Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

cúcek cúcka samostalnik moškega spola [cúcək]
    1. navadno slabšalno pes, zlasti manjši; SINONIMI: ekspresivno kužek, navadno ekspresivno psiček, navadno slabšalno ščene
    2. slabšalno kdor je pretirano pohleven, poslušen, bojazljiv ali se mu to pripisuje; SINONIMI: slabšalno ščene
FRAZEOLOGIJA: kot polit cucek, kot cucka, moker kot cucek
ETIMOLOGIJA: = hrv., srb. cúcak, nar. polj. cucek, sorodno z nar. rus. cúcka < pslov. *cucьkъ ‛(mlad) pes’ iz *cucь, iz vabnega klica za pse *cu cu, tako kot litov. čiùčius, latv. cùocis ‛pes’ - več ...
kònj kônja samostalnik moškega spola [kòn kônja]
    1. večja domača žival z dolgo grivo in dolgim repom; primerjaj lat. Equus caballus
    2. podoba, predmet, ki predstavlja domačo žival z dolgo grivo in dolgim repom
    3. igrača, ki predstavlja domačo žival z dolgo grivo in dolgim repom; SINONIMI: konjiček
    4. šahovska figura, ki se premika za dve polji naprej v kateri koli pravokotni smeri in eno polje vstran; SINONIMI: skakač
    5. telovadno orodje za gimnastične vaje z oblazinjenim kvadrastim zgornjim delom, navadno z ročaji
    6. znamenje kitajskega horoskopa med kačo in kozo
    7. manj formalno nestandardna merska enota za izražanje moči motorja, približno 0,74 kW; SINONIMI: manj formalno, ekspresivno konjič, manj formalno, ekspresivno konjiček
STALNE ZVEZE: andaluzijski konj, angleški konj, arabski konj, hladnokrvni konj, islandski konj, kraški konj, lipicanski konj, mongolski konj, nilski konj, polnokrvni konj, posavski konj, povodni konj, toplokrvni konj, trojanski konj
FRAZEOLOGIJA: biti na konju, biti vlečni konj (česa), delovni konj, garati kot konj, jekleni konj, kot fijakarski konj, močan kot konj, mrtev konj, paradni konj, potiti se kot konj, presedlati s konja na osla, princ na belem konju, refleks crknjenega konja, staviti na napačnega konja, staviti na pravega konja, trojanski konj, ustaviti konje, zajahati (kakšnega) konja (česa), Beseda ni konj., Elizabeta na belem konju prijezdi., Podarjenemu konju se ne gleda v zobe., Ustavite konje!, Za dobrim konjem se vedno praši., Zmagovalnega konja se ne menja.
ETIMOLOGIJA: = stcslov. kon'ь, hrv., srb. kȍnj, rus. kónь, češ. kůň < pslov. *kon'ь, verjetno iz ide. *kábō(n) kot lat. cabō, sorodno lat. caballus, prvotno ‛skopljen konj, delovni konj’, gr. kabállēs ‛delovni konj’ - več ...
kúžek kúžka samostalnik moškega spola [kúžək]
    1. ekspresivno pes, zlasti manjši; SINONIMI: navadno slabšalno cucek, navadno ekspresivno psiček, navadno slabšalno ščene
    2. igrača, ki predstavlja psa; SINONIMI: psiček
    3. navadno slabšalno kdor je pretirano pohleven, ubogljiv, vodljiv ali se mu to pripisuje
FRAZEOLOGIJA: kot kužek, kot polit kužek, slediti komu kot kužek
ETIMOLOGIJA: kuža
razkáčiti razkáčim dovršni glagol [raskáčiti]
    1. ekspresivno zelo razjeziti, razburiti
    2. v obliki razkačiti se, ekspresivno zelo se razjeziti, razburiti
ETIMOLOGIJA: iz *kačiti ‛dvigati se, skakati’ (sorodno s skakati), glej kača
umirjeválnik umirjeválnika samostalnik moškega spola [umirjeválnik]
    1. naprava v kameri, fotoaparatu ali njen del, ki pri zajemanju slike zmanjšuje posledice premikanja, tresljajev
    2. priprava za umirjanje česa
ETIMOLOGIJA: iz umirjevati iz umiriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
izmiríti -ím tudi zmiríti -ím dov., izmíril tudi zmíril (ī í)
knjiž. pomiriti, umiriti: izmiriti nasprotnike; dolgo časa se ni mogel izmiriti
// publ. spraviti, pobotati: izmiriti očeta s sinom; izmiriti sprte sosede / izmiriti čustva in razum uskladiti, uravnovesiti; izmiriti se z usodo sprijazniti se
    izmírjen tudi zmírjen -a -o:
    izmirjen s seboj
SSKJ²
nátosképtik -a m (ȃ-ẹ́)
kdor ima odklonilen, skeptičen odnos do zveze NATO: z argumenti so želeli umiriti natoskeptike
SSKJ²
nèumirljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da umiriti: neumirljiv fant / ekspr. neumirljivo iskanje resnice
SSKJ²
objéstnež -a m (ẹ̑)
ekspr. objesten človek: posvariti, umiriti objestneža; mladi objestneži
SSKJ²
oddahníti se in oddáhniti se -em se in oddahníti si in oddáhniti si -em si dov. (ī á)
1. med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem (globoko) vdihniti ali izdihniti: oddahnil se je in nadaljeval svojo pripoved; izpil je kozarec vina, ne da bi se vmes oddahnil; ekspr. tako hiti govoriti, da se niti oddahniti ne more / globoko se oddahniti
2. umiriti dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja: prenehal je kopati in se oddahnil; na klancu so ustavili, da so se voli oddahnili / za hip oddahniti se prenehati z delom zaradi umiritve dihanja
// ekspr. odpočiti se: v pokoju se boste oddahnili; oddahniti se od dela, truda; zastar. čas je, da oddahnemo
 
ekspr. mora se malo oddahniti od otrok za nekaj časa prenehati ukvarjati se z njimi zaradi počitka
3. nav. ekspr. občutiti veliko olajšanje zaradi prenehanja česa neprijetnega: kar oddahnila se je, ko je prejela sinovo pismo; vsi se bodo oddahnili, ko bo odšel; oddahniti se od skrbi, sreče
SSKJ²
ozdravéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. postati zdrav: ni veliko upanja, da bi ozdravel; ozdraveti od pljučnice
2. ekspr. čustveno se pomiriti, umiriti: le počasi je ozdravel, ko ga je zapustila
    ozdravèl in ozdravél -éla -o:
    ozdravele vojake so poslali nazaj na fronto
SSKJ²
potíšati -am dov. (ȋ)
1. postati tih, tišji: govorjenje je potišalo; brezoseb. v dvorani je potišalo
2. povzročiti, da postane kaj tiho, tišje: potišati glas, jok / potišati radio / potišati otroke pomiriti, umiriti
3. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: potišati jezo; razburjenje se je potišalo
    potíšan -a -o:
    govoriti s potišanim glasom; potišano šumenje morja
SSKJ²
potíšiti -im dov. (í ȋ)
knjiž. pomiriti, umiriti: komaj so potišili otroke; veter se je potišil
SSKJ²
primíriti -ím dov., primíril (ī í)
knjiž. pomiriti, umiriti: skušal ga je primiriti; dolgo časa se ni mogel primiriti
SSKJ²
razbíjati -am nedov., stil. razbijála (í)
1. z udarcem, udarci delati iz česa majhne, drobne dele: razbijati skalo; razbijati s kladivom; skala se je kotalila po bregu in se razbijala / razbijati na manjše dele; pren., ekspr. s svojim delovanjem razbija temelje naše družbe
 
fiz. razbijati atome
// nasilno delati, da se kaj zelo poškoduje: stavkajoči delavci so razbijali stroje; v pijanosti razbija
// delati, povzročati, da kaj zaradi udarca, padca
a) razpade na majhne, drobne dele: nerodna je, pri pomivanju pogosto razbija posodo; tanki kozarci se radi razbijajo
b) se zelo poškoduje, uniči: otroci pri igri razbijajo igrače; razbijati pohištvo
2. udarjati z nogo, z roko ob kaj: konji so razbijali ob tla; razbijati s pestjo po vratih; močno razbijati
// nav. ekspr. s takim udarjanjem delati, povzročati (velik) hrup: pijanec je kričal in razbijal; ne razbijaj, saj boš zbudil celo hišo
3. ekspr. glasno igrati, močno tolči: vsako popoldne sede za klavir in razbija; razbijati na boben / glasba mu razbija po glavi, v ušesih zaradi prevelike glasnosti neprijetno učinkuje nanj
4. ekspr. močno biti, utripati: srce ji je razbijalo od strahu / žila na senceh mu razbija; brezoseb. v glavi mi divje razbija
5. nav. ekspr. delati, povzročati, da kaka celota preide v dele: razbijati prevelika obdelovalna zemljišča / razbijati skupine v več manjših
// delati, povzročati, da kaj prenehava obstajati: s svojim vmešavanjem rada razbija zakone / razbijati sovražnikove patrulje / razbijati enotnost
6. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razbijati iluzije; z dokazovanjem razbijati zmotne teorije
● 
ekspr. strokovnjaki si že dolgo razbijajo glave s tem problemom veliko razmišljajo o njem; ekspr. s tem si ne bom razbijal glave delal skrbi; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni iz zimskega v zgodnjepomladno ali obratno
    razbijáje :
    razbijaje po vratih, je zbudil otroke
    razbijajóč -a -e:
    umiriti razbijajoče srce
SSKJ²
razgrajáč -a m (á)
ekspr. kdor (rad) razgraja: umiriti razgrajača; razgrajači in pretepači
SSKJ²
skulírati se -am se dov. (ȋpog.
sprostiti se, umiriti se: v hribih se lahko skuliraš; daj, skuliraj se (malo)!
SSKJ²
stíšati -am dov. (ȋ)
narediti, da postane kaj tiho, tišje: stišati glas, jok / stišati orkester; stišati razposajene otroke pomiriti, umiriti
    stíšati se 
    1. postati tih, tišji: pogovor se je stišal; brezoseb. v razredu se je stišalo / glasovi so se stišali v šepetanje
    2. ekspr. postati manj intenziven, manj izrazit; poleči se: hrup, vihar se stiša / bes v njem se ni stišal; bolečina se je polagoma stišala
    stíšan -a -o:
    vprašati s stišanim glasom; prisl.: stišano govoriti
SSKJ²
tôlčenje -a [tou̯čenjes (ó)
glagolnik od tolči: zaslišalo se je tolčenje s kladivom; močno, rahlo tolčenje / tolčenje kamenja / tolčenje orehov / umiriti tolčenje srca
SSKJ²
trepèt -éta m (ȅ ẹ́)
glagolnik od trepetati: umiriti trepet rok; trepet ustnic od zadrževanega joka / trepet svetlobe na steni
● 
ekspr. profesor matematike je bil strah in trepet dijakov je vzbujal v dijakih velik strah; ekspr. s strahom in trepetom čakati kaj z velikim strahom
Število zadetkov: 61