Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
1. zgod., pri starih Grkih politična ureditev, v kateri vlada mestni knez brez zakonskih omejitev: uvesti tiranijo
2. ekspr. neomejena, samovoljna oblast enega človeka ali majhne skupine: osvoboditi se tiranije / fašistična tiranija; oblike politične tiranije
// odnos, za katerega je značilno oblastno, brezobzirno vsiljevanje svoje volje komu: v družini je vladala tiranija; uprl se je ženini tiraniji / duhovna tiranija
ekspr. neomejena, samovoljna oblast enega človeka ali majhne skupine: upirati se tiranstvu vladajočih
// oblastno, brezobzirno vsiljevanje svoje volje komu: družina je trpela zaradi očetovega tiranstva; pren. tiranstvo časa
glagolnik od vsiljevati: vsiljevanje daril / vsiljevanje mnenja, stališč, volje koga / opravičil se ji je za svoje vsiljevanje