Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
eksperimènt -ênta m (ȅ é) znanstveni postopek, s katerim se kaj ugotovi ali dokaže, poskus: delati eksperimente; z eksperimentom dokazati; fizikalni, kemični eksperiment; psihološki eksperiment / eksperiment z novim škropivom ni uspel poskusna uporaba za ugotovitev učinkovitosti
// publ., nav. slabš. poskusno uvajanje novih načinov, metod: eksperimenti v gospodarstvu / filmski eksperiment
SSKJ
ogrévanje -a s (ẹ́) glagolnik od ogrevati: ogrevanje prostorov; ogrevanje s toplim zrakom; naprava za ogrevanje / ogrevanje zraka / centralno, etažno ogrevanje; električno, plinsko ogrevanje; ogrevanje na premog / vaje za ogrevanje
● pog. vključiti ogrevanje naprave, priprave za ogrevanje
♦ psih. začetno naraščanje delovne učinkovitosti
SSKJ
poskús tudi poizkús -a m (ȗ) 
  1. 1. znanstveni postopek, s katerim se kaj ugotovi ali dokaže: poskus na živalih; potek poskusa / delati poskuse / s poskusom dokazati, ugotoviti / prepoved atomskih, jedrskih poskusov; fizikalni, kemični poskus; laboratorijski poskus / poskus z novim škropivom ni uspel poskusna uporaba za ugotovitev učinkovitosti
    // uvajanje novih načinov, metod: njegovi poskusi v gospodarstvu niso uspeli / avantgardni umetniški poskusi
  2. 2. glagolnik od poskusiti:
    1. a) brezuspešen poskus poravnave spora; propadel je tudi zadnji poskus rešitve; poskus sodelovanja; poskus stabilizacije gospodarstva / stvar se mu je posrečila ob prvem poskusu / poskus kaznivega dejanja; poskus samomora / opustila je vsak poskus, da bi ga zadržala ni ga več poskušala zadržati
    2. b) dramski, pesniški poskusi mladega ustvarjalca / njen prvi ljubezenski poskus prva ljubezen, zaljubljenost
SSKJ
tést -a m (ẹ̑) 
  1. 1. postopek za ugotavljanje določenih lastnosti, sposobnosti, znanja koga, preizkus: opraviti test; s testom ugotavljati sposobnosti; objektivnost, veljavnost, zanesljivost testov; rezultati testov / inteligenčni test; pismeni, ustni test
    // postopek za ugotavljanje česa sploh: s testom določiti količino kake snovi v krvi / alkoholni test za ugotavljanje alkohola v izdihnjenem zraku, krvi
  2. 2. postopek za ugotavljanje ustreznosti, učinkovitosti česa: s testom ugotoviti brezhibno delovanje stroja
  3. 3. testiranje, preizkušanje: brezplačen test zavor
  4. 4. naloge, vprašanja za ugotavljanje določenih lastnosti, sposobnosti, znanja koga: pripraviti, sestaviti teste; reševanje testov; različni tipi testov
    ●     žarg., šol. pisati test kontrolni test
    ♦     med. tuberkulinski test za ugotavljanje okuženosti z bacili tuberkuloze z vbrizgavanjem tuberkulina v kožo ali nanosom nanjo, tuberkulinski preizkus; ped. test znanja za ugotavljanje dosežene stopnje posameznikovega znanja; psih. interesni test za ugotavljanje posameznikovega zanimanja, nagnjenja; osebnostni test za ugotavljanje osebnostne strukture, osebnostnih lastnosti; projektivni test pri katerem se vnašajo lastna čustva, misli, težnje v nedokončano, nedodelano gradivo, projekcijski test; šol. kontrolni test s katerim se kontrolira znanje; standardizirani test ki je strokovno preizkušen in normiran
SSKJ
testírati1 -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. opraviti postopek za ugotavljanje določenih lastnosti, sposobnosti, znanja koga, preizkusiti: testirati kandidate pred sprejemom v delovno razmerje; testirati otroke v posvetovalnici; testirati smučarje pred začetkom sezone
    // opraviti postopek za ugotavljanje česa sploh: testirati vinjene voznike
    ♦     med. testirati otroke s tuberkulinom
  2. 2. opraviti postopek za ugotavljanje ustreznosti, učinkovitosti česa: testirati avtomobile, pralne stroje / testirati zanesljivost kake teorije
    ●     žarg. treba bi bilo testirati, kaj ljudje mislijo o tem poizvedeti, preveriti
    testíran -a -o: izdelek še ni bil testiran; testirane osebe
SSKJ
téstnik -a m (ẹ̑) avt. kdor opravlja postopek za ugotavljanje ustreznosti, učinkovitosti česa, preizkuševalec: testniki preizkušajo vzdržljivost avtomobilov
SSKJ
véra -e ž (ẹ́) 
  1. 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere
  2. 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
    ♦     rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen
  3. 3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti
    // vera v posmrtno življenje
    // prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice
  4. 4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere
  5. 5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro
    // prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje
    // pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge
  6. 6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest
  7. 7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi
  8. 8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom
  9. 9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera
  10. 10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res
    ●     star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
SSKJ
verjéti -jámem nedov. in dov., verjêmi verjemíte; verjél; nam. verjét in verjèt (ẹ́ á) 
  1. 1. biti prepričan, da je povedano, navedeno v skladu z resnico: opravičil se je, da je bolan, pa tega niso verjeli; teh govoric ne verjamejo; ne verjame zgodbi o njegovi rešitvi; vse verjame; sam verjame, kar govori
  2. 2. biti prepričan o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: tega ni mogoče dokazati, to lahko le verjameš; verjamem to, kar vidim; verjeli so, da je v globini voda / ne verjame v njegovo nedolžnost; sam pri sebi verjame, da so krivi; težko verjamem, da bo še kdaj hodil
    // biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verjeti v mir, rešitev; verjeli so, da bodo zmagali
  3. 3. biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega: verjeli so v čarovnice, duhove / verjeli so, da so nekatera števila nesrečna; verjeti v vraže
  4. 4. z dajalnikom biti prepričan o kom, da govori resnico: verjeti pričam; otroku je težko verjeti / tega vam ne verjamem; ničesar, ekspr. niti besedice mu ne verjame; verjamemo vam, da niste mogli / ekspr. verjeti časopisom, poročilu
    // biti prepričan o kom, da je njegovo mnenje pravilno: oče jih je opozarjal, pa mu niso verjeli; imel je dosti izkušenj, zato so mu verjeli; verjeti zdravniku / verjeli so njegovi oceni položaja; verjeti teoriji
    // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: dekle fantu ne verjame več; nič mu ne verjame, vsega je zmožen; ekspr. slepo so verjeli svojim voditeljem / verjeli so njegovim obljubam / ekspr. verjeti komu na besedo
  5. 5. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verjame v svoje otroke; verjeti v umetnika / verjeti v idejo, načrt
  6. 6. ekspr., v prislovni rabi izraža podkrepitev trditve: če verjameš ali ne, morja še nisem videl; žal nam je, lahko nam verjamete / verjemite ali ne, odkrili so zaklad
    // z odvisnim stavkom izraža presenetljivost povedanega, videnega: človek ne bi verjel, da je kaj takega mogoče; ne more verjeti, da je res; komaj verjamem, da ste to res vi
  7. 7. v medmetni rabi izraža sprejemanje česa za resnično: oprostite, nisem nalašč. Verjamem; hujskal je delavce. Ne verjamem
    ●     ekspr. svojim lastnim očem, ušesom ni mogel verjeti zelo se je čudil temu, kar je videl, slišal; ekspr. laže, da sam sebi verjame zelo; ekspr. ne verjame ne v boga ne v hudiča je popolnoma brez vere; verjame v svoj prav zelo je prepričan o pravilnosti svojega mnenja, ravnanja; siti lačnemu ne verjame
SSKJ
verováti -újem in vérovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ẹ́) 
  1. 1. imeti zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: raziskovali so, kako verujejo primitivna ljudstva / ateisti ne verujejo; preganjali so ljudi, ki so verovali
  2. 2. preh. biti prepričan o obstoju, resničnosti česa, kar uči vera: verovati v boga, posmrtno življenje
    ♦     rel. verovati v Kristusa
    // biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega; verjeti: verovati v čarovnice, usodo / veruje, da črna mačka prinaša nesrečo
  3. 3. biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verovati v prijateljstvo, resnico, srečo / verovali so, da bodo zmagali
  4. 4. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verovati v ljudi; verovali so v delavski razred / veruje v njihovo nadarjenost
  5. 5. ekspr., z dajalnikom biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga; verjeti: mladina jim več ne veruje / ne veruje tem besedam
    verujóč -a -e: pridružil se jim je, verujoč, da ga bodo pripeljali na cilj; verujoči ljudje verni; sam.: ateisti in verujoči
SSKJ
zenít -a m (ȋ) 
  1. 1. geogr. najvišja točka nebesne krogle navpično nad opazovalcem, nadglavišče: sonce je v zenitu; zenit in nadir
  2. 2. ekspr. obdobje največje intenzivnosti, učinkovitosti: pisatelj je dosegel svoj zenit; poletje je v zenitu; biti v zenitu slave / zenit življenja

Slovar novejšega besedja

SNB
básbaritoníst -a m, člov. (ȃ-ȋ)
kdor poje basbariton: Sopranistkin naravni odrski žar je prav izjemen, basbaritonist teži k učinkovitosti, a preveč s pozunanjenimi, avtomatističnimi gestami E (↑)bás + (↑)baritoníst
SNB
elektrónskiSSKJ -a -o prid. (ọ̑)
1. ki obstaja v digitalni obliki: elektronsko sporočilo; Z naraščanjem števila elektronskih dokumentov se hitro pojavijo podobne težave, s katerimi se srečujejo upravljavci v papirnatih skladiščih
2. ki se nanaša na prenos podatkov in informacij prek računalnikov ali drugih elektronskih naprav: elektronska komunikacija; elektronsko poslovanje; Demokratične čase so napovedovala pisma bralcev, nato pa alternativne in opozicijske publikacije, medtem ko opozicijskih elektronskih medijev v Sloveniji pravzaprav nikoli nismo imeli E (↑)elektrón
    elektrónska denárnica -e -e ž (ọ̑, ȃ)
    1. prostor v računalniškem sistemu finančnega centra, kjer so shranjeni podatki o uporabnikih tega sistema in njihovih vloženih sredstvih: Študentje na nekaterih britanskih univerzah, v Edinburghu in Exetru, imajo dostop do elektronskih denarnic, v katerih nosijo elektronski denar
    2. kartica za brezgotovinsko plačevanje, navadno manjših zneskov: Medtem ko se bankomatne kartice uporabljajo za takojšnje plačilo, kreditne pa za odloženo plačilo, so elektronske denarnice predplačniške
    elektrónska konferénca -e -e ž (ọ̑, ẹ̑)
    konferenca, na kateri s pomočjo informacijske tehnologije sodelujejo prostorsko oddaljeni udeleženci; e-konferenca: Pri nas še malo uveljavljene so zlasti elektronske konference, ki so se drugod že izkazale kot odlična skupinska priprava študentov na izpite
    elektrónska póšta -e -e ž (ọ̑, ọ̑)
    1. sistem za pošiljanje sporočil med uporabniki računalnikov ali drugih elektronskih naprav, povezanih v omrežja; e-mail1 (1), e-pošta (1), mail1 (1): odgovoriti po elektronski pošti; Hvala bogu, da smo v informacijski dobi, kjer na vsakem koraku lahko uporabljaš internet in elektronsko pošto
    2. kar se pošlje, prejme po tem sistemu; e-mail1 (2), e-pošta (2), mail1 (2): poslati elektronsko pošto; nezaželena elektronska pošta; Posebno težko je, ko gredo po zlu pomembni poslovni podatki, nič lažje, ko se izgubijo družinske fotografije ali elektronska pošta
    elektrónska redoválnica -e -e ž (ọ̑, ȃ)
    storitev, ki staršem omogoča pregled nad šolskimi ocenami in drugimi podatki otroka prek interneta: Elektronsko redovalnico bosta podjetji osnovnim in srednjim šolam predstavili ta ali prihodnji teden
    elektrónska táblica -e -e ž (ọ̑, ȃ)
    majhni tablici podobna elektronska naprava za evidentiranje prehodov cestninskih postaj: Največjega stroška pri uvajanju elektronskega cestninskega sistema v prostem prometnem toku ne predstavljajo elektronske tablice, ampak sistemi za nadzor, identifikacijo in obračun
    elektrónska tájnica -e -e ž (ọ̑, ȃ)
    računalniški sistem, ki sprejema sporočila uporabnikov v slikovni, zvočni ali besedilni obliki: Če modem podpira tudi funkcijo elektronske tajnice, lahko na ta način poslušamo prejeta sporočila ali prek zvočne kartice posnamemo vstopna sporočila
    elektrónska váruška -e -e ž (ọ̑, ȃ)
    priprava za zaznavanje zvokov v prostoru z otrokom in njihovo prenašanje v drug prostor; babyphone: Večini staršem elektronske varuške ustrezajo, saj lahko ta čas porabijo za svoje obveznosti, pa še cenovno je takšno varstvo najugodnejše
    elektrónski časopís -ega -a m (ọ̑, ȋ)
    1. elektronska izdaja časopisa, navadno na spletu: Televizijsko podjetje že več let intenzivno razvija tudi svoj elektronski časopis
    2. storitev, ki jo ponujajo časopisne hiše, da naročenim uporabnikom po elektronski pošti pošiljajo najnovejše članke: Glede na to, da sem veliko na poti, mi ne uspe sistematično spremljati elektronskih časopisov
    elektrónski denár -ega -ja m (ọ̑, á)
    1. denar na računih, ki je namenjen brezgotovinskemu poslovanju med različnimi računi: Centralne banke lahko neomejeno ustvarjajo papirnati oziroma elektronski denar, količine zlata pa so omejene
    2. brezgotovinsko poslovanje med različnimi računi: Računalniško izmenjavanje poslovnih podatkov je prineslo tudi posodobitev plačilnega prometa, imenovano elektronski denar
    elektrónski fórum -ega -a m (ọ̑, ọ̑)
    spletno mesto, na katerem lahko uporabniki v obliki pisnega pogovora razpravljajo, zapisujejo svoja vprašanja, mnenja, stališča; forum: Vem, da ni nič novega, kako se ljudje, ki se ne znajo ali ne upajo niti podpisati, varno skriti repenčijo po elektronskih forumih
    elektrónski naslòv -ega -ôva m (ọ̑, ȍ ó)
    naslov za pošiljanje in sprejemanje elektronske pošte, sestavljen iz standardiziranega zapisa, katerega srednji del je znak @; e-naslov, e-poštni naslov: Odgovore pošljite na elektronski naslov pop@delo.si
    elektrónski podpís -ega -a m (ọ̑, ȋ)
    kodirana datoteka, ki omogoča preveritev istovetnosti podpisnika; digitalni podpis, e-podpis: Pri elektronski oddaji obrazcev je težava v njihovem podpisovanju, zato lahko uporabnik naroči digitalno potrdilo, elektronski podpis, ki se šteje za enakovrednega fizičnemu
    elektrónski slovár -ega -ja m (ọ̑, á)
    slovar v elektronski izdaji: Programsko okolje slovarja ponuja številno dodatno orodje, zaradi katerega je elektronski slovar za uporabnika prijaznejši od knjižne izdaje
    elektrónski smóg -ega -a m (ọ̑, ọ̑)
    elektromagnetna polja, ki nastajajo ob vključenih električnih ali elektronskih napravah; električni smog, elektrosmog: Mislili smo, da si ni treba delati skrbi zaradi sevanj mobilnikov, zaradi tega elektronskega smoga, ki bi nekoč lahko škodoval zdravju
    elektrónsko črnílo -ega -a s (ọ̑, í)
    tehnologija, ki omogoča grafični prikaz podatkov na posebnih zaslonih, ki niso občutljivi na sončno svetlobo: Elektronsko črnilo je podobno navadnemu, le da vsebuje milijone mikrokapsul, ki so občutljive za spremembo električnega naboja
    elektrónsko pisálo -ega -a s (ọ̑, á)
    pisalo, s katerim lahko pišemo po posebnem zaslonu: Pero je zgrajeno tako, da ga uporabljamo kot elektronsko pisalo ali pa z njim pišemo po navadnem listu papirja
    elektrónsko poslovánje -ega -a s (ọ̑, ȃ)
    trgovanje ter komuniciranje in upravljanje odnosov s strankami prek internetnega omrežja: Elektronsko poslovanje omogoča pocenitev državne uprave, povečanje njene učinkovitosti in odzivnosti
    elektrónsko trgovánje -ega -a s (ọ̑, ȃ)
    nabava in prodaja prek internetnega omrežja: Raziskave so pokazale, da vedno več vodilnih poslovnežev v Evropi vendarle prepoznava prednosti elektronskega trgovanja
SNB
kurkúma -e ž (ȗ)
1. rastlina, katere posušene in zdrobljene korenine se uporabljajo v prehrambene in zdravilne namene, po izvoru iz Azije: Kurkuma je rastlina, ki se je v zadnjih letih znašla na meji med tradicionalno indijsko kuhinjo in sodobno znanstveno medicino
2. živo rumen začimbni prašek, ki ga pridobivajo iz oranžne korenine te rastline: žlička kurkume; Kurkuma pomaga prebavilom k večji učinkovitosti tako, da spodbuja prebavne encime k razgrajevanju ogljikovih hidratov in maščob E ← nem. Kurkuma, it., špan. curcuma ← arab. kurkum 'žafran'
SNB
névrolingvístični -a -o prid. (ẹ̑-í)
ki je v zvezi z nevrolingvistiko: Podan bo pregled dobre prakse v nevrolingvističnih raziskavah ter uporabe jezika kot načina za preizkušanje metod in analitičnih pristopov v nevrologiji E ↑névrolingvístika
    névrolingvístično programíranje -ega -a s (ẹ̑-í, ȋ)
    psihološke tehnike za povečanje osebne učinkovitosti: Priročnik nas seznani z najboljšimi tehnikami za zavestno samoorganiziranje, kot so vizualizacija, samohipnoza in nevrolingvistično programiranje
SNB
originátor -ja m (ȃ)
1. originalno zdravilo: Treba je dokazati, da vsebuje generik enak odmerek učinkovine kot originator, da oba sproščata učinkovino na enak način in da zdravilo v plazmi dosega enake koncentracije
2. farmacevtska družba, ki originalno zdravilo izumi, razvije, klinično preizkusi in patentira: Izdelovalci generikov se tako pri dokazovanju učinkovitosti in varnosti sklicujejo na podatke, ki jih je originator navedel v svoji pri ustreznem ministrstvu vloženi dokumentaciji E ← agl. originator 'začetnik, osnovalec, tvorec' iz origin 'poreklo, začetek'
SNB
šuménka -e ž (ẹ̄)
tableta, ki se zaužije raztopljena v tekočini, zlasti v vodi, in pri raztapljanju šumi; šumeča tableta: zaužiti eno do dve šumenki na dan; Šumenke vsebujejo poleg učinkovine še veliko drugih sestavin, ki jim omogočajo, da po raztapljanju v vodi ne izgubijo svoje učinkovitosti E (↑)šuméti
SNB
triádaSSKJ -e [trijada] ž (ȃ)
orientacijsko določeno triletno obdobje za preverjanje poteka in učinkovitosti pouka v devetletni osnovni šoli; triletje, triletka (1): prva triada; zadnja triada; S skupnim poučevanjem športnega pedagoga in razredne učiteljice bi v prvi in drugi triadi devetletke dosegli večjo varnost pri pouku športne vzgoje E ← nem. Triade ← lat. triās ← gr. triás 'trojnost, trojica' iz treĩs 'trije'
SNB
trilétjeSSKJ -a s (ẹ̑)
orientacijsko določeno triletno obdobje za preverjanje poteka in učinkovitosti pouka v devetletni osnovni šoli; triada, triletka (1): prvo triletje; tretje triletje; V drugem triletju, najpozneje pa v tretjem, pridemo do tako imenovane zunanje diferenciacije E (↑)tri… + (↑)léto1 
SNB
trilétka -e ž (ẹ̑)
1. orientacijsko določeno triletno obdobje za preverjanje poteka in učinkovitosti pouka v devetletni osnovni šoli; triada, triletje: Eksterno preverjanje po prvi triletki pomeni spodbujanje inovativnosti in funkcionalne pismenosti otroka in ga ne nazadnje navaja tudi na red pri zunanjem preverjanju znanja
2. obdobje treh let: Tekmovalke bodo v naslednji triletki stavile na kombinacijo izkušenj in mladosti E univerbizirano iz trilétno obdóbje po zgledu (↑)osemlétka
Število zadetkov: 19