birìč -íča m (ȉ í) 1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb sodne ali zemljiške oblasti: birič je klical, zastar. oklicaval ukaze;
uiti biričem;
graščak je poslal biriče po kmeta;
mestni birič;
gleda kakor birič mrko, neprijazno;
zastar. beži, kakor bi ga devet biričev podilo
● ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal2. ekspr. osovražen predstavnik oblasti: preklinjati gospodo in biriče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.