Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

Celotno geslo eSSKJ
čebéla čebéle samostalnik ženskega spola [čebéla] in [čəbéla]
    žuželka s sivim in rjavim ali rumenim progastim zadkom, ki daje med in vosek; primerjaj lat. Apidae
STALNE ZVEZE: afriška čebela, čebela ubijalka, italijanska čebela, kranjska čebela, medonosna čebela, samotarska čebela, zimska čebela
FRAZEOLOGIJA: kot bi koga pičila čebela, lepiti se na koga, na kaj kot čebele na med, priden kot čebela
ETIMOLOGIJA: = stcslov. bъčela, bьčela, hrv., srb. pčèla, rus. pčelá, češ. včela < pslov. *bъčela ali *bьčela; morda sorodno z ↑bučati ali iz ide. korena *bhei̯- ‛čebela’ - več ...
Celotno geslo eSSKJ
glavàt glaváta glaváto pridevnik [glavàt]
    1. ki ima zgornji del oblikovan tako, da spominja na glavo
    2. ekspresivno ki ima veliko glavo
STALNE ZVEZE: glavata kareta, glavata želva, glavati kit
ETIMOLOGIJA: ↑glava
Celotno geslo eSSKJ
liváda liváde samostalnik ženskega spola [liváda]
    1. večja površina, porasla s travo, cvetlicami
      1.1. večja površina, naravno porasla z nižjimi, travi podobnimi rastlinami
    2. navadno v množini, ekspresivno področje delovanja, udejstvovanja
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek hrv., srb. lìvada in cslov. livada iz ngr. libáda ‛velik travnik’, kar je izpeljano iz libádi ‛travnik’ - več ...
Celotno geslo eSSKJ
máčica máčice samostalnik ženskega spola [máčica]
    1. ljubkovalno mačka, zlasti mlajša, manjša; SINONIMI: ljubkovalno mačkica
    2. ekspresivno privlačna ženska, navadno mlajša; SINONIMI: ekspresivno mačkica
    3. navadno v množini socvetje pri moški rastlini v obliki podolgovate dlakave kepice ali nitke
      3.1. navadno v množini vejica s takim socvetjem
ETIMOLOGIJA: < *mačьčica, glej ↑mačka - več ...
Celotno geslo eSSKJ
tôpol topôla samostalnik moškega spola [tôpol]
    1. visoko listnato drevo z visečimi mačicami, kroglastimi ali rombastimi listi in semeni s kosmi gostih belkastih vlaken; primerjaj lat. Populus
      1.1. les tega drevesa
STALNE ZVEZE: beli topol, črni topol
ETIMOLOGIJA: = cslov. topolь, hrv., srb. topòla, rus. tópolь, češ. topol < pslov. *topolь, morda prevzeto iz neke roman. predloge iz lat. pōpulus ‛topol’ - več ...

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
bêrek -a m (ȇ)
nar. stara, nekdanja rečna struga, močvirje: Stare vrbe ob bereku so bile polne gnezd (F. Godina)
SSKJ²
jélša -e [jeu̯ša] ž (ẹ́)
drevo ali grm z nazobčanimi jajčastimi ali srčastimi listi in krogličastimi plodovi: z jelšami obrasel potok; jelše in vrbe
♦ bot. črna jelša s temnim lubjem, ki raste na vlažnih tleh, Alnus glutinosa; siva jelša z gladkim sivim lubjem in na spodnji strani sivkastimi, gosto dlakavimi listi, Alnus incana; zelena jelša ki raste v gorah kot grm, Alnus viridis
SSKJ²
kraj3 predl., star., z rodilnikom
za izražanje stanja ali premikanja v bližini, na strani česa; ob, zraven2: hiša stoji kraj gozda; vrbe rastejo kraj potoka / pot pelje kraj njive
// za izražanje usmerjenosti v bližino, na stran česa: pokopati sina kraj očeta; primakniti stol kraj postelje / znositi plevel kraj njive na rob, na kraj
SSKJ²
krlíkovec -vca m (í)
nar. prekmursko krhlika: na ravnini rastejo jelše, vrbe in krlikovci
SSKJ²
méka1 in mêka -e ž (ẹ́; é)
nar. prekmursko močviren travnik, log: šel je domov po meki; vrbe v meki
SSKJ²
močílo -a s (í)
1. knjiž. tekočina za močenje: škatla z močilom za pečatnike
2. nar. razmočen kraj, kjer voda izvira iz tal: pod pobočjem je veliko močil in studencev
// nar. primorsko mlaka, luža: poglobil je močilo, ki je ležalo ob gozdu; ob močilu so rastle vrbe / vaško močilo
♦ agr. jama z vodo za godenje lanu in konoplje; prostor, kjer se godi lan; kem. snov, s katero se zmanjša površinska napetost vode, da ta laže omoči trdne snovi
SSKJ²
odmetávati -am nedov. (ȃ)
1. z metanjem spravljati z določenega mesta: odmetavati slamo, sneg, zemljo; odmetavati z lopato
2. z metanjem delati, da kaj preneha biti pri osebku: vojaki so odmetavali orožje in se predajali / zavezniška letala so odmetavala borcem hrano in orožje spuščala
3. izločati kot neuporabno: krovci odmetavajo razbito opeko; odmetavati časopisni papir; kar je vredno, si pridržuje, drugo odmetava
4. postajati revnejši za kako stvar; izgubljati: vrbe žalujke že odmetavajo liste
● zastar. odmetavati resnico odklanjati, zavračati
SSKJ²
pôtok -óka m (ó ọ́)
1. manjša, v strugi tekoča voda: potok se izliva v reko; potok šumlja, žubori; ob cesti teče potok; potok se vije med skalami; pozimi potok včasih zamrzne; prebresti potok; regulirati potok; skočiti čez potok; ob potoku rastejo vrbe; bister, čist, hladen potok; potok, bogat z vodo / gorski potok / voda odteka v številnih potokih; ekspr. pot mu je v potokih tekel po hrbtu / poleti je potok suh potočna struga
● ekspr. vino je teklo v potokih spili so zelo veliko vina
♦ geogr. ledeniški potok ki teče izpod ledenika
2. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika količina česa tekočega: potoki krvi, solz / potok besed
SSKJ²
povéšati -am nedov. (ẹ́)
premikati tako, da je usmerjeno nižje, navzdol: naravnaval in povešal je puško / dvigati in povešati roke / rože so druga za drugo povešale cvete
// imeti kaj povešeno: bolna žival poveša rep / rože venejo in povešajo cvete; vrbe povešajo veje do tal
● zadnje čase poveša glavo s povešeno glavo izraža žalost, potrtost; povešati oči imeti usmerjene navzdol; povešati pogled gledati proti tlom
    povéšati se 
    spreminjati navadni, naravni položaj v smeri navzdol, zlasti v enem delu: streha kozolca se počasi poveša / spodnja ustnica se mu čedalje bolj poveša
SSKJ²
srebrnolísten -tna -o prid. (ȋ)
ki ima srebrno sive liste: srebrnolistne vrbe
SSKJ²
vŕba -e ž (ŕ)
drevo ali grm z dolgimi, šibastimi vejami in ozkimi, podolgovatimi listi: ob potoku rastejo vrbe; stara vrba; upogljive veje vrb; jelše in vrbe / pog. pletarski izdelki iz vrbe iz vrbovega šibja / vrba žalujka okrasno drevo z visečimi vejami
♦ bot. vrba dvodomno drevo ali grm z navadno spiralasto razvrščenimi listi in cveti v pokončnih mačicah, Salix; bela vrba s suličastimi, svilnato dlakavimi listi, Salix alba; krhka vrba s krhkimi vejami in suličastimi, proti koncu priostrenimi listi, Salix fragilis

ePravopis – Slovenski pravopis

Celotno geslo ePravopis
Ribič
Podatki v ePravopisu do potrditve Pravopisa 8.0 nimajo normativne veljave.
Predlog
Ribiča samostalnik moškega spola
PRAVOPISNI OZNAKI: ime bitja, osebno ime
priimek
IZGOVOR: [ríbič], rodilnik [ríbiča]
BESEDOTVORJE: Ribičev

Slovenski pravopis

Pravopis
zrcáliti -im nedov. zrcáljen -a; zrcáljenje (á ȃ) kaj Jezero ~i zvezde; poud. Razstava ~i ustvarjalnost otrok |kaže|
zrcáliti se -im se (á ȃ) V reki se ~ijo vrbe; poud. Na obrazu se ji ~i žalost |je vidna, se kaže|

Sinonimni slovar slovenskega jezika

Celotno geslo Sinonimni
smrdokávra -e ž
zool. rdečkastorumena ptica s pokončno pahljačasto perjanicopojmovnik
SINONIMI:
nar. hupkač, zool. vodeb
Celotno geslo Sinonimni
vŕba -e ž
drevo ali grm z dolgimi, šibastimi vejami in ozkimi, podolgovatimi listipojmovnik
SINONIMI:
nar. vrbača, ekspr. vrbica
GLEJ ŠE: šibje
Število zadetkov: 41