Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
žlobúdrast -a -o prid. (ȗ)
ekspr. plundrast: sneg je kopnel in steze so se spreminjale v žlobudraste jarke
SSKJ²
žlobudráti -ám nedov. (á ȃ) ekspr.
1. hitro in nerazločno govoriti: opotekal se je in nekaj žlobudral; ne vem, o čem žlobudrajo / žlobudrati po arabsko, v ljubljanščini
2. govoriti mnogo in nepomembne stvari: sploh ne zna biti tiho, kar naprej žlobudra; žlobudrala sta o vsakdanjih stvareh
// slabš. govoriti, klepetati: najbrž je spet žlobudrala, zato ni nič slišala
3. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: otrok v prvih mesecih žlobudra; žlobudrati v sanjah / ptice so žlobudrale
4. dajati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju čez kako oviro: izvirek žlobudra; voda žlobudra v žlebovih
// dajati temu podobne glasove: klopotci žlobudrajo v vinogradih / kotel nad ognjiščem že žlobudra voda v njem je že začela vreti
    žlobudrajóč -a -e:
    veselo žlobudrajoči tujci
SSKJ²
žlobudrávščina -e ž (ȃ)
1. ekspr. nerazumljiva govorica, nerazumljivo govorjenje: glasno branje se je zlivalo v čudno žlobudravščino; v svoji nenavadni žlobudravščini jim je skušal nekaj dopovedati
2. slabš. jezikovno mešana, nerazumljiva govorica: pogovarjali so se v nekakšni mednarodni žlobudravščini; žlobudravščina pristaniških kramarjev / potepuha sta se sporazumevala v svoji žlobudravščini latovščini
SSKJ²
žlómarica -e ž (ọ̑)
zastar. plundra: sneg se je spremenil v žlomarico
SSKJ²
žmèk žméka m (ȅ ẹ́)
nar. vzhodnoštajersko lesena matica, pretaknjena skozi luknjo v tramu na vrhu stiskalnice:
SSKJ²
žmeríkati -am nedov. (ī)
mežikati: zaradi premočne svetlobe žmerikati / žmerikati v sonce / semaforji žmerikajo utripajo
SSKJ²
žmériti -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) knjiž.
1. gledati z napol zaprtimi očmi: žmeriti skozi trepalnice / žmeriti na koga, v koga; žmeriti po sosedu
2. mežikati: žmeriti zaradi močne svetlobe / žmeriti z očmi / ekspr. luči žmerijo v temo / ekspr. sonce žmeri skozi mrežaste oblake
SSKJ²
žméten -tna -o prid. (ẹ̄)
nar. vzhodno težek: žmeten predmet / žmetno delo / žmetno življenje
    žmétno prisl.:
    žmetno delati; žmetno živeti / v povedni rabi z njim je žmetno
SSKJ²
žmíkati -am nedov. (ȋ)
1. ožemati: perice žmikajo perilo / žmikati sir / žmikati ustnice stiskati
// nar. vzhodno mečkati, tolči: žmikati repo, krompir za prašiče
2. dajati kratke, tleskajoče glasove: bil je premočen, v čevljih mu je žmikala voda / brezoseb. od vode mu žmika v škornjih
● star. žmikati suh kruh s težavo jesti; star. sedi v gostilni in žmika vrček piva počasi pije
SSKJ²
žmítek -tka m (ȋ)
nar. sesirjeno ali usirjeno mleko: žmitek pade na dno; premešati žmitek
// sirnina, skuta1: odcejati, ožemati žmitek / žmitek v obliki hlebca, krogle / pobrati žmitek, ki se je zgostil vrh lonca sladko skuto
SSKJ²
žmúkelj -klja m (ú) star.
1. sprimek, kepica: sprijeti se v žmukelj; žmuklji krvi, sluza; žmuklji v močniku / izpljunil je žmukelj žvečilnega tobaka
2. šop: žmukelj las; žmukelj trave
SSKJ²
žmúla -e ž (ú)
star. izboklina, nabuhlina: žmula pri odcepu veje / kostna žmula
// grbina, vzpetina: pogled so mu zakrivali grmi, drevesa in nizke žmule
● star. zviti kaj v žmulo zvitek, svitek
♦ alp. trebušasta izboklina v skalovju, steni; teh. rahlo odebeljen stik, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem
SSKJ²
žmúlast -a -o prid. (ú) star.
1. poln izboklin, nabuhlin: žmulasta bukev
2. nabuhel, debel: žmulaste ustnice
♦ alp. žmulasta skala, stena skala, stena, v kateri so trebušaste izbokline; teh. žmulasti zvar rahlo odebeljen zvar, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem
SSKJ²
žnábelj -blja m (á)
nižje pog. ustnica: držati žnablje skupaj; ugrizniti se v žnabelj; spodnji žnabelj
SSKJ²
Žníderšičev -a -o prid. (ȋ)
čeb., v zvezi Žnideršičev panj panj z enakimi satniki v plodišču in medišču, ki se odpira zadaj: dati sat v Žnideršičev panj
SSKJ²
žóga -e ž (ọ̄)
kroglast predmet, ki se pri igranju, športni igri meče, suva, odbija: žoga se odbije, poskakuje; brcniti, ujeti, vreči žogo; poditi se, teči za žogo / gumijasta žoga; napihnjena, predrta žoga; žoga iz cunj; let žoge; njegova glava je okrogla kot žoga / košarkarska, nogometna, rokometna, teniška žoga / telovadna ali terapevtska žoga velika žoga, ki se uporablja za pravilno držo pri sedenju, kot telovadni rekvizit
// šport., navadno s prilastkom podaja, udarec takega predmeta v določeno smer: domače moštvo je z dolgimi žogami doseglo premoč na igrišču; vratar je uspešno lovil visoke žoge / doseči odločilne točke s skrajševanjem žog
● šport. žarg. žoga je okrogla izid športne igre z žogo se ne da vnaprej zanesljivo napovedati; pog. brcati žogo igrati nogomet; ekspr. otroci nabijajo žogo igrajo nogomet; publ. vratar gostujočega moštva je moral kar petkrat pobrati žogo iz mreže je dobil pet golov; publ. poriniti, poslati žogo v mrežo dati gol; ekspr. predsednik je podpredsedniku dvakrat namignil, naj uredi zadevo, a mu je ta obakrat vrnil žogo prepustil dolžnost, odgovornost za ureditev zadeve; šport. žarg. startati na prvo žogo prizadevati si jo takoj, čim prej dobiti
♦ šport. centrirati, izgubiti, podati, prestreči, servirati, voditi žogo; metati žogo iz avta; mrtva žoga ki jo držita dva nasprotna igralca nad tri sekunde; nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno; rezana žoga pri tenisu in namiznem tenisu z nagnjenim loparjem odbita, udarjena žoga; sodniška žoga pri nekaterih igrah z žogo ki jo sodnik ob prekinitvi igre vzame in jo po njej spet vrne igralcem
SSKJ²
žógica -e ž (ọ̄)
manjšalnica od žoga: loviti, metati žogico; igrati se z žogico; celuloidna, kosmata, volnasta žogica / namiznoteniška, pog. pingpong žogica; žogica za golf, tenis / rezati, vračati, zabijati žogice
● ekspr. čebljajoče žogice so se valile okrog koklje piščeta; ekspr. biti žogica v sporu med nasprotnikoma oseba ali predmet, ki se zavrača in pošilja nazaj k nasprotniku
SSKJ²
žóhar -ja m (ọ̄)
nar. ščurek: zatirati žoharje; stenice in žoharji; gledajo me kakor črnega žoharja v skledi neprijazno, sovražno; čepeti, skrivati se kakor žohar v luknji
SSKJ²
žokálnik tudi žókalnik -a [žokau̯nik, prva oblika tudi žokalnik] m (ȃ; ọ́)
nar. tolkač, mešalo: mešati, tlačiti z žokalnikom
● mlinarski žokalnik nekdaj kol za tlačenje moke v vrečo
SSKJ²
žókati -am nedov. (ọ́ ọ̄)
nar. dregati, suvati: žokati s palico v seno, sneg / žokati koga, da bi se zbudil / živina se žoka se bode
Število zadetkov: 31705