Fran

stòp2 stópa m (ȍ ọ̄) 

1. 1. žarg. avtostop: prišel je s stopom / vsako soboto gre domov na stop
2. 2. publ. prepoved, ustavitev: uveljaviti stop za uvoz; neskl. pril.: avt. znak stop in stop znak znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; črta stop in stop črta neprekinjena prečna črta, pred katero mora voznik vozilo ustaviti; črta za ustavljanje; prim. nonstop

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

stópar tudi štópar -ja m (ọ̑) pog. avtostopar: ustaviti stoparju; sprejeti v avtomobil stoparja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

stopníšče -a s (í) celota stopnic, ki povezujejo zlasti nadstropja v stavbi: zgraditi stopnišče na zunanji strani hiše; ustaviti se sredi stopnišča; srečati se na stopnišču; leseno, marmorno stopnišče; stopnišče brez držajev / jame, povezane s hodniki in strmimi stopnišči; vhodno stopnišče bloka
// prostor, kjer so te stopnice: pobeliti, pospravljati stopnišče; zadrževati se na stopnišču; razsvetljava stopnišča; presledki med stopnicami na stopnišču

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

stròj strôja m (ȍ ó) 

1. 1. mehanična naprava, navadno kovinska, iz gibljivih in negibljivih delov, ki s pretvarjanjem energije omogoča, olajšuje, opravlja delo: stroji brnijo, ropotajo; stroj stoji, teče; izključiti, pognati, ustaviti stroj; namestiti, razdreti, sestaviti stroj; obdelovati s strojem; avtomatski, enostaven, kompliciran stroj; moderni, zastareli stroji; sestavni deli stroja; izkoriščenost strojev; tovarna strojev; delati kot stroj brez prestanka, enakomerno; brez misli in volje, mehanično
   // dela pri stroju / brusilni, drobilni, vrtalni stroj; gradbeni, poljedelski stroji; knjigoveški, tiskarski stroji; pisalni, razmnoževalni stroj; pletilni, tkalni stroj; pralni stroj; računski stroj naprava za mehansko opravljanje štirih osnovnih računskih operacij; šivalni stroj; stroj za asfaltiranje; stroj za pomivanje steklenic / narediti na stroj
2. 2. slabš. kdor ravna ali kaj dela brez sodelovanja volje, zavesti: on je stroj, ne pa človek; razmere so iz njih naredile stroje
3. 3. publ. skupina ljudi, organizacij, zavodov z določeno nalogo, zlasti v javni upravi: je eden odločilnih mož v političnem stroju države; mobilizirali so ves propagandni stroj; imajo učinkovit strankarski stroj; upravni stroj
4. 4. žarg. avtomobil, zlasti boljši: imeniten stroj ima
   ● publ. v bitki so vrgli iz stroja veliko sovražnikovih vojakov onesposobili; peklenski stroj z razstrelivom napolnjen predmet, ki eksplodira ob določenem času; žarg., voj. pohodni, strelski stroj postroj
   ♦ elektr. prevajalni stroj (elektronski) računalnik, programiran zlasti za prevajanje naravnih jezikov; les. lupilni, luščilni stroj za izdelovanje furnirja; mont. izvažalni stroj; navt. krmilni stroj ki premika krmilni mehanizem; ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti; ptt frankirni stroj priprava za žigosanje z žigom, ki nadomešča znamko; strojn. batni stroj; delovni stroj ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; parni stroj pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo para; pogonski stroj ki spreminja energijo v mehansko delo; rezkalni stroj; teh. obremenjevati stroj; preračunati stroj z računanjem ugotoviti glavne mere, tipične lastnosti stroja, naprave glede na določene tehnične ali ekonomske zahteve; agregatni stroji; etiketirni stroj za opremljanje z etiketami; kovalni stroj za avtomatizirano kovanje drobnih izdelkov; tandemski stroj nekdaj parni stroj z dvema valjema, nameščenima drug za drugim na skupni batnici; tekst. kosmatilni stroj za kosmatenje tkanine, pletenine; koton stroj za izdelovanje pletenin po kroju; tisk. cilindrični stroj z valjastim tiskalom; jedkalni stroj za jedkanje klišejev; ofsetni stroj; rotacijski stroj tiskarski stroj za hitro tiskanje v visokih nakladah; stavni stroj na katerem se izdeluje stavek za tiskanje; usnj. golilni stroj za odstranjevanje dlake ali volne z živalskih kož; raztegovalni stroj za raztegovanje usnja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

sunkovít -a -o prid. (ȋ) 

1. 1. hiter, kratek in sorazmerno močen: sunkovit gib, premik
2. 2. pri katerem se pojavljajo sunki: sunkovita vožnja / sunkovit veter veter v sunkih, s sunki
3. 3. kratkotrajen, močen in v presledkih ponavljajoč se: sunkovit smeh / sunkovito dihanje
   // nenaden in močen: sunkovita bolečina / sunkovita obremenitev

sunkovíto prisl.: sunkovito dvigniti, se ustaviti; sunkovito izgovorjene besede

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

tiskárna -e ž (ȃ) podjetje, obrat za tiskanje: ustanoviti tiskarno; delati v tiskarni; tiskarna in klišarna / ciklostilna tiskarna / oddati rokopis v tiskarno / tiskarna Ljudske pravice
// stavba ali prostor, kjer se tiska: ustaviti se pred tiskarno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

trák -ú in -a, mn. trakóvi stil. tráki (ȃ) 

1. 1. dolg, ozek in tanek kos blaga, gume, kovine: odvijati trak; prišiti trak; razrezati trak na več delov; navezati na trak; prevezati s trakom; gumiran, papirnat, svilen trak; okrasni, pisani trakovi; trak in vrvica / čez oko nosi črn trak; lepilni, samolepilni trak; merilni trak; nosilni trak za nošenje, prenašanje česa; reditelji z rdečim, rumenim trakom na rokavu; ščitni trak ki ščiti robove hlač, kril; klobuk s širokim (zunanjim) trakom na zunanjem stiku krajcev in štule; tesnilni trak; žalni trak ki se nosi na rokavu, reverju kot znamenje žalovanja
   // posneti na filmski, magnetofonski trak; trak za pisalni stroj / trgati v trakovih v dolgih in tankih kosih
2. 2. tak kos, napeljan okrog valjev, za strojno prenašanje česa: pognati, ustaviti trak / brezkončni ali neskončni trak s spojenima koncema
   // navadno s prilastkom transportna naprava z brezkončnim trakom: premestiti nakladalni, transportni trak
   // v zvezi tekoči trak naprava, ki pomika predmet od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil: s tekočega traku bo prišlo vsak dan deset avtomobilov; delati pri tekočem traku; izdelki s tekočega traku / avtomatski tekoči trak pri katerem delajo avtomati
3. 3. navadno v zvezi tekoči trak delovni postopek, pri katerem se predmet pomika od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil: organizirati, uvesti tekoči trak
4. 4. nav. ekspr. kar je podobno traku: srebrni trak v dolini je reka / z oslabljenim pomenom beli trak ceste / rumeni trakovi tigrove kože proge, pasovi; slepeča trakova avtomobilskih žarometov žarka; snopa
   ● publ. po slavnostnem govoru je predsednik občine prerezal trak s tem dejanjem je simbolično odprl kaj; ekspr. težave so si sledile kar na tekočem traku, po tekočem traku hitro druga za drugo; ekspr. v glavi se mu je začel odvijati trak spominov vrsta med seboj povezanih spominov
   ♦ agr. žveplov trak iz v ognju obstojnega materiala, na katerega je naneseno žveplo za suho žveplanje lesene vinske posode; elektr. izolirni trak za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov; (magnetni) trak z magnetnim prahom obložen trak za zapis zvoka, slik; les. strženovi trakovi ki potekajo radialno od stržena debla k skorji; mat. številski trak številska premica; med. drenažni trak; metal. trak zelo dolg, ploščat valjan izdelek; navt. ladja si je pridobila modri trak priznanje za najhitrejšo vožnjo čez Atlantski ocean; obrt. kapitalni trak okrasni trak iz barvnega blaga na obeh koncih hrbta pri vezani knjigi; trak za hladno, vroče spajanje umetnih mas; ptt telegrafski trak na katerega telegrafski aparat zapisuje sprejete znake; rad. uvodni trak začetni del magnetofonskega traku brez magnetne plasti in zapisa za namestitev traku v magnetofonu; šport. ciljni trak razpet na cilju prečno na tekmovalno stezo; um. napisni trak z besedilom na srednjeveških slikah ali kipih; zal. bralni trak uvezan trak za zaznamovanje strani; zool. plavutni trak hrustančasti ali koščeni oporni del plavuti; žel. tirni trak druga za drugo položene in na prage pritrjene tirnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

tŕz -a m (ȓ) redko kratek, sunkovit poteg; trzaj: s trzom uzde ustaviti konja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

ugostíti se -ím se dov., ugóstil se (ī í) zastar. ustaviti se, nastaniti se: ugostiti se pri kom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

ulovíti -ím dov., ulóvil (ī í) 

1. 1. z iskanjem, zasledovanjem priti do divjadi in jo ustreliti: uloviti medveda, zajca / uloviti srno v past, s pastjo
   // z iskanjem, zasledovanjem priti do živali zaradi koristi: uloviti kita; ulovil je veliko polhov
   // z iskanjem, zasledovanjem priti do živali sploh: uloviti bolho, metulja / mačka je ulovila miš
2. 2. ujeti: uloviti bežečega / uloviti mačka za rep / uloviti kozarec, tik preden bi padel na tla / uloviti žogo / uloviti deževnico v sod / filter ulovi večino nesnage prestreže, zaustavi
   // uloviti in ustaviti gugalnico / uloviti košček mesa v juhi / policija je ulovila tatu / učitelj ga je ulovil pri prepisovanju / uloviti koga na laži / komaj je še ulovil vlak / uloviti profesorja za podpis / uloviti dobro službo / trudi se, da bi ulovila bogatega ženina / uloviti snop svetlobe v ogledalo / uloviti prijazen nasmeh / hodi okrog prijateljic, da ulovi kako novico / uloviti klic na pomoč / uloviti korak z drugimi / težko ulovi kako uro počitka

ulovljèn -êna -o: ulovljeni metulji; velika količina ulovljenih rib

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

ustanovíti -ím dov., ustanóvil (ī í) 

1. 1. narediti, da kaka skupnost začne obstajati: ustanoviti društvo, šolo, zadrugo; ustanoviti državo, stranko / ustanoviti odbor / ustanoviti brigado / ustanoviti (si) dom, družino
   ♦ jur. ustanoviti pravno osebo
   // narediti, da kaj začne obstajati sploh: mesto so ustanovili v 12. stoletju / ustanoviti cerkveno službo / ustanoviti sklad za štipendije / Luter je ustanovil novo vero
2. 2. star. ustvariti: z delom je družini ustanovil veliko premoženje; ustanoviti si položaj v družbi / bralec naj si sodbo o romanu ustanovi sam
3. 3. zastar. ustaviti: ustanoviti voz; bežeči se je ustanovil šele v gozdu
   ● zastar. v hipu je ustanovil red naredil, vzpostavil; zastar. ustanovili so, da je stvar zelo zapletena ugotovili

ustanovíti se star.  
1. 1. ustaliti se: položaj se je razjasnil in ustanovil / vreme se je ustanovilo / vino se še ni ustanovilo izčistilo
2. 2. (za stalno) se naseliti: oženil se je in se ustanovil v dolini / ustanovila se je v veliki sobi namestila, nastanila

ustanovljèn -êna -o: ustanovljen je bil poseben odbor; sodelovati pri nedavno ustanovljeni reviji; društvo je bilo ustanovljeno leta 1955
● zastar. že zdavnaj je bilo ustanovljeno, da bo šla služit odločeno, sklenjeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

ustavítev -tve ž (ȋ) glagolnik od ustaviti: ustavitev voza / ustavitev krvi / protestna ustavitev dela; ustavitev jedrskih poskusov / ustavitev prometa / ustavitev oboroženega spopada; ustavitev postopka, preiskave

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

ustáviti -im dov. (á ȃ) 

1. 1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati: ustaviti avtomobil, ladjo; ustaviti konja / miličnik je ustavil avtobus; z roko, znakom ustaviti vozilo; elipt. voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že prvi avtomobil / ustavil je prvega človeka na cesti in ga vprašal
   // narediti, povzročiti, da kaj preneha teči: ustaviti ranjencu kri / ekspr. ustaviti solze
2. 2. narediti, povzročiti, da kaj preneha delati, delovati: predica je ustavila kolovrat; ustaviti motor, stroj / ustaviti obrat, tovarno
3. 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: komaj je začel delati, pripovedovati, so ga že ustavili; če se ona kaj nameni, je nihče ne ustavi ji nihče ne prepreči
   // ustaviti govornika / ustaviti vprašanja vsiljivih novinarjev
4. 4. narediti, povzročiti, da dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, preneha: zaradi pomanjkanja surovin ustaviti delo; ustaviti dobavo, pomoč, prodajo; ustaviti poskuse / ustaviti izpadanje las; ustaviti krvavitev / ustaviti promet; razvoja ni mogoče ustaviti / elipt.: ustaviti časopis prenehati ga izdajati; ustaviti kredit, pokojnino prenehati dajati, izplačevati; ustaviti ogenj preprečiti njegovo širjenje; pogasiti ga
   // ekspr. ustaviti korak ustaviti se
   ♦ avt. znak ustavi znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; jur. ustaviti kazenski, sodni postopek; ustaviti preiskavo; voj. ustaviti ogenj, oborožen spopad

ustáviti se 
1. 1. prenehati se gibati, premikati: avtomobil, dvigalo se ustavi; vlak se na tej postaji ne ustavi; ustaviti se sredi ceste, pred hišo; hodi težko, zato se večkrat ustavi; nepričakovano, sunkovito se ustaviti / ko se avtobus ustavi, izstopijo / kazalec tehtnice se je ustavil pri osemdesetih kilogramih / ekspr. koraki se ustavijo pred vrati
   // prenehati teči: kri se mu ni hotela ustaviti / ekspr. solze so se ji ustavile
2. 2. prenehati delati, delovati: motor, stroj se nenadoma ustavi; ura se mi je ustavila, naviti jo je treba / če ne bo surovin, se bo tovarna ustavila bo prenehala obratovati
   // ekspr. sredi stavka se mu pero ustavi neha pisati
   // prenehati delati kaj sploh: ustaviti se sredi dela
3. 3. prenehati potekati, se razvijati: delo, napredovanje se je ustavilo; z modernizacijo vasi se je odseljevanje ustavilo / na tej stopnji se je razvoj ustavil / dolžina kril se je ustavila pod kolenom se ni naprej krajšala
4. 4. s prislovnim določilom prekiniti pot in se določen čas zadržati kje: mimogrede se ustavi pri stricu; za en teden se je ustavil pri prijatelju / v tem hotelu se večkrat ustavim
5. 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi podrobnejše obravnave, obdelave ostati daljši čas ob čem, pri čem: ustaviti se ob odgovoru, pri bistvenih vprašanjih; ta znanstvenik se ni ustavil samo pri atomu / razprava se je ustavila tudi ob tem vprašanju je zajela tudi to vprašanje; misel se mu je ustavila pri očetu spomnil se je očeta; začel je razmišljati o očetu
6. 6. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: meso se mu je ustavilo; že po nekaj žlicah se mi je ustavilo / najedel se je štrukljev, da se mu je ustavilo
7. 7. star. upreti se: ustaviti se obsodbi, predlogu / ustaviti se komu v obraz
   ● ekspr. zdelo se ji je, da se je čas ustavil da mineva zelo počasi; ekspr. v tej deželi se je čas ustavil ni nikakršnega napredka; ekspr. kadar se mu delo ustavi, odide na sprehod kadar ne more, ne zna več delati naprej; ekspr. pogled se mu ustavi na neznancu začne gledati neznanca; ekspr. srce se ji je ustavilo, ko jih je zagledala zelo se je prestrašila

ustavívši zastar.: ustavivši kolovrat, reče

ustávljen -a -o: ustavljen promet; preiskava je ustavljena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

ustávljanje -a s (á) glagolnik od ustavljati: ustavljanje tovornjakov, voz / ustavljanje vlakov na postaji / ustavljanje krvi / ustavljanje prodaje, proizvodnje / voziti brez ustavljanja; tu je ustavljanje prepovedano / ustavljanje po gostilnah, v hotelih
♦ avt. črta za ustavljanje neprekinjena prečna črta, pred katero mora voznik vozilo ustaviti; pot ustavljanja pot od trenutka, ko voznik zazna določen signal, nevarnost, do trenutka, ko se vozilo ustavi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

ustavljív -a -o prid. (ī í) ki se da ustaviti: komaj ustavljivo krvavenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

veléti -ím dov., vêlel (ẹ́ í) 

1. 1. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazati: velel je gostu vstopiti; cesar veli kočijažu ustaviti / elipt. veleti vojakom v napad
   // star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: kaj velite, prosim; odnesi to. Kot velite
2. 2. nedov. in dov., nav. 3. os. izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj: tako veli oporoka, ukaz / tako mi veli dolžnost, ekspr. srce / star. vera veli ljubezen zapoveduje
3. 3. nedov. in dov., star. praviti, reči: koruzi velijo Belokranjci debelača; upravičeno se mu veli junak / velim se Janez Sever imenujem se, pišem se
   // v sedanjem času praviti, glasiti se: tako veli pesem, pregovor

velèč -éča -e: veleč, naj ga počakajo, steče nazaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

vóz -á m, daj., mest. ed. vôzu in vózu; im. mn. vozóvi stil. vozjé; rod. mn. vozóv tudi vóz (ọ̑) 

1. 1. vozilo z navadno štirimi kolesi za prevoz ljudi in tovora, ki ga vleče vprežna žival: voz pelje, ekspr. drdra, škriplje po cesti; naložiti voz; napreči, zapreči voz; ustaviti voz; zmetati z voza; vpreči konja v voz; peljati se, sedeti na vozu; lahek, težek voz; lestve, zavora pri vozu / nagrabili so šest voz listja; voz sena / gnojni voz; kmečki voz; lojtrski voz z lestvi podobno pripravo na straneh; mrliški voz voz, vozilo za prevoz mrličev; seneni voz; vprežni voz; voz na volovsko vprego; pren. voz časa je obtičal
2. 2. knjiž. vagon: voz je iztiril / jedilni, poštni, živinski voz
3. 3. žarg. avtomobil: kupil je nov voz / rešilni voz
4. 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom kar izraža potek, spreminjanje tega, kar določa prilastek: usmeriti gospodarski, znanstveni voz; potegniti voz razvoja naprej razvoj
   ● publ. ob tem vprašanju se je razbil vladni voz je vlada morala odstopiti; star. tako govori, da ni ne za na ramo ne za na voz nesmiselno, neumno; ekspr. vpregla ga je v svoj voz naredila, da dela za njene koristi; ekspr. vpreči se v politični voz začeti se ukvarjati s politiko; bojni voz pri starih narodih dvokolesni vprežni voz, ki se uporablja v boju; mali voz ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; poštni voz nekdaj za prevoz pošte in potnikov; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. že dolgo je, kar sta začela vleči zakonski voz sklenila zakonsko zvezo
   ♦ adm. voz v levo in desno premikajoči se del pisalnega stroja z valjem in drugimi pripravami; agr. pod voza; ročica pri vozu; voj. municijski voz nekdaj vprežno vozilo za prevažanje streliva; žel. motorni voz železniški vagon, ki ima pogonski motor in prostor za potnike

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

vozílo -a s (í) prevozno sredstvo: vozilo ovira promet; vozilo prehiteva, zavija v križišču; vozili sta čelno trčili; vozila vozijo, ekspr. drvijo, švigajo po cesti; parkirati, ustaviti vozilo; hitra, počasna vozila; lahko, luksuzno, veliko vozilo; kolo, luči, vrata, zavore vozila; nosilnost, preobremenjenost vozila; registrska tablica vozila; nadomestni deli za vozila / bojno, oklepno vozilo; cestno, tirno, vodno, zračno vozilo; dostavno, gasilsko, službeno, šolsko vozilo; električno, motorno vozilo na električni, motorni pogon; intervencijsko vozilo za prevoz priprtih ali prijetih oseb; osebno, tovorno, vojaško vozilo; priklopno vozilo brez lastnega pogona, ki se pripne, priključi k vlečnemu vozilu, zlasti za prevažanje tovora; rešilno vozilo za prevoz ponesrečenca, bolnika; terensko vozilo z močno konstrukcijo in pogonskim motorjem, visokim podvozjem in pogonom na vsa štiri kolesa za neasfaltirane, strme ceste; vesoljsko vozilo namenjeno za vesoljske polete; vlečno vozilo ki vleče drugo vozilo
● ljudsko vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi
♦ teh. vozilo na zračno blazino motorno kopensko in vodno vozilo, ki drsi na zračni blazini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

vratníca -e ž (í) nav. mn., nar. prekmursko travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: ustaviti voz s plugom na vratnicah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

vrétje -a s (ẹ́) 

1. 1. glagolnik od vreti: vretje juhe / vretje vode iz zemlje / vretje strasti / vretje v duši, srcu / vretje mošta
2. 2. ekspr. živahno, vznemirljivo dogajanje: družbeno, revolucionarno vretje / vretje v literaturi
   ● star. opazovati vretje na ulici vrvež
3. 3. biol., kem. spreminjanje organskih snovi z delovanjem encimov: kvasovke povzročajo vretje
   ♦ kem. alkoholno vretje
4. 4. nar. močen kraški izvir: ustaviti se ob vretju reke / okoli gradu je mnogo vretij izvirov, studencev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.