spokójnost -i ž (ọ̄) knjiž.
1. mirnost: njegova spokojnost vzbuja občudovanje / njen obraz izžareva spokojnost / občutiti v sebi spokojnost / spokojnost dihanja
2. mir, tišina: na pokrajino lega spokojnost
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
strahôten -tna -o prid., strahôtnejši (ó) ekspr.
1. ki ima strah vzbujajoče lastnosti: strahoten prizor; strahoten zločin / strahotna tišina zelo neprijetna; sprijazniti se s strahotno resničnostjo neprijetno, težko
2. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: strahoten mraz, vihar; trpela je strahotne muke / sovražnik je imel strahotne izgube zelo velike / to je povzročilo strahoten škandal
1. ki ima strah vzbujajoče lastnosti: strahoten prizor; strahoten zločin / strahotna tišina zelo neprijetna; sprijazniti se s strahotno resničnostjo neprijetno, težko
2. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: strahoten mraz, vihar; trpela je strahotne muke / sovražnik je imel strahotne izgube zelo velike / to je povzročilo strahoten škandal
- strahôtno prisl.:
v zaporu so ga strahotno mučili; sinova smrt je strahotno prizadela starše; strahotno bled, začuden; v tem boju je bil strahotno sam
SSKJ²
stróg -a -o prid., stróžji (ọ̑ ọ̄)
1. ki zahteva, pričakuje dosleden red, disciplino: ima strogega očeta, učitelja; njeni starši niso strogi; bil je strog do samega sebe in do drugih; biti strog z otroki / imeti strogo vzgojo
// ki izraža, kaže zahtevo po takem redu, disciplini: strog glas, pogled; naredil je strog obraz / njegove besede so bile stroge
// ki ne odstopa od določenih pravil, načel: strog kritik, sodnik; ocenjevalci so bili zelo strogi / stroga merila; stroga etična načela
2. ki ne dovoljuje nobene izjeme, nobenega odstopanja: strog predpis, zakon; stroga prepoved kajenja; navodila so zelo stroga / v razredu je vzdrževal strog red; strog ukaz / zdravnik mu je predpisal strogo dieto / od nje so zahtevali strogo diskretnost, molčečnost
3. ki vsebuje, izraža neprizanesljiv, neizprosen odnos: strog izbor člankov; uvesti strog nadzor nad čim; doletela ga je stroga kritika; znan je po strogem ocenjevanju / dobil je strog opomin; tako dejanje zasluži najstrožjo grajo, kazen; strogo ravnanje s prestopniki
4. ekspr. ki se pretirano dosledno, načelno zavzema za kaj: uvršča se med stroge častilce moderne umetnosti; strog republikanec, vegetarijanec
5. nav. ekspr. ki se pojavlja v zelo izraziti obliki: stroga omejenost, razdeljenost področij / stroga doslednost, natančnost; po strogi logiki bi stvar drugače razložili / to je že stroga znanost / klasicistično strog princip zgradbe; stroge sistematske oblike; stroge zakonitosti razvoja / hiše, stvari so stale v strogem redu
6. knjiž. oblikovan preprosto, brez olepšav: v kotu je stala stroga vojaška postelja; pohištvo v sobi je bilo strogo / stroge tapete notranjosti niso polepšale / bluza z visokim, strogim ovratnikom; stroga pričeska; njena obleka se mu je zdela za to priložnost preveč stroga
● knjiž. občudoval je njeno strogo lepoto pravilno, klasično
7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: povsod je zavladala stroga tišina / vojska je v strogi pripravljenosti / razumeti kaj v strogem pomenu besede / publ. stanuje v strogem središču (mesta)
♦ rel. strogi post post, pri katerem se ne sme uživati mesa in se sme le enkrat na dan do sitega najesti
1. ki zahteva, pričakuje dosleden red, disciplino: ima strogega očeta, učitelja; njeni starši niso strogi; bil je strog do samega sebe in do drugih; biti strog z otroki / imeti strogo vzgojo
// ki izraža, kaže zahtevo po takem redu, disciplini: strog glas, pogled; naredil je strog obraz / njegove besede so bile stroge
// ki ne odstopa od določenih pravil, načel: strog kritik, sodnik; ocenjevalci so bili zelo strogi / stroga merila; stroga etična načela
2. ki ne dovoljuje nobene izjeme, nobenega odstopanja: strog predpis, zakon; stroga prepoved kajenja; navodila so zelo stroga / v razredu je vzdrževal strog red; strog ukaz / zdravnik mu je predpisal strogo dieto / od nje so zahtevali strogo diskretnost, molčečnost
3. ki vsebuje, izraža neprizanesljiv, neizprosen odnos: strog izbor člankov; uvesti strog nadzor nad čim; doletela ga je stroga kritika; znan je po strogem ocenjevanju / dobil je strog opomin; tako dejanje zasluži najstrožjo grajo, kazen; strogo ravnanje s prestopniki
4. ekspr. ki se pretirano dosledno, načelno zavzema za kaj: uvršča se med stroge častilce moderne umetnosti; strog republikanec, vegetarijanec
5. nav. ekspr. ki se pojavlja v zelo izraziti obliki: stroga omejenost, razdeljenost področij / stroga doslednost, natančnost; po strogi logiki bi stvar drugače razložili / to je že stroga znanost / klasicistično strog princip zgradbe; stroge sistematske oblike; stroge zakonitosti razvoja / hiše, stvari so stale v strogem redu
6. knjiž. oblikovan preprosto, brez olepšav: v kotu je stala stroga vojaška postelja; pohištvo v sobi je bilo strogo / stroge tapete notranjosti niso polepšale / bluza z visokim, strogim ovratnikom; stroga pričeska; njena obleka se mu je zdela za to priložnost preveč stroga
● knjiž. občudoval je njeno strogo lepoto pravilno, klasično
7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: povsod je zavladala stroga tišina / vojska je v strogi pripravljenosti / razumeti kaj v strogem pomenu besede / publ. stanuje v strogem središču (mesta)
♦ rel. strogi post post, pri katerem se ne sme uživati mesa in se sme le enkrat na dan do sitega najesti
- strógo stil. strogó prisl.:
strogo gledati, govoriti; strogo ločiti med prijateljstvom in hinavščino; sodil je strogo, a pravično; strogo upoštevati predpise, roke; glas mu zveni strogo; hodil je v strogo krojeni obleki; strogo objektivno mnenje; to je strogo prepovedano
♦ pravn. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje
Pravopis
stróg -a -o; stróžji -a -e (ọ̑ ọ́ ọ́; ọ̑; ọ̑) ~ učitelj; poud. ~ vegetarijanec |zelo dosleden, načelen|; neobč. ~a lepota pravilna, klasična; poud.: ~a obleka |preprosta, brez olepšav|; ~a tišina |popolna|; strog do koga biti ~ ~ drugih; strog z/s kom biti ~ z otroki
strógi -a -o (ọ̑) ver. ~ post
strogóst -i tudi strógost -i ž, pojm. (ọ̑; ọ́; ọ̑)
strógi -a -o (ọ̑) ver. ~ post
strogóst -i tudi strógost -i ž, pojm. (ọ̑; ọ́; ọ̑)
SSKJ²
svečán2 -a -o prid. (á)
1. ki se opravlja po določenih predpisih, tako da se poudari pomembnost česa: svečani akt ustanovitve akademije; povabilo na svečani sprejem slovesni sprejem; svečana podelitev priznanj / svečana krstna predstava / svečano kosilo
// ki se opravlja javno in z veliko dostojanstvenostjo, resnostjo; slovesen: svečana obljuba / svečana izjava
2. ki izraža vzvišenost, dostojanstvenost in resnost: svečan nastop; svečano občutje, razpoloženje; vse je bilo zelo svečano / svečani trenutki; njegov glas je bil tih in svečan; pren., ekspr. svečana tišina gozda
3. namenjen, predpisan za posebne prilike: svečana uniforma; ovratnik pri svečanem oblačilu / obleka za svečane prilike
● ekspr. danes je posebno svečana svečano oblečena
1. ki se opravlja po določenih predpisih, tako da se poudari pomembnost česa: svečani akt ustanovitve akademije; povabilo na svečani sprejem slovesni sprejem; svečana podelitev priznanj / svečana krstna predstava / svečano kosilo
// ki se opravlja javno in z veliko dostojanstvenostjo, resnostjo; slovesen: svečana obljuba / svečana izjava
2. ki izraža vzvišenost, dostojanstvenost in resnost: svečan nastop; svečano občutje, razpoloženje; vse je bilo zelo svečano / svečani trenutki; njegov glas je bil tih in svečan; pren., ekspr. svečana tišina gozda
3. namenjen, predpisan za posebne prilike: svečana uniforma; ovratnik pri svečanem oblačilu / obleka za svečane prilike
● ekspr. danes je posebno svečana svečano oblečena
- svečáno prisl.:
svečano se obleči; svečano okrašena dvorana
SSKJ²
svinčén -a -o prid. (ẹ̑)
1. ki je iz svinca: svinčena cev, krogla; svinčena pločevina, posoda / strupeni svinčeni hlapi; cinkove in svinčene barve / svinčena ruda
2. nav. ekspr. po barvi podoben svincu: njegov svinčeni obraz; svinčena svetloba; svinčeno nebo / oblaki so svinčeni / svinčena sivina neba
3. ekspr. težek, moreč: svinčen molk; svinčena tišina; v sobi je vladalo svinčeno ozračje / zbudila se je iz svinčenih sanj
4. ekspr. nanašajoč se na obdobje, zaznamovano s (političnimi) pritiski komunističnega, socialističnega režima: svinčeni časi; svinčena leta / svinčena sedemdeseta
● ekspr. imeti svinčene noge težko hoditi; ekspr. čutila je le svinčeno utrujenost zelo veliko
♦ elektr. svinčeni akumulator svinčev akumulator; svinčena mreža mreža v svinčevem akumulatorju z aktivno snovjo; metal. svinčena plošča plošča za valjanje svinčene pločevine; tisk. svinčeni stavek; svinčena črka, črta
1. ki je iz svinca: svinčena cev, krogla; svinčena pločevina, posoda / strupeni svinčeni hlapi; cinkove in svinčene barve / svinčena ruda
2. nav. ekspr. po barvi podoben svincu: njegov svinčeni obraz; svinčena svetloba; svinčeno nebo / oblaki so svinčeni / svinčena sivina neba
3. ekspr. težek, moreč: svinčen molk; svinčena tišina; v sobi je vladalo svinčeno ozračje / zbudila se je iz svinčenih sanj
4. ekspr. nanašajoč se na obdobje, zaznamovano s (političnimi) pritiski komunističnega, socialističnega režima: svinčeni časi; svinčena leta / svinčena sedemdeseta
● ekspr. imeti svinčene noge težko hoditi; ekspr. čutila je le svinčeno utrujenost zelo veliko
♦ elektr. svinčeni akumulator svinčev akumulator; svinčena mreža mreža v svinčevem akumulatorju z aktivno snovjo; metal. svinčena plošča plošča za valjanje svinčene pločevine; tisk. svinčeni stavek; svinčena črka, črta
- svinčéno prisl.:
svinčeno se svetlikati; svinčeno sivi oblaki; svinčeno težke noge
SSKJ²
šivánka -e ž (ȃ)
podolgovat, tanjši, na enem koncu ošiljen predmet za šivanje: potegniti, zabosti šivanko; konica, uho šivanke; šivanke in bucike / vdeti nit v šivanko v uho šivanke; blazinica za šivanke
● šalj. poprijeti se šivanke postati krojač; ekspr. iskati šivanko v senu delati kaj, kar nima možnosti, da bi bilo uspešno; ekspr. sedeti (kakor) na šivankah biti zelo nestrpen, nemiren; ekspr. preživljati se s šivanko šivanjem; ekspr. nastala je taka tišina, da bi slišali šivanko pasti zelo velika; iščejo ga kot šivanko zelo, intenzivno
podolgovat, tanjši, na enem koncu ošiljen predmet za šivanje: potegniti, zabosti šivanko; konica, uho šivanke; šivanke in bucike / vdeti nit v šivanko v uho šivanke; blazinica za šivanke
● šalj. poprijeti se šivanke postati krojač; ekspr. iskati šivanko v senu delati kaj, kar nima možnosti, da bi bilo uspešno; ekspr. sedeti (kakor) na šivankah biti zelo nestrpen, nemiren; ekspr. preživljati se s šivanko šivanjem; ekspr. nastala je taka tišina, da bi slišali šivanko pasti zelo velika; iščejo ga kot šivanko zelo, intenzivno
Celotno geslo
Frazemi
šivánka Frazemi s sestavino šivánka:
bíti [kàkor] na šivánkah, iskánje šivánke v kopíci sená, iskáti [kóga/kàj] kàkor šivánko v sénu, iskáti [kóga/kàj] kot šivánko v sénu, iskáti šivánko v sénu, nájti šivánko v kopíci sená, nájti šivánko v sénu, sedéti [kàkor] na šivánkah, tího, [da] bi lahkó slíšali šivánko pásti, tišina, [da] bi lahkó slíšali šivánko pásti
bíti [kàkor] na šivánkah, iskánje šivánke v kopíci sená, iskáti [kóga/kàj] kàkor šivánko v sénu, iskáti [kóga/kàj] kot šivánko v sénu, iskáti šivánko v sénu, nájti šivánko v kopíci sená, nájti šivánko v sénu, sedéti [kàkor] na šivánkah, tího, [da] bi lahkó slíšali šivánko pásti, tišina, [da] bi lahkó slíšali šivánko pásti
Prekmurski
Pravopis
tačàs ko podr. vez. zv. (ȁ) v časovnih odvisnikih ~ ~ je spal, je morala biti tišina medtem ko, takrat ko; ~ ~ je eden kosil, je drugi grabil in nakladal medtem ko
SSKJ²
tečnáriti -im nedov. (á ȃ) ekspr.
1. z neprimernim vedenjem, govorjenjem povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: kadar ga vprašam, kam gre, mi reče, naj ne tečnarim / vidiš, da sem imel prav, je tečnaril / tečnariti s svojimi nekdanjimi junaštvi postavljati se
2. z vztrajnimi, nepopustljivimi prošnjami, zahtevami si prizadevati za kaj: toliko časa je tečnaril, da so mu ustregli / tečnariti za novo kolo / tišina, je tečnaril vodja
1. z neprimernim vedenjem, govorjenjem povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: kadar ga vprašam, kam gre, mi reče, naj ne tečnarim / vidiš, da sem imel prav, je tečnaril / tečnariti s svojimi nekdanjimi junaštvi postavljati se
2. z vztrajnimi, nepopustljivimi prošnjami, zahtevami si prizadevati za kaj: toliko časa je tečnaril, da so mu ustregli / tečnariti za novo kolo / tišina, je tečnaril vodja
SSKJ²
tesnôben -bna -o prid., tesnôbnejši (ó ō)
nanašajoč se na tesnobo: tesnoben vzdih; tesnobno vprašanje / povsod je vladala tesnobna tišina / to so bili tesnobni dnevi; preživljal je mučne, tesnobne trenutke / odhajal je s tesnobnimi občutki; tesnobno stanje
♦ med. tesnobna nevroza
nanašajoč se na tesnobo: tesnoben vzdih; tesnobno vprašanje / povsod je vladala tesnobna tišina / to so bili tesnobni dnevi; preživljal je mučne, tesnobne trenutke / odhajal je s tesnobnimi občutki; tesnobno stanje
♦ med. tesnobna nevroza
- tesnôbno prisl.:
tesnobno se počutiti
SSKJ²
težíti -ím nedov., tudi téži (ī í)
1. s svojo težo povzročati komu težave pri gibanju, premikanju: nahrbtnik ga teži, zato hodi počasi; mokra obleka jih je težila
2. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: nekaj ga teži; teži ga občutek, da je odvisen od drugih; brezoseb. teži ga, da zaradi bolezni ne more nič delati / ekspr. ta spomin mu teži srce / z oslabljenim pomenom: žalost ga teži zelo je žalosten; skrbi ga težijo zelo je v skrbeh
3. pog. z nezadovoljnim, nestrpnim, vztrajnim izražanjem svoje zahteve, občutja povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo; nadlegovati, sitnariti: silila je vanj in mu težila; težiti s svojimi vprašanji
4. s predlogom biti gospodarsko, prometno usmerjen k določenemu središču: okoliške vasi težijo k mestu; težiti proti pokrajinskemu središču
// biti usmerjen k čemu sploh: rastline težijo k svetlobi / težiti v različne idejne smeri
5. s predlogom prizadevati si doseči, uresničiti kaj: država teži k obnovitvi zgodovinskih mej; človek teži po spoznanju resnice; težiti za nedosegljivim
● ekspr. vest ga teži ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde; pog. kaj pa težiš sitnariš, si nadležen
1. s svojo težo povzročati komu težave pri gibanju, premikanju: nahrbtnik ga teži, zato hodi počasi; mokra obleka jih je težila
2. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: nekaj ga teži; teži ga občutek, da je odvisen od drugih; brezoseb. teži ga, da zaradi bolezni ne more nič delati / ekspr. ta spomin mu teži srce / z oslabljenim pomenom: žalost ga teži zelo je žalosten; skrbi ga težijo zelo je v skrbeh
3. pog. z nezadovoljnim, nestrpnim, vztrajnim izražanjem svoje zahteve, občutja povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo; nadlegovati, sitnariti: silila je vanj in mu težila; težiti s svojimi vprašanji
4. s predlogom biti gospodarsko, prometno usmerjen k določenemu središču: okoliške vasi težijo k mestu; težiti proti pokrajinskemu središču
// biti usmerjen k čemu sploh: rastline težijo k svetlobi / težiti v različne idejne smeri
5. s predlogom prizadevati si doseči, uresničiti kaj: država teži k obnovitvi zgodovinskih mej; človek teži po spoznanju resnice; težiti za nedosegljivim
● ekspr. vest ga teži ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde; pog. kaj pa težiš sitnariš, si nadležen
- težèč -éča -e:
po nedosegljivem težeč človek; k napredku težeče sile; nastala je težeča tišina
Celotno geslo
Etimološki
tȋh tíha prid.
Celotno geslo
Sinonimni
Gledališče
SSKJ²
tíhost -i ž (í)
lastnost, značilnost tihega: tihost avtomobila / tihost ulic / popolna tihost tišina
lastnost, značilnost tihega: tihost avtomobila / tihost ulic / popolna tihost tišina
SSKJ²
Pravopis
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- Naslednja »
Število zadetkov: 137
Dostopnost