V nekem katalogu sem opazil, da so tožilnik besedne zveze električni pastir pustili enak imenovalniku, verjetno zaradi neživosti artikla. Amebis Besana pa pri tožilniku zvezo pregiba kot nekaj živega (torej električnega pastirja). V SSKJ in SP tožilnik ni nikjer naveden, zato me zanima, ali je prav: kupil bom električni pastir/električnega pastirja.
Zadetki iskanja
Zadnjič se nismo mogli zediniti, ali so vse tvorjenke, ki obstajajo, res v SSKJ. Na primer, za begunca bi mu lahko rekli tudi ubežnik. To je tvorjenka iz glagola ubežati in je v SSKJ. Zanima me, če je slovnično korektna tudi tvorjenka izbežnik, ki bi bila tvorjena iz glagola izbežati, čeprav je v slovarju ni zaslediti.
Zanima me, kaj je strokovna utemeljitev odločitve za zgornja zapisa (in enako tudi volivec, usesti, itd.), ki sta mi kot govorcu mariborske slovenščine nepričakovana, saj bi glede na izgovorjavo v svojem in drugih narečjih pričakoval zapisa "glodalec" in "vkraden".
Slovenski pravopis je na splošno zelo dobro konstruiran tako, da lahko govorci vseh narečij konsistentno preberemo zapisano besedo v svojem narečju oz. govoru.
Zapisa "glodavec" in "ukraden" kršita to pričakovanje. V narečjih, kjer v izgovorjavi razlikujejo priponi -lec in -vec, se reče glodalec, ne glodavec. V narečjih, kjer v izgovorjavi razlikujejo začetni v- in u- pred soglasniki, rečejo vkraden (ali fkraden), ne ukraden.
So to sploh merila, ki se zares upoštevajo pri izbiri pravilnega zapisa? Če so, zakaj je v teh primerih prišlo do odstopa?