Fran > SSKJ

1. a) milostna sodba / iron. naklonil mu je milosten nasmešek
2. b) bil je milosten z njim; gospa je zelo milostna
3. c) milostna podoba / ob spominu na umrle Bog bodi milosten njegovi duši
   ♦ lov., voj. milostni strel, sunek strel, sunek, s katerim se skrajša trpljenje umirajočemu

mílostno prisl.: milostno mu je dovolil oditi; milostno odzdraviti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. delati kaj številnejše: s spretno igro je hitro množil frnikole; izostanki pri delu so se množili; sovražniki se množijo, prijatelji se pa umikajo; počitniške hišice so se ob reki hitro množile
   // delati kaj večje: množiti bogastvo, premoženje; delo se mu je množilo / z vprašanji o bolečinah so bolnici množili trpljenje večali, povečevali
2. 2. mat. delati računsko operacijo, pri kateri se množenec tolikokrat poveča, kolikor znaša množitelj: zna že množiti in deliti; množiti s pet
   ● redko svoje pesmi je množil na pisalni stroj razmnoževal

množíti se 
1. 1. dobivati čedalje večje število primerkov, članov: njegova knjižnica se hitro množi; to ljudstvo se množi
2. 2. razmnoževati se: rastline se množijo na različne načine
   ♦ biol. nespolno se množiti

množèč -éča -e: množeči se neuspehi; hitro množeče se bogastvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo; ekspr. ima medvedjo, volovsko moč; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko
   // sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati
   // velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč
2. 2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč
3. 3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla; ugotoviti, kakšna je moč podjetja; moč partije je v številu članstva; moč vojske
   // značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda
4. 4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč; spoznavna moč človeka; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline
   // publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega področja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov
5. 5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč; pridobil si je družbeno moč; utrjevati moč demokratičnih institucij / v kolektivu ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči
   // kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj
6. 6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje
7. 7. značilnost česa
   1. a) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka
   2. b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine; moč glasu; moč svetlobe; moč vonja
   3. c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni; moč vpliva, vtisa; redko moč volje trdnost
8. 8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči; nastopilo je nekaj novih moči; dobili so novo učno moč novega učitelja
9. 9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč; na vso moč se trudi; na moč lep avtomobil / redko letos imamo na moč žita zelo veliko
   // iz vse moči prepevati zelo glasno
10. 10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč; enota za moč
    ● šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen
    ♦ bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; jur. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. mehko tkivo v kosteh: vzeti mozeg iz kosti; rumen kot mozeg / kosti z mozgom / ekspr. ti ljudje so mozeg organizacije najpomembnejši, vodilni ljudje
2. 2. pog., v prislovni rabi, v zvezi do mozga popolnoma, čisto: izčrpan do mozga; pokvarjen do mozga; do mozga poznati svojega bližnjega / krik ga je pretresel do mozga zelo
3. 3. zastar. mezga: iz jabolk napraviti mozeg
   ● pog. trpljenje mu je počasi izpilo mozeg ga je izčrpalo, oslabilo; pog. žvižg mu je šel skozi mozeg neprijetno je deloval nanj
   ♦ anat. hrbtni mozeg osrednje živčevje, ki leži v hrbteničnem kanalu; hrbtenjača; kostni mozeg krvotvorno tkivo v kosteh; rdeči kostni mozeg z mnogo rdečih krvničk; lobanjski mozeg možgani

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. ki zaradi neprimernosti povzroča veliko zadrego, napetost: pretrgati mučen molk; prepir je bil za nevtralnega opazovalca zelo mučen / zaiti v mučen položaj; sam ni vedel, kako bi rešil to mučno zadevo / odgovor je napravil mučen vtis zelo neprijeten
2. 2. ki povzroča veliko neugodje, trpljenje: mučni spomini; vztrajal je v mučni legi, da bi vse videl; zaradi slabotnosti ne bi prenesla mučnega izpraševanja / v osmrtnicah po mučni bolezni nas je zapustil naš dragi oče / življenje je občutil kot mučno breme hudo, težko
   // poln težav, trpljenja: pripravljal mu je mučne dneve; mučno življenje
3. 3. ki zahteva dosti napora, truda, potrpljenja: začel se je najbolj mučen del poti; od mučnega gledanja so se mu oči solzile; mučno ponavljanje; dolgo, mučno reševanje

múčno 
1. 1. prislov od mučen: mučno ponavljati; čas se je mučno vlekel
2. 2. ekspr., v povedni rabi izraža neprijetnost česa: mučno je bilo gledati, kako vse propada; mučno je govoriti o teh stvareh
   // s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodje, zadrego: mučno mu je bilo, ko so ga vsi gledali in izpraševali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. ekspr. kdor dosti trpi, težko živi: dela se mučenika, pa mu ni nič hudega; je pravi mučenik pri taki ženi / mislil je, da je mučenik za narodno stvar
2. 2. zastar. kdor je pretrpel mučeniško smrt; mučenec: trpljenje mučenikov
   ● star. vreme na dan štiridesetih mučenikov v krščanskem okolju 10. marca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. rel. značilnost mučenca: priznano mu je bilo mučeništvo / razglasili so ga za svetnika zaradi mučeništva mučeniške smrti
2. 2. ekspr. (dolgotrajno) veliko trpljenje, težko življenje: mučeništvo slovenskega naroda med vojno; sosedom je bilo znano mučeništvo njegove žene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. namenoma povzročati telesne bolečine: pri zasliševanju so ljudi tudi mučili; mučiti ujetnike; mučiti živali; mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti
2. 2. nav. ekspr. povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti: ni je dal študirat, kaj bi jo mučil; mučil in teptal je ljudstvo; glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem; ne bi vas rad mučil s številkami
3. 3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje: mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči; mučilo ga je, da so ga odstavili
   // nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: muči ga zahrbtna bolezen ima zahrbtno bolezen; mučijo ga dvomi; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo postal je radoveden; žeja ga muči zelo je žejen
   ● ekspr. ves večer je mučil harmoniko (slabo) igral nanjo

múčiti se 
1. 1. imeti telesne ali duševne bolečine: videl je, da se bolnik muči; mučil se je tako zelo, da ga ni mogla gledati; ranjeno žival so ubili, da se ne bi mučila
   // zelo neudobno, nelagodno se počutiti: otrok se muči v takih čevljih; divje živali se mučijo v kletkah
2. 2. čutiti velik napor: poglej, kako se ti mučiš, jaz pa zlahka dvignem; zelo se je mučila, ko je vlekla voz
   // ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: muči se z nemščino, pa ji ne gre; sama se muči z otroki in gospodinjstvom; pren. ladja se muči skozi valove
   // knjiž. truditi se, prizadevati si: vojaki so se mučili, da bi premaknili voz; zelo se je mučil, da bi jih pridobil

múčen -a -o: usoda mučenega naroda; bili so mučeni in pobiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. nav. mn., raba peša trpljenje, bolečina: lajšati muke ranjencem; zvijati se od muk; duševne muke; ekspr. prestajati nečloveške, peklenske muke / vsak korak mu je v muko mu povzroča bolečino; umirali so v mukah / trpeti muke
   // kar povzroča trpljenje, bolečino: vsak korak je bil zanj muka; vse muke, ki so mu jih pripravili, ga niso zlomile; pogumno pretrpeti muke / redko izpraševali so ga med mukami med mučenjem
   ● star. dati koga na muke mučiti ga; knjiž. grozote vojne je upodobil v muki poginjajočega konja v izrazu, položaju, ki kaže trpljenje, bolečine; knjiž., ekspr. trpeti Tantalove muke zaman želeti dobiti, doseči to, kar je na dosegu
2. 2. nav. ekspr. neprijetnost, težava, trud: od posestva niso imeli koristi, pač pa samo muko / rad bi se rešil te muke, da bi se moral z njim pogajati / napraviti kaj brez muke z lahkoto, lahko; dihati, vleči z muko s težavo, težko
   // v povedno-prislovni rabi: muka je brisati prah z vseh teh okraskov; muka je poslušati glasbo v tej žalostni hiši; elipt. prenašati jo ves dan, prava muka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. a) negativno, neprijetno: nezadovoljstvo, trpljenje in druge negativitete
2. b) negativno, nepopolno: bil je razpet med negativiteto in idealiteto
3. c) negativno, v objektivni resničnosti neobstoječe: motivi soneta so: neobstoječi cvet, praznota vaze in druge negativitete
   ♦ filoz. negativiteta po Heglu kar je v dialektičnem protislovju s čim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

nèizbrísno prisl.: neizbrisno si vtisniti v spomin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. nenavadno velik, velikanski: tam se razprostira neizmerna ravnina; neizmerno morje leži pred njim / zbrala se je neizmerna množica
2. 2. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: neizmerna dobrota, ljubezen; neizmerno trpljenje; obšlo ga je neizmerno veselje

neizmérno prisl.: neizmerno ljubiti koga; neizmerno lep razgled; tam je neizmerno prostora

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

neizréčno prisl.: neizrečno priden otrok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. ki nima konca, meje: neskončen prostor / neskončen čas
2. 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji
   1. a) glede na prostorsko razsežnost: neskončna daljava, dolina, ravnina / neskončna cesta
   2. b) glede na trajanje: neskončni pohodi; neskončen razvoj / čakali so ga dve neskončni uri ki sta se jim zdeli zelo dolgi
   3. c) glede na druge lastnosti: neskončni udarci; neskončna vprašanja / neskončna bolečina, ljubezen, sreča, žalost; neskončno trpljenje / neskončen razloček med zimo in poletjem / neskončna vestnost pri delu
      ♦ mat. neskončna množica množica, ki ima zelo veliko število elementov; neskončno zaporedje zaporedje, ki nima zadnjega člena; tekst. neskončno vlakno kemično vlakno, ki se lahko izdela v neomejeni dolžini; zelo dolgo vlakno iz naravne svile

neskônčno prisl.: neskončno uživati, se začuditi; neskončno dolg; biti neskončno srečen; za hišo so porabili neskončno denarja zelo veliko
♦ geom. neskončno oddaljen bolj oddaljen od najbolj oddaljenega; mat. neskončno majhen ki je poljubno blizu nič; sam.: zasanjati se v neskončno; pojmovanje neskončnega in končnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. ki ni zaslužen: nezaslužen dobiček; nezasluženo plačilo
2. 2. ki ga kdo ne zasluži, ga ni vreden: nezaslužena pohvala, slava; nezasluženo priznanje, spoštovanje / ekspr. zadelo ga je nezasluženo trpljenje

nèzaslúženo prisl.: nezasluženo zmagati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: to je resnično neznanski napor; gledal ga je z neznanskim prezirom; neznanski trušč; knjigo je bral z neznanskim užitkom; z neznansko naglico je stekel po stopnicah / mučila jo je neznanska radovednost; neznansko hrepenenje, sovraštvo, trpljenje
2. 2. star. nenavaden, čuden: pogled na skalnato gmoto mu je vzbujal neznanski občutek; v temi je bil ta kraj precej neznanski / nerad je bil ponoči sam s tem neznanskim človekom
   // zelo grd, neprikupen: težko je bilo gledati njegov neznanski obraz; obleka neznanske barve / začel je peti s svojim neznanskim glasom
3. 3. star. ki prinaša veliko trpljenje, hude težave; grozen: zadela ga je neznanska bolezen / roka je postala po kačjem piku zatekla in neznanska

neznánsko 
1. 1. prislov od neznanski: neznansko se ga boji; neznansko me boli glava; neznansko rad jo ima; neznansko lep človek; neznansko srečna je
   // ekspr., z rodilnikom izraža visoko stopnjo, veliko mero česa: neznansko dela ima; ta igra mu je povzročala neznansko zabave
2. 2. star., v povedni rabi težko, mučno: neznansko ga je poslušati / neznansko mu je bilo pri duši

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. izraža občudovanje, zadovoljnost, domislek: o, kako je lepo; o kako se prileže
   // izraža začudenje, presenečenje: o, in dva dni kasneje ga res najdeva; o glej, glej, gnezdo je prazno
2. 2. izraža telesno ali duševno trpljenje: kako trpim - o
3. 3. izraža podkrepitev trditve: o, še kako nas zanima; o, ta je imela fantov; saj jem, o, veliko jem; pog. o ja, rad grem
4. 4. nar., klic vprežni živini stoj: o, oha

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.