Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

Jezikovna
Kratki nedoločnik v prevodih

Izjemno cenim vaše delo, ki omogoča hitro najti odgovore na jezikovna vprašanja, ki jih potrebujemo, da bi vzdrževali svoj jezik na dostojni ravni.

Ene od knjig slovenskega založnika sploh nisem mogel zbrano brati zaradi napačne rabe namenilnika. Prosim vas za obrazložitev, ali sem jaz stara šola in se namenilnik po novem uporablja drugače ali pa prevajalec in lektor te založbe ne opravljata svojega dela prav. Podoben način rabe namenilnika sem opazil tudi v gledališkem listu dramske predstave enega od ljubljanskih gledališč. Primeri rabe namenilnika, ki se meni zdijo v omenjeni knjigi napačni:

str. 82: To bi moral vprašat dedka Ottavia. str. 82: Mogoče je hotel povedat, ... da imaš preveč dvomov. str. 82: Samega sebe ne moreš prisilit, da verjameš. str. 83: Lahko poskušaš razumet, zmeraj prit do dna svojih čustev ter ostat dosleden do sebe. str. 83: Če želiš opravit svojo bar micvo, se moraš o tem samo pogovorit s svojimi. str. 166: Ni moglo bit lahko. str. 166: Zdaj moramo mislit na prihodnost. str. 170: Smeli smo sedet na lesenih klopeh. str. 170: Odveč je zapravljat čas. str. 171: Kaj hočeš povedat? str. 172: Prihajate iz situacije, ki si je niti predstavljat ne morem. str. 172: Drugi prijatelji se ne morejo vrnit v Trst.

Nato prevajalec naredi salto mortale in v podobnem stavku uporabi nedoločnik: str. 226: Kmalu se bo morala vrniti v sobo.

In spet naprej po starem: str. 226: Ne morem več sedet pri mizi. str. 226: Ne morem pustit, da mi tam strežejo. str. 226: Ne zanima me, kaj ima za povedat. str. 235: Jutri zjutraj moram oddat. str. 235: Nočem bit vsiljiv. str. 235: Tega si ne morem privoščit. str. 236: Samo kavo znam skuhat. str. 236: Tole znam skuhat. str. 236: Je v redu, če mi začneš govorit o deželi? str. 237: Preden prideva do jedra, si želim zvedet. str. 237: Iz nič je uspel postat lastnik tovarne. str. 237: Judje so morali zbežat. str. 243: Vem, ampak moram začet delat. Tako se ne morem več vzdrževat. str. 243: Nehal bi plačevat najemnino. str. 243: Nočem te izkoriščat. str. 243: Ne moreš si predstavljat, koliko bi s tem pridobila. str. 252: Ti se moraš poročit z moškim iz svojega kroga. str. 252: Nikoli me ni znal razumet. str. 252: Učiš me obešat perilo. str. 252: Jaz znam samo študirat, igrat klavir in se sprehajat. str. 253: Daj mi svobode, ki nima nič opravit z denarjem.

SSKJ²
krív -a -o prid. (ȋ í)
1. ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri: kriva črta; vse ploskve so krive; ravnilo je proti koncu krivo / kriv gaber / za klobukom je nosil kriva peresa krivčke, krivce
// ki je tak zaradi svojega namena: kriv nož; kriva sablja / v roki je držal krivo palico
// ki nima naravne, pravilne oblike: kriv nos; imel je kriv prst; krive noge / ekspr. posušen in kriv starec
2. v povedni rabi ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: te nesreče je on kriv; biti kriv smrti; oče je kriv za tako stanje; čutiti se krivega / ekspr.: sam si je kriv; jaz mu nisem kriv
// ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: sodišče je odločilo, da je kriv
3. pravn. ki ni v skladu z dejstvi: kriva obtožba, ovadba; krivo pričevanje; kriva izpoved / kriva prisega kriva izpoved zapriseženega / nastopil je kot kriva priča
// ekspr. lažen, napačen: dobil je krive informacije; širiti krive vesti
// star. ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno: širiti krive nauke; krivi nazori / kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna / po deželi so hodili krivi preroki
● 
ekspr. kriv pogled sovražen, nenaklonjen; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. ti učiš pa krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami
    krívo prisl.:
    krivo se držati; krivo govoriti, misliti; krivo me je razumel; krivo soditi človeka; krivo raščene noge
    krívi -a -o sam.:
    po krivem dolžiti; publ. spoznali so ga za krivega sodišče je odločilo, da je kriv
SSKJ²
rešítev -tve ž (ȋ)
1. glagolnik od rešiti: čakati na rešitev / rešitev iz ječe je nemogoča / rešitev iz zadrege / rešitev pohištva iz goreče hiše / politična rešitev spora med državama / rešitev prošnje
2. kar (lahko) reši kak problem, vprašanje: odkloniti neustrezno rešitev; predlagati več rešitev / razpravljali so o idejnih rešitvah projekta; predstaviti več oblikovnih rešitev spomenika; uveljavljati nove tehnične rešitve
// kar reši kako uganko, nalogo, zlasti beseda, število: povedati rešitev; vpisati rešitve v križanko; uganka ima več rešitev / rešitve pošljite na uredništvo časopisa; žrebati rešitve
3. navadno v povedni rabi kar (lahko) koga reši: edino beg je rešitev; skok v morje je rešitev / rešitev je, da se učiš tuje jezike / ekspr. lasten avtomobil je rešitev
♦ 
mat. celoštevilska, enolična rešitev; rešitev enačbe število, ki zadošča enačbi; šah. rešitev problema po številu vnaprej določene poteze, s katerimi se pri določeni umetno narejeni poziciji doseže mat
SSKJ²
učíti -ím nedov. (ī í)
1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati
// s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino
2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine / na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov
3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja
4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom
5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače
6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika
    učíti se 
    1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja
    // s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje / učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev
    // prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet
    2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli
    3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti
    4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika
    5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše
    // prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah
    6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota
    ● 
    ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje
    ♦ 
    psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom
    učèč -éča -e:
    učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole
     
    med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni
    učívši zastar.:
    ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli
    učèn -êna -o
    1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam
    2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov
     
    nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
    // ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave
    3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel
    4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne
    5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni
    6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor
    7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v Sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki
Pleteršnik
učíti, -ím, vb. impf. 1) lehren, unterrichten, abrichten, u. koga brati in pisati; voliče voziti u.; uči me modro govoriti! kdo te je vsemu temu učil? Jurč.; nav. u. koga kaj: uči me pot tvojih postav! Ravn.; učiš me modrost, Ravn.; u. koga česa: uči ti mene tvojih pravd! Trub.; iz mladega nas pobožnosti in strahu božjega uče, postave nas ljubezni, pravičnosti uče, Ravn.-Valj. (Rad); kozje molitvice u. koga, = jemanden Mores lehren; — to uči pamet, das gibt der Verstand; to uči cesta, das wird durch die Straße bestimmt, Levst. (Cest.); škoda uči človeka, der Schaden macht den Menschen klug, witzigt ihn; — 2) u. se, lernen; človek se v sili moliti uči; u. se jeziku, Levst. (Nauk); nav. u. se česa; u. se zidarskega, das Maurerhandwerk lernen; u. se na pamet, auswendig lernen; = u. se na izust, Cig. (T.); — učen, gelehrt; u. biti čemu, in etwas bewandert sein, es verstehen, Dol.; = u. biti v čem; u. na kaj: na sveto pismo učen, Ravn.-Mik.; nisem učen na to, Erj. (Izb. sp.).
SSKJ²
véra -e ž (ẹ́)
1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere
2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
 
rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen
3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti / vera v posmrtno življenje
// prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice
4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere
5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro
// prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje / pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge
6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest
7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi
8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom
9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera
10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res
● 
star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
Število zadetkov: 6