Fran

1. 1. debelejša plast kamnine, trdne snovi: na skalnatem pobočju so bili skladi lepo vidni; apnenčasti skladi; sklad premoga / premiki zemeljskih skladov
2. 2. navadno s prilastkom kar sestavljajo zlasti drug na drugem urejeno zloženi kosi, predmeti: sklad se je podrl; skladi knjig, papirja / vreče moke zlagati v sklade / plavajoči ledeni skladi
3. 3. denarna sredstva, določena, zbrana za kak namen: povečati sklad; sklad za obnovo porušenih vasi / denar redno prihaja v sklad / nagrada Prešernovega sklada; dobiti štipendijo iz Titovega sklada za štipendiranje mladih delavcev in delavskih otrok
   // upravni odbor sklada
4. 4. navadno s prilastkom celotna količina stvari, ki so navadno podlaga kake dejavnosti: obnavljanje knjižnega sklada v knjižnici; vse te vrednote sodijo v kulturni sklad človeštva
5. 5. v zvezi biti v skladu biti tak, da s čim drugim sestavlja
   1. a) urejeno, prijetno celoto: hiša ni v skladu z okolico
   2. b) logično urejeno celoto: njegovo govorjenje ni v skladu z njegovim prepričanjem; predpisi so v skladu z zakonom
      // v zvezi spraviti v sklad uskladiti: spraviti v sklad govorjenje in ravnanje; spraviti nove predpise v sklad z zakoni
      ● publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče; publ. ravnati v skladu z navodili po navodilih; knjiž. barvni skladi barvne kombinacije; ekspr. mogočni gorski skladi gore; knjiž. sklad zvokov ubranost; star. sklad med čustvi in razumom skladnost
      ♦ agr. cepljenje v sklad cepljenje, pri katerem se spojita poševno prirezana podlaga in cepič; ekon. skladi čisto premoženje delovne organizacije; investicijski sklad; Mednarodni monetarni sklad mednarodna organizacija, ki skrbi za denarna vprašanja članic in za mednarodni denarni sistem; poslovni, rezervni sklad; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; geol. jurski skladi; jur. premoženjski sklad; papir. sklad približno 1.000 kg papirja; zgod. verski sklad nekdaj iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: skladati deske, drva / skladati na kup; skladati v kopo, skladovnico / skladati stvari v kovček zlagati
2. 2. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: skladati opere / skladatelj veliko sklada
   // star. ustvarjati, pisati, zlasti umetniško delo sploh: skladati pesmi, povesti / skladati verze

skládati se biti tak, da s čim drugim sestavlja
1. a) urejeno, prijetno celoto: barve se lepo skladajo; ta hiša se ne sklada z okolico
2. b) logično urejeno celoto: ta izjava se ne sklada z njegovimi prejšnjimi trditvami / prepis se sklada z izvirnikom se ujema
   ● redko fant in dekle se skladata se ujemata, se razumeta; državna in narodnostna meja se ne skladata se prostorsko ne pokrivata, nista isti; zastar. sreča se sklada iz malenkosti sestoji; s sogovornikom se ne sklada se ne strinja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: skladna celota; ima lepo, skladno postavo / skladen razvoj gospodarstva
   // ki s čim drugim sestavlja
   1. a) urejeno, prijetno celoto: z užitkom poslušati skladne glasove pevcev; barve vzorca so skladne / siva barva je skladna z večino drugih barv
   2. b) logično urejeno celoto: njegov nauk je skladen / duhovno, notranje skladen človek
2. 2. za katerega je značilno medsebojno razumevanje: živela sta v skladnem, srečnem zakonu; odnosi v delovni skupnosti so skladni / skladna družina
3. 3. v zvezi z z ki ima prav take lastnosti, značilnosti, kot so določene, se pričakujejo glede na izbrano merilo urejenosti, pravilnosti: gospodarski razvoj je skladen s sprejetimi resolucijami; z dosedanjimi pojmovanji premalo skladna razlaga; njegova dejanja so skladna z govorjenjem
4. 4. zastar. zložljiv: skladni stoli; skladna miza
   ♦ geom. lika sta skladna lika sta enaka po obliki in velikosti

skládno prisl.: delovati skladno; skladno razvit; ravnati skladno s predpisi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. kar sestavljajo zlasti drug na drugem urejeno zloženi kosi, predmeti: skladovnica se je podrla; jemati polena s skladovnice; skladovnica desk, drv, škatel / skladovnica papirja, perila / zložiti v skladovnico / debele skladovnice usedlin plasti
2. 2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prebrati celo skladovnico spisov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. dejavnost skrbnikov: razrešiti koga skrbništva; sprejela je skrbništvo nad sosedovimi otroki; z zakonom urejeno skrbništvo; skrbništvo in rejništvo / priti pod skrbništvo; biti pod skrbništvom
   ● ekspr. hotel se je otresti njenega večnega skrbništva nadzorstva
2. 2. polit. upravljanje skrbniškega ozemlja: prevzeti skrbništvo / to ozemlje je bilo dolgo pod francoskim skrbništvom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. biti v službi, opravljati službo: takrat je še služil, zdaj pa je v pokoju; njegov oče služi pri železnici; kot učitelj je deset let služil v tej vasi / služila je na sodišču za tajnico bila je tajnica
   // voj., navadno v zvezi služiti kadrovski, vojaški rok opravljati določen čas trajajočo obvezno dejavnost v vojski: njen sin služi kadrovski rok; vojaški rok je služil pri mornarici / služiti vojsko; služil je v isti četi kot jaz
2. 2. z dajalnikom delati za koga, ki ima oblast: kmetje so stoletja služili graščakom / zvesto služi svojim nadrejenim
   // nav. ekspr. vneto, prizadevno delati, delovati za kaj: služiti domovini, revoluciji / služiti lepoti, resnici
3. 3. nekdaj biti stalno najet za opravljanje določenih del: služil je na veliki kmetiji; odšla je služit v mesto; služiti za deklo, hlapca, pestunjo; služi pri dobrem gospodarju
4. 4. navadno s prislovnim določilom dobivati kaj, navadno denar, za opravljeno delo: ti ljudje dobro služijo / koliko služiš na mesec zaslužiš
   // služiti denar
   // ekspr., v zvezi služiti kruh pridobivati (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: kdaj boš začel sam služiti kruh; služiti si kruh s poučevanjem, kot rudar
5. 5. biti koristen, dober pripomoček: uničili so vse, kar bi služilo sovražniku; palica mu je na poti dobro služila / gradivo bo služilo vsem, ki bodo raziskovali to obdobje koristilo, pomagalo
   // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bodo naprave služile tudi kasneje / noge mu ne služijo več ne more več hoditi; tudi leva roka mu dobro služi lahko dela z njo
6. 6. z oslabljenim pomenom izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta prostor je dolgo služil za skladišče; soba je služila tudi kot delavnica / čipke služijo samo za okras so; ta steza služi samo pastirjem uporabljajo jo samo pastirji; za posteljo jim služi živalska koža imajo živalsko kožo
   // publ. stavba služi svojemu namenu se uporablja za to, za kar je zgrajena
   // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: ključ služi za odpiranje konzerv / take prireditve služijo medsebojnemu spoznavanju omogočajo medsebojno spoznavanje; taka umetnost služi uspavanju družbene zavesti uspava družbeno zavest; slovnica bo služila za dvojezični pouk se bo uporabljala
   ● ekspr. od razburjenja ji jezik ni več služil ni mogla več govoriti; bibl. nihče ne more služiti dvema gospodoma se ravnati po dveh izključujočih se moralnih načelih hkrati; star. služiti kralju, cesarja biti pri vojakih; ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; star. služiti poželenju predajati se mu; zastar. služiti goste streči jim

služíti se in slúžiti se zastar.  uporabljati: služiti se dobrih zdravil / služiti se s tujim jezikom

služèč -éča -e: nekateri ljudje pozabljajo na svoje osebne koristi, služeč skupnim; v ta namen služeče grablje imajo zobe na obeh straneh
♦ jur. služeče zemljišče zemljišče, na katerem obstaja služnostna pravica v korist drugega zemljišča

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

snážno prisl.: snažno oblečen; snažno pometeno dvorišče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. knjiž. delati, povzročati, da kdo sprejema, prevzema vrednote, pravila, kulturo socialne skupine, družbe, v kateri živi: v prvem obdobju socializira otroka zlasti družina; človek se socializira tudi z jezikom
   // oblikovati, usklajevati s socialnimi normami, običaji: socializirati spolni nagon, medčloveške odnose
2. 2. publ. delati, da postaja kaj socialno urejeno, povezano, enotno: socializirati ljudstvo; država se industrializira in socializira / z ustanavljanjem kmetijskih zadrug socializirati vas
3. 3. publ. delati, povzročati, da kaj organizirano prevzame družba, družbena ustanova: socializirati vzgojo otrok; mnoge funkcije družine so se že socializirale
4. 4. knjiž. privatno, zlasti proizvajalna sredstva, spreminjati v družbeno; podružbljati: socializirati podjetja, zemljišča / socializirati kmetijstvo
   ● publ. socializirati umetnost dajati ji socialni, družbeni pomen, razsežnost

socializíran -a -o: desetletni otroci so že precej socializirani; socializirana nagnjenja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na standard, predpis: standardni deli, izdelki; standardni vzorec; standardna kakovost; standardne mere oblačil; določiti standardne oblike pasme / standardni predpisi
2. 2. splošno uporabljan, uveljavljen: standardna metoda raziskovanja; na programu so bila standardna dela naših skladateljev; penicilin je postal standardno zdravilo / ta knjiga je standardno delo za to stroko temeljno
   // navaden, običajen: standardna izvedba avtomobila; standardno pohištvo / standardna rešitev problema; novinar mu je postavil standardno vprašanje / košarkarji so pokazali standardno formo
   ♦ ekon. standardna deviacija številčni izraz, ki kaže na razlike od povprečja določenih podatkov; kor. standardni plesi družabni plesi, nastali pod vplivom angleškega načina plesanja; lingv. standardni jezik knjižni jezik; šport., voj. standardna puška malokalibrska puška za tekmovanje v streljanju na petdeset metrov; voj. standardno orožje orožje, ki se izdeluje v redni proizvodnji in se v vojski redno, množično uporablja

stándardno prisl.: standardno izdelano pohištvo; standardno urejeno stanovanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. objekt, ki ima stene in streho: stavba se že podira; graditi, obnavljati stavbo; stanovati v pritlični stavbi; betonska, lesena stavba; poslovna, stanovanjska stavba; pravokotna stavba; stavba pošte; notranjost stavbe; skupina stavb; dohod v stavbo; prostor pred stavbo
2. 2. knjiž., s prilastkom kar tvori urejeno celoto česa: razčleniti idejno stavbo romana / z oslabljenim pomenom: enakopravnost vseh narodov mora biti temelj naše družbene stavbe družbe; nastajajoče meščanstvo je omajalo stavbo fevdalizma
3. 3. knjiž., v zvezi vrhnja stavba nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: proučevati ekonomsko podlago in vrhnjo stavbo / idejna, politična, pravna vrhnja stavba
   ♦ arheol. stavbe na koleh na vodi zgrajena bivališča; čeb. stavba satja položaj satov glede na žrelo pri naravno grajenem satju; soc. vrhnja stavba družbe organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. izraža svojino osebka: to si lahko kupiš za svoj denar; imel je svojo mehanično delavnico; posodil ti bom svojo knjigo / pokazala je svoje roke / obleci svoj novi plašč / obdelovati svojo lastno zemljo
2. 2. izraža splošno pripadnost osebku: doseči, opustiti svoj namen; zadrževati svojo jezo; upokojena je bila na svojo željo / šel je tja na svojo odgovornost; hrano pridelujejo le za svoje potrebe / čriček se oglaša s svojim čri čri
   // izraža razmerje med osebkom in okolico: izboljšati svoj položaj; paziti na svojo čast; izpolnjevati svoje dolžnosti; delavci razpravljajo o težavah svoje delovne organizacije; boriti se za svoje pravice
3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do osebka: razvajati svoje otroke; obiskati svojo mater; zaupati svoji prijateljici; ima svoje dekle / svojim gostom je razkazal hišo; s svojimi volivci nima dovolj stikov; poklicati svoje spremstvo / med nami imajo svojega človeka privrženca, somišljenika; tja so poslali svoje ljudi / dobro pozna svoj jezik; ljubiti svojo domovino
4. 4. izraža izhajanje od osebka: v svojem članku trdi nasprotno; s svojim delom se je vsem prikupila / pisatelj je objavil svoj življenjepis; luna ne sveti s svojo svetlobo z lastno; hraniti otroka s svojim mlekom dojiti
5. 5. izraža (stalno) povezanost z osebkom: čakati na svoj avtobus; imeti svoj stalni prostor pri mizi / ekspr.: vsak dan je hotel imeti svoj zrezek in svoj vrček piva; prihaja vsak dan ob svoji uri
6. 6. izraža ustreznost, določenost: prilagajanje zahteva svoj čas; potrpi, vse bo urejeno ob svojem času; dati, spraviti kaj na svoje mesto / to blago ni najboljše, a ima vseeno svoje kvalitete
7. 7. izraža posebnost, drugačnost koga, česa glede na ljudi, stvari iste vrste: imeti svoj način govorjenja, pisanja; imela je svojo držo, hojo / to je bil svoje vrste svet / v naši književnosti zavzema ta pisatelj čisto svoje mesto
8. 8. pog., z izrazom količine izraža približnost; okoli: ta sod drži svojih sto petdeset litrov; jama je globoka svojih trideset metrov / ni več mlad, ima svojih petdeset let
9. 9. z oslabljenim pomenom poudarja besedo, na katero se nanaša: pesem je dosegla svoj namen; v zadnjem času je kriza dosegla svoj vrh; v tej hiši je živel od rojstva do svoje smrti; tudi naš program ima svoje slabe strani / v svoji neprevidnosti je obljubila vse, kar so zahtevali od nje
10. 10. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; za svojo osebo priznam, da mi je vseeno / trener je bil sam za svojo osebo prepričan, da bodo zmagali
11. 11. v zvezi sam svoj neodvisen, samostojen: biti sam svoj gospodar; kmalu boš sama svoja gospodinja / knjiž. od nekdaj so bili sami svoji, brez graščakov svobodni; ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen
    // v imenovalniku ednine moškega spola tudi samsvoj čudaški, poseben: pravijo, da je pust in sam svoj človek; stara je in precej sama svoja
    ● svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej; ekspr. v nedeljo so imeli naši smučarji svoj dan so bili zelo uspešni; star. svoje dni so se dobro razumeli včasih, nekdaj; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; publ. razumevanje za naravo je dobilo, našlo svoj izraz v planinstvu se je izrazilo, se je pokazalo; nikogar od svojih ljudi nima več članov družine, svojcev; bodi kakor doma, saj si prišel k svojim ljudem sorodnikom, svojcem; ekspr. izreči svoj ne odkloniti; ekspr. v potu svojega obraza si služi kruh zelo se mora truditi za materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. on zna vedno o pravem času pristaviti svoj piskrček pri čem tudi zase poiskati korist; pridružiti se čemu, kar je v danem položaju najbolj koristno; pog. pusti ju pri miru, saj vidiš, da imata svoje pogovore zaupne; ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. delati na svojo roko brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih; ekspr. vzeti stvari v svoje roke začeti sam, neposredno odločati o čem, urejati kaj; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; evfem. dekle že ima svoje stvari (mesečno) perilo; ekspr. biti v svojem kraljestvu v domačem okolju; kjer je prijetno, udobno; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; knjiž. hodi svoja pota ni dovzeten za vplive; prisl.: po svoje si lahko srečen; ni jim všeč, da delamo po svoje, star. po svojem; ekspr. po svoje ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; živeti po svoje; komentatorja sta bila — seveda vsak po svoje - zelo konkretna; sam.: pog. dekle že ima svojega fanta; tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni; dajte vsakemu svoje kar zasluži, kar mu pripada; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; pog. končno je nesramnež dobil svoje bil je ostro zavrnjen, kaznovan; pog. odsedel je svoje, zdaj bo začel znova prebil, preživel je določen čas v zaporu; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; vedno si je izmišljala nekaj svojega, posebnega; nikoli niso imeli nič svojega; pog. če ti bo zmanjkalo denarja, bom jaz dal iz svojega; kot poziv svoji k svojim; priti med svoje svojce, sorodnike; pog. vzeti za svojega posvojiti; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano; star. ob svojem je lahko redil samo eno kravo z lastno krmo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. imenovati števila po vrsti: otrok že zna šteti; šteti od ena do sto; šteti na prste
2. 2. ugotavljati število česa: šteti drevesa na vrtu; volilna komisija je štela glasove; šteti hiše ob cesti; štel je, koliko dni je še do novega leta; odzdaj se bo vse blago štelo, da ne bo goljufije preštevalo; trikrat so se šteli, če so vsi / vojna leta se mu za pokojnino štejejo dvojno / šteti denar
3. 3. s števnikom ali z izrazom količine izraža, da so pri osebku sestavine, deli v takem številu, kot ga nakazuje števnik ali izraz količine: garnitura šteje več elementov; njegova knjižnica je štela več tisoč knjig; mesto šteje sto tisoč prebivalcev; odbor šteje petnajst ljudi
4. 4. upoštevati pri štetju, številu česa: ali mene ne boste šteli zraven; če ne štejem tebe, nas bo devet
   // upoštevati, obravnavati v kaki celoti: pri ceni šteti zraven tudi delo in prevoz / ta opravila štejemo v redno zaposlitev; vsak tek posebej se šteje v končni vrstni red
5. 5. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: marsikdo bi se rad štel k umetnikom; šteti koga med slavne osebnosti; štel se je med njegove prijatelje / kite štejemo k sesalcem / z oslabljenim pomenom: štejejo ga k dobrim delavcem je dober delavec; star. srečnega se štejem, da sem vas spoznal srečen sem
   // knjiž. spadati, soditi: k domačiji šteje tudi hlev; ljubezenski prizori štejejo med priljubljene pisateljeve motive; določiti, kaj šteje v redno delo; ta država šteje v skupino gospodarsko nerazvitih
6. 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka; imeti: tako ravnanje štejem za napačno, žaljivo; štel jo je za zelo srečno; to mestno zemljišče se šteje za urejeno / sestri sta svojega brata šteli za nasprotnika; ne šteje ga več za sina; štel se je za Slovenca; to dejanje se je štelo za upor
   ● ekspr. šteje samo dokaz, drugo ne upošteva se; ekspr. njegovi romani (nekaj) štejejo so pomembni, dobri; v takih razmerah noben predpis več ne šteje ne velja; ekspr. že štejem dneve do počitnic nestrpno čakam počitnice; ekspr. gospodar ji je štel grižljaje pazil, da ne bi veliko pojedla; ekspr. šteti komu kosti zelo ga pretepati, tepsti; knjiž. dekle šteje dvajset let je staro; šteti komu kaj v dobro, v zlo, za slabo upoštevati, da je kdo kaj dobrega, zlega, slabega naredil; šteli so, da smo si v sorodu imeli so nas za sorodnike; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; ekspr. tako je suha, da bi ji lahko rebra štel zelo

štéti se nar.  biti domišljav, prevzeten: sosed se šteje; kaj se boš štela, saj nisi nič posebnega

štéti si z oslabljenim pomenom, v zvezi z v  izraža priznanje velike vrednosti ali veljave: v čast si štejem, da ste prišli; v posebno prijetno dolžnost si štejem, da vas lahko pozdravim med nami; štejem si v srečo, da sem te našla / tega si ne moreš šteti v (veliko) zaslugo

štét -a -o: šteti dnevi so že minili; štet je med najboljše delavce
● ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; sam.: opozarjati na značilnosti štetega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

tíkati nar. zahodno  dotikati se: prosim, ne tikaj tega; tikati z roko

tičóč se -a -e: vprašanja, tičoča se varstva narave

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. tirnice, pritrjene v dveh vzporednih črtah na prage: za betonsko ograjo so tekli tiri; polagati tire; iti čez tire; proga z dvema tiroma; ekspr. vlak je skočil s tira (se) je iztiril; tiri za nakladanje in razkladanje; različne širine tirov / tir je prost, zaprt, zaseden; vlak stoji na tretjem tiru / glavni, izvozni tir; industrijski tir ki povezuje industrijske objekte s tiri za splošni promet
   // voda je zalila rudniške tire; tramvajski, železniški tir
2. 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: polizdelke prevažajo po tiru pod stropom; karnise z drsnimi tiri
3. 3. krivulja, ki jo opiše telo pri gibanju: izračunati tir; krožiti po tiru; tir izstrelka, planeta, satelita / spremeniti tir vesoljske rakete; izstreliti na tir
4. 4. nar. sled, ki jo zapustijo kolesa vozila, smuči, sani: prvi smučar je naredil tir / v ilovnatih tirih kolovoza je stala voda kolesnicah
   // gaz: takoj zjutraj so naredili tir do hleva
5. 5. ekspr., s predlogom ustaljen način življenja, delovanja: ti dogodki so jih vrgli iz tira; vživeti se v vsakdanji tir družinskega življenja
   ● ekspr. ta misel ga meče iz tira ga vznemirja, razburja; publ. promet je s tirov prešel na ceste z železnice; ekspr. obrniti pogovor na drug tir na drugo snov; ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno; ekspr. s tem so to vprašanje znova potisnili na slepi, stranski tir ga nehali reševati, obravnavati; publ. pogovori so zašli na slepi tir se na enak način ne morejo nadaljevati; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto
   ♦ astr. Zemljin tir; lov. tir enkratna vidna sled, ki jo zapusti žival v snegu, blatu, travi pri hoji, teku; žel. normalni s 1.435 mm, ozki s 670 mm, široki tir z več kot 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic; odstavni tir; os tira sredina med tirnicama

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. zlasti za transport vojakov, orožja urejeno
   1. a) letalo: transporterji vzletavajo in pristajajo; sestreliti transporter
   2. b) vodno vozilo: plovba transporterja
   3. c) vozilo sploh: četa je uničila oklepni transporter / vojaški transporter
2. 2. teh. nepremična, prestavljiva ali prevozna naprava za transport materiala, izdelkov: pognati, popraviti transporter; nakladati rudo na transporter; motor transporterja / tračni z brezkončnim trakom, verižni transporter z več vzporednimi brezkončnimi verigami; zaviralni transporter s torno ali motorno zavoro za transport z višje lege na nižjo; transporter s polžem
3. 3. kdor dela pri taki napravi: postati transporter; zaslužek transporterja
   ♦ strojn. hidravlični pri katerem vodni tok prenaša sipki material po cevi, pnevmatični transporter pri katerem zračni tok prenaša sipki material po cevi; žel. cestni transporter priklopno vozilo za prevoz tovora skupaj z železniškim vagonom po cesti od železniške postaje do naslovnika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. delati, da kaj s čim drugim sestavlja urejeno, prijetno celoto: ubirati glasove pevcev; barve vzorca se lepo ubirajo med seboj
   // star. uglaševati: nekaj časa je ubiral razglašene strune, nato je začel igrati
2. 2. ekspr. igrati, peti: fantje ubirajo vesele melodije / nekdo ubira strune kitare igra na kitaro
3. 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, hoditi kod: vsak dan ubira isto pot; ubirala sta stranske poti; ubirali so smer proti severu
   // s prislovnim določilom, v zvezi ubirati pot iti, hoditi: konj je počasi ubiral pot; ubirala sta pot po bližnjicah
4. 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, hoditi: peš jo je ubiral za njimi; hitro sta jo ubirala po strmini; kam jo ubiraš
5. 5. ekspr. ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubirati nove metode, novo taktiko; prepričan je, da ubira pravo pot / ubirati svoja pota v ustvarjanju ne biti pretirano dovzeten za vplive
   ● ekspr. ubirati korake, stopinje za kom hoditi; ekspr. molče sta ubirala dolge korake hodila z dolgimi koraki

ubírati se teh.  biti tak, da se drug drugemu prilega: zobniki se morajo pravilno ubirati

ubirajóč -a -e: pogovarjala sta se, počasi ubirajoč pot proti domu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja
   1. a) urejeno, prijetno celoto: ubrati barve pohištva; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor
   2. b) logično urejeno celoto: govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž. zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto združila
      // star. uglasiti: ubral je razglašene strune na citrah; ubrati zvonove
2. 2. ekspr. začeti igrati, peti: pevke so ubrale prvo kitico pesmi; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare začeti igrati na kitaro
3. 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, oditi kod: ubrali so najbližjo pot v dolino; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu šel, odšel
4. 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ubral jo je kar po bližnjici; ubrati jo za vojaki; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom
   // hitro oditi, steči: skočil je iz grma in jo ubral po stezi; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir zdirjati
5. 5. ekspr. začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubrati nove metode dela; moštvo je ubralo drugo taktiko; preiskovalci so ubrali napačno pot; ubrati pravo pot pri reševanju problema
6. 6. star. izbrati: ubrali so pravi čas za setev; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi
7. 7. zastar. zgrabiti: ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače
   ● star. ubrati jadro skrajšati; star. ubrati krilo, zavese nabrati; ekspr. ubral je korak po godbi uravnal, uskladil; ekspr. preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno našel; ekspr. zdaj bomo ubrali druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega

ubráti se priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja: igralska skupina se je dobro ubrala; ni se mogel ubrati z drugimi

ubrán -a -o 
1. 1. deležnik od ubrati: ubrani glasovi pevcev; nakit mora biti ubran z obleko; ubrane barve vzorca; ubrano petje, zvonjenje
2. 2. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: ubrana celota; ubrana kompozicija / ubrana igra
3. 3. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: roman je epsko ubran / barve, ubrane na en sam ton; repertoar gledališča je ubran na eno samo temo; prisl.: ubrano peti; zbor zveni ubrano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

ujémati se 
1. 1. biti tak, da s čim drugim sestavlja
   1. a) urejeno, prijetno celoto: barve se ujemajo; glasovi pevcev so se lepo ujemali / njihovi gibi, koraki so se ujemali
   2. b) logično urejeno celoto: podatki, trditve se ujemajo; oblačila igralcev so se dobro ujemala s časom in krajem dogajanja; njegova dejanja se ne ujemajo z njegovim nazorom / njihov nenadni prihod se ni ujemal z načrtom
2. 2. biti tak, da se drug drugemu prilega: zobje kolesa se ujemajo; izbokline se morajo ujemati z vboklinami
3. 3. biti drug drugemu enak
   1. a) po obliki, velikosti: trikotnika se ujemata v dveh stranicah in kotu med njima
   2. b) po zvočnosti: v pesmi se glasovi na koncu vrstic navadno ujemajo
   3. c) količinsko: računi, številke se ujemajo; ponudba se ujema s povpraševanjem
   4. č) vsebinsko: prepis se ujema z izvirnikom; poročila se glede tega, v tem ujemajo / vse se ujema: ime, letnica, kraj — prav on je
4. 4. biti s čim drugim prostorsko, krajevno isti: področji teh dveh pojavov se ujemata; slovenska narodnostna meja se ne ujema z državno
5. 5. pojavljati se, biti v (približno) istem času: koledarska jesen se ujema z jesenskim vremenom / dogodka se časovno ujemata
6. 6. biti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v takem odnosu, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: z ženinimi starši se dobro ujema / ujemati se po navadah, značaju
7. 7. biti s kom enakega, zelo podobnega mnenja, mišljenja: glede vrednosti dela se kritiki ujemajo; v nečem pa smo se ujemali: hoteli smo pravičnejši svet; z njim se v glavnih trditvah ujemamo / ujemati se v mnenju, nazoru
   // zastar. soglašati, strinjati se: molče se je ujemal z ostalimi / naročniki se z odločitvijo niso ujemali
   ♦ lingv. ravnati se po kakem stavčnem členu v spolu, sklonu, številu in osebi; pridevnik se ujema s samostalnikom v spolu, sklonu in številu

ujemajóč -a -e: ujemajoči se gibi; ne ujemajoči se liki; barvno ujemajoči se deli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.