Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje
- 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo
// izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik - 3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič)
● ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev
- čúvši zastar.: to čuvši, se mož razveseli; prim. čuj
- 1. kraj, prostor, ki je daleč; daljava: iz dalje se je čulo vpitje; star. ne hodi v tako daljo tako daleč
// pesn. prostranstvo: priti iz daljnih dalj; prostrana, sinja dalja; jasne, mračne dalje - 2. zastar. razdalja: medsebojna dalja dveh predmetov
// zelo glasen: slišati je bilo donebesne krike; donebesno vpitje / zavladalo je donebesno veselje zelo veliko
- 1. kdor goni, vodi živino: gonjači konj; slišalo se je pokanje bičev in vpitje gonjačev / bil je za gonjača / orali so brez gonjača
- 2. lov. kdor goni divjad pred stojišče lovca: za lov so najeli veliko gonjačev; lajanje psov in vpitje gonjačev
- 3. lov., rabi se samostojno ali kot prilastek brak, gonič: na vrvici je vodil pse gonjače
- 1. glasno izgovorjeno, izrečeno, navadno kako ime: zaslišal je očetov klic / njegov klic se je razlegal daleč naokoli klicanje
// glasni klici / vola sta razumela oračeve klice; pren., ekspr. sledil je notranjemu klicu
// redko oglašanje, petje: petelinji klic; klici škrjancev
// nav. mn. glasno govorjenje, vpitje: klici so kmalu utihnili / slišali so se jezni, veseli klici / ekspr. klici odobravanja - 2. glasno izražena želja, zahteva po
- a) prisotnosti: klic domov / klic v sili / klic mački / na njegov klic so vsi prihiteli
- b) kaki dejavnosti: klici na pomoč; zaslišal je klic k večerji / ekspr. klic k orožju, pripravljenosti / klic vprežni živini / ekspr. klic sirene, trobente
// ekspr., v zvezi s po velika potreba, želja: klic po aktualnosti in sodobnosti v umetnosti / vse tri pesnitve so glasen klic po svobodi
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: hotel je zadušiti klic ljubezni; oglaša se klic vesti / klic pomladi
♦ lov. lov na klic lov, pri katerem se s posnemanjem živalskega glasu kliče divjad; ptt telefonski klic
- 1. konjar: več let je bil konjuh
- 2. jezdec, jahač: slišalo se je le vpitje tatarskih konjuhov
- 1. knjiž., redko spreminjati v led: ledeniti tekočino; pren., ekspr. nečloveške razmere so mu začele ledeniti srce in čustva
- 2. ekspr. delati kaj zelo hladno, mrzlo: oster veter mu ledeni roke
- 3. ekspr., v zvezi s kri, srce povzročati velik strah, grozo: kriki mu ledenijo kri; strašni prizori so ji ledenili srce
- ledeníti se redko ledeneti: kri se mu je ledenila po žilah
- ledenèč -éča -e: kri ledeneče vpitje
- 1. velika strnjena skupina ljudi: okrog ponesrečenca se je gnetla množica; množica je nenadoma vzvalovila; množice se je polastil strah; pomiriti razjarjeno množico; prebiti se skozi množico; ekspr. nepregledna, ogromna, stotisočglava množica; množica gledalcev; psihologija množice; šum, vpitje množice / množica ljudi
- 2. nav. mn. ljudje, ki predstavljajo največji del družbe, zlasti nižji sloji: množice so začele vse glasneje izražati politične zahteve; popeljati množice v boj; voditi množice; politično vodstvo se je ločilo od množic; delovne, ekspr. najširše ljudske množice; neosveščena, knjiž. brezimna množica; ideološki vpliv na množice; politično delo med množicami; povezanost političnega vodstva z množicami / kmečke, proletarske množice / anonimna množica velemest prebivalstvo
- 3. nav. ekspr., z rodilnikom razmeroma veliko število česa: v zraku je množica živih bitij; množica misli; pregledal je celo množico otrok; zaradi množice drugih obveznosti te nisem mogel obiskati; množica najraznovrstnejših rib / pomoriti je dal cele množice; pripravljeni so bili umirati v množicah
- 4. mat. skupina predmetov iz našega nazornega ali miselnega sveta, ki jo imamo za celoto: sestaviti množico / teorija množice / delna množica ki je del kake množice; diskretna množica množica točk, katerih medsebojne razdalje so večje od 0; ekvivalentna množica pri kateri ima vsak njen element ustrezen element v drugi množici; osnovna ali univerzalna množica ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; moč množice število elementov množice
- 1. knjiž. nanašajoč se na naskok: naskočna četa / naskočno vpitje
- 2. redko razgiban, živahen: bil je bister in naskočen
- 1. ki ni človeški: nečloveška bitja / ekspr.: s kaznjenci je bil zelo nečloveški; to so nečloveške zahteve; nečloveško ravnanje
- 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: od nečloveškega napora je že čisto oslabel; trpeti nečloveške muke, strahote; zaslišali so nečloveško vpitje / živi v nečloveških razmerah zelo slabih
- nèčlovéško prisl.: nečloveško so ga pretepli; nečloveško ravnati s kom; nečloveško se vesti
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »