno ali časovno oddaljenost: kje so časi, ko sem hodil na lov; kje je še novo leto; kje je že to za nami; kje bom že jutri ob tem času
3. navadno v členkovni zvezi z neki, pa izraža močno zanikanje, zavrnitev: kje ima pravico, da odloča sam; ali se res možiš? Oh, kje; da bi otrok ubogal, kje neki; mislite, da so počakali? Kje pa / ne grem v kino, kje pa imam čas; kje pa naj jaz to vem / pog. če se meni ni posrečilo, kje se bo tebi kako
4. izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju: moral se je kje ustaviti; kje drugje bi to ne bilo mogoče; knjigo dobiš tam kje na polici; spet bo obležal kje v jarku / gledal je, da bi ga kje srečal; ekspr. če si kje dobrodošel, pri nas si; elipt. če kje, pri njem se dobi / morda si se v računu kje zmotil
● ekspr. samo za hrano gre pol plače, kje pa je še vse drugo veliko premalo se zasluži za vse potrebe; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; pog. otroci se nimajo kje igrati nimajo prostora za igranje; ekspr. le kje imaš oči? ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; pog. kje sva že ostala? pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila; ekspr. kje vse sem že spraševal spraševal sem že v mnogih krajih; knjiž. kje je kaj kazalo (v knjigi); kje pa kje se oglaša kos tu pa tam; prim. bogve, kdove
1. vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali: zlomiti si kost; lobanja je iz osmih kosti; podolgovata, sploščena, štirioglata kost; prelom kosti; mišice in kosti; na vsako besedo je prežal kakor pes na kost; suha je kot kost in koža zelo / ima krhke, mehke, močne kosti / urezal se je do kosti / pes gloda kost / kupiti meso brez kosti; mozgova kost / čelna, čeljustna kost; dlanske kosti; obraz s poudarjenimi ličnimi kostmi; nosna kost / človeške, živalske kosti / izdelki iz slonove kosti iz zobovine slonovih oklov
2. osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu; koščica: meso teh breskev gre nerado od kosti
3. ekspr., navadno s prilastkom (človeško) telo: vse kosti ga bolijo / na kamen je položila svoje kosti je sedla; pošteno pretegniti svoje kosti / tu počivajo kosti njegovega očeta posmrtni ostanki, truplo; njene kosti že trohnijo pod zemljo
// slabš. človek, navadno suh: vzela bo tisto ošabno kost / kot psovka poberi se, kost stara
4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža visoko stopnjo doživljenega: premražen sem do kosti; mraz, veter je rezal do kosti / obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali
● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel, zrahljal kosti bi ga zelo pretepel; ekspr. to mu je pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. še zdaj mu tiči strah v kosteh zelo se boji; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl
♦ anat. bedrna kost stegnenica; cevasta, ploščata kost; ekstremitetna kost; kopitna kost; križna kost križnica; prsna kost kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica; gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; med. fisura kosti; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; vet. divja ali mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; prim. kamenkost
1. spravljati zrna iz luščine: luščiti fižol, grah; pren. preiskovalni sodnik že dve leti lušči resnico o umoru
// odstranjevati luščino: luščiti bučnice, sončnice / luščiti ječmen, riž / luščiti jajce lupiti
2. odstranjevati zrna s storža: luščiti koruzo
// v zvezi z iz spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: luščiti kamenčke iz zidu; pren. luščiti bistvo iz celote; publ. resnica se lušči iz posvečenih krogov
● ekspr. iz megle, mraka so se luščile hiše postajale vidne, se počasi prikazovale
3. odstranjevati v plasteh s površine: luščiti blato z zavore; z nožem je luščil skorjo z debla; barva avtomobila se lušči; s stene se lušči belež, omet
♦ les. s krožnim ali spiralnim tankim rezanjem hloda izdelovati furnir
- luščíti se in lúščiti se navadno v zvezi s koža
izgubljati zgornje, zunanje plasti: koža se mu lušči / pog. hrbet se mu lušči koža na hrbtu
- luščèč -éča -e:
luščeče se stene
- lúščen -a -o:
luščeni furnir; luščeni oves
1. za vprašalnim zaimkom ali prislovom poudarja ugibanje: kaj mu je neki, da je tako potrt; kako neki živijo ljudje v tej puščavi; kam neki zahaja vsak večer; kdo neki trka tako pozno; kje neki tiči ta otrok / ne bom plačal, le zakaj neki / vedno sprašuje, kakšen neki je stric
// v zvezi s kje izraža močno zanikanje, zavrnitev: ali je res tako pameten? Kje neki, samo dela se
2. star. baje, menda: direktor in zdravnik sta neki velika prijatelja; tisti ljudje so neki zelo bogati
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »