Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
izgúbljati -am tudi zgúbljati -am nedov. (ú) 
  1. 1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za
    1. a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo
    2. b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj
    3. c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti
      // izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest
    4. č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast
  3. 3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto
    ●     ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; žarg., šport. naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; žarg. letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo
    izgúbljati se tudi zgúbljati se 
    1. 1. prihajati v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubljati se zaradi megle; izgubljati se v gozdu
      // nav. ekspr., s prislovnim določilom čezmerno, pretirano ukvarjati se s čim: izgubljati se v iskanju novega; izgubljati se v malenkostih; izgubljati se v podrobnostih
    2. 2. ekspr. začenjati živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: fant se vedno bolj izgublja
    3. 3. navadno s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati
      1. a) neviden: pot se je izgubljala in spet prikazovala; cesta se za vasjo izgublja v gozd; telefonske žice se izgubljajo med vejami / knjiž. pokrajina se izgublja v megli
      2. b) neslišen: glasovi se počasi izgubljajo; govorjenje se je izgubljalo v ropotu / koraki se počasi izgubljajo po hodniku
        // knjiž. prehajati v kaj drugega: hrib se proti jugu izgublja v lahno nagnjen svet; sadovnjak se izgublja v polje
    4. 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno odhajati: ljudje so se izgubljali v hiše; drug za drugim so se izgubljali skozi vrata
    5. 5. približevati se koncu obstajanja: strah se polagoma izgublja / publ. gospodarski pomen se pri tej akciji izgublja
      // z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: nekateri izrazi se izgubljajo; stare šege se izgubljajo
      ●       ekspr. ob vsaki pripombi se je govornik izgubljal ni znal nadaljevati; ekspr. hiše se izgubljajo po pobočjih so raztresene; ekspr. obraz se mu je kar izgubljal pod veliko kapo kapa je bila prevelika v primeri z obrazom
    izgubljajóč tudi zgubljajóč -a -e: izgubljajoč čas s čakanjem na vlak, ni mogel vsega opraviti; hribi, izgubljajoči se v daljavi
SSKJ
izníčiti -im tudi zníčiti -im dov. (í ȋ) 
  1. 1. povzročiti prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti: brezdušna tehnika izniči človekovo osebnost; skušal se je popolnoma izničiti / knjiž. izničiti človeštvo uničiti; publ. izničiti nasprotja odpraviti, odstraniti
  2. 2. vzeti pomen, veljavo, vrednost: ta umetnost izniči človeka; ekspr. izniči ga tako, da se bo sramoval sebe / izničiti smisel življenja
    // redko razveljaviti: inflacija je izničila valuto; s to karto si izničiš vse pridobljene točke
    izníčen tudi zníčen -a -o: izničena predmetnost; prim zničiti
SSKJ
izobraževálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izobraževanje: izobraževalni tečaji; izobraževalne oddaje po radiu; izobraževalno društvo / izobraževalni postopek; izobraževalna učinkovitost šole / izobraževalna politika / izobraževalni center; vzgojno-izobraževalna ustanova
♦ ped. izobraževalna vrednost pouka; splošno izobraževalna šola šola, ki daje splošno izobrazbo
SSKJ
izráziti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pismeno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi
    ♦     lingv. izraziti začudenje z medmetom
  2. 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku
    ●     publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj
  3. 3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 x 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično
    izráziti se 
    1. 1. uporabiti jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: otrok se še ne zna izraziti; izbrano, jasno, pravilno se izraziti; slabo si se izrazil
      // publ., navadno s prislovom povedati svoje mnenje: lepo, ugodno se je izrazil o pevcu; o prireditvi se je večina pohvalno izrazila / časopisi so se pohvalno izrazili o gostovanju ansambla
      // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z da, če izraža vljudno omejevanje povedanega: če se smem tako izraziti, takega igralca ne bo več kmalu / da se prav izrazim, meni ni za to čast
    2. 2. pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: v očeh se mu je izrazila groza, žalost / nezadovoljstvo se je izrazilo v demonstracijah
      // pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje česa sploh: v romanu se je izrazil njegov domovinski čut; v umetnosti se je izrazilo življenje dobe / v narodnoosvobodilni vojni se je izrazila želja po svobodi
    3. 3. publ. izreči se, izjaviti: večina se je izrazila za predlaganega kandidata; izraziti se proti takemu načinu dela
    izrážen -a -o: javno izražen odnos do česa; z besedami izražena misel; izražena prošnja, zahteva; s kemijskimi simboli izražena sestava spojine; dolžina je izražena v metrih; to je premalo določno izraženo; izraženo v odstotkih
SSKJ
izrážati -am nedov. (á) 
  1. 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi
  2. 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina
    // biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti
  3. 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja
    // biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje
  4. 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino
  5. 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih
    izrážati se 
    1. 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo
      // publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi
    2. 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju
    izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti
SSKJ
jámščina -e ž (ȃ) 
  1. 1. redko kavcija, varščina: dati jamščino / posodil mu je brez jamščine jamstva
  2. 2. jur. kar mora plačati najboljši ponudnik na javni dražbi za zavarovanje obveznosti, ki jih ima iz dražbe: cenilna vrednost in jamščina
SSKJ
kalíber -bra m (í) 
  1. 1. navadno s prilastkom notranji premer cevi ali premer izstrelka pri strelnem orožju: kaliber puške; novi top ima večji kaliber / krogla kalibra 7,9 mm; top kalibra 75 mm / kaliber cevi
  2. 2. ekspr., s prilastkom stopnja glede na kvaliteto; pomen, vrednost: bil je politik velikega kalibra / v mestu delujejo vohuni največjih kalibrov / to je človek drugačnega kalibra / miličniki so prijeli dva težja kalibra huda kriminalca
  3. 3. strojn. natančna priprava brez gibljivih delov, s katero se preverja ustreznost mer kakega predmeta: potisniti kaliber v cev / navojni kaliber
  4. 4. teh. odprtina med valjema, ki daje valjanemu, vlečenemu izdelku natančno obliko, mero: kalibri za tirnice
SSKJ
kalóričen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na kalorije: kalorična jed; prehrana mora biti kalorična in hranilna / kalorična vrednost hrane vrednost hrane, merjena glede na energijo, potrebno za opravljanje bioloških funkcij in obstoj organizma
// premog je zelo kaloričen
♦ elektr. kalorična elektrarna termoelektrarna; teh. kalorična vrednost goriva kurilna vrednost goriva
SSKJ
kalóričnost -i ž (ọ́) kalorična vrednost: skrbeti za zadostno kaloričnost prehrane; nizka kaloričnost
♦ teh. kaloričnost zemeljskega plina kurilnost
SSKJ
kaloríjski -a -o prid. (ȋ) redko kaloričen: kalorijska vrednost živila
SSKJ
kapitál -a m (ȃ) 
  1. 1. denar, proizvajalna sredstva, finančne naložbe, ki prinašajo dohodek: kapital se obrestuje / nalagati, vlagati kapital v industrijo / denarni kapital / v kapitalistični ekonomiki: državni, privatni kapital; kapital delniške družbe
    ♦     ekon. kapital vrednost, ki služi za prilaščanje presežne vrednosti z izkoriščanjem mezdnega dela; cirkulirajoči kapital; industrijski kapital kapital, naložen v proizvodna sredstva, industrijo; akumulacija kapitala spreminjanje presežne vrednosti v kapital; izvoz kapitala; uvoz kapitala; fin. bančni kapital denar, vložen v bančne posle, ali sredstva, ki so last banke
  2. 2. nav. ekspr. denar, materialne dobrine sploh: potrošil je že precej kapitala; vse življenje si je kopičil kapital / v posestvu ima precejšen kapital
    // s prilastkom vrednost, vrednota: duhovni, moralni kapital naroda / reke so naš naravni kapital
    // navadno v povedni rabi izraža veliko količino: ta denar je zanj že kapital / takšno imetje je pravi kapital
  3. 3. publ., v kapitalistični ekonomiki lastniki kapitala kot predstavniki gospodarskega, političnega vpliva, moči: domači in tuji kapital; v ozadju volilne kampanje stoji veleindustrijski kapital
SSKJ
kapitalístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na kapitaliste ali kapitalizem: kapitalistična miselnost, morala / odprava kapitalističnih odnosov / kapitalistični sistem kapitalizem; kapitalistična družbena ureditev / kapitalistični razred kapitalisti; kapitalistična družba razredna družba, v kateri je delavski razred v mezdnem odnosu z lastniki proizvajalnih sredstev; kapitalistična država; kapitalistična ekonomika; kapitalistična industrija industrija, ki temelji na privatni lastnini proizvajalnih sredstev; kapitalistična proizvodnja; kapitalistično gospodarstvo
♦ ekon. kapitalistično izkoriščanje izkoriščanje delavcev tako, da ustvarjajo lastniku proizvajalnih sredstev presežno vrednost; soc. kapitalistični lastnik individualni ali kolektivni lastnik kapitala; kapitalistična lastnina individualna ali kolektivna privatna lastnina
SSKJ
kapitalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. nav. ekspr. napraviti kaj kapitalistično: kapitalizirati obrt / nove razmere so ta družbeni razred kapitalizirale
  2. 2. ekon. spremeniti v kapital: kapitalizirati prihranke; pren., ekspr. kapitalizirati znanost
    // izračunati vrednost kapitala na osnovi njegovega donosa: kapitalizirati dohodek; kapitalizirati zemljiško rento
    ♦     fin. kapitalizirati obresti pripisati jih h glavnici
    kapitalizíran -a -o: kapitalizirani kmetje
SSKJ
kazálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kazanje: kazalni instrumenti
♦ elektr. kazalno območje območje merilnega instrumenta, na katerem se vidi merjena vrednost; lingv. kazalni zaimek zaimek, ki kaže na določeno osebo ali stvar, njeno lastnost, velikost ali vrsto; teh. kazalno steklo steklo, na katerem se vidi višina gladine v posodi
SSKJ
kònj kônja m, mest. ed. kônju in kónju, rod. mn. kónj tudi kônjev, mest. mn. kônjih tudi kónjih (ȍ ó) 
  1. 1. domača žival, ki se goji zlasti zaradi vprege in ježe: konj ga je brcnil; konj bije s kopiti ob tla; konja sta hrzala, prhala in se vzpenjala; voz so vlekli štirje konji; konja brzdati, krtačiti, osedlati, podkovati; zajahali so konje; z bičem udariti po konju; bel, rjav konj; rezgetanje konj; gara kot konj; je močna kot konj; bil je vedno na cesti kot fijakarski konj / ta konj brca in grize / bos konj brez podkev, nepodkovan; bosanski konj majhne rasti, uporaben zlasti za prenašanje tovorov; čistokrven, dirkalni konj; jahalni konj primeren, izurjen za jahanje; poštni konj; ima tovornega konja; pren., ekspr. skozi predor drvi železni konj
    // igrača v obliki konja: deček je jahal lesenega konja / gugalni konj
  2. 2. slabš. velik, neroden človek: si pa res konj / kot psovka glej, kam stopiš, konj
  3. 3. šah. šahovska figura, ki se polaga na polje za dve mesti naprej in eno vstran; skakač: vzeti damo s konjem; vrednost konja
  4. 4. šport. telovadno orodje z ročaji ali brez njih za gimnastične vaje, preskoke: skakati čez konja / konj na šir postavljen pri gimnastičnih vajah počez
    ●     ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; pog. delati iz muhe konja močno pretiravati; ekspr. biti na konju uspeti, doseči cilj
    ♦     vet. angleški konj križanec angleškega polnokrvnega konja z lahkim konjem katerekoli pasme; belgijski konj konj belgijske pasme; hladnokrvni konj konj težje pasme, ki se uporablja za delo; polnokrvni konj konj angleške ali arabske pasme ali njun križanec; zool. nilski ali veliki povodni konj v vodi živeči sesalec z vretenastim trupom in zelo velikim gobcem, Hippopotamus amphibius
SSKJ
konstánten -tna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. ki se ne spreminja, ne spremeni; nespremenljiv, stalen: temperatura je bila ves čas konstantna / bolj ali manj konstantne oblike ustaljene
    ♦     ekon. konstantni kapital kapital, vložen v produkcijska sredstva; fiz. konstantna vrednost; mat. konstantni člen člen, v katerem ne nastopa spremenljivka, stalni člen
    // publ. nenehen, neprestan: konstantno večanje izvoza
  2. 2. redko vztrajen, trden: v svojih sklepih je bil konstanten
    konstántno prisl.: cene industrijskim izdelkom konstantno rastejo
SSKJ
kontingènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) navadno s prilastkom  
  1. 1. ekon. količina ali vrednost blaga za uvoz ali izvoz v določenem razdobju: določiti kontingent / carinski kontingent količina blaga, za katero se plača zmanjšana carina; izvozni, uvozni kontingent
  2. 2. publ. količina blaga, dana uporabniku za določeno obdobje ali za izvršitev določene naloge: kontingent jekla je znašal osemdeset tisoč ton; kontingent gradbenega materiala / tovor hrane iz kontingenta pomoči
    // znesek, prispevek: dati velike kontingente za šolstvo, štipendije
  3. 3. publ. skupina ljudi, navadno v določenem, omejenem številu: poslati nov kontingent vojakov / kontingent izseljencev je bil dosežen
SSKJ
korékcija -e ž (ẹ́) 
  1. 1. knjiž. popravek, sprememba: korekcija smeri in položaja / korekcija stališč / ukvarja se s korekcijo sistema dela izboljšavo, izboljševanjem
    ♦     med. korekcija vida izboljšanje vida z lečami ustrezne dioptrije
  2. 2. knjiž., redko popravljanje, korektura: strokovna korekcija teksta
  3. 3. mat. postopek, s katerim se popravi pokazana vrednost; popravek: naredili so korekcijo
    // vrednost, za katero se popravi pokazana vrednost, da se dobi pravilna vrednost
SSKJ
korekcíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na korekcijo: različni korekcijski postopki / korekcijska leča
♦ fiz. korekcijski faktor faktor, s katerim se pomnoži pokazana vrednost na instrumentu, da se dobi pravilna vrednost; fot. korekcijski filter filter, ki odpravlja napake v optičnih napravah; jur. korekcijski ukrep vzgojni ukrep; teh. korekcijski diagram diagram, ki kaže popravke pri meritvah
SSKJ
korektúren -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na korekturo: korekturno delo / seznam korekturnih znakov
♦ fiz. korekturni faktor faktor, s katerim se pomnoži pokazana vrednost na instrumentu, da se dobi pravilna vrednost; mat. korekturni člen člen, s katerim se popravi kaka vrednost; tisk. korekturni odtis krtačni odtis; korekturni stolpci krtačni odtis s tiskarskega stavka, ki še ni razporejen
Število zadetkov: 428