mŕzlica -e ž (ȓ)
1. drgetanje (mišic) z občutkom mraza pred naglim povišanjem telesne temperature: slabo se počuti in trese ga mrzlica; bolnik dobi, ima mrzlico; huda mrzlica
// bolezen z občasnimi napadi mrzlice; malarija1: zatirati mrzlico z izsuševanjem močvirij / močvirska mrzlica
2. nav. ekspr., navadno s prilastkom velika živčna napetost, vznemirjenje: ves čas pred odhodom je bilo čutiti nekako mrzlico; premagati govorniško mrzlico tremo / potovalna mrzlica / neprestano živi v razburljivi mrzlici
3. ekspr., s prilastkom povečano zanimanje za kako dejavnost ali njeno veliko povečanje: investicijska mrzlica; naftna mrzlica; novoletna nakupovalna mrzlica; vesoljska mrzlica / zlata mrzlica povečano iskanje zlata
♦ med. intermitentna mrzlica pri kateri temperatura zelo niha; poporodna mrzlica bolezen, ki nastopi po porodu zaradi infekcije; povratna mrzlica bolezen, pri kateri se napadi mrzlice in vročine pojavljajo v vedno milejši obliki in daljših presledkih; rumena mrzlica tropska virusna bolezen z zlatenico in visoko temperaturo; senena mrzlica bolezen, ki jo povzroča preobčutljivost nosne sluznice za cvetni prah; seneni nahod
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
nebéški -a -o prid. (ẹ́)
1. nanašajoč se na nebesa 1: nebeški priprošnjik / nebeško in zemeljsko življenje / nebeški blagoslov
2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nebeška lepota, milina / nastal je nebeški mir / to so bili nebeški časi zelo lepi; ta postelja je nebeška mehka, udobna; kosilo je bilo nebeško zelo dobro, okusno
3. knjiž. nebesen: nebeška zarja / nebeški obok
4. v medmetni rabi izraža
a) nejevoljo, nestrpnost: bog nebeški, že spet si se zmotil; mati nebeška, kaj nam je bilo treba tega
b) strah, vznemirjenje: bog nebeški, ali je kaj hudega
c) začudenje, navdušenje: mati nebeška, kako si le to zmogel
● ekspr. sam bog nebeški ve, kdaj bo to minilo se ne ve; vznes. nebeške luči zvezde
♦ rel. nebeški kruh posvečena hostija; nebeška Mati Kristusova mati
1. nanašajoč se na nebesa 1: nebeški priprošnjik / nebeško in zemeljsko življenje / nebeški blagoslov
2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nebeška lepota, milina / nastal je nebeški mir / to so bili nebeški časi zelo lepi; ta postelja je nebeška mehka, udobna; kosilo je bilo nebeško zelo dobro, okusno
3. knjiž. nebesen: nebeška zarja / nebeški obok
4. v medmetni rabi izraža
a) nejevoljo, nestrpnost: bog nebeški, že spet si se zmotil; mati nebeška, kaj nam je bilo treba tega
b) strah, vznemirjenje: bog nebeški, ali je kaj hudega
c) začudenje, navdušenje: mati nebeška, kako si le to zmogel
● ekspr. sam bog nebeški ve, kdaj bo to minilo se ne ve; vznes. nebeške luči zvezde
♦ rel. nebeški kruh posvečena hostija; nebeška Mati Kristusova mati
- nebéško prisl.:
bilo je nebeško; nebeško lepo igra na citre
SSKJ²
nemíren -rna -o prid., nemírnejši (í ī)
1. ki čuti, kaže notranjo napetost, vznemirjenje: ko je čakal sina, je postajal čedalje bolj nemiren / z nemirnimi koraki je hodil po sobi / nemirna vest mu ne da spati
2. notranje neubran, neurejen: nemirni mladi ljudje / nemiren duh / imeti begajoče, nemirne oči
● ekspr. človek nemirne krvi nestalen, neuravnovešen
3. ki ne miruje, ni pri miru: razigrani, nemirni otroci; nemiren je kot živo srebro / bolnik je zdaj nekaj dni precej nemiren
// ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča hrup, nered: nedisciplinirani in nemirni gostje; glasna, nemirna družba
4. ki se neprenehoma giblje, premika: nemirno morje, ozračje / pesn. nemirne zvezde
// ki ne poteka brez motenj: nemirno spanje
5. ki je poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov: nemirni časi / ima težko, nemirno življenje
1. ki čuti, kaže notranjo napetost, vznemirjenje: ko je čakal sina, je postajal čedalje bolj nemiren / z nemirnimi koraki je hodil po sobi / nemirna vest mu ne da spati
2. notranje neubran, neurejen: nemirni mladi ljudje / nemiren duh / imeti begajoče, nemirne oči
● ekspr. človek nemirne krvi nestalen, neuravnovešen
3. ki ne miruje, ni pri miru: razigrani, nemirni otroci; nemiren je kot živo srebro / bolnik je zdaj nekaj dni precej nemiren
// ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča hrup, nered: nedisciplinirani in nemirni gostje; glasna, nemirna družba
4. ki se neprenehoma giblje, premika: nemirno morje, ozračje / pesn. nemirne zvezde
// ki ne poteka brez motenj: nemirno spanje
5. ki je poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov: nemirni časi / ima težko, nemirno življenje
- nemírno prisl.:
srce mu nemirno bije; nemirno je pogledoval proti vratom; nemirno se prestopati; nemirno spati
SSKJ²
nèudŕžen -žna -o prid. (ȅ-r̄)
knjiž. nezadržen, neustavljiv: neudržen razvoj / neudržen smeh / začutil je neudržno vznemirjenje
knjiž. nezadržen, neustavljiv: neudržen razvoj / neudržen smeh / začutil je neudržno vznemirjenje
SSKJ²
pét pêtih štev. (ẹ̑ é)
izraža število pet [5]
a) v samostalniški rabi: dvakrat pet je deset; kar petim je dolžen / ura je pet; vstajati ob petih zjutraj 5h; čakati od petih do šestih (popoldne) 17h
b) v prilastkovi rabi: pet prstov; v petih urah bo nazaj; tudi neskl.: sestavljen iz pet(ih) delov; od teh pet(ih) tednov je prebil štiri v bolnišnici
// neskl. izraža številko pet: oddaja na kanalu pet; avtobusna proga pet; tekma se je končala s pet proti dve / pog. v spričevalu ima same pet odlične ocene
● ekspr. do šole ima samo pet korakov šola je zelo blizu; star. vse skupaj je kakor pet krav za en groš neverjetno, nesmiselno; ekspr. spametovati se pet minut pred dvanajsto komaj še pravočasno; pog. za pet kriščevih ran, saj se bo ubil izraža strah, vznemirjenje, obup; star. vsi mu strežejo, on pa ne pet ne šest se ne zmeni za to; ekspr. ženinov ima na vsak prst (po) pet zelo veliko; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno
izraža število pet [5]
a) v samostalniški rabi: dvakrat pet je deset; kar petim je dolžen / ura je pet; vstajati ob petih zjutraj 5h; čakati od petih do šestih (popoldne) 17h
b) v prilastkovi rabi: pet prstov; v petih urah bo nazaj; tudi neskl.: sestavljen iz pet(ih) delov; od teh pet(ih) tednov je prebil štiri v bolnišnici
// neskl. izraža številko pet: oddaja na kanalu pet; avtobusna proga pet; tekma se je končala s pet proti dve / pog. v spričevalu ima same pet odlične ocene
● ekspr. do šole ima samo pet korakov šola je zelo blizu; star. vse skupaj je kakor pet krav za en groš neverjetno, nesmiselno; ekspr. spametovati se pet minut pred dvanajsto komaj še pravočasno; pog. za pet kriščevih ran, saj se bo ubil izraža strah, vznemirjenje, obup; star. vsi mu strežejo, on pa ne pet ne šest se ne zmeni za to; ekspr. ženinov ima na vsak prst (po) pet zelo veliko; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno
SSKJ²
poigráti -ám dov. (á ȃ)
krajši čas igrati (na glasbilo): samo včasih še poigra na citre; malo poigrati na harmoniko
krajši čas igrati (na glasbilo): samo včasih še poigra na citre; malo poigrati na harmoniko
- poigráti se
1. krajši čas se udeležiti otroške dejavnosti za razvedrilo, zabavo: poigrati se na dvorišču; malo se še poigraj / poigrati se z medvedkom; pren., ekspr. veter se je poigral z vejami
2. v zvezi s s, z nehoteno premakniti kaj in s tem izraziti zadrego, vznemirjenje: poigrati se z obeskom na verižici; poigral se je z uro in jo spravil v žep
3. ekspr., v zvezi s s, z imeti lahkomiseln, neresen odnos do česa: malo se je poigrala s fantom / poigral se je z vestjo
● ekspr. zima se lahko še poigra in nasuje snega čeprav se zima že končuje, je lahko še sneg; publ. poigrati se z možnostmi, ki jih daje moda uporabiti jih v presenetljivih, nenavadnih kombinacijah; ekspr. usoda se je poigrala z njim doživel je nenavadne, nepričakovane stvari
SSKJ²
poigrávati -am nedov. (ȃ)
1. v presledkih igrati (na glasbilo): sedel je v kotu in poigraval na klavir / tiho poigravati
2. ekspr. nehoteno premikati kaj, zlasti v presledkih, in s tem izražati zadrego, vznemirjenje: njeni prsti so poigravali po naslonilu; poigravati se z obeskom
3. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden, zlasti v presledkih: okrog ust mu je poigraval nasmeh; v očeh mu je poigravala jeza
1. v presledkih igrati (na glasbilo): sedel je v kotu in poigraval na klavir / tiho poigravati
2. ekspr. nehoteno premikati kaj, zlasti v presledkih, in s tem izražati zadrego, vznemirjenje: njeni prsti so poigravali po naslonilu; poigravati se z obeskom
3. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden, zlasti v presledkih: okrog ust mu je poigraval nasmeh; v očeh mu je poigravala jeza
- poigrávati se
1. večkrat se udeleževati otroške dejavnosti za razvedrilo, zabavo: poigravati se z otroki na dvorišču / medvedka se poigrava z mladičem; pren., ekspr. veter se poigrava z njegovimi lasmi
2. ekspr., v zvezi s s, z imeti lahkomiseln, neresen odnos do česa: poigrava se z zdravjem, življenjem / poigrava se z moškimi
// biti v popolni oblasti česa: domišljija se je začela poigravati z njima / valovi se poigravajo z ladjo
● ekspr. na zahodu so poigravali bliski se je bliskalo; ekspr. poigravati se z besedami uporabljati večpomenske, pomensko sorodne besede za dosego duhovitosti, šaljivosti; izražati se z lahkoto, brez težav; ekspr. poigrava se z njegovimi trditvami samovoljno jih razlaga, neresno jih obravnava
SSKJ²
pomagálka -e [pomagau̯ka] ž (ȃ)
1. knjiž. pomočnica, pomagačka: bila je pridna pomagalka
2. star., v medmetni rabi, v zvezi sveta pomagalka izraža
a) začudenje, presenečenje: o sveta pomagalka, ali je to res
b) strah, vznemirjenje, obup: sveta pomagalka, kaj pa je; sveta pomagalka, ob vse premoženje sem
1. knjiž. pomočnica, pomagačka: bila je pridna pomagalka
2. star., v medmetni rabi, v zvezi sveta pomagalka izraža
a) začudenje, presenečenje: o sveta pomagalka, ali je to res
b) strah, vznemirjenje, obup: sveta pomagalka, kaj pa je; sveta pomagalka, ob vse premoženje sem
SSKJ²
prijéten -tna -o prid., prijétnejši (ẹ́ ẹ̄)
1. ki vzbuja občutek ugodja: v sobi je bil prijeten hlad; proti večeru je začel pihati prijeten veter; prijetna kopel; trta dela prijetno senco / v sobi je bilo prijetno vzdušje; prijetno vznemirjenje / prijeten okus, vonj / kot voščilo prijeten počitek
// ki prinaša veselje, zadovoljstvo: čaka nas prijeten dan; prijeten izlet; prijetna novica; prijetne in slabe strani potovanja z ladjo / prijeten klepet, pogovor / prijetno stanovanje; njegovo rojstno mesto je prijetno / ima prijetno življenje
2. ki ugaja, je všeč: prijeten glas; človek prijetnega videza; prijetna glasba, šala; sveče so dajale prijetno svetlobo / ekspr. bil je prijeten na pogled
3. ki ima, kaže v odnosu do ljudi pozitivne lastnosti: prijeten moški; njegova žena je prijetna / bil je prijeten za družbo družaben, zabaven / ima veliko prijetnih lastnosti
1. ki vzbuja občutek ugodja: v sobi je bil prijeten hlad; proti večeru je začel pihati prijeten veter; prijetna kopel; trta dela prijetno senco / v sobi je bilo prijetno vzdušje; prijetno vznemirjenje / prijeten okus, vonj / kot voščilo prijeten počitek
// ki prinaša veselje, zadovoljstvo: čaka nas prijeten dan; prijeten izlet; prijetna novica; prijetne in slabe strani potovanja z ladjo / prijeten klepet, pogovor / prijetno stanovanje; njegovo rojstno mesto je prijetno / ima prijetno življenje
2. ki ugaja, je všeč: prijeten glas; človek prijetnega videza; prijetna glasba, šala; sveče so dajale prijetno svetlobo / ekspr. bil je prijeten na pogled
3. ki ima, kaže v odnosu do ljudi pozitivne lastnosti: prijeten moški; njegova žena je prijetna / bil je prijeten za družbo družaben, zabaven / ima veliko prijetnih lastnosti
- prijétno
prislov od prijeten: prijetno se imeti, počutiti; prijetno dišeča jed; v postelji je bilo prijetno toplo / v povedni rabi pri vas je prijetno
// v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža ugodje, zadovoljstvo: v topli sobi jim je bilo prijetno / kot vljudnostna fraza prijetno mi je, da vas spet vidim; sam.: združiti prijetno s koristnim
SSKJ²
tréma -e ž (ẹ̄)
velika neprijetna živčna napetost, vznemirjenje zlasti pred javnim nastopom: dobiti, imeti, premagati tremo; nastopati brez treme; glas se mu je tresel od treme; velika trema / govorniška, izpitna, odrska trema
velika neprijetna živčna napetost, vznemirjenje zlasti pred javnim nastopom: dobiti, imeti, premagati tremo; nastopati brez treme; glas se mu je tresel od treme; velika trema / govorniška, izpitna, odrska trema
SSKJ²
vólja -e ž (ọ́)
1. sposobnost hotenja: človek ima um in voljo; krepiti, razvijati, utrjevati voljo; ekspr. zlomiti komu voljo; slabotna, trdna volja; človek močne, ekspr. železne volje / nima lastne volje ni samostojen v odločanju / svobodna volja
// ekspr., navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: oditi mora, to je ukaz najvišje volje
2. pripravljenost prizadevati si za kaj: ko si je odpočil, se mu je vrnila tudi volja; po uspehu je spet dobil voljo do dela; nerazumevanje učiteljev mu jemlje voljo do učenja; vzbuditi v kom voljo do česa; delati brez volje, z veliko voljo / nimam volje, da bi šel ne ljubi se mi iti / pokazati dobro voljo pripravljenost za kaj; nisem pri volji za delo razpoložen; ni bil pri volji to narediti ni maral; ekspr. kljub najboljši volji vam ne morem pomagati kljub veliki pripravljenosti
// v povedni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku izraža pozitiven odnos do kakega dejanja: če vas je volja, pa začnimo; naj gre, kogar je volja kdor hoče; iron. prav volja me je prepirati se
3. kar kdo hoče, da se uresniči: to je bila očetova volja; izpolniti voljo koga; vsiliti komu svojo voljo; delati proti volji koga; vztrajati pri svoji volji; to se je zgodilo proti moji volji ne da bi hotel / knjiž. ženin in nevesta sta izrekla svojo voljo / v krščanstvu: naj se zgodi božja volja; vdati se v božjo voljo / delati, živeti po svoji volji kakor kdo hoče
4. s prilastkom razpoloženje, čustveno stanje: dobra, slaba volja ga je minila, prevzela / biti dobre, ekspr. kisle volje; spraviti koga v dobro, slabo voljo / ljudje dobre, knjiž. blage volje dobri, plemeniti ljudje
5. v prislovni rabi, navadno v zvezi na voljo na razpolago: v taborišču ni bilo hrane na voljo; tam je vsega na voljo
6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi za voljo na ljubo: narediti kaj prijatelju za voljo
// v predložni rabi zaradi, zavoljo: ne piti za zdravja voljo / za tega voljo ne bodi hud zato
7. v medmetni rabi, navadno v zvezi za božjo voljo izraža
a) strah, vznemirjenje, obup: za božjo, pog. kriščevo voljo, saj ga boš ubil; za božjo voljo, vzklikne mati
b) začudenje, presenečenje: za božjo voljo, ali ste že nazaj
c) svarilo, prepoved, opozorilo: ne govori tega, za božjo voljo; pog. za sveto kriščevo voljo, ne bodi tak
č) nejevoljo, nestrpnost: za božjo voljo, saj ne gori voda
d) podkrepitev, poudarek: pojdi, za božjo voljo; za božjo voljo, rešite ga
● izdelek je kupcem na voljo se prodaja; ni mi po volji, da si tak ne maram; to mi ni po volji mi ne ustreza; pridem, če bo božja volja v krščanskem okolju če se mi ne zgodi kaj, na kar ne morem vplivati; ekspr. za božjo voljo prositi koga, naj pomaga zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; dati, narediti iz dobre volje prostovoljno; ekspr. znamenje dobre volje znamenje, ki kaže, da se hoče, želi dobro; drage, rade volje narediti z veseljem, prostovoljno; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; delati s kom po mili volji kakor se hoče; star. narediti kaj iz proste volje svobodno, brez prisile; star. iz svoje volje se učiti latinščine prostovoljno
♦ filoz. volja do moči; pravn. pogodbena, poslovna volja; večinska volja; izjava volje; misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose
1. sposobnost hotenja: človek ima um in voljo; krepiti, razvijati, utrjevati voljo; ekspr. zlomiti komu voljo; slabotna, trdna volja; človek močne, ekspr. železne volje / nima lastne volje ni samostojen v odločanju / svobodna volja
// ekspr., navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: oditi mora, to je ukaz najvišje volje
2. pripravljenost prizadevati si za kaj: ko si je odpočil, se mu je vrnila tudi volja; po uspehu je spet dobil voljo do dela; nerazumevanje učiteljev mu jemlje voljo do učenja; vzbuditi v kom voljo do česa; delati brez volje, z veliko voljo / nimam volje, da bi šel ne ljubi se mi iti / pokazati dobro voljo pripravljenost za kaj; nisem pri volji za delo razpoložen; ni bil pri volji to narediti ni maral; ekspr. kljub najboljši volji vam ne morem pomagati kljub veliki pripravljenosti
// v povedni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku izraža pozitiven odnos do kakega dejanja: če vas je volja, pa začnimo; naj gre, kogar je volja kdor hoče; iron. prav volja me je prepirati se
3. kar kdo hoče, da se uresniči: to je bila očetova volja; izpolniti voljo koga; vsiliti komu svojo voljo; delati proti volji koga; vztrajati pri svoji volji; to se je zgodilo proti moji volji ne da bi hotel / knjiž. ženin in nevesta sta izrekla svojo voljo / v krščanstvu: naj se zgodi božja volja; vdati se v božjo voljo / delati, živeti po svoji volji kakor kdo hoče
4. s prilastkom razpoloženje, čustveno stanje: dobra, slaba volja ga je minila, prevzela / biti dobre, ekspr. kisle volje; spraviti koga v dobro, slabo voljo / ljudje dobre, knjiž. blage volje dobri, plemeniti ljudje
5. v prislovni rabi, navadno v zvezi na voljo na razpolago: v taborišču ni bilo hrane na voljo; tam je vsega na voljo
6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi za voljo na ljubo: narediti kaj prijatelju za voljo
// v predložni rabi zaradi, zavoljo: ne piti za zdravja voljo / za tega voljo ne bodi hud zato
7. v medmetni rabi, navadno v zvezi za božjo voljo izraža
a) strah, vznemirjenje, obup: za božjo, pog. kriščevo voljo, saj ga boš ubil; za božjo voljo, vzklikne mati
b) začudenje, presenečenje: za božjo voljo, ali ste že nazaj
c) svarilo, prepoved, opozorilo: ne govori tega, za božjo voljo; pog. za sveto kriščevo voljo, ne bodi tak
č) nejevoljo, nestrpnost: za božjo voljo, saj ne gori voda
d) podkrepitev, poudarek: pojdi, za božjo voljo; za božjo voljo, rešite ga
● izdelek je kupcem na voljo se prodaja; ni mi po volji, da si tak ne maram; to mi ni po volji mi ne ustreza; pridem, če bo božja volja v krščanskem okolju če se mi ne zgodi kaj, na kar ne morem vplivati; ekspr. za božjo voljo prositi koga, naj pomaga zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; dati, narediti iz dobre volje prostovoljno; ekspr. znamenje dobre volje znamenje, ki kaže, da se hoče, želi dobro; drage, rade volje narediti z veseljem, prostovoljno; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; delati s kom po mili volji kakor se hoče; star. narediti kaj iz proste volje svobodno, brez prisile; star. iz svoje volje se učiti latinščine prostovoljno
♦ filoz. volja do moči; pravn. pogodbena, poslovna volja; večinska volja; izjava volje; misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose
SSKJ²
vrág -a m (ȃ)
1. evfem. hudič: vrag se mu prikazuje; skleniti z vragom pogodbo za dušo; bati se koga kot živega vraga zelo; smrdeti kot tisoč vragov zelo; črn, grenek, hudoben kot vrag zelo / ali ga je vrag obsedel, da je tak / kot vzklik: o ti vrag ti; da bi te vrag; vrag te odnesi, vzemi; tristo vragov kosmatih, zelenih / naslikati vraga z rožički, repom in kopiti / iz škatle plane vrag figura na vzmeti, ki predstavlja hudiča
2. ekspr. zloben, hudoben človek: bodi previden, ta vrag je zmožen vsega / ta človek je pravi vrag
// pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: niti en vrag ne kupi pri njem; ta vrag se ga večkrat napije / zmeraj dela, piše kakega vraga / vsega vraga najdeš, samo tistega ne, kar potrebuješ vse mogoče stvari / kot psovka: le čakajte, vragi; vrag ti pasji, ne boš več dolgo lajal
3. zastar. sovražnik: ujeti nekaj vragov / naša vojska je premagala vraga
4. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne zganjajte vendar takega vraga zaradi te malenkosti / ta novica je naredila vraga in pol veliko vznemirjenje, zanimanje
5. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: gospodar se je vrnil, zdaj bo pa vrag / da, to je tisti vrag, denarja nimamo; no, zdaj pa imamo vraga / boš že videl vraga / v povedni rabi carina, vojska je vrag
6. pog., ekspr., v povedni rabi izraža
a) neprijetnost, težavnost česa: vrag je stati dve uri na mrazu; vrag je, če ti gre vse narobe
b) nezadovoljstvo nad čim: vrag je vse skupaj
7. pog., ekspr., v členkovni rabi izraža
a) s predlogom visoko stopnjo: do vraga vse uniči; pot se od vraga vleče; od vraga hiter je
b) močno zanikanje: vraga veš, kako bo čez pet let; saj je prinesel. Vraga je / vraga kosmatega so plačali, nič
c) v zvezi z vedeti negotovost, nedoločnost: to je izgubil vrag ve kateri človek; kdaj pridejo? Vrag vedi / zdaj so vrag si ga vedi kje; vrag ti ga vedi, kako je bilo
8. pog., ekspr., v zvezi poslati koga, iti, pobrati se k vragu izraža jezno odklonitev prisotnosti koga, zveze s čim: če vam ni prav, se poberite k vragu / pojdi k vragu s svojo zahtevo / ko so mu to povedali, jih je poslal k vragu / elipt. k vragu še denar
9. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža
a) močno čustveno prizadetost: vrag (ga) vedi, kod hodi; kdo, za vraga, te je poslal tja
b) močno zanikanje ali omalovaževanje: vrag, pa tako plačilo
c) podkrepitev trditve: ni vrag, da pridejo; tristo vragov, da je res
č) jezo, nejevoljo nad kom: vrag naj ga vzame; da bi te vrag; kako, za vraga, pa naj jaz to vem
● pog., ekspr. podjetje jemlje, je vzel vrag propada, je propadlo; pog., ekspr. skril sem ga, da ga vrag ne najde prav nihče; pog., ekspr. ko sede za volan, ga obsede vrag postane nepremišljen, izzivalen, divji; pog., ekspr. živega vraga se ne boji prav nikogar; pog., ekspr. izpuliti vragu rep doseči, napraviti kaj na videz nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo; pog., ekspr. doživeti, narediti vraga in pol zelo veliko; pog., ekspr. slikati vraga bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici; pog., ekspr. ta človek je od vraga doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. hiša, kupčija je šla k vragu je propadla; pog., ekspr. tega za vraga ne morem najti nikakor; pog., ekspr. če jih gre pet ali šest, je vendar isti vrag je vseeno; pog., ekspr. odšel je. Vrag z njim izraža jezo in nezadovoljstvo; pog., ekspr. jezditi, voziti kot vrag zelo hitro, dobro; preg. kadar ima vrag mlade, nima nikoli samo enega slabih posledic česa hudega, nezaželenega je navadno več
♦ rib. morski vrag manta; zool. morski vrag morska riba z velikimi usti, ki privablja plen z izrastkom na šibi podobni tvorbi hrbtne plavuti, Lophius piscatorius
1. evfem. hudič: vrag se mu prikazuje; skleniti z vragom pogodbo za dušo; bati se koga kot živega vraga zelo; smrdeti kot tisoč vragov zelo; črn, grenek, hudoben kot vrag zelo / ali ga je vrag obsedel, da je tak / kot vzklik: o ti vrag ti; da bi te vrag; vrag te odnesi, vzemi; tristo vragov kosmatih, zelenih / naslikati vraga z rožički, repom in kopiti / iz škatle plane vrag figura na vzmeti, ki predstavlja hudiča
2. ekspr. zloben, hudoben človek: bodi previden, ta vrag je zmožen vsega / ta človek je pravi vrag
// pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: niti en vrag ne kupi pri njem; ta vrag se ga večkrat napije / zmeraj dela, piše kakega vraga / vsega vraga najdeš, samo tistega ne, kar potrebuješ vse mogoče stvari / kot psovka: le čakajte, vragi; vrag ti pasji, ne boš več dolgo lajal
3. zastar. sovražnik: ujeti nekaj vragov / naša vojska je premagala vraga
4. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne zganjajte vendar takega vraga zaradi te malenkosti / ta novica je naredila vraga in pol veliko vznemirjenje, zanimanje
5. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: gospodar se je vrnil, zdaj bo pa vrag / da, to je tisti vrag, denarja nimamo; no, zdaj pa imamo vraga / boš že videl vraga / v povedni rabi carina, vojska je vrag
6. pog., ekspr., v povedni rabi izraža
a) neprijetnost, težavnost česa: vrag je stati dve uri na mrazu; vrag je, če ti gre vse narobe
b) nezadovoljstvo nad čim: vrag je vse skupaj
7. pog., ekspr., v členkovni rabi izraža
a) s predlogom visoko stopnjo: do vraga vse uniči; pot se od vraga vleče; od vraga hiter je
b) močno zanikanje: vraga veš, kako bo čez pet let; saj je prinesel. Vraga je / vraga kosmatega so plačali, nič
c) v zvezi z vedeti negotovost, nedoločnost: to je izgubil vrag ve kateri človek; kdaj pridejo? Vrag vedi / zdaj so vrag si ga vedi kje; vrag ti ga vedi, kako je bilo
8. pog., ekspr., v zvezi poslati koga, iti, pobrati se k vragu izraža jezno odklonitev prisotnosti koga, zveze s čim: če vam ni prav, se poberite k vragu / pojdi k vragu s svojo zahtevo / ko so mu to povedali, jih je poslal k vragu / elipt. k vragu še denar
9. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža
a) močno čustveno prizadetost: vrag (ga) vedi, kod hodi; kdo, za vraga, te je poslal tja
b) močno zanikanje ali omalovaževanje: vrag, pa tako plačilo
c) podkrepitev trditve: ni vrag, da pridejo; tristo vragov, da je res
č) jezo, nejevoljo nad kom: vrag naj ga vzame; da bi te vrag; kako, za vraga, pa naj jaz to vem
● pog., ekspr. podjetje jemlje, je vzel vrag propada, je propadlo; pog., ekspr. skril sem ga, da ga vrag ne najde prav nihče; pog., ekspr. ko sede za volan, ga obsede vrag postane nepremišljen, izzivalen, divji; pog., ekspr. živega vraga se ne boji prav nikogar; pog., ekspr. izpuliti vragu rep doseči, napraviti kaj na videz nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo; pog., ekspr. doživeti, narediti vraga in pol zelo veliko; pog., ekspr. slikati vraga bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici; pog., ekspr. ta človek je od vraga doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. hiša, kupčija je šla k vragu je propadla; pog., ekspr. tega za vraga ne morem najti nikakor; pog., ekspr. če jih gre pet ali šest, je vendar isti vrag je vseeno; pog., ekspr. odšel je. Vrag z njim izraža jezo in nezadovoljstvo; pog., ekspr. jezditi, voziti kot vrag zelo hitro, dobro; preg. kadar ima vrag mlade, nima nikoli samo enega slabih posledic česa hudega, nezaželenega je navadno več
♦ rib. morski vrag manta; zool. morski vrag morska riba z velikimi usti, ki privablja plen z izrastkom na šibi podobni tvorbi hrbtne plavuti, Lophius piscatorius
- vrága pog., ekspr.:
vraga, dajte že enkrat mir; prišel je. Vraga; to je živčnost. Vraga živčnost, strahopetnost;
SSKJ²
vznemírjenje -a s (ȋ)
stanje vznemirjenega: preprečiti vznemirjenje ljudi; jecljati, tresti se od vznemirjenja / čutno vznemirjenje; ustvarjalno vznemirjenje / brez vznemirjenja vstati in oditi
stanje vznemirjenega: preprečiti vznemirjenje ljudi; jecljati, tresti se od vznemirjenja / čutno vznemirjenje; ustvarjalno vznemirjenje / brez vznemirjenja vstati in oditi
SSKJ²
vzròk vzróka m (ȍ ọ́)
kar naredi, da kaj nastane, se zgodi: pojav ima več vzrokov; iskati, odpraviti vzrok gospodarskih neuspehov; odkriti vzrok bolezni, vročice; po vzroku se vprašamo zakaj; vzrok nesreče je bila vinjenost; ugotovljen vzrok smrti; odkriti vzrok za nerazumevanje; vzrok in posledica / iz neznanega vzroka zapeljati na levo
♦ filoz. prvi vzrok od katerega je vse ostalo odvisno in je sam sebi vzrok; jezikosl. prislovno določilo vzroka
// kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev: ni povedal vzroka za odhod; tako se je odločil iz raznih vzrokov / zaprite ga, vzrok se bo že našel; treba je imeti vzrok, da dobiš izredni dopust / ni vzroka, da ne bi šel; ni vzroka za vznemirjenje; ima že vzrok, da se ga boji / zapustil jo je brez vzroka; brez vzroka ne hodite ven potrebe; napasti koga brez vzroka povoda
kar naredi, da kaj nastane, se zgodi: pojav ima več vzrokov; iskati, odpraviti vzrok gospodarskih neuspehov; odkriti vzrok bolezni, vročice; po vzroku se vprašamo zakaj; vzrok nesreče je bila vinjenost; ugotovljen vzrok smrti; odkriti vzrok za nerazumevanje; vzrok in posledica / iz neznanega vzroka zapeljati na levo
♦ filoz. prvi vzrok od katerega je vse ostalo odvisno in je sam sebi vzrok; jezikosl. prislovno določilo vzroka
// kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev: ni povedal vzroka za odhod; tako se je odločil iz raznih vzrokov / zaprite ga, vzrok se bo že našel; treba je imeti vzrok, da dobiš izredni dopust / ni vzroka, da ne bi šel; ni vzroka za vznemirjenje; ima že vzrok, da se ga boji / zapustil jo je brez vzroka; brez vzroka ne hodite ven potrebe; napasti koga brez vzroka povoda
SSKJ²
zabóga2 medm. (ọ̑) ekspr.
1. izraža vznemirjenje, strah: zaboga, saj mu srce skoraj ne bije več; zaboga, zaprli vas bodo, ko tako govorite; zaboga, kaj se pa dogaja / zaboga, saj si bo še čeljust izpahnila
2. izraža začudenje, presenečenje: zaboga, ali je to mogoče; zaboga, vse že vedo; zaboga, kakšen preobrat
3. izraža nejevoljo, nestrpnost: hej, počakaj, zaboga; zaboga, kaj pa delaš; zaboga, odpri že
4. izraža občudovanje: zaboga, kakšne misli; zaboga, kako ti hodi
1. izraža vznemirjenje, strah: zaboga, saj mu srce skoraj ne bije več; zaboga, zaprli vas bodo, ko tako govorite; zaboga, kaj se pa dogaja / zaboga, saj si bo še čeljust izpahnila
2. izraža začudenje, presenečenje: zaboga, ali je to mogoče; zaboga, vse že vedo; zaboga, kakšen preobrat
3. izraža nejevoljo, nestrpnost: hej, počakaj, zaboga; zaboga, kaj pa delaš; zaboga, odpri že
4. izraža občudovanje: zaboga, kakšne misli; zaboga, kako ti hodi
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 35
Dostopnost