akróstih tudi akrostíh m (ọ̑; ȋ)
lit. posvetilo ali rek, sestavljen iz začetnih črk verzov: sonetni venec z akrostihom
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
álpski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na Alpe: lepota alpskega sveta; alpske dežele; alpsko podnebje; alpsko rastlinstvo / alpski vrt alpinetum
♦ alp. alpska dolina dolina med visokimi vrhovi, navadno ledeniškega izvora; antr. alpska rasa; arhit. alpska hiša hiša z zidanim spodnjim in lesenim zgornjim delom ter strmo streho, krito s skodlami; bot. alpski zvonček visokogorska rastlina z modrimi ali rožnatimi zvončastimi cveti, Soldanella; alpska možina; alpska nebina; lit. alpska poskočnica kitica iz štirih verzov v amfibrahih; šport. alpski smučar športnik, ki se ukvarja z alpskim smučanjem; tekmovanje v alpski kombinaciji tekmovanje v smuku in slalomu ali v smuku, slalomu in veleslalomu; alpsko smučanje
nanašajoč se na Alpe: lepota alpskega sveta; alpske dežele; alpsko podnebje; alpsko rastlinstvo / alpski vrt alpinetum
♦ alp. alpska dolina dolina med visokimi vrhovi, navadno ledeniškega izvora; antr. alpska rasa; arhit. alpska hiša hiša z zidanim spodnjim in lesenim zgornjim delom ter strmo streho, krito s skodlami; bot. alpski zvonček visokogorska rastlina z modrimi ali rožnatimi zvončastimi cveti, Soldanella; alpska možina; alpska nebina; lit. alpska poskočnica kitica iz štirih verzov v amfibrahih; šport. alpski smučar športnik, ki se ukvarja z alpskim smučanjem; tekmovanje v alpski kombinaciji tekmovanje v smuku in slalomu ali v smuku, slalomu in veleslalomu; alpsko smučanje
SSKJ²
anáfora -e ž (á)
lit. ponovitev iste besede ali besedne skupine na začetku zaporednih stavkov ali verzov: uporabljati anafore
lit. ponovitev iste besede ali besedne skupine na začetku zaporednih stavkov ali verzov: uporabljati anafore
SSKJ²
asonánca -e ž (ȃ)
lit. ujemanje samoglasnikov, navadno v zaključnih besedah verzov, samoglasniški stik: v pesmi je uporabljal asonanco in aliteracijo / španska asonanca ki se ponavlja na koncu vsakega drugega verza v vsej pesmi
lit. ujemanje samoglasnikov, navadno v zaključnih besedah verzov, samoglasniški stik: v pesmi je uporabljal asonanco in aliteracijo / španska asonanca ki se ponavlja na koncu vsakega drugega verza v vsej pesmi
SSKJ²
décima -e ž (ẹ̑)
1. lit. kitica iz desetih četverostopnih trohejskih verzov: glosa ima štiri decime
2. glasb. deseta diatonična stopnja glede na dani ton:
1. lit. kitica iz desetih četverostopnih trohejskih verzov: glosa ima štiri decime
2. glasb. deseta diatonična stopnja glede na dani ton:
SSKJ²
desétka -e ž (ẹ̑)
1. pog. številka deset: staviti na desetko / pri izpitih je dobival same desetke ocene deset; peljati se z desetko z avtobusom, tramvajem številka deset
2. skupina desetih enot: prva desetka novel v zbirki je ljubezenske vsebine
♦ rel. zmoliti eno desetko rožnega venca deset zdravamarij
3. igralna karta z desetimi znaki: odložiti desetko; pikova desetka
4. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika množina: odmetati nekoliko desetk lopat; vrgel je na papir nekaj desetk verzov / takih razcapancev je na desetke
1. pog. številka deset: staviti na desetko / pri izpitih je dobival same desetke ocene deset; peljati se z desetko z avtobusom, tramvajem številka deset
2. skupina desetih enot: prva desetka novel v zbirki je ljubezenske vsebine
♦ rel. zmoliti eno desetko rožnega venca deset zdravamarij
3. igralna karta z desetimi znaki: odložiti desetko; pikova desetka
4. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika množina: odmetati nekoliko desetk lopat; vrgel je na papir nekaj desetk verzov / takih razcapancev je na desetke
SSKJ²
dopísati in dopisáti -píšem dov., dopíšite (í á í)
1. končati pisanje: oddahnil se je, ko je dopisal; dopisati pismo
2. dodatno, zraven napisati: dopisati zadnjo črko besede; dopisati opombe; pesnik je dopisal še sto verzov
1. končati pisanje: oddahnil se je, ko je dopisal; dopisati pismo
2. dodatno, zraven napisati: dopisati zadnjo črko besede; dopisati opombe; pesnik je dopisal še sto verzov
SSKJ²
epífora -e ž (ȋ)
lit. ponovitev iste besede ali besedne skupine na koncu zaporednih stavkov ali verzov:
lit. ponovitev iste besede ali besedne skupine na koncu zaporednih stavkov ali verzov:
SSKJ²
haiku -ja [hajkú tudi hájku] m (ȗ; ȃ) lit.
pesem iz treh verzov po pet, sedem in pet zlogov, ki zgoščeno prikazuje trenutek iz narave, povezan z dogajanji v človekovi notranjosti: pisanje haikujev; zbirka haikujev; natečaj za haiku; v prid. rabi: haiku festival; haiku poezija
pesem iz treh verzov po pet, sedem in pet zlogov, ki zgoščeno prikazuje trenutek iz narave, povezan z dogajanji v človekovi notranjosti: pisanje haikujev; zbirka haikujev; natečaj za haiku; v prid. rabi: haiku festival; haiku poezija
SSKJ²
kítica -e ž (í)
1. lit. enota pesmi iz dveh ali več verzov: pesem ima tri kitice; ponavljanje kitic / zapel je prvo kitico / alkajska kitica ki obsega dva enajsterca, deveterec in deseterec; asonirana kitica ki ima asonanco; dvovrstična, trivrstična kitica; nibelunška kitica ki obsega štiri šesterostopne verze z nadštevilnim zlogom za tretjo stopico
2. manjšalnica od kita: ima, nosi kratke kitice; zgrabil jo je za kitico / kitica rožmarina
1. lit. enota pesmi iz dveh ali več verzov: pesem ima tri kitice; ponavljanje kitic / zapel je prvo kitico / alkajska kitica ki obsega dva enajsterca, deveterec in deseterec; asonirana kitica ki ima asonanco; dvovrstična, trivrstična kitica; nibelunška kitica ki obsega štiri šesterostopne verze z nadštevilnim zlogom za tretjo stopico
2. manjšalnica od kita: ima, nosi kratke kitice; zgrabil jo je za kitico / kitica rožmarina
SSKJ²
kováč -a m (á)
1. kdor z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikuje, obdeluje kovino: kovač kuje; kovač je z obema rokama vihtel kladivo; pesn. črni kovači / učiti se za kovača / kovač je podkoval konja / orodni, podkovski kovač; umetni kovač / kroparski kovači
2. ekspr. kdor z določenim ravnanjem pripravlja, ustvarja kaj: kovači usode
● preg. vsak je svoje sreče kovač
// nav. slabš. kdor sestavlja, tvori kaj: besedni kovači; kovač verzov
3. pog., nekdaj bankovec ali kovanec za 10 par: dala mu je kovač(a); plačati je moral tri kovače
♦ zool. užitna morska riba z bodicami in črno liso na obeh prsnih plavutih, Zeus faber
1. kdor z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikuje, obdeluje kovino: kovač kuje; kovač je z obema rokama vihtel kladivo; pesn. črni kovači / učiti se za kovača / kovač je podkoval konja / orodni, podkovski kovač; umetni kovač / kroparski kovači
2. ekspr. kdor z določenim ravnanjem pripravlja, ustvarja kaj: kovači usode
● preg. vsak je svoje sreče kovač
// nav. slabš. kdor sestavlja, tvori kaj: besedni kovači; kovač verzov
3. pog., nekdaj bankovec ali kovanec za 10 par: dala mu je kovač(a); plačati je moral tri kovače
♦ zool. užitna morska riba z bodicami in črno liso na obeh prsnih plavutih, Zeus faber
SSKJ²
kovánje -a s (ȃ)
1. glagolnik od kovati:
a) kovanje jekla; kovanje in varjenje / ročno, strojno kovanje
♦ teh. hladno kovanje brez poprejšnjega segrevanja; vroče kovanje kovanje razbeljene kovine; kovanje v utorih s kovalnim orodjem, ki ima izdolbeno obliko predmeta, ki ga želimo skovati
b) kovanje novih besed, verzov
c) kovanje načrtov
č) slišalo se je le drobno kovanje zapestne ure
2. star. kovinski del, ki varuje ali je za okras; okovje: smučarski čevlji z medeninastim kovanjem na robovih; kovček, obit s svetlim kovanjem; stol s srebrnim kovanjem
1. glagolnik od kovati:
a) kovanje jekla; kovanje in varjenje / ročno, strojno kovanje
♦ teh. hladno kovanje brez poprejšnjega segrevanja; vroče kovanje kovanje razbeljene kovine; kovanje v utorih s kovalnim orodjem, ki ima izdolbeno obliko predmeta, ki ga želimo skovati
b) kovanje novih besed, verzov
c) kovanje načrtov
č) slišalo se je le drobno kovanje zapestne ure
2. star. kovinski del, ki varuje ali je za okras; okovje: smučarski čevlji z medeninastim kovanjem na robovih; kovček, obit s svetlim kovanjem; stol s srebrnim kovanjem
SSKJ²
lapidárnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost lapidarnega; zgoščenost, jedrnatost: lapidarnost literarne sodbe; lapidarnost verzov / pesnik se v tem ciklu izpoveduje s svojo značilno lapidarnostjo
lastnost, značilnost lapidarnega; zgoščenost, jedrnatost: lapidarnost literarne sodbe; lapidarnost verzov / pesnik se v tem ciklu izpoveduje s svojo značilno lapidarnostjo
SSKJ²
magistrále -a m (ȃ)
lit. zadnji sonet sonetnega venca, sestavljen iz prvih oziroma zadnjih verzov vseh štirinajstih sonetov: magistrale z akrostihom; pren. Ti si življenja moj'ga magistrale (F. Prešeren)
lit. zadnji sonet sonetnega venca, sestavljen iz prvih oziroma zadnjih verzov vseh štirinajstih sonetov: magistrale z akrostihom; pren. Ti si življenja moj'ga magistrale (F. Prešeren)
SSKJ²
membrána -e ž (ȃ) knjiž.
1. na obod napeta tanka prožna plast kakega tkiva, ki lahko niha; kožica, opna: predreti, raztrgati membrano / membrane v ušesih / membrana na bobnu; pren., ekspr. muzika verzov je vplivala na njegove čustvene membrane
// teh. na obod napeta, pritrjena tanka, prožna ploščica, ki lahko niha: membrana v zvočniku se je pokvarila; gumijasta, kovinska membrana / telefonska membrana / membrana v črpalki
2. tanka plast snovi, skozi katero lahko pronica plin, tekočina: difuzija plina skozi membrano / filtrirna membrana; polprepustna membrana
3. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje; ovojnica, mrena1: možgane ovijajo tri membrane / sklepna membrana
♦ biol. celična membrana zunanji, mrtvi del celice
1. na obod napeta tanka prožna plast kakega tkiva, ki lahko niha; kožica, opna: predreti, raztrgati membrano / membrane v ušesih / membrana na bobnu; pren., ekspr. muzika verzov je vplivala na njegove čustvene membrane
// teh. na obod napeta, pritrjena tanka, prožna ploščica, ki lahko niha: membrana v zvočniku se je pokvarila; gumijasta, kovinska membrana / telefonska membrana / membrana v črpalki
2. tanka plast snovi, skozi katero lahko pronica plin, tekočina: difuzija plina skozi membrano / filtrirna membrana; polprepustna membrana
3. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje; ovojnica, mrena1: možgane ovijajo tri membrane / sklepna membrana
♦ biol. celična membrana zunanji, mrtvi del celice
SSKJ²
mirijáda tudi miriáda -e ž (ȃ) knjiž.
1. deset tisoč: ep ima več kot mirijado verzov
2. ekspr., z rodilnikom nedoločena, zelo velika količina, množina: snežna odeja se blešči od mirijade drobnih kristalčkov; mirijade zvezd / v travi se je lesketalo na mirijade rosnih biserov
1. deset tisoč: ep ima več kot mirijado verzov
2. ekspr., z rodilnikom nedoločena, zelo velika količina, množina: snežna odeja se blešči od mirijade drobnih kristalčkov; mirijade zvezd / v travi se je lesketalo na mirijade rosnih biserov
SSKJ²
SSKJ²
nebogljèn -êna -o prid. (ȅ é)
1. ki si ne more, ne zna pomagati: nebogljen otrok; bila je videti nebogljena; nebogljen kot dojenček / umsko nebogljen / ekspr. prvi nebogljeni koraki po dolgi bolezni; pren., ekspr. jutranje nebogljeno sonce
2. ekspr. slab, neizdelan: prevod je nebogljen / nebogljena zbirka verzov
1. ki si ne more, ne zna pomagati: nebogljen otrok; bila je videti nebogljena; nebogljen kot dojenček / umsko nebogljen / ekspr. prvi nebogljeni koraki po dolgi bolezni; pren., ekspr. jutranje nebogljeno sonce
2. ekspr. slab, neizdelan: prevod je nebogljen / nebogljena zbirka verzov
- nebogljêno prisl.:
nebogljeno jokati
SSKJ²
poskóčnica tudi poskôčnica -e ž (ọ̑; ȏ) nav. ekspr.
1. lahkotna skladba, navadno za ples: zaigrati veselo poskočnico
2. pesem ljubezenske, šaljive vsebine, navadno kratka: fantovske pesmi in poskočnice
♦ lit. alpska poskočnica kitica iz štirih verzov v amfibrahih
1. lahkotna skladba, navadno za ples: zaigrati veselo poskočnico
2. pesem ljubezenske, šaljive vsebine, navadno kratka: fantovske pesmi in poskočnice
♦ lit. alpska poskočnica kitica iz štirih verzov v amfibrahih
SSKJ²
pripésniti -im dov. (ẹ̑)
knjiž. dodatno, zraven spesniti: nekaj verzov je izpustil in pripesnil druge
● knjiž. legenda mu je pripesnila vrsto vrlin dodala, prisodila
knjiž. dodatno, zraven spesniti: nekaj verzov je izpustil in pripesnil druge
● knjiž. legenda mu je pripesnila vrsto vrlin dodala, prisodila
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 35
Dostopnost