Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. zelo glasen: bučni glasovi trobent; ko je vstopil, ga je pozdravil bučen smeh; godba postaja vedno bolj bučna
// poln hrupa: bučno slavje; mesto je precej bučno; pren. bučno življenje - 2. ki mnogo, hrupno govori: kadar spije nekaj kozarcev, je vselej bučen
- búčno prisl.: orgle so se bučno oglasile; dekleta se bučno smejejo
// ekspr. bunčice na vejah postajajo vedno večje popki, brsti
♦ bot. himalajska, libanonska cedra
- 1. širša, načrtno speljana pot, zlasti za promet z vozili: ceste se križajo, vzpenjajo; kam drži, pelje ta cesta; prečkati cesto; zapeljati s ceste; priti na cesto; stati na cesti; vas leži ob cesti; iti, voziti se po cesti; dolga, ravna, široka cesta; blatna, poledenela cesta; asfaltirana, makadamska cesta; cesta Ljubljana-Zagreb / pesn. bela cesta / dela pri cesti pri gradnji ali vzdrževanju ceste
// avtomobilska cesta namenjena za motorni promet; dovozna, enosmerna, glavna, gozdna, hitra, javna, obvozna, slepa cesta; cesta prvega reda ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča
// pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren) - 2. redko, s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja; pot: cesta do tja je še dolga; izbral si je najkrajšo cesto; pren. njegova življenjska cesta je bila kratka
- 3. redko možnost za premikanje iz enega kraja v drugega; pot: tu ni več nobene ceste / tu ni ceste ni dovoljen prehod; pren. ljudje so postavili medse pregrade, zapravili vest in zapravili ceste (M. Klopčič)
- 4. redko način, sredstvo za dosego česa; pot: do učenosti ne drži gladka cesta
● slabš. otroka je vzgajala cesta prepuščen je bil slabim vplivom pouličnega življenja; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; miličnik odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod; ekspr. čudna poroka, kar s ceste jo je pobral ni dosti vedel o njej, o njeni družini in življenju; ekspr. pognati, postaviti, vreči koga na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. biti na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; na cesti je bil že mrak zunaj je bilo že temno; ekspr. zmeraj je na cesti vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; ekspr. misliš, da denar na cesti pobiram! da ga na lahek način zaslužim; zastar. železna cesta železnica, vlak
♦ astr. Rimska cesta medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne, zelo oddaljene zvezde; avt. hitra cesta za vozila z večjo hitrostjo; odprta cesta na kateri ni omejitve hitrosti; prednostna cesta na kateri imajo vozila prednost pred vozili z drugih cest; urb. dvopasovna cesta; vpadna cesta ali cesta vpadnica ki povezuje središče mesta z zunanjimi četrtmi
// slabš. ženska s ciganskim videzom ali lastnostmi: vedno tiči pri tisti ciganki / kot psovka kod si se tako dolgo potepala, ciganka
- 1. nav. ekspr. prikrito omenjati kaj, namigovati: na kaj pravzaprav cikate? ne vem, kam cikaš / njegove besede so cikale name
// redko na tihem želeti: vedno hodi k sosedu, menda cika na mlajšo hčer - 2. redko biti nekoliko podoben čemu, vleči na kaj: barva obleke je modra, a malo cika na zeleno
- 3. nepreh. zaradi kvarjenja postajati, biti kisel: vino cika
- 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom
- 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj
// čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa
// pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega
// od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano
// za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa
// točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura
// od tistega časa ni več govoril - 3. omejeno trajanje
- a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa
// ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen
// prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga - b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno
// trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj
// delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas - c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas
// naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije - č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli
// vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip
// pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah - d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja
- a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa
- 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti
// za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej
// razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni
● odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato
♦ astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu
- 1. ki je v skladu s človekovim dostojanstvom, ponosom: naša zgodovina je častna; vsako pošteno delo je častno / to je častna dolžnost / ekspr. dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno
// kot podkrepitev trditve, obljube res, častna beseda! - 2. namenjen počastitvi koga: častni bataljon; častna četa, salva, straža; sedeti na častnem mestu / podeliti častni naslov; z veseljem sem sprejel to častno nalogo / častni član, doktor, meščan naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug; pren. to delo ima častno mesto v naši književnosti
- 3. ki ne prinaša materialnih koristi: častna funkcija odbornika; ta služba je v bistvu častna
- 4. zastar. pošten, častivreden: brodnik je bil časten človek
● ekspr. vedno je kakšna častna izjema kdo, ki je boljši od drugih
♦ jur. častni dolg dolg, katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost; častno sodišče razsodišče društva, organizacije, ki razsoja moralne, etične prestopke svojih članov; šport. častni gol edini gol, ki ga je dalo poraženo moštvo
- částno prisl.: častno se bojevati; mladina je častno izpolnila naloge
- čemérno tudi čmérno prisl.: gostje so se držali prav čemerno; mož ji je čemerno odgovoril
- 1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil
- 2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil
- 3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad
- 4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi
// čutiti z reveži sočustvovati - 5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži
- 6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege
● vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval
- čutíti se in čútiti se
- 1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: v lastni hiši se je čutil tujca; čuti se ponižanega, srečnega, užaljenega; čuti se še vedno mlado / ne čuti se krivega ne priznava krivde
- 2. imeti, šteti se za kaj: čuti se aristokrata; čuti se komunista / čutil se je boljšega od drugih; čutila se je dolžno, da pomaga; ne čutimo se poklicane, da bi sodili o tem
● čutila sta se eno bila sta zelo velika prijatelja
- čutèč -éča -e: čuteč, da je vse zaman, si je nehal prizadevati; socialno čuteč človek; nežno čuteče dekle; ima čuteče srce
- 1. slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: nehaj že čvekati; ni znal drugega kakor čvekati
// govoriti, pripovedovati: kaj čvekaš neumnosti; vedno je čvekal, da bo vse skupaj pustil in odšel; drzne si čvekati o privatnih stvareh / samo čveka, pa nič ne naredi - 2. redko dajati cmokanju podobne glasove; cmokati: pod nogami ji je čvekalo blato
- 1. kar ob delitvi česa odpade na posameznika: vsak bo dobil svoj delež; zahteval je svoj delež; delež od dobička / imeti delež po očetu; izplačal je bratu njegov delež del dediščine
// publ.: glavni delež celotnega uvoza odpade na naše podjetje; nositi delež odgovornosti del - 2. s čimer kdo sodeluje, pomaga pri skupnem prizadevanju: ugotoviti delež slovenske industrije v skupnem izvozu / list ima važen delež pri oblikovanju politične zavesti; tudi on je prispeval svoj delež k temu, da smo zmagali
● ekspr. pri dobičku je pograbil levji delež vzel si je največji del dobička; publ. levji delež k uspehu komedije je prispeval nosilec glavne vloge ima največ zaslug za uspeh; star. nesreča je bila njegov življenjski delež v življenju je bil vedno nesrečen
♦ ekon. delež znesek, s katerim je kdo udeležen pri glavnici kake gospodarske organizacije ali podjetja; jur. dedni delež ki pripada posameznemu dediču; nujni delež ki ga zakoniti dedič mora dobiti
- 1. iz celote delati, napravljati dele: jarek deli njivo na dva dela; deliti na pet delov; zavesa deli sobo v dva prostora / dobiček sta pošteno delila / deliti ljudi na dobre in slabe
- 2. nav. ekspr. od večje količine dajati po delih: mati jim je delila orehe in hruške / deliti darove, miloščino; darežljivo deliti / učitelj je delil zaušnice; pren., nav., iron. deliti nauke; deliti ljudem pravico
- 3. navadno v zvezi z z ne imeti česa sam, ampak skupaj s kom: deliti sobo s prijateljem / z nikomer noče deliti oblasti, odgovornosti; prvo mesto si delita naš in avstrijski smučar / ekspr. delila je z možem veselje in žalost; deli usodo s svojimi tovariši, svojih tovarišev ima enako usodo
// dajati kaj od svojega: vsak grižljaj je delila z njim; kar je imel, je delil z reveži; vedno je našel koga, da je delil z njim - 4. biti, nahajati se vmes: Gibraltarski preliv deli Afriko od Pirenejskega polotoka; delilo ju je rešetkasto okno; pren. od tega dogodka nas deli skoraj osemdeset let; štel je dneve, ki ga še delijo od vrnitve domov ločijo
- 5. mat. delati računsko operacijo, pri kateri se ugotavlja, kolikokrat je deljenec večji od delitelja: deliti in množiti; deliti dvajset s pet
● publ. ne delim vašega mnenja nisem takega mnenja kot vi; ekspr. dêli in vladaj! vnašaj neslogo med ljudi, narode, da jim boš lažje gospodoval, vladal
♦ biol. celica se deli se razpolavlja tako, da se razpolovi najprej jedro, nato pa ostali del; lingv. deliti besedo prenesti del besede na koncu vrste v naslednjo
- deljèn -êna -o: nosil je črno, deljeno brado; deljeni delovni čas delovni čas dopoldne in popoldne
● v pisarno sem stopil z deljenimi občutki različnimi, negotovimi; mnenja so deljena so različna, se ne skladajo
♦ mat. deset deljeno s pet je dve
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- ...
- 44
- Naslednja »