Etimološki slovar pravi, da se je beseda emancipacija v slovenskem jeziku pojavila v 20, stoletju, jaz sem jo pa slučajno zasledil v časopisu, ki je izšel že v 19. stoletju, in sicer "Kmetijske in rokodelske novice" iz dne 12. 04. 1871, ki ga najdete na naslovu: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-NJK7EO74/9074a577-43c6-4ce9-940e-772498a796f5/PDF Citat iz 117. strani: "Vsem je gotovo želeti, da se same emancipirajo vseh slabosti, vseh strasti in hib, ktere podkopavajo njih lastno in rodovin srečo, in ko se to zgodi v polno meri, bodo tudi najbolj sebični moški prav radi priznavali samostalnost ženskega spola in neodvisnost od vseh pomanjkljivosti. Zanima me, ali gre v slovarju za napako ali pa slovar ne navede časa prve pojavnosti, temveč čas, v katerem je beseda prešla v vsakodnevno rabo. Čeprav se mi zdi čudno, da bi časopis, ki je namenjen neizobraženi kmečki družbi, pisal besede, ki jih ne bi nihče razumel.
Zadetki iskanja
Zanima me pravilna uporaba pridevnika, ki se na naša na tolkala. Torej, gre za tolkalni ali tolkalski orkester/festival/večer/kvartet/razred? Za tolkalno ali tolkalsko delavnico/kompozicijo/šolo? Da pa preverim še: pravilen izraz za osebo, ki igral tolkala, je tolkalec/tolkalka (in ne tolkalist, tolkalistka).
V OŠ učimo učence po učnem načrtu za športno vzgojo. Učni načrt za športno vzgojo je uraden dokument (daje nam smernice, cilje in minimalne standarde znanja...) in po mojem mnenju mora biti napisan v slovenskem knjižnem jeziku.
Pred nekaj dnevi sem se bolj temeljito lotil njegovega prebiranja in pri standardih znanja za prvo triado prišel do zame nerazumljive besede zviralnik. Učni načrt za športno vzgojo ga omenja na strani 31, pod gimnastično abecedo. V besedilu piše: "...pleza po letveniku, zviralniku in poševni klopi, preskakuje kolebnico."
Ker sam nikoli prej nisem zasledil te besede, sem malo raziskoval. Prišel sem do ugotovitve, da omenjena beseda izvira iz Športno terminološkega slovarja, ki ga je izdal dr. Silvo Kristan. Gre za delovno verzijo njegovega slovarja, v kateri avtor v obsežnem teoretičnem uvodu razmišlja o vlogi strokovnega izrazja, v katerega vključi tudi priporočilo terminološki komisiji. Po moji oceni neka delovna verzija slovarja, ki je plod razmišljanja človeka, ki razmišlja o nečem in to tudi javno objavi, še ne more biti zagotovilo, da je beseda zviralnik tudi uradno sprejeta in priznana. Morda se motim in ravno zato bi rad razčistil zadevo. Namreč o tem, kaj je zviralnik sem povprašal tudi svetovalko za šport, ki deluje na Zavodu republike Slovenije za šolstvo (je tudi ena izmed več soavtorjev Učnega načrta za športno vzgojo). Odgovorila mi je, da gre za pojem iz Športno terminološkega slovarja, kjer avtor zvirala opisuje kot nepogrešljivi del otroških igrišč (sam jim pravim plezala).
Na naši šoli nihče ni vedel, kaj je to zviralnik. Ena učiteljica je rekla, da gre za zviralo, a je ni znala povsem pojasniti. Torej, tudi beseda zviralo, je v športnem smislu mišljena kot plezalo za otroke.
V času mojega študija na Fakulteti za šport zviralnik ni bil nikoli omenjen, niti ga nismo obravnavali na vajah in predavanjih. Tudi kasnejši študenti ga niso obravnavali. Torej, če zaključim, kaj menite vi o tem problemu? Ali se beseda zviralnik lahko uporabi v uradnem dokumentu kot priznana slovenska beseda ali ne?
Zanima me, ali obstaja uradno pravilo, kako se v slovenskem jeziku piše angleška beseda skipping. Gre za del šole teka, v literaturi pa sem zasledila več različic, torej z ohranjenima dvema p-jema in samo z enim.
Kako je z rabo besede starš? Jo je dovoljeno uporabljati? Prevajalec namreč vztraja pri edninski obliki, ki je v SP 2001 označena s kvalifikatorjem neknj. pog. Res pa se ta oblika danes že pogosto pojavlja v časopisih, knjigah, na radiu itd. Zveza eden od staršev je podana v SP 2001, a se mi zdi, da v nekaterih primerih deluje okorno, tudi prevajalec je noče sprejeti.
Dostopnost