Zadetki iskanja
Pravo
SSKJ²
strašíti -ím in strášiti -im nedov. (ī í; á ȃ)
1. vzbujati strah: pobegla zver je strašila ljudi; strašiti otroke z bavbavom; ponoči so nas prihajali strašit / z zračno puško je strašil vrabce, vrane odganjal / prihodnost ga ni strašila; vreme nas je nekoliko strašilo nam povzročalo skrbi
// vzbujati strah, vznemirjenost z napovedovanjem česa strašnega, neprijetnega: strašiti otroke s kaznijo; strašiti s smrtjo, z vojno
2. pojavljati se v taki obliki, da vzbuja strah, grozo: v skednju je baje strašil njegov duh; brezoseb. na gradu straši
3. ekspr. pojavljati se, biti kje vznemirjajoč, moteč koga: smrkavec, kaj strašiš tu okrog tako pozno / nekaj kosov pohištva je še strašilo po kotih je bilo, je ležalo / revščina straši pod njihovo streho
1. vzbujati strah: pobegla zver je strašila ljudi; strašiti otroke z bavbavom; ponoči so nas prihajali strašit / z zračno puško je strašil vrabce, vrane odganjal / prihodnost ga ni strašila; vreme nas je nekoliko strašilo nam povzročalo skrbi
// vzbujati strah, vznemirjenost z napovedovanjem česa strašnega, neprijetnega: strašiti otroke s kaznijo; strašiti s smrtjo, z vojno
2. pojavljati se v taki obliki, da vzbuja strah, grozo: v skednju je baje strašil njegov duh; brezoseb. na gradu straši
3. ekspr. pojavljati se, biti kje vznemirjajoč, moteč koga: smrkavec, kaj strašiš tu okrog tako pozno / nekaj kosov pohištva je še strašilo po kotih je bilo, je ležalo / revščina straši pod njihovo streho
- strašèč -éča -e:
ne strašeč se sovražnika, so šli v boj; strašeče misli; strašeča pošast; prisl.: njegov krik je strašeče odmeval; bilo je strašeče tiho
SSKJ²
usmíliti se -im se dov. (í ȋ)
1. iz sočutja narediti komu kaj dobrega: usmiliti se pregnancev, ranjencev; revežev se je vedno usmilila jim dala jesti, jih oblekla; v stiski se usmiliti koga
// pokazati do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: otrok so se usmilili, odrasle pa so pobili; prosil je, naj se ga usmilijo / v krščanskem okolju: Bog se vas usmili; Bog se usmili njegove duše / usmilite se njihove revščine, samote
2. ekspr., z oslabljenim pomenom narediti komu to, kar pričakuje, kar je treba narediti: čakal je na postrežbo, pa se ga ni nihče usmilil; ostal je sam, nobena se ga ni hotela usmiliti se poročiti z njim / vrata so cvilila, pa se jih je oče usmilil in jih namazal
3. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog se usmili izraža
a) sočutje, pomilovanje: kakšen je bil, bog se usmili; bog se te usmili
b) nejevoljo, nestrpnost: kakšno vreme imamo, bog se usmili
c) strah, vznemirjenost: bog se usmili, je zaječala; spet bo tepena, bog se usmili
4. star. zasmiliti se: tak je bil, da se je vsem usmilil / v srce se mu je usmilila
● ekspr. otroci so bili lačni, raztrgani, da se bog usmili zelo; ekspr. tam je revščina, da se bog usmili zelo velika; ekspr. jokala je, da bi se je kamen usmilil zelo
1. iz sočutja narediti komu kaj dobrega: usmiliti se pregnancev, ranjencev; revežev se je vedno usmilila jim dala jesti, jih oblekla; v stiski se usmiliti koga
// pokazati do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: otrok so se usmilili, odrasle pa so pobili; prosil je, naj se ga usmilijo / v krščanskem okolju: Bog se vas usmili; Bog se usmili njegove duše / usmilite se njihove revščine, samote
2. ekspr., z oslabljenim pomenom narediti komu to, kar pričakuje, kar je treba narediti: čakal je na postrežbo, pa se ga ni nihče usmilil; ostal je sam, nobena se ga ni hotela usmiliti se poročiti z njim / vrata so cvilila, pa se jih je oče usmilil in jih namazal
3. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog se usmili izraža
a) sočutje, pomilovanje: kakšen je bil, bog se usmili; bog se te usmili
b) nejevoljo, nestrpnost: kakšno vreme imamo, bog se usmili
c) strah, vznemirjenost: bog se usmili, je zaječala; spet bo tepena, bog se usmili
4. star. zasmiliti se: tak je bil, da se je vsem usmilil / v srce se mu je usmilila
● ekspr. otroci so bili lačni, raztrgani, da se bog usmili zelo; ekspr. tam je revščina, da se bog usmili zelo velika; ekspr. jokala je, da bi se je kamen usmilil zelo
Celotno geslo
Kostelski
Celotno geslo
Kostelski
SSKJ²
valovéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. gibati se, premikati se v obliki valov: jezerska gladina je valovela / dolgi lasje so ji valoveli v vetru / ritem valovi / ekspr. na trgu je valovela množica
2. ekspr., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: iz dvorane valovi glasba; od peči je valovela toplota
● ekspr. čutil je, kako mu je valovela kri kako mu je vznemirjenost ponavljajoče se naraščala in upadala
1. gibati se, premikati se v obliki valov: jezerska gladina je valovela / dolgi lasje so ji valoveli v vetru / ritem valovi / ekspr. na trgu je valovela množica
2. ekspr., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: iz dvorane valovi glasba; od peči je valovela toplota
● ekspr. čutil je, kako mu je valovela kri kako mu je vznemirjenost ponavljajoče se naraščala in upadala
- valovèč -éča -e:
valoveče žito
SSKJ²
ventíl -a m (ȋ)
1. teh. naprava za reguliranje pretoka tekočin in plinov s čepom na steblu: odviti, priviti ventil; ventil na jeklenki; okrov ventila / kotni ventil na oglu dveh pravokotno stoječih cevi; redukcijski ventil ki omogoča na odjemni strani stalno enak znižan tlak plina, pare; tlačni ventil skozi katerega izteka tekočina iz črpalke, plin iz batnega kompresorja; varnostni ventil ki se avtomatično odpre, ko tlak tekočine, plina preveč naraste
♦ elektr. ventil elektronska naprava, ki prepušča električni tok zlasti v eni smeri; glasb. ventil priprava pri trobilih za podaljšanje zračnega stebra v cevi instrumenta, ki omogoča igranje kromatičnih tonov; strojn. iglasti ventil ki zapira z dolgim in ozkim stožcem; sesalni ventil skozi katerega doteka tekočina v valj batne črpalke ali motorja
2. ekspr. kar sprošča veliko čustveno vznemirjenost: iskati si ventile v naravi / ventil kritike, smeha; ventil za jezo / satira je družbeni ventil
1. teh. naprava za reguliranje pretoka tekočin in plinov s čepom na steblu: odviti, priviti ventil; ventil na jeklenki; okrov ventila / kotni ventil na oglu dveh pravokotno stoječih cevi; redukcijski ventil ki omogoča na odjemni strani stalno enak znižan tlak plina, pare; tlačni ventil skozi katerega izteka tekočina iz črpalke, plin iz batnega kompresorja; varnostni ventil ki se avtomatično odpre, ko tlak tekočine, plina preveč naraste
♦ elektr. ventil elektronska naprava, ki prepušča električni tok zlasti v eni smeri; glasb. ventil priprava pri trobilih za podaljšanje zračnega stebra v cevi instrumenta, ki omogoča igranje kromatičnih tonov; strojn. iglasti ventil ki zapira z dolgim in ozkim stožcem; sesalni ventil skozi katerega doteka tekočina v valj batne črpalke ali motorja
2. ekspr. kar sprošča veliko čustveno vznemirjenost: iskati si ventile v naravi / ventil kritike, smeha; ventil za jezo / satira je družbeni ventil
SSKJ²
vreščáti -ím nedov., vréšči in vrêšči; vréščal in vrêščal (á í)
1. oglašati se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: gosi, šoje vreščijo; v kletki so vreščale opice; vreščati kot sraka / ekspr. meso je prijetno vreščalo nad plamenom cvrčalo
// z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izražati vznemirjenost, bolečino: čoln se je gugal in ljudje so vreščali; ni oblikovala več besed, samo vreščala je; vreščati od strahu
2. slabš. zelo kričati: ženske so vreščale in se pogajale za ceno; vreščali so, da je šlo skozi ušesa / kaj tako vreščiš, saj slišim glasno govoriš / preh.: ni je razumel, kaj vrešči govori, pripoveduje; na sodišče boš šel, je vreščal; kar naprej vrešči nad njimi jih grobo, glasno ošteva / zvočniki po mestu spet vreščijo
// zelo glasno jokati: otrok je kljub zibanju vreščal
1. oglašati se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: gosi, šoje vreščijo; v kletki so vreščale opice; vreščati kot sraka / ekspr. meso je prijetno vreščalo nad plamenom cvrčalo
// z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izražati vznemirjenost, bolečino: čoln se je gugal in ljudje so vreščali; ni oblikovala več besed, samo vreščala je; vreščati od strahu
2. slabš. zelo kričati: ženske so vreščale in se pogajale za ceno; vreščali so, da je šlo skozi ušesa / kaj tako vreščiš, saj slišim glasno govoriš / preh.: ni je razumel, kaj vrešči govori, pripoveduje; na sodišče boš šel, je vreščal; kar naprej vrešči nad njimi jih grobo, glasno ošteva / zvočniki po mestu spet vreščijo
// zelo glasno jokati: otrok je kljub zibanju vreščal
- vreščé :
vrešče čofotati po vodi
- vreščáje
vrešče: ženske so vreščaje zbežale
SSKJ²
vročíca -e ž (í)
1. stanje pri visoki vročini, za katero so značilni občutek vročine, potenje in včasih duševne motnje: vročica je minila; blesti v vročici; dolgotrajna vročica; govori kot v vročici zmedeno / trese ga vročica mraz
● vročica ga kuha vročina
// bolezen, za katero je značilna visoka vročina; vročinska bolezen: lotila se ga je vročica; ekspr. napadla, zgrabila ga je vročica; boriti se z vročico; dolgotrajna vročica / zastar. španska vročica španska bolezen
♦ med. poporodna vročica poporodna mrzlica
2. občutek velike toplote zaradi večjega dotoka krvi v žile; vročina: zaradi vznemirjenosti ga je zajela vročica / ekspr. vročica ji je udarila v glavo
3. ekspr., s prilastkom povečano zanimanje za kako dejavnost ali njeno veliko povečanje: v deželi je čutiti predvolilno vročico; vse prevzema športna vročica; čas največje gradbene vročice
// velik nemir, vznemirjenost: nasprotje med iznajditeljsko vročico in hladnostjo znanstvene objektivnosti; gorel je od ustvarjalne vročice
1. stanje pri visoki vročini, za katero so značilni občutek vročine, potenje in včasih duševne motnje: vročica je minila; blesti v vročici; dolgotrajna vročica; govori kot v vročici zmedeno / trese ga vročica mraz
● vročica ga kuha vročina
// bolezen, za katero je značilna visoka vročina; vročinska bolezen: lotila se ga je vročica; ekspr. napadla, zgrabila ga je vročica; boriti se z vročico; dolgotrajna vročica / zastar. španska vročica španska bolezen
♦ med. poporodna vročica poporodna mrzlica
2. občutek velike toplote zaradi večjega dotoka krvi v žile; vročina: zaradi vznemirjenosti ga je zajela vročica / ekspr. vročica ji je udarila v glavo
3. ekspr., s prilastkom povečano zanimanje za kako dejavnost ali njeno veliko povečanje: v deželi je čutiti predvolilno vročico; vse prevzema športna vročica; čas največje gradbene vročice
// velik nemir, vznemirjenost: nasprotje med iznajditeljsko vročico in hladnostjo znanstvene objektivnosti; gorel je od ustvarjalne vročice
Pravopis
vročíca -e ž, pojm. (í) ~ je minila; blesti v ~i; poud. izumiteljska, predvolilna ~ |povečana dejavnost, vznemirjenost|
SSKJ²
vročíčnost -i ž (ȋ)
1. lastnost, značilnost vročičnega: vročičnost bolnika; znaki vročičnosti
2. ekspr. nemir, vznemirjenost: vročičnost v razredu je dosegla vrhunec; polastila se jih je nekakšna vročičnost; glas se mu je tresel od vročičnosti
1. lastnost, značilnost vročičnega: vročičnost bolnika; znaki vročičnosti
2. ekspr. nemir, vznemirjenost: vročičnost v razredu je dosegla vrhunec; polastila se jih je nekakšna vročičnost; glas se mu je tresel od vročičnosti
Pravopis
vzbúrjen -a -o; bolj ~ (ȗ) neobč. ~a množica vznemirjena; biti spolno ~
vzbúrjenost -i ž, pojm. (ȗ) ~ morja; poud. čustvena ~ |vznemirjenost, razvnetost|; neobč. od ~i rdeč obraz vznemirjenosti, razburjenosti
vzbúrjenost -i ž, pojm. (ȗ) ~ morja; poud. čustvena ~ |vznemirjenost, razvnetost|; neobč. od ~i rdeč obraz vznemirjenosti, razburjenosti
SSKJ²
vzbúrkanost -i ž (ȗ)
stanje vzburkanega: vzburkanost morja / ekspr. čustvena, notranja vzburkanost vznemirjenost, razvnetost
stanje vzburkanega: vzburkanost morja / ekspr. čustvena, notranja vzburkanost vznemirjenost, razvnetost
Pravopis
vzdrgetáti -ám tudi vzdrgetáti -éčem dov. vzdrgetánje; drugo gl. drgetati (á ȃ; á ẹ́) ~ od mraza; poud., brezos. V njem je vzdrgetalo |Začutil je močno vznemirjenost|
SSKJ²
vzklík -a m (ȋ)
glasno izgovorjena beseda, ki izraža čustveno prizadetost, vznemirjenost: slišati vzklike; nerazumljivi, pridušeni vzkliki; vzkliki množice; vzkliki navdušenja, začudenja; vzkliki hura, hura / vzkliki domovini, svobodi
glasno izgovorjena beseda, ki izraža čustveno prizadetost, vznemirjenost: slišati vzklike; nerazumljivi, pridušeni vzkliki; vzkliki množice; vzkliki navdušenja, začudenja; vzkliki hura, hura / vzkliki domovini, svobodi
Celotno geslo
Sinonimni
SSKJ²
vzklíkati -am nedov. (ī ȋ)
glasno izgovarjati besede, ki izražajo čustveno prizadetost, vznemirjenost: vzklikati gesla; vzklikati hura, naprej; vzklikati od začudenja / manifestanti vzklikajo republiki; vzklikati proti nasilju / dov. čestitam vsem in vzklikam: naj živi svoboda
glasno izgovarjati besede, ki izražajo čustveno prizadetost, vznemirjenost: vzklikati gesla; vzklikati hura, naprej; vzklikati od začudenja / manifestanti vzklikajo republiki; vzklikati proti nasilju / dov. čestitam vsem in vzklikam: naj živi svoboda
- vzklikajóč -a -e:
odhajati, vzklikajoč od veselja; vzklikajoča množica
Celotno geslo
Sinonimni
SSKJ²
vzklíkniti -em dov. (í ȋ)
glasno izgovoriti besedo, ki izraža čustveno prizadetost, vznemirjenost: vzklikniti geslo; vzklikniti hej, živio; vzklikniti komu, naj bo previden; vzklikniti od veselja, začudenja; jezno, ogorčeno vzklikniti / pazi, vzklikne
glasno izgovoriti besedo, ki izraža čustveno prizadetost, vznemirjenost: vzklikniti geslo; vzklikniti hej, živio; vzklikniti komu, naj bo previden; vzklikniti od veselja, začudenja; jezno, ogorčeno vzklikniti / pazi, vzklikne
Celotno geslo
Sinonimni
vzklíkniti -em dov.
glasno izgovoriti besedo, ki izraža čustveno prizadetost, vznemirjenost
SINONIMI:
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- Naslednja »
Število zadetkov: 102
Dostopnost