vlákno -a s (á)
podolgovat, tanek delec snovi kot sestavina
a) prediva, niti, tkanine: spresti nit iz vlaken; puliti vlakna iz povesma; dolga, kratka vlakna; debelina, dolžina vlaken / bombažna, lanena vlakna; kemična umetno narejena iz kemičnih, umetnih ali naravnih snovi, sintetična vlakna umetno narejena iz kemičnih, umetnih snovi; kokosova vlakna; listna, semenska vlakna; naravna, umetna vlakna / tekstilna vlakna / optično vlakno tanko upogljivo stekleno vlakno, ki se uporablja za prenos svetlobnega signala
b) rastline, živalskega, človeškega telesa: rezati meso prečno na vlakna; žagati les v smeri vlaken
● ekspr. poznati kaj do zadnjega vlakna zelo dobro; ekspr. biti komu do zadnjega vlakna zvest zelo, popolnoma
♦ anat. mišično vlakno; živčno vlakno daljši izrastek živčne celice; bot. vlakno podolgovata celica z olesenelo ali celulozno membrano; kem. poliamidna vlakna; med. vlakno podolgovat, tanek tkivni delec; tekst. neskončno vlakno kemično vlakno, ki se lahko izdela v neomejeni dolžini; zelo dolgo vlakno iz naravne svile; steklena vlakna narejena iz omehčanega stekla
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
vôlna -e [vou̯na] ž (ó)
1. dlaka ovc in nekaterih drugih živali: striči volno; dolga, kodrava, mehka volna; lasje, beli, mehki kot volna / česati, prati, sukati volno; surova volna; volna koz, kuncev; volna s hrbta; ovce za volno
// niti iz teh dlak: navijati, presti volno; volna za pletenje, tkanje; klobčič volne / angorska, domača volna; blago iz kašmirske volne; strojna volna za strojno pletenje; umetna volna iz umetnih snovi
2. teh., navadno s prilastkom snov v neurejeni nitasti, vlaknasti obliki, zlasti za izolacijo: izolacijska, izolirna volna / kamena volna snov za izolacijo iz kamenin v nitasti, vlaknasti obliki; mineralna volna volni podoben proizvod iz rudnin; steklena volna iz steklenih vlaken; žlindrina volna vlakna iz žlindre
● ekspr. iz ušes mu raste volna iz sluhovoda mu rastejo dlačice; ekspr. z volno porasli listi, stebla z mehkimi dlačicami; ekspr. poslati koga po žabjo volno poslati ga z nesmiselnim naročilom proč; ekspr. presti žabjo volno delati kaj nemogočega, nesmiselnega
♦ agr. enoletna volna od prvič striženih (nad) eno leto starih jagnjet; les. lesna volna grobi volni podoben lesni proizvod; papir. papirna volna v zelo tanke trakove zrezan papir, zlasti za embalažo, polnilno snov; teh. jeklena volna tanki in dolgi jekleni ostružki; tekst. celična volna umetno celulozno predivo; mikana, runska, strojarska volna; trgana volna dobljena s trganjem volnenih odpadkov preje, tkanin in pletenin
1. dlaka ovc in nekaterih drugih živali: striči volno; dolga, kodrava, mehka volna; lasje, beli, mehki kot volna / česati, prati, sukati volno; surova volna; volna koz, kuncev; volna s hrbta; ovce za volno
// niti iz teh dlak: navijati, presti volno; volna za pletenje, tkanje; klobčič volne / angorska, domača volna; blago iz kašmirske volne; strojna volna za strojno pletenje; umetna volna iz umetnih snovi
2. teh., navadno s prilastkom snov v neurejeni nitasti, vlaknasti obliki, zlasti za izolacijo: izolacijska, izolirna volna / kamena volna snov za izolacijo iz kamenin v nitasti, vlaknasti obliki; mineralna volna volni podoben proizvod iz rudnin; steklena volna iz steklenih vlaken; žlindrina volna vlakna iz žlindre
● ekspr. iz ušes mu raste volna iz sluhovoda mu rastejo dlačice; ekspr. z volno porasli listi, stebla z mehkimi dlačicami; ekspr. poslati koga po žabjo volno poslati ga z nesmiselnim naročilom proč; ekspr. presti žabjo volno delati kaj nemogočega, nesmiselnega
♦ agr. enoletna volna od prvič striženih (nad) eno leto starih jagnjet; les. lesna volna grobi volni podoben lesni proizvod; papir. papirna volna v zelo tanke trakove zrezan papir, zlasti za embalažo, polnilno snov; teh. jeklena volna tanki in dolgi jekleni ostružki; tekst. celična volna umetno celulozno predivo; mikana, runska, strojarska volna; trgana volna dobljena s trganjem volnenih odpadkov preje, tkanin in pletenin
SSKJ²
vŕv -í ž (ȓ)
izdelek iz spletenih ali sesukanih rastlinskih vlaken, žic za povezovanje, privezovanje: vrv se je pretrgala; prerezati, razplesti vrv; voditi žival na vrvi; zvezati z vrvjo; dolga, močna vrv; jeklena, konopljena, žična vrv; vrv iz najlona; dolžina vrvi / odvezati vrv / plezalna vrv; vprežna vrv zaprežnica; vžigalna vrv vžigalna vrvica
// tak izdelek, napeljan po zraku za določen namen: hoditi po vrvi; pobrati perilo z vrvi / knjiž. plesalec na vrvi vrvohodec
// ekspr. temu izdelku podoben rastlinski del; steblo, vitica: buča je pognala vrvi; hmeljeve vrvi
● ekspr. najraje bi si dal vrv za vrat se obesil; ekspr. s tem dejanjem si je sam zadrgnil vrv okoli vratu se je sam spravil v brezizhoden položaj; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi; preg. zdravje po niti gor, po vrvi dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
♦ alp. pritrjena vrv za stalno ali občasno zavarovanje nevarnega dela poti pri hoji, plezanju; navt. jadrovodna vrv za obračanje jadra v smeri krme; pritezna vrv za premeščanje ladje v določen položaj, na določeno mesto; privezna vrv za privezovanje ladje, čolna k obali; metalo za vrv obtežilna verižica z vrvico za metanje vrvi z ladje; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; šport. lavinska vrv vrv žive barve, ki si jo smučarji navežejo za pas in jo vlečejo za seboj, kadar so na ogroženem območju; teh. nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola; vlečna vrv vrv pri žičnici, ki vleče breme po nosilni vrvi
izdelek iz spletenih ali sesukanih rastlinskih vlaken, žic za povezovanje, privezovanje: vrv se je pretrgala; prerezati, razplesti vrv; voditi žival na vrvi; zvezati z vrvjo; dolga, močna vrv; jeklena, konopljena, žična vrv; vrv iz najlona; dolžina vrvi / odvezati vrv / plezalna vrv; vprežna vrv zaprežnica; vžigalna vrv vžigalna vrvica
// tak izdelek, napeljan po zraku za določen namen: hoditi po vrvi; pobrati perilo z vrvi / knjiž. plesalec na vrvi vrvohodec
// ekspr. temu izdelku podoben rastlinski del; steblo, vitica: buča je pognala vrvi; hmeljeve vrvi
● ekspr. najraje bi si dal vrv za vrat se obesil; ekspr. s tem dejanjem si je sam zadrgnil vrv okoli vratu se je sam spravil v brezizhoden položaj; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi; preg. zdravje po niti gor, po vrvi dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
♦ alp. pritrjena vrv za stalno ali občasno zavarovanje nevarnega dela poti pri hoji, plezanju; navt. jadrovodna vrv za obračanje jadra v smeri krme; pritezna vrv za premeščanje ladje v določen položaj, na določeno mesto; privezna vrv za privezovanje ladje, čolna k obali; metalo za vrv obtežilna verižica z vrvico za metanje vrvi z ladje; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; šport. lavinska vrv vrv žive barve, ki si jo smučarji navežejo za pas in jo vlečejo za seboj, kadar so na ogroženem območju; teh. nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola; vlečna vrv vrv pri žičnici, ki vleče breme po nosilni vrvi
SSKJ²
vzporêjanje -a s (é)
glagolnik od vzporejati: vzporejanje vlaken v pramene / vzporejanje dogodka z drugim dogodkom
glagolnik od vzporejati: vzporejanje vlaken v pramene / vzporejanje dogodka z drugim dogodkom
SSKJ²
zaprédek -dka m (ẹ̑)
iz niti, vlaken narejen ovoj bube nekaterih metuljev: gosenica si naredi zapredek; iz zapredka zleze metulj; zapredki sviloprejk / pajek ovije jajčeca v zapredek
// kar je temu podobno: zapredek temnih kodrov / zapredek pajčevine v kotu
iz niti, vlaken narejen ovoj bube nekaterih metuljev: gosenica si naredi zapredek; iz zapredka zleze metulj; zapredki sviloprejk / pajek ovije jajčeca v zapredek
// kar je temu podobno: zapredek temnih kodrov / zapredek pajčevine v kotu
SSKJ²
združevánje -a s (ȃ)
glagolnik od združevati: stroj za združevanje vlaken / naprava za združevanje in mešanje zvokov / spolno, telesno združevanje / združevanje bank / združevanje besed v stavke / združevanje različnih opravil / gospodarsko, politično, poslovno združevanje; oblasti so prepovedale vse oblike združevanja
♦ mat. zakon o združevanju členov; pravn., v socializmu namensko združevanje sredstev
glagolnik od združevati: stroj za združevanje vlaken / naprava za združevanje in mešanje zvokov / spolno, telesno združevanje / združevanje bank / združevanje besed v stavke / združevanje različnih opravil / gospodarsko, politično, poslovno združevanje; oblasti so prepovedale vse oblike združevanja
♦ mat. zakon o združevanju členov; pravn., v socializmu namensko združevanje sredstev
SSKJ²
žába -e ž (á)
1. manjša dvoživka s široko glavo, širokim trupom in daljšimi zadnjimi okončinami: žabe kvakajo, regljajo; žaba skoči v mlako; samec žabe; piti kot žaba zelo dosti, pogosto; žabe in krastače / pog. jesti žabe žabje krake
// samica te živali: žaba in žabji samec
2. pog. smetnjak v obliki velike zevajoče žabe: prazniti žabe; odvreči smeti v žabo
3. v zvezi človek žaba potapljač zlasti v preprostejši potapljaški opremi: ljudje žabe so raziskovali potopljeno ladjo
4. slabš. človek manjše rasti: zanič sem, če me vsaka žaba užene / kot psovka žaba domišljava
5. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žaba že spi / kot nagovor samo igral bi se, žaba mala
6. pog. tip osebnega avtomobila znamke Citroën: sesti v žabo; odpeljati se z žabo
7. mn. otroško enodelno pleteno oblačilo iz hlačk in nogavic: obleči otroku žabe
// pog. ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu; hlačne nogavice: obleči žabe; volnene žabe; žabe iz umetnih vlaken / ženske žabe
● nizko ne pij toliko, žaba pijanec; plavati žabo plavati leže na prsni strani, delajoč somerne gibe z rokami in nogami; nar. vzhodnoštajersko spražiti žabe od slanine odrezano meso; teh. žarg. urejati pločnik z žabo s strojem za utrjevanje, zbijanje tal, podlage; ekspr. pijan je, da bi žabo vikal zelo; zastar. krastava žaba krastača; gledati koga kot žaba jajce zaverovano; začudeno; napihuje se kot žaba je zelo domišljav, prevzeten; toliko mu je mar kakor žabi za lešnik prav nič; majhna žaba daleč skoči majhen človek zmore veliko
♦ jezikosl. žaba med črkarsko pravdo posmehljivo ime za črko č v metelčici; zool. barska žaba srednje velika rjava žaba z večjo grbico na manjšem prstu noge, Rana arvalis; zelena žaba z zelenim hrbtom in črno rjavimi lisami, Rana esculenta
1. manjša dvoživka s široko glavo, širokim trupom in daljšimi zadnjimi okončinami: žabe kvakajo, regljajo; žaba skoči v mlako; samec žabe; piti kot žaba zelo dosti, pogosto; žabe in krastače / pog. jesti žabe žabje krake
// samica te živali: žaba in žabji samec
2. pog. smetnjak v obliki velike zevajoče žabe: prazniti žabe; odvreči smeti v žabo
3. v zvezi človek žaba potapljač zlasti v preprostejši potapljaški opremi: ljudje žabe so raziskovali potopljeno ladjo
4. slabš. človek manjše rasti: zanič sem, če me vsaka žaba užene / kot psovka žaba domišljava
5. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žaba že spi / kot nagovor samo igral bi se, žaba mala
6. pog. tip osebnega avtomobila znamke Citroën: sesti v žabo; odpeljati se z žabo
7. mn. otroško enodelno pleteno oblačilo iz hlačk in nogavic: obleči otroku žabe
// pog. ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu; hlačne nogavice: obleči žabe; volnene žabe; žabe iz umetnih vlaken / ženske žabe
● nizko ne pij toliko, žaba pijanec; plavati žabo plavati leže na prsni strani, delajoč somerne gibe z rokami in nogami; nar. vzhodnoštajersko spražiti žabe od slanine odrezano meso; teh. žarg. urejati pločnik z žabo s strojem za utrjevanje, zbijanje tal, podlage; ekspr. pijan je, da bi žabo vikal zelo; zastar. krastava žaba krastača; gledati koga kot žaba jajce zaverovano; začudeno; napihuje se kot žaba je zelo domišljav, prevzeten; toliko mu je mar kakor žabi za lešnik prav nič; majhna žaba daleč skoči majhen človek zmore veliko
♦ jezikosl. žaba med črkarsko pravdo posmehljivo ime za črko č v metelčici; zool. barska žaba srednje velika rjava žaba z večjo grbico na manjšem prstu noge, Rana arvalis; zelena žaba z zelenim hrbtom in črno rjavimi lisami, Rana esculenta
SSKJ²
žadeít -a m (ȋ)
min. metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz vlaken piroksena: kip iz žadeita; žadeit in nefrit
min. metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz vlaken piroksena: kip iz žadeita; žadeit in nefrit
SSKJ²
SSKJ²
žívčen -čna -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na živec, živce: živčna debelina, dolžina / živčni sistem / živčna bolezen, okvara; živčna izčrpanost, preobčutljivost / živčni napad; živčna napetost / živčno-mišični sistem; živčno-mišična bolezen, koordinacija; živčno-mišično obolenje
2. ki je v stanju velike napetosti, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred pomembnejšimi dogodki: živčen človek; ne bodi živčen / živčen obraz; živčne roke / ekspr.: živčen gib, korak; živčen glas, smeh
● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa; publ. živčna vojna prizadevanje, pri katerem skušata nasprotni strani z grožnjami, dezinformacijami doseči, da katera od obeh popusti, se ni sposobna več obvladati
♦ anat. živčni center ali živčno središče del možganske skorje ali hrbtenjače, ki ima določeno funkcijo; živčni končič razcepljeni konec živčnega vlakna; živčni pleksus skupek prepletajočih se živcev; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača; periferni živčni sistem živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; živčna celica celica, ki prevaja dražljaje; živčna proga skupek živčnih vlaken v osrednjem živčevju; bela, siva živčna snov; živčno tkivo; živčno vlakno daljši izrastek živčne celice; biol. (živčni) impulz vzburjenje, ki se širi iz osrednjega živčevja; farm. živčni strup bojni strup, ki že v zelo majhni količini ohromi živčni sistem; med. živčni prenašalec kemična snov, ki prenaša impulze med živčnimi celicami ali med živčnimi in mišičnimi celicami; nevrotransmiter; živčni šok šok, katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja; živčna slabost bolezen, ki nastane zaradi izčrpanosti živčevja; nevrastenija
1. nanašajoč se na živec, živce: živčna debelina, dolžina / živčni sistem / živčna bolezen, okvara; živčna izčrpanost, preobčutljivost / živčni napad; živčna napetost / živčno-mišični sistem; živčno-mišična bolezen, koordinacija; živčno-mišično obolenje
2. ki je v stanju velike napetosti, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred pomembnejšimi dogodki: živčen človek; ne bodi živčen / živčen obraz; živčne roke / ekspr.: živčen gib, korak; živčen glas, smeh
● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa; publ. živčna vojna prizadevanje, pri katerem skušata nasprotni strani z grožnjami, dezinformacijami doseči, da katera od obeh popusti, se ni sposobna več obvladati
♦ anat. živčni center ali živčno središče del možganske skorje ali hrbtenjače, ki ima določeno funkcijo; živčni končič razcepljeni konec živčnega vlakna; živčni pleksus skupek prepletajočih se živcev; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača; periferni živčni sistem živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; živčna celica celica, ki prevaja dražljaje; živčna proga skupek živčnih vlaken v osrednjem živčevju; bela, siva živčna snov; živčno tkivo; živčno vlakno daljši izrastek živčne celice; biol. (živčni) impulz vzburjenje, ki se širi iz osrednjega živčevja; farm. živčni strup bojni strup, ki že v zelo majhni količini ohromi živčni sistem; med. živčni prenašalec kemična snov, ki prenaša impulze med živčnimi celicami ali med živčnimi in mišičnimi celicami; nevrotransmiter; živčni šok šok, katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja; živčna slabost bolezen, ki nastane zaradi izčrpanosti živčevja; nevrastenija
- žívčno prisl.:
živčno govoriti, hoditi, mežikati; živčno bolan, oslabel; živčno napet, občutljiv
SSKJ²
žívec -vca m (ȋ)
1. skupek celičnih vlaken, ki prevajajo dražljaje: živec odmre, se poškoduje; živec trzne; vzdražiti živec; bolezni, ohromelost, vnetje živcev / možganski živci; slušni, vidni, vohalni živec
// nav. mn., ekspr. ta skupek pri človeku zlasti glede na sposobnost obvladovanja čustev, vznemirjenosti: živci ga izdajajo, mu nagajajo; vsi živci so trepetali v njem; okrepiti, spočiti si živce; škripanje koles mu je paralo živce; njegovi živci so bili napeti kot strune / biti bolan na živcih
2. ekspr., navadno s prilastkom najobčutljivejši, najpomembnejši del: umetnik je skušal odkriti živec njihove ženskosti / to je hromilo ustvarjalčev umetniški živec; ogroziti življenjski živec organizacije / knjiž.: dojeti živec moderne arhitekture; junakov notranji konflikt je živec te drame
3. ekspr. zelo živ, živahen človek: fant je pravi živec
4. knjiž. živ človek: zagledati živca med mrtvimi vojaki
● ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; ekspr. popustili so mu živci ni se mogel več obvladati, zelo se je razburil; ekspr. nimam živcev, da bi to gledal ne morem tega gledati; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. ohranil je mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. skrbi so mu razrahljale živce postal je živčen, razdražljiv; knjiž. priti komu do živca priti komu do živega; pog., ekspr. iti na živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. spraviti koga ob živce narediti, doseči, da se razburi; ekspr. zadeti koga v živec zelo ga prizadeti; ekspr. biti na koncu z živci biti tako vznemirjen, da se ne da več obvladati; ekspr. ta človek ima dobre, močne živce se ne razburi hitro; ekspr. ima jeklene, železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo
♦ anat. bedrni, obrazni živec; čutni ali senzibilni živec ki sprejema dražljaje; gibalni ali motorični živec ki povzroča delovanje mišic; hrbtenjačni ali spinalni živec; obhodni živec možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov; ravnotežni živec ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; trivejni živec možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh čeljusti; koren živca; med. omrtviti živec; min. živec rudnina alumosilikat, ki vsebuje še kalcij, kalij ali natrij; glinenec
1. skupek celičnih vlaken, ki prevajajo dražljaje: živec odmre, se poškoduje; živec trzne; vzdražiti živec; bolezni, ohromelost, vnetje živcev / možganski živci; slušni, vidni, vohalni živec
// nav. mn., ekspr. ta skupek pri človeku zlasti glede na sposobnost obvladovanja čustev, vznemirjenosti: živci ga izdajajo, mu nagajajo; vsi živci so trepetali v njem; okrepiti, spočiti si živce; škripanje koles mu je paralo živce; njegovi živci so bili napeti kot strune / biti bolan na živcih
2. ekspr., navadno s prilastkom najobčutljivejši, najpomembnejši del: umetnik je skušal odkriti živec njihove ženskosti / to je hromilo ustvarjalčev umetniški živec; ogroziti življenjski živec organizacije / knjiž.: dojeti živec moderne arhitekture; junakov notranji konflikt je živec te drame
3. ekspr. zelo živ, živahen človek: fant je pravi živec
4. knjiž. živ človek: zagledati živca med mrtvimi vojaki
● ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; ekspr. popustili so mu živci ni se mogel več obvladati, zelo se je razburil; ekspr. nimam živcev, da bi to gledal ne morem tega gledati; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. ohranil je mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. skrbi so mu razrahljale živce postal je živčen, razdražljiv; knjiž. priti komu do živca priti komu do živega; pog., ekspr. iti na živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. spraviti koga ob živce narediti, doseči, da se razburi; ekspr. zadeti koga v živec zelo ga prizadeti; ekspr. biti na koncu z živci biti tako vznemirjen, da se ne da več obvladati; ekspr. ta človek ima dobre, močne živce se ne razburi hitro; ekspr. ima jeklene, železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo
♦ anat. bedrni, obrazni živec; čutni ali senzibilni živec ki sprejema dražljaje; gibalni ali motorični živec ki povzroča delovanje mišic; hrbtenjačni ali spinalni živec; obhodni živec možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov; ravnotežni živec ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; trivejni živec možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh čeljusti; koren živca; med. omrtviti živec; min. živec rudnina alumosilikat, ki vsebuje še kalcij, kalij ali natrij; glinenec
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 4
- 5
- 6
- 7
- Naslednja »
Število zadetkov: 132
Dostopnost