Fran > SSKJ

1. 1. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: prikazati delovanje naprave; skupina je prikazala reševanje izpod plazov; s poskusom je skušal prikazati, da je pravilo splošno veljavno / publ., z oslabljenim pomenom igralci so prikazali dobro igro so igrali dobro
   // z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: prikazati razmere v deželi; pisatelj je v umetniški obliki prikazal tragedijo Pohorskega bataljona; z diagrami prikazati poslovanje; grafično prikazati; nazorno, stvarno prikazati / prikazal ga je v najboljši luči / redko obračun bo prikazal stanje pokazal
   // z oslabljenim pomenom: prikazal ga je kot nesposobnega človeka; njegovo ravnanje so prikazali kot nespametno; prikazali so ga za neresnega / film je prikazal življenje rudarjev
2. 2. s posebnimi napravami povzročiti, da postane slikovni zapis filmskega dela viden: film bodo prikazali tudi na mednarodnem festivalu

prikázati se tudi prikazáti se 
1. 1. s prihodom na določeno mesto postati za koga viden, opazen: utapljajoči se se je prikazal na površju; na pragu se je prikazala neznana ženska; med vrati se je prikazal starejši človek / izza ovinka se je prikazal avtobus je pripeljal; sonce se bo kmalu prikazalo izza gore bo vzšlo; ekspr. zagrozil mu je, naj se ne prikaže več domov ne pride
   // pojaviti se, začeti obstajati kje (vidno, opazno): na televizijskem zaslonu se je prikazal napovedovalec / na listih se je prikazala plesen / na obrazu se mu je prikazala rdečica zardel je
2. 2. po ljudskem verovanju pojaviti se v čutno zaznavni obliki kljub nematerialni naravi: duh umorjenega kralja se je še nekajkrat prikazal / v sanjah se ji je prikazal pokojni mož
   ♦ rel. Marija se je večkrat prikazala

prikázan -a -o: dobro prikazano življenje; nekatera dejstva so pomanjkljivo prikazana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 7. 2024.

1. 1. jur. pravno veljavno določilo v pravni normi o posledicah njene kršitve: določiti, poostriti sankcije; sprejeti sankcije
   // pravna posledica za določeno protipravno ravnanje: izreči sankcijo; sodni opomin, vzgojni ukrep in druge kazenske sankcije; pritožiti se zoper preostro sankcijo / civilne sankcije; mednarodne sankcije; pren., publ. dejanje je treba obsoditi ali uporabiti kako drugo družbeno sankcijo
2. 2. knjiž. odobritev, potrditev: predlog še čaka na sankcijo
   ♦ jur. sankcija nekdaj akt državnega poglavarja, s katerim se potrdi zakon, ki ga je sprejel parlament; zgod. pragmatična sankcija zakon Karla VI. iz leta 1713, po katerem imajo pravico nasledstva na avstrijskem prestolu tudi ženski potomci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 7. 2024.

1. 1. skupina stvari, dogodkov s skupnimi lastnostmi, značilnostmi, ki si sledijo v določenem časovnem zaporedju: v časopisu je izšla serija člankov o tem problemu; opraviti serijo raziskav; zmagal je v prvi seriji skokov / prva serija te zbirke obsega pet knjig; serija znamk z živalskimi motivi
   ● publ. naredil je serijo napak veliko
2. 2. navadno v zvezi televizijska serija televizijski film ali televizijska igra v nadaljevanjih: posneti, predvajati novo televizijsko serijo; junaki otroške televizijske serije
3. 3. skupina enakih izdelkov, narejenih v določenem obdobju, označenih z določeno oznako: prva serija motorjev je že v prodaji; hladilniki iste serije / poskusna serija / izdelovati konfekcijo v majhnih, velikih serijah
   ♦ fin. serija celota vseh bankovcev, nekaterih vrednostnih papirjev iste izdaje; celota vseh bankovcev iste vrednosti, označenih z zaporednimi črkami in številkami; muz. serija v dodekafoniji in v serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celotno skladbo ali njen del

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 7. 2024.

1. 1. z izražanjem svoje volje delati
   1. a) da preide k osebku, kar mu kdo daje, ponuja: sprejemati darila, denar, podkupnino / pismene prijave sprejemamo do petnajstega aprila / sprejemati različne funkcije
   2. b) da kdo (lahko) uresničuje, kar želi v določeni zvezi z osebkom uresničevati: sprejemati pomoč, povabila / sprejemati gostoljubje, prijateljstvo
   3. c) da postane kaj veljavno: sprejemati stave / sprejemati odloke, zakone
2. 2. delati, da kdo (lahko) pride k osebku, navadno za krajši čas in z določenim namenom: sprejemati goste; gostoljubno, prijazno sprejemati / danes pacientov ne sprejemajo
3. 3. navadno v zvezi s s, z delati, da je kdo ob svojem prihodu deležen tega, kar izraža dopolnilo: sprejemati koga s smehom, ekspr. z rožami
4. 4. delati, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom
   1. a) navadno s prislovnim določilom: v tej organizaciji sprejemajo nove delavce; na šoli sprejemajo učence z dokončano osemletko / sprejemati na stanovanje
   2. b) z glagolskim samostalnikom: sprejemati obleke v čiščenje; sprejemati kaj v popravilo
5. 5. delati, da pride kaj v zavest in postane njena sestavina: sprejemati nove ideje, teorije / sprejemati besede iz tujih jezikov
   // soglašati s čim, upoštevati kaj: sprejemam vaš predlog, zahtevo / sprejemati družbene norme / sprejemati rezultate ankete s pridržki
6. 6. imeti, izražati pozitiven odnos do kakega (umetniškega) dela: nekateri so roman sprejemali, drugi odklanjali / gledalci so sprejemali njegove filme z navdušenjem
7. 7. s svojimi lastnostmi, dejavnostjo omogočati
   1. a) da kaj prehaja k osebku: sprejemati energijo, toploto; sprejemati in oddajati / rastline sprejemajo hranilne snovi iz zemlje črpajo, dobivajo; les sprejema vlago vpija, vsrkava
   2. b) da kak pojav v stiku z osebkom povzroča določen drug pojav: antena, radijska postaja sprejema signale / celice sprejemajo dražljaje
8. 8. z radijskimi, televizijskimi napravami delati, da kaj postane zaznavno: sprejemati obvestila / sprejemati televizijski program
   // ptt zapisovati sporočilo, posredovano na daljavo z Morzejevimi ali analognimi znaki: radiotelegrafist sprejema in oddaja sporočila / sprejemati Morzejeve znake spreminjati oddajane električne, svetlobne, zvočne signale v Morzejeve znake pri posredovanju sporočila na daljavo
   ♦ fiz. sprejemati elektrone; rad. sprejemati spreminjati električne signale, ki jih prenašajo elektromagnetni valovi, v zvok, sliko

sprejemajóč -a -e: poslušal jo je, z navdušenjem sprejemajoč novico

sprejéman -a -o: z odporom sprejemana zahteva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 7. 2024.

1. 1. z izrazitvijo svoje volje narediti
   1. a) da preide k osebku, kar mu kdo daje, ponuja: sprejeti darilo, nagrado; od nje ni hotel sprejeti denarja; rad, z veseljem to sprejmem / sprejeti v dar / sprejeti delo, službo; sprejeti funkcijo predsednika / sprejmeš? Sprejmem / kot vljudnostna fraza sprejmite moje iskrene čestitke
   2. b) da kdo (lahko) uresniči, kar želi v določeni zvezi z osebkom uresničiti: sprejeti pomoč pri delu; sprejeti prijazno ponudbo, povabilo / sprejeti prijateljstvo / sprejeti boj, izziv, sodelovanje
      ♦ šah. sprejeti remi
   3. c) da postane kaj veljavno: sprejeti stavo / v skupščini so sprejeli nov zakon / sprejeti ustrezne ukrepe za nemoteno preskrbo
2. 2. narediti, da kdo (lahko) pride k osebku, navadno za krajši čas in z določenim namenom: predsednik republike je sprejel veleposlanika; sprejeti goste, obiskovalce, stranke / sprejeti na obisk / sprejeti gosta na letališču, pri vratih pričakati
   // ekspr. na pragu jih je sprejel oster mraz so začutili
3. 3. navadno v zvezi s s, z narediti, da je kdo ob svojem prihodu deležen tega, kar izraža dopolnilo: sprejeti koga s pesmijo, ekspr. z rožami
4. 4. narediti, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom
   1. a) navadno s prislovnim določilom: sprejeti nove delavce v delovno organizacijo / šola je sprejela le najboljše učence / sprejeti koga med komuniste; sprejeti koga v svojo družbo / sprejeti koga na hrano in stanovanje; sprejeti koga pod streho nuditi mu prenočišče, hrano; sprejeti v službo / sprejeti pesem v zbirko uvrstiti
   2. b) z glagolskim samostalnikom: sprejeti čevlje v popravilo; sprejeti obleko v čiščenje
      // v zvezi z za narediti, da pride kdo z osebkom v kak odnos: sprejeti koga za zeta / sprejeti otroka za svojega posvojiti ga
5. 5. narediti, da pride kaj v zavest in postane njena sestavina: sprejeti nove ideje, teorije / sprejeti resnico priznati jo; sprejeti krščansko vero postati kristjan
   // sprejeti tujo besedo
   ● ekspr. sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava
   // soglašati s čim, upoštevati kaj: sprejeti pojasnilo, ugovor, zahtevo; sprejeti opravičilo koga opravičiti mu
   // sprejeti družbene norme
6. 6. ustvariti si, izraziti pozitiven odnos do kakega (umetniškega) dela: nekateri so knjigo sprejeli, drugi jo odklanjajo; gledalci so film lepo, zadržano sprejeli / občinstvo tega slikarja dolgo ni sprejelo
7. 7. s svojimi lastnostmi, dejavnostjo omogočiti
   1. a) da kaj preide k osebku: sprejeti energijo, toploto; sprejeti in oddati / rastlina sprejme hranilne snovi iz zemlje vsrka, dobi; les sprejme vlago vpije, vsrka
   2. b) da kak pojav v stiku z osebkom povzroči določen drug pojav: antena teh signalov ne more sprejeti / organizem sprejme dražljaj
      // biti glede na prostornino tak, da lahko pride v osebek, kar izraža dopolnilo: avtobus sprejme petdeset potnikov; ladja sprejme še petsto ton tovora / dvorana bo sprejela prve gledalce že letos bo zgrajena, uporabljena
8. 8. z radijskimi, televizijskimi napravami narediti, da kaj postane zaznavno: pilot je sprejel obvestilo po radiu
   // ptt zapisati sporočilo, posredovano na daljavo z Morzejevimi ali analognimi znaki: radiotelegrafist je obvestilo sprejel / sprejeti Morzejeve znake spremeniti oddane električne, svetlobne, zvočne signale v Morzejeve znake pri posredovanju sporočila na daljavo

sprejét -a -o: razpravljati o sprejetem načrtu; delavci, sprejeti v delovno organizacijo; predlog je sprejet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 7. 2024.

1. 1. dogovor, da tisti, čigar trditev ni pravilna, dá določeno stvar, plača določeni znesek: stava še zmeraj velja; skleniti, sprejeti stavo; za stavo je spal zunaj; neveljavna, poštena stava / dobiti, izgubiti stavo
   // kar dá, plača tisti, čigar trditev ni pravilna: plačati stavo; stavo so zapili; visoka stava
2. 2. igra na srečo, pri kateri se z vplačilom določenega zneska pridobi pravica do dobitka, določenega za pravilno napoved zmagovalca, rezultata: stava je zaključena; stave na konjskih dirkah / športna stava
   // znesek, ki se vplača pri tej igri: podvojiti, vplačati stavo
3. 3. glagolnik od staviti: stava na tega konja se je izplačala / stava peči je počasi napredovala
4. 4. nar. zahodnoštajersko skupina navadno osmih pokonci postavljenih snopov: veter je podrl stavo pšenice; postavljati snope v stave
5. 5. lingv. vrstni red skladenjskih enot v stavku: navadna stava; obrnjena stava / napačna stava ločil napačen položaj v besedilu
   ● nar. koroško kupiti dve stavi zimskega perila garnituri; presekati stavo z udarcem roke razdeliti na dvoje podani roki pri stavi in s tem narediti stavo veljavno; zastar. odgovarjati v kratkih stavah stavkih; kot za stavo dela kot za stavo hitro, pridno; sonce pripeka kot za stavo močno, zelo; vozi kot za stavo zelo hitro
   ♦ les. skupina navpično postavljenih, zgoraj navzkriž zloženih desk

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na urad ali uradovanje: uradni prostor; uradno poslopje / uradni dan dan, določen za uradovanje s strankami; uradni sluga nekdaj sluga na uradu, ki opravlja manj zahtevna uradna opravila
   // uradni stil
2. 2. nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo državne oblasti: uradni popis prebivalstva / uradni list list, v katerem se objavljajo sprejeti pravni predpisi, razglasi in objave; uradne mere / uradni pogovori; uradni sprejem; uradni stiki; uradno spremstvo / publ. uradna Francija na te trditve še ni odgovorila / uradni organ
   // nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo sploh: uradni dopis; uradna listina; uradno vabilo / uradna pošta pošta, katere naslovnik ali odpošiljatelj je pristojni organ, pristojna oseba
   // uradni popravek; uradno dejanje / uradni znak, žig / uradni naslov, naziv / imeti uradne opravke / sklep, odločitev ima uradno veljavo / uradni trening trening, ki ga organizira, vodi organizator; publ. zmagati v uradni konkurenci v konkurenci, v kateri je mogoče dobiti uradno priznanje; uradna skrivnost
3. 3. ki veljavno predstavlja, zastopa kak organ, organizacijo ali posameznika: uradni predstavnik, zastopnik; uradna oseba / uradni krogi / uradni govornik
4. 4. ki ga priznavajo, razglašajo organi oblasti, organizacije: uradni nauk; uradna ideologija, zgodovina / uradna veroizpoved
5. 5. določen z veljavnimi predpisi: uradni postopek; urediti kaj po uradni poti; uraden in privaten / uradni sedež podjetja; uradna oblika imena / ravnati po uradni dolžnosti
6. 6. ekspr., navadno v povedni rabi ki ravna po predpisih, formalnostih in ne kaže osebnega odnosa: postati uraden; ne bodi tako uraden
   // ki izraža, kaže tako ravnanje, tak odnos: reči z uradnim glasom / njegov odnos je bil zelo uraden
   ♦ fin. uradni tečaj dinarja, dolarja; jur. uradni jezik jezik, ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; uradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov; šport. uradni rezultat rezultat, ki ga ugotovi in objavi pristojni sodnik ali druga uradna oseba

urádno prisl.: danes sicer delamo, uradno pa smo na dopustu; govoriti uradno; uradno potrditi, prepovedati; uradno napovedan obisk; sam.: izvedeti kaj uradnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 7. 2024.

1. 1. narediti, da postane kaj veljavno, upoštevano: uveljaviti svoje mnenje; uveljaviti nove vrednote / uveljaviti višje cene / raba je uveljavila drugačno pisavo; nova metoda se je povsod uveljavila
2. 2. narediti, da dobi kaj dejansko veljavo, ugled: to odkritje ga je uveljavilo v svetu / težko je uveljaviti nov izdelek na trgu
3. 3. narediti, da postane kaj cenjeno, običajno: nova moda je spet uveljavila dolga krila
4. 4. narediti, da se kaj kje uporablja: uveljaviti slovenščino v skupščini, vojski
   // narediti, da se kaj začne splošno uporabljati: to ime se ni moglo uveljaviti; uveljaviti novo poimenovanje za kaj / uveljavile so se še druge kovine
5. 5. narediti, da kaj postane stvarnost, dejstvo: uveljaviti odločitev, sklep; uveljaviti svojo voljo; uveljaviti zahtevo s silo / uveljaviti svojo oblast, pravico; uveljaviti s tožbo / uveljaviti invalidsko pokojnino / ker ni imel potrdila, popusta ni mogel uveljaviti
   ● ekspr. ker je pihalo, sonce ni moglo uveljaviti svoje moči ni bilo čutiti njegove toplote; publ. uveljaviti premoč na igrišču izkoristiti, izrabiti

uveljáviti se 
1. 1. pridobiti si veljavo, ugled: uveljaviti se v družbi; uveljaviti se z odkritjem zdravila; politično, znanstveno se uveljaviti; uveljaviti se kot športnik / podjetje se je uveljavilo tudi v tujini
2. 2. nav. ekspr. postati znan, pomemben: prireditev se je kmalu uveljavila; popevka se je hitro uveljavila postala znana, priljubljena
   // ta literarna smer se ni uveljavila

uveljávljen -a -o: uveljavljena igralka; pravilo je splošno uveljavljeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 7. 2024.

1. 1. delati, da postane kaj veljavno, upoštevano: uveljavljati svoje mnenje; uveljavljati nove vrednote / uveljavljati sodobne metode, umetniške smeri
2. 2. delati, da dobi kaj dejansko veljavo, ugled: uveljavljati samoupravljanje / težko je uveljavljati nove izdelke na trgu
3. 3. delati, da postane kaj cenjeno, običajno: nova moda uveljavlja pastelne barve / današnje življenje uveljavlja drugačne odnose
4. 4. delati, da se kaj kje uporablja: uveljavljati slovenščino na vseh področjih
   // delati, da se kaj začne splošno uporabljati: uveljavljati nova poimenovanja; ta beseda se vse bolj uveljavlja / uveljavljati so se začele tudi druge kovine / vse bolj se uveljavlja nov način gradnje
5. 5. delati, da kaj postane stvarnost, dejstvo: uveljavljati odločitve, zahteve brez omahovanja / uveljavljati svojo oblast; uveljavljati pravico do pokojnine / uveljavljati načela v praksi
   ● knjiž. bela barva še bolj uveljavlja njene oblike poudarja; publ. število golov kaže, da so znali uveljavljati svojo premoč na igrišču izkoriščati, izrabljati; uveljavljati svoj vpliv vplivati
   ♦ jur. uveljavljati odškodninski zahtevek

uveljávljati se 
1. 1. pridobivati si veljavo, ugled: uveljavljati se v športu, znanosti; uveljavljati se kot organizator, umetnik / tovarna se uveljavlja tudi v tujini; opera se vse bolj uveljavlja
2. 2. nav. ekspr. postajati znan, pomemben: prireditev se hitro uveljavlja; nova glasbena smer se šele uveljavlja

uveljavljajóč -a -e: uveljavljajoč svojo moč nad naravo, je človek začel ogrožati samega sebe; uveljavljajoči se glasbenik

uveljávljan -a -o: strokovna načela so dosledno uveljavljana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 7. 2024.

1. 1. ki ima pravno moč: veljaven predpis, zakon / veljavna oporoka; zaradi nepravilnosti volitve niso veljavne / sodba še ni veljavna / veljavna igralna, športna pravila
2. 2. ki zaradi določenega dejstva, lastnosti zagotavlja naslovniku, uporabniku kako pravico: veljaven potni list; vozovnica je veljavna en dan / veljavno plačilno sredstvo
   // ki po odločitvi pristojne osebe, organa obvezuje koga, da upošteva določeno dejstvo: veljaven cenik; vozni red ni več veljaven
3. 3. ki se zaradi dobrih, primernih lastnosti upošteva, uporablja: veljavne metode raziskovanja; veljavne norme vedenja
4. 4. ki je v skladu z resničnostjo: absolutno veljavna resnica
5. 5. ki ima zaradi cenjenih, spoštovanja vrednih dejstev, lastnosti vpliv, ugled: veljaven človek, kmet; biti doma iz veljavne hiše / francoščina ni več tako veljavna kot nekdaj / družbeno veljaven

veljávno prisl.: veljavno odločati z večino glasov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 7. 2024.

1. 1. kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri: vrsta se je pretrgala, strnila; otroci so naredili vrsto; poravnati vrsto; stopiti iz vrste; vključiti se v vrsto; dolga, ravna vrsta; stoji v prvi vrsti / pred delavnico so se sušile vrste loncev; travnik je bil obdan z vrsto topolov; pokazal je vrsto belih zob / dobiti sedež v drugi vrsti parterja skupini sedežev, razvrščenih drug poleg drugega od ene strani parterja do druge; izkopal je dve vrsti krompirja; ima nekaj vrst vinograda / posaditi sadike v vrsto; postaviti se v vrsto; zrna na storžih so razvrščena v pravilnih vrstah; hiše stojijo v vrsti
   // kar tvori več ljudi, zbranih kje v določenem redu z namenom, da kaj dobijo, opravijo: pred blagajno je vrsta; pred trgovinami stojijo vrste / vrsta za kruh, vstopnice / uvrstiti se, zapisati se v vrsto za kaj / odstopiti, rezervirati komu vrsto za avtomobil mesto v seznamu
2. 2. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: natipkati štiriindvajset vrst na stran; pri branju je izpustil, preskočil vrsto; nečitljive, slabo odtisnjene vrste; presledek med vrstami / pustiti eno vrsto prazno prostor za tako enoto; napisal je prvo vrsto pesmi verz, vrstico
   // tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti, spirati vrste / strojna vrsta; stroji za ulivanje vrst
   // nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: te vrste so napisane samo vam; ko boste brali te vrste, bom že daleč
3. 3. z rodilnikom večja množina sledečih si pojavov, stvari: to sklepanje je potrdila vrsta dogodkov; sledila je vrsta odločitev; vrsta potresnih sunkov
   // večje število česa sploh: o tem je napisana že vrsta knjig; razpravljajo o vrsti gospodarskih vprašanj / s tem se ukvarja že vrsto let
4. 4. mn., s prilastkom celota pripadnikov, članov kake stranke, poklicne, socialne skupine, vojske: stranka izpopolnjuje, širi svoje vrste; te šole so bile nedostopne otrokom iz delavskih vrst iz delavskega sloja
   // z oslabljenim pomenom: polemika v odvetniških vrstah med odvetniki; nemiri v študentskih vrstah med študenti
   // vojaki, vojska, razporejena za boj: med vrstami se je raznesla vest, da se sovražnik umika; prebili so se skozi sovražnikove vrste
5. 5. navadno s prilastkom kar v okviru kake celote tvorijo posamezne stvari z določeno skupno lastnostjo: navesti vrsto in kakovost blaga; uporabiti dve vrsti črk za tiskanje; vrste energije, postopkov; govedina in druge vrste mesa; predmeti iste vrste / ni človek moje vrste; nova vrsta mednarodnega financiranja nov način
   // z oslabljenim pomenom: ta dekleta so lahke vrste lahka; njegova služba je posebne vrste posebna; dobiti razne vrste pomoč razno, različno pomoč; ekspr. je tat redke vrste poseben, nenavaden
   // z oslabljenim pomenom, z zaimkom poudarja ali daje kakovostni pomen zaimkom: on je druge vrste človek drugačen; to je neke vrste kozmopolitizem nekak; te, take vrste ljudje mu niso všeč ti, taki ljudje; izdeluje opremo vsake vrste vsakršno, zelo različno
6. 6. kar v okviru celote tvorijo posamezne rastline ali živali, ki imajo skupne lastnosti in se med seboj razmnožujejo: onesnaževanje ogroža nekatere drevesne vrste; spreminjanje rastlinskih vrst; iztrebljanje živalskih vrst / zgodnje vrste krompirja sorte
   // biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od rodu: dvobesedno poimenovanje vrst; rod in vrsta / endemna vrsta omejena na določen kraj, določeno področje
7. 7. v zvezi z biti, priti in z na izraža mesto, položaj v zaporedju, na katerem je kdo ali kaj, ko more ali mora uresničiti, pretrpeti določeno dejanje ali stanje: priti na vrsto; biti na vrsti za plačilo / na tebi je vrsta, da poročaš; ko je prišla vrsta nanj, je vstopil / ekspr. zdrav je in mlad, vendar bo prišla tudi nanj vrsta vendar bo tudi on zbolel, umrl; nesreče so na vrsti vsak dan se vrstijo
8. 8. s prilastkom stopnja kakovosti: blago druge, prve vrste; prenočevati v hotelu druge vrste slabšem; človek je bitje najvišje vrste najvišje; bila je šivilja prve vrste zelo dobra
   // v prislovni rabi, v zvezi v prvi vrsti izraža, da ima kaj prednost pred vsem drugim: v prvi vrsti so morali graditi šole / tega ne boste razumeli, v prvi vrsti, ker ste nam sovražni / knjiga je namenjena v prvi vrsti odraslim posebno, zlasti
9. 9. nar. pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red: raztrositi vrste / pokosil je dve vrsti
10. 10. nekdaj ruska dolžinska mera, približno 1.050 m: prehoditi trideset vrst
    ● star. njegovi deželi ni vrste enake; pog. držati komu vrsto stati v vrsti namesto koga; star. Slovence so hoteli izbrisati iz vrste narodov jih narodno zatreti; učiteljica kliče otroke po vrsti povrsti; to je napisano, povedano med vrstami tako, da se lahko ugotovi iz celote, ne da bi bilo določno izraženo; njihovo kulturo je mogoče postaviti v isto vrsto s starimi kulturami je tem enakovredna; ekspr. biti, stati v boju za mir v prvih vrstah biti med najbolj prizadevnimi; ekspr. ta stvar je nadloga prve vrste zelo velika
    ♦ fot. zaslonska vrsta zaporedje zaslonskih števil; geogr. gorska vrsta gorska veriga; kor. vrsta plesalci, stoječi drug poleg drugega in obrnjeni v eno smer; odpirati vrste razdeljevati vrste tako, da se del vrste premika v eno smer, del pa v drugo; lingv. besedna vrsta vrsta besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi, sintaktičnimi funkcijami in pomenom; glagolska vrsta skupina glagolov pri delitvi glagolov glede na isto sedanjiško ali nedoločniško pripono; lit. književna vrsta najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del; mat. vrsta matematični izraz, ki ima obliko neskončne vsote; divergentna, konvergentna vrsta; muz. vrsta v dodekafoniji in serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celo skladbo ali njen del; serija; obrt. vrsta kar tvorijo petlje, stoječe druga poleg druge od ene strani pletenine do druge; strojn. tolerančna vrsta tolerančna polja, ki se med seboj razlikujejo po tolerančnih enotah; šah. vrsta vsako od vodoravnih zaporedij polj na šahovnici; osnovna vrsta na kateri stojijo figure na začetku partije; šport. krilska vrsta igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu; napadalna vrsta igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu; telovadna vrsta telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo; prim. povrsti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 7. 2024.

1. 1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, miličnik; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec
   // cerkveni zakoni; devizni, kazenski zakon; republiški, zvezni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon
   // ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste
   // splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni
2. 2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega
3. 3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika
   // kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja
4. 4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati
   // ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon
5. 5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti
   ● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon nova, stara zaveza
   ♦ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 7. 2024.

1. 1. ki je v skladu z zakoni, predpisi: zakonit ukrep; zakonito poslovanje / zakoniti rok; doseči kaj po zakoniti poti
   // z zakonom priznan ali dovoljen: imeti do česa zakonito pravico; zakonito plačilno sredstvo / zakoniti lastnik; zakonita posest
   // ki temelji na pravu, zlasti na zakonu: zakonita oblast, vlada
2. 2. po zakonu priznan na osnovi veljavno sklenjene zakonske zveze: zakoniti sin; zakonita žena
3. 3. publ. skladen z določenim zakonom, pravilom: nujen, notranje zakonit postopek / to je postalo skoraj zakonit pojav stalen, reden

zakoníto prisl.: zakonito se pojavljati; zakonito ravnati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 7. 2024.