Fran

1. a) začetni del postopka, preiskave; začetni pogovori državnikov / vrniti se na začetno stopnjo razvoja / začetno obdobje romantike / začetne priprave za gradnjo; začetna dela za pravopis; začetno šolanje / definirati začetne pojme teorije prve, osnovne; pridobiti začetna znanja s kakega področja osnovna, temeljna
   // začetni tečaj tečaj za pridobitev osnovnega znanja, vedenja o čem
2. b) bat se vrne v začetni položaj; začetna in končna prostornina pri raztezanju / začetni znaki bolezni; začetna cena na dražbi
3. c) začetni prizor drame; začetni takti skladbe / začetni del dopisa; začetna vrsta pletenja / začetni zlog; začetna črka imena / začetna in končna postaja žičnice
   ♦ gastr. začetna jed prva jed na menuju, ki se daje pred juho ali glavno jedjo; predjed; geogr. začetni poldnevnik poldnevnik, ki je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine; ped. začetni pouk pouk v nižjih razredih osnovne šole; šport. začetni udarec pri nekaterih igrah z žogo udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis; teh. začetni robnik robnik (pri pisalnem stroju), s katerim se določi levi rob na listu

začétno prisl.: začetno skicirati portretiranca
♦ lingv. začetno dovršni glagol glagol, ki izraža začetek dejanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. izraža začetek opravljanja kakega dela, kake dejavnosti
   1. a) z nedoločnikom: začeti delati, govoriti, peti; začeti korakati, plesati; preštevati so jih začeli od leve proti desni / začeti hoditi v šolo; začela se je oblačiti v črno; v gledališču so začeli uprizarjati domača dela / tovarna je začela obratovati / začela ga je boleti glava; začela je pihati burja; rastlina je začela rasti; brezoseb. začelo je deževati
   2. b) z glagolskim samostalnikom: začeti izplačevanje dolga; začeti pogovor / začeti študij / publ., z orodnikom začeti z delom, s poukom / neustalj. predstava začne ob osmih se začne
   3. c) elipt.: hišo so začeli že pred leti, pa še ni dokončana; začeti zdravniško prakso; začeti novo vrsto pri pletenju / začeli bomo tam, kjer smo včeraj nehali
2. 2. narediti prvo dejanje, prva dejanja v zvezi s kakim delom, kako dejavnostjo: komaj je začel popravljati stroj, je že našel napako / sejo, zborovanje začne predsednik s kratkim nagovorom; začeti sodno obravnavo z zaprisego prič / sliko je začel, ni je pa končal; pomembno je, kako boste stvar začeli / elipt.: pa zapojmo. Kdo bo začel; radi bi se pogovorili, pa si nihče ne upa začeti
   // izraža, da kaj nastopa kot prvo v kaki celoti: govor je začel s spodbudnimi besedami; gledališko sezono so začeli z domačim delom / začeti stavek z veliko začetnico napisati prvo besedo v stavku z veliko začetnico; toliko je dela, da ne vem, kje bi začel katero delo bi opravil najprej
   // kam potujete, je začel pogovor; elipt. nekoč je živel kralj, je začel / direktor je začel kot vajenec je bil najprej vajenec
3. 3. star. delati, početi: niso vedeli, kaj bi z vsem tem začeli
   ● ekspr. enkrat je treba začeti ne sme se več odlašati; stvar se mora začeti reševati; pog. začeti (obrt) na svojo roko postati samostojen obrtnik; ekspr. v novem okolju so morali začeti znova so si morali znova ustvariti materialno osnovo za življenje

začéti se navadno s prislovnim določilom  izraža začetek obstajanja česa
1. a) glede na čas: začelo se je obiranje hmelja; popadki so se že začeli; začela se je zima / šolska obveznost se začne z dopolnjenim sedmim letom / brezoseb. slišati je bilo pokanje. Začelo se je, je pomislil
2. b) glede na prostor: cesta se začne pod hribom; pokazal jim je, kje se začne gozd
   ● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer; ekspr. zima se je že odločno začela je že precej huda; z malim se začne, z velikim neha

začénši: predelali so vso literarno zgodovino, začenši s protestantizmom; začenši z naslednjim mesecem se bo naročnina zvišala

začét -a -o: nadaljevati začeto delo; sam.: začeto so sklenili hitreje dokončati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. dejanje, s katerim se spravi kaj v delovanje, tek: ročni zagon motorja ga je utrudil; zagon turbine / zagon kolesa
   // v zvezi z v stanje delovanja, teka česa: spraviti motor v zagon / stroj je v zagonu
2. 2. velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: zagon mu pada, pojema, raste; ta misel mu je dajala zagon; delati kaj z velikim zagonom; biti poln zagona / delovni, ustvarjalni zagon
3. 3. publ., s prilastkom hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti: industrijski zagon dežele; zagon gospodarstva / kratkotrajni zagon kakega gibanja
4. 4. dejanje, s katerim se naredi, povzroči, da gre, pride žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagon krav v ogrado
   ● knjiž. zagoni vetra sunki; publ. delavci so bili neprestano v zagonu so neprestano delali; publ. zbrati sredstva za zagon tovarne za začetek normalnega delovanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. narediti, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so drugi deli, elementi: zamakniti vsak tretji stol v vrsti; precej, stopničasto zamakniti / arhitekt je spalne prostore hiše zamaknil za pol etaže
2. 2. knjiž. popolnoma prevzeti, pritegniti: glasba ga je zamaknila; lepota gor ga je tako zamaknila, da je pozabil na vse
   ● knjiž. zamakniti naslon sedeža tako, da se ta spremeni v ležišče pomakniti nazaj; publ. zamakniti začetek delovnega časa s sedme ure na osmo prestaviti, premakniti

zamakníti se in zamákniti se 
1. 1. knjiž. premikajoč se priti za kaj: šele ko se je zamaknil za vogal, mu je odleglo / sonce se je zamaknilo za hrib / obiralec pred njim se je zamaknil med trte skril, umaknil
2. 2. ekspr. duševno se tako intenzivno usmeriti v kaj, da se ostalih stvari ne zaznava: včasih se zamakne in ima privide; zamaknila se je in začela govoriti; mistično se zamakniti
3. 3. ekspr. nepremično, odsotno se zagledati, zastrmeti v kaj: kam si se tako zamaknil; sedel je in se zamaknil predse; zamaknil se je v njene oči
4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop
   1. a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zamakniti se v poslušanje glasbe / zamaknil se je v knjigo
   2. b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zamakniti se v sanjarjenje

zamáknjen -a -o: zamaknjen pogled; biti zamaknjen od lepote narave; zamaknjen v svoje misli; vsi zamaknjeni so stali pred kipom; gleda, kot bi bil zamaknjen; med seboj zamaknjena kolesa vozila; zamaknjeno stanje
● knjiž., ekspr. bil je ves zamaknjen vanjo zelo zaljubljen; prisl.: zamaknjeno gledati, poslušati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. v zvezi s sneg padajoč prekriti zemeljsko površino: ponoči je zapadel sneg; že sredi novembra je zapadel prvi sneg / brezoseb. zapadlo je več kot pol metra snega
   // v večjih količinah padajoč
   1. a) zakriti, prikriti: sneg je zapadel hiše in vrtove
   2. b) narediti, da kaj ni dostopno, prehodno: sneg je zapadel vse poti / pozimi jih je zapadel sneg, da niso mogli nikamor
2. 2. zastar. nehote, po naključju priti: ne vem, kako sem zapadel sem / zapasti v križni ogenj
3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zapasti črnogledosti, obupu; zapasti malodušnosti
   // izraža začetek dejavnosti, kot jo določa samostalnik: zapadel je alkoholizmu / zapasti v brezdelje, sanjarjenje / zapadel je v napake začel je delati napake
4. 4. ekon., fin. priti do dneva, termina, ko je treba plačati: dolg, menica zapade; terjatve so zapadle / obveznosti zapadejo v plačilo prvega januarja
5. 5. publ. zaradi določenega dejstva izgubiti vrednost, veljavnost; propasti: viza mu je zapadla
6. 6. star. postati last koga; pripasti: po očetovi smrti je kmetija zapadla bratu / zapuščina brez dedičev zapade državi
   ● star. če zastavljenega predmeta ne odkupimo, zapade preide v last upnika; zastar. sonce je že zapadlo zašlo; zastar. po naših zakonih zapadeta smrti bosta obsojena na smrt; bosta usmrčena

zapádel -dla -o: plačati zapadle obroke; zapadla menica; zapadle obveznosti

zapáden -a -o: zapaden sneg / v povedno-prislovni rabi vse naokrog je bilo zapadeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. izoblikovati tone, melodije z govorilnimi organi: zapel bi, če bi znal; od veselja zapeti; glasno, veselo, žalostno zapeti
   // preh. izraziti, posredovati določeno besedilo s petjem: zapeti budnico, zdravljico, žalostinko / zapeti (pesem) o ljubezni / elipt., pog. zapeti katero / zapel je: Žive naj vsi narodi
   ♦ muz. zapeti lestvico, melodijo
2. 2. začeti peti: globoko je vdihnil in zapel; ko se je znočilo, so fantje zapeli / zapeti ob spremljavi klavirja
3. 3. ekspr. izraziti misli v vezani besedi: pesnik je zapel o svojih čustvih / kdo je v slovenščini prvi zapel to verzno obliko spesnil; pren., pesn. zapoj, duša, o bolesti
4. 4. ekspr. pojoče reči, povedati: sprevodnik je zapel ime postaje / dobro jutro, je zapel sosed
   // reči, povedati sploh: zapel je celo tožbo; knjiž. pošteno mu jih je zapel zelo ga je oštel
5. 5. oglasiti se z določenimi, za posamezno vrsto (ptic, žuželk) značilnimi glasovi: v grmovju so zapele ptice; petelin je dvakrat zapel
   // ekspr. dati, oddati značilen zvok: rog, struna, zvon zapoje; ura na steni je zapela / vile so zapele, ko so udarile ob tla / motor je zapel zabrnel; vsake toliko časa zapoje telefon zazvoni
   // izraža začetek dejanja, dejanje, kot ga določa sobesedilo: prišlo je poletje in kose so zapele / če se žival upira, zapoje bič, palica je tepena; v gozdu je zapela sekira se je začelo sekati; pred mrakom je zapel veter in se prelevil v vihar začel pihati
   ● star. bili so zadolženi in boben je zapel njihovo premoženje je šlo na dražbo; star. na Laškem je zapel boben se je začela vojna; star. vstal je, preden je zapel petelin zelo zgodaj; ekspr. zapel je petelin na strehi začelo je goreti; ekspr. srce mu je zapelo zelo se je razveselil; evfem. zvon mu je zadnjič zapel umrl je; žarg. ujeti zločinec je končno zapel začel govoriti o svojem dejanju; pesn. petelin je zapel beli dan s petjem naznanil, da se dani; ekspr. zapeti komu hvalo zelo ga pohvaliti; star. zapeti novo mašo postati duhovnik; star. če ne boš ubogal, ti bom zapel drugo pesem te bom natepel, pretepel

zapét -a -o: zapeta beseda; zapeta pesem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. povzročiti, da je kaj polno prahu, pokrito s prahom: pri pometanju je zaprašila sobo; zaprašiti si obleko pri delu
2. 2. posuti s prahom, praškom: zaprašiti rano; zaprašiti živali zaradi mrčesa
   // agr. nanesti prašivo na rastline: zaprašiti sadno drevje

zaprašíti se 
1. 1. postati umazan od prahu: razstavljeni predmeti so se zaprašili; ura se je zaprašila in ustavila
2. 2. ekspr. drobno se usuti: z jelke se je zaprašil sneg
3. 3. ekspr. steči, zdirjati: otroci so se zaprašili po bregu / napadalec se je zaprašil proti nam
   // z veliko silo, hitrim premikanjem priti kam: pes se mu je zaprašil med noge
   // v zvezi z v silovito napasti: zaprašil se je vanj in ga tepel; zaprašila se je vanj kakor mačka
4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: zaprašiti se v delo, tek

zaprašèn -êna -o 
1. 1. deležnik od zaprašiti: ves je bil zaprašen; zaprašena cesta; zaprašena obleka; zaprašeno ozračje
2. 2. slabš. zastarel, nesodoben: zaprašen učbenik; zaprašena predstava; zaprašeno romantično delo
3. 3. slabš. neživljenjski, nestvaren: zaprašene misli; zaprašena znanost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. agr. del drevesnice z nasadom za pridobivanje vegetativnih podlag: zarodišče z matičnimi grmi; zemlja za zarodišče
2. 2. knjiž. začetek, izvor: zarodišče slovenskega kulturnega preporoda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. s sajenjem narediti, da kaka površina ni prazna: zasaditi njivo s krompirjem / zasaditi ulico s kostanji
   // s sajenjem narediti, da začne kje kaj rasti: zasaditi drevje, rože / zasaditi vinograd; pren. oblast je zasadila svojo ideologijo v mišljenje mnogih ljudi
2. 2. narediti, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj: zasaditi motiko v zemljo / jezno mu je zasadila nohte v obraz; ekspr. zasaditi zobe v hruško; pren. zasaditi oster pogled v koga
   // narediti, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zasaditi oporni kol poleg mladega drevesa; zasaditi sekiro v tnalo; zasaditi zastavo pred šotor
   ● zasaditi lopato publ. to društvo je prvo zasadilo lopato je prvo začelo delovati; publ. za novi vrtec je zasadil prvo lopato župan je nakazal začetek gradbenih del s simboličnim izkopom nekaj zemlje; publ. danes so zasadili lopato na največjem letošnjem gradbišču začeli graditi, delati; ekspr. zasaditi komu nož v srce zelo prizadeti koga; ekspr. na novo odkritem otoku so zasadili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so namestili svojo zastavo; zastar. zasaditi koga za mizo posaditi

zasadíti se z ostrim, koničastim delom priti v kaj in tam ostati: kremplji so se zasadili v žrtev; trnek se je ribi zasadil v grlo; močno je zagnal nož, da se je globoko zasadil v mizo / ekspr. noge so se mu zasadile v mehko zemljo; pren. očitki so se mu zasadili v srce

zasajèn -êna -o: globoko zasajen mejnik; s krompirjem zasajena njiva; v srce zasajena žalost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. nenadoma se pojaviti, prikazati zaradi lastne svetlosti: sonce, zarja zasine / ko je zasinil dan, so bili že daleč se je zdanilo
   // nenadoma se pojaviti, prikazati sploh: iz megle zasine avtomobil / kot blisk mu zasine rešilna misel nenadoma se je spomni
2. 2. z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: zasine mu novo upanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. s postavitvijo, namestitvijo česa narediti kaj neprehodno: zastaviti cesto z ovirami / zastavil je izhod s svojim telesom / stopil je predenj in mu zastavil pot
   // s postavitvijo česa napolniti, porabiti prostor: zastaviti mizo s posodo; zastaviti sobo s starim pohištvom
   // zastar. zasesti: zastaviti trdnjavo z močno posadko / vplivna mesta so zastavili s svojimi somišljeniki
2. 2. s postavitvijo česa kaj obdati, obkoliti: žerjavico so zgrebli na kup in jo zastavili z opekami / avtomobil so mu na parkirišču popolnoma zastavili / zastavili so ga s svojimi telesi
   // s postavitvijo česa za čim to utrditi: zaprl je vrata in jih zastavil s skrinjo
3. 3. namestiti kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: zastavil je plug in pognal konje; zastaviti sveder, veslo / zastaviti violino pod brado dati
   // trdno zastaviti nogo postaviti, opreti
   // nar. gorenjsko namestiti kam, od koder napreduje pri paši: zastaviti ovce proti vrhu; trop je tako zastavil, da ni delal škode / zastaviti ovce na pašo, v pašo pustiti, dati pasti
4. 4. nav. ekspr. narediti začetni, temeljni del pri izdelavi česa: košaro sam splete, le zastaviti je ne zna; izbral je doge in zastavil sod / zastaviti novo brazdo
   // narediti, ustvariti prva, osnovna dela v kaki dejavnosti: zastavili so več del, končali pa nobenega; sin je nadaljeval, kar je zastavil oče / novo cesto so zastavili spomladi začeli graditi; ko bo topleje, bodo zastavili hišo začeli zidati; moški glas je zastavil pesem začel peti
   // nepreh.: žetev se je že začela, kdaj boste pa pri vas zastavili začeli žeti; po kosilu so malo počivali, nato pa so spet zastavili začeli delati; nekaj časa je bil v službi, potem pa je zastavil na svoje začel delati kot samostojen obrtnik, podjetnik
   // narediti, pognati to, iz česar se razvije cvet, sad: trta je zastavila grozde; sadno drevje je spomladi dobro zastavilo
5. 5. s prislovnim določilom dati vsebino, obseg kaki dejavnosti, kot jo izraža določilo: januarja so v podjetju dobro zastavili; kmetovanje je treba zastaviti drugače; moderno zastaviti vzgojno delo / narobe je zastavil pogovor
6. 6. nar. na začetku dela določiti površino, na kateri kaka dejavnost poteka: žanjice so zastavile pol njive; kosci so na dolgo zastavili
7. 7. seznaniti koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastaviti komu uganko, vprašanje / v tem delu je zastavil več problemov
   // seznaniti koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastaviti komu nalogo; zastaviti si cilj
8. 8. star. zaustaviti, prestreči: zastaviti vodni curek; drevo je zastavilo plaz / kašelj ji je zastavil besedo
   ● ekspr. ni vedel, kako naj zastavi besedo, da bo prav kako naj reče; ekspr. odkašljal se je in znova zastavil besedo začel govoriti; ekspr. uspešno je zastavil pero začel pisateljevati; nar. zastavil je proti vrhu začel iti; knjiž. sam dež, kakor se je na začetku tedna zastavilo začelo

zastávljen -a -o: pravilno zastavljena akcija; dokončati zastavljena dela; z vozovi zastavljeno dvorišče; odgovoriti na zastavljeno vprašanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. s postavitvijo, namestitvijo česa delati kaj neprehodno: zastavljati cesto z ovirami / s svojimi telesi so zastavljali izhod / zastavljati komu pot
   // s postavitvijo česa napolnjevati, porabljati prostor: zastavljati trg z avtomobili / zaboji so zastavljali dvorišče
2. 2. s postavitvijo česa kaj obdajati, obkoljevati: otroci so zastavljali jezerca z blatom / zastavljali so ga s svojimi telesi / hribi zastavljajo ravnino obdajajo
   // zastavlja mu luč zaslanja
   // s postavitvijo česa za čim to utrjevati: iz strahu pred vdorom so vrata zastavljali s pohištvom
3. 3. nameščati kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: pomagal mu je zastavljati voz / pri oranju globoko zastavljati plug / pri hoji v hrib je čvrsto zastavljal palico postavljal; zastavljati nogo v razpoke postavljati, opirati
4. 4. nav. ekspr. delati začetni, temeljni del pri izdelavi česa: zastavljati sode / zastavljati temelje za stavbo; zastavljati vrtino s kratkim svedrom
   // delati, poganjati to, iz česar se razvije cvet, plod: sadno drevje odcveta in zastavlja plodove
5. 5. seznanjati koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastavljati komu uganke / njegovo delo zastavlja številne probleme; odgovoriti na vprašanja, ki jih zastavlja življenje
   // seznanjati koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastavljati mladini nove naloge; zastavljati si visoke cilje / publ. spremenjene razmere zastavljajo gospodarstvu nove zahteve
6. 6. star. zaustavljati, prestrezati: zastavljati vodni curek / zastavljati otrokov umski razvoj ovirati
   ● ekspr. precej na dolgo zastavlja besedo govori; ekspr. ne zastavlja prav besede ne govori tako, kot bi bilo potrebno; vedno krepkeje je zastavljal korak je stopal; zastavljati komu pot do uspeha onemogočati mu, ovirati ga, da bi uspel
   ♦ lov. zastavljati pobočje za pogon postavljati lovce na kraje, kjer ob pogonu lahko pride divjad

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. z vlečenjem spraviti kaj kam: zavleči deblo do ceste, na tovornjak; zavleči truplo v goščavo / ekspr.: fantje so ga zavlekli v gozd in pretepli; zavleči ujetega v zapor
2. 2. ekspr., s prislovnim določilom spraviti koga kam, navadno brez njegove privolitve: zavleči prijatelja na koncert / zavleči koga v pogubo, prevaro / zavleči deželo v vojni spopad
3. 3. narediti, povzročiti, da traja kaj dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: zavleči pogovor, spanje / nepredvidene težave so zavlekle dograditev šole; zavleči študij za eno leto
   // narediti, povzročiti, da se kaj začne, uresniči pozneje, kot se predvideva, pričakuje: njegovo izvolitev so zavlekli; zavleči odhod, z odhodom; obisk, plačilo so zavlekli do jeseni / zima je dela na polju zavlekla
4. 4. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zavleči glas e; violinist je zven preveč zavlekel
   // ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: ne vem, kaj hočeš, je brez zanimanja zavlekel / zavleči po dolenjsko
5. 5. nar. zabranati: zavleči seme; posejal je in zavlekel / zavleči z brano
6. 6. etn. povleči, vstaviti domači živali skozi kožo kako zelišče za zdravilo: zavleči bolni svinji teloh / zavleči žival s telohom
   ● zavleči črto povleči jo bolj daleč, kot se predvideva, pričakuje; pog. luknjo na komolcu je kar zavlekla zašila tako, da ni nadomestila raztrganega dela pletenine, tkanine; ekspr. zavleči ustnice v nasmeh s potegnitvijo robov počasi raztegniti; ekspr. vse, kar dobi, zavleče k njim odnese, znosi

zavléči se 
1. 1. ekspr., s prislovnim določilom s težavo priti, navadno na miren, varen kraj: alpinist se je zavlekel pod previs; ranjenec se je zavlekel med skale
   // iti, namestiti se kam in tam dalj časa vztrajati: zavlekel se je v kot in molčal; nihče ne ve, kam se je zavlekel / medved se čez zimo zavleče v brlog / gost mrak se je zavlekel med hiše; pren. nemir se mu zavleče v dušo
2. 2. trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: sestanek se je zavlekel / dela so se zavlekla v pomlad
   // začeti se, uresničiti se pozneje, kot se predvideva, pričakuje: objava razpisa delovnega mesta se je iz objektivnih razlogov zavlekla; začetek predavanj se je nekoliko zavlekel
   ● ekspr. nebo se je zavleklo z oblaki se je počasi zakrilo

zavléčen -a -o: zavlečen pisk vlaka; njiva je bila posejana in zavlečena; ozirati se v zavlečeno nebo; prisl.: govoril je počasi in zavlečeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu; zaznamovati rob cestišča; zaznamovati žival na ušesu; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov
   // tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo
2. 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja
   // glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo
3. 3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov
4. 4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo
5. 5. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti
   // najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla
6. 6. knjiž. zapisati: zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela
   ● ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti

zaznamujóč -a -e: hodil je, zaznamujoč pot z vejicami

zaznamován -a -o: ustaviti na zaznamovanem delu cestišča; s številkami zaznamovani listi; biti zaznamovan za vse življenje; igrati z zaznamovanimi kartami; bukev je zaznamovana za posek; vsa družina je bila zaznamovana z nesrečo
● star. v oporoki je bilo vse natančno zaznamovano določeno, zapisano
♦ lingv. stilno zaznamovana beseda beseda, ki poleg stvarnih vzbuja tudi čustvene, časovne predstave ali pripada določeni zvrsti; sam.: bil je eden izmed zaznamovanih
♦ filoz. zaznamovano pomen, vsebina znaka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. večja skupina ljudi, zbrana na kakem mestu, navadno z določenim namenom: zbor so pozdravili predstavniki vseh strank; nastopil je pred velikim zborom poslušalcev; sodil mu je zbor petih sodnikov / zbral se je ves mestni, vaški zbor vsi meščani, vaščani; ekspr. s tem vprašanjem so se ukvarjali že mnogi učenjaški zbori
2. 2. navadno s prilastkom skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim poklicem, položajem: zbor delavcev je sprejel predlagane izboljšave; konferenca profesorskega, učiteljskega zbora / diplomatski zbor vsi tuji pooblaščeni diplomati v kaki državi
   // upravni organ družbenopolitične skupnosti: seja vseh zborov skupščine / republiški, zvezni zbor voljeni organ republiške, zvezne skupščine, ki v okviru svoje pristojnosti usmerja in vodi družbeno, gospodarsko politiko; zbor republik in pokrajin
3. 3. skupina pevcev, ki nastopajo, pojejo skupaj: zbor je zapel dve pesmi; voditi velik zbor; vabiti k zboru nove pevce; solisti in zbor / cerkveni, šolski zbor; mladinski, otroški zbor / peti pri zboru, v zboru / žarg. hoditi, iti k zboru na vaje (pevskega) zbora; biti član (pevskega) zbora
   // pevski zbor
4. 4. s prilastkom skupina istovrstnih umetniških ustvarjalcev, ki nastopa skupaj: baletni zbor vadi; harmonikarski, tamburaški zbor; zbor deklamatorjev, recitatorjev
   // ekspr. skupina česa istovrstnega, ki nastopa, se pojavlja skupaj sploh: v krošnjah dreves je zapel ves ptičji zbor; zvezdni zbor na nebu
5. 5. sestanek večjega števila ljudi, navadno članov kake organizacije, združenja, zaradi razpravljanja o čem, dogovarjanja glede česa: zbor bo v veliki dvorani, na prostem; zbor je trajal tri ure; zbor se začne ob enajsti uri; udeležiti se zbora; odpreti, voditi zbor; iti, vabiti na zbor; govoriti na zboru / letni, ustanovni zbor; tako so sklenili na zboru delavcev, krajanov, stanovalcev / Zbor odposlancev slovenskega naroda zbor izvoljenih slovenskih odposlancev od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju, na katerem so bili izvoljeni začasni organi ljudske oblasti
   // v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora; sklicati občni zbor / redni letni občni zbor; občni zbor društva
6. 6. prihod več ljudi, udeležencev česa ob določenem času na določeno mesto, ki je izhodišče za začetek česa: zbor izletnikov, tekmovalcev; določiti čas in kraj zbora / začetek proslave je ob osmi uri. Zbor nastopajočih je pol ure prej
   // šport., voj. postavitev vseh oseb kake enote v urejeno vrsto, razvrstitev: vsako jutro ob šesti uri je bil zbor na dvorišču; znak za zbor / taborniki, vojaki so se postavili v zbor; stati v zboru / kot povelje zbor, je ukazal dežurni
7. 7. v prislovni rabi, v zvezi z v vsi naenkrat: učenci so brali, odgovarjali, recitirali v zboru / zdravo, je v zboru pozdravil ves razred / ekspr. iz bližnjega ribnika so se v zboru oglašale žabe
   ♦ jur. sodni zbor; zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zbor proizvajalcev do 1963 dom ljudske skupščine, ki ga sestavljajo poslanci, izvoljeni v proizvodnji, prevozništvu, trgovini; zbor volivcev sestanek volilnih upravičencev, ki postavlja kandidate za predstavniška telesa in razpravlja o problemih, ki naj bi jih predstavniki pomagali reševati; lit. zbor skupina igralcev, recitatorjev, zlasti v antični tragediji, ki spremlja, razlaga, vrednoti dramsko dogajanje, včasih tudi poseže vanj; muz. mešani, moški, ženski zbor; polit. državni zbor osrednji parlament v nekaterih državah; rel. cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve; kardinalski zbor zbor vseh kardinalov, zbranih zaradi kake naloge; zgod. deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; prisl.: muz. zbor označba za petje celotnega zbora vsi (skupaj)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. del leta med jesenjo in pomladjo: zima se bliža, mineva; nekatere živali zimo prespijo; zime preživlja ob morju; do zime bo hiša vseljiva; vrnil se je sredi zime; dolga, huda, mila, mrzla, suha zima; letošnja zima je bila zelo snežena; ekspr. to je prava ruska zima zelo mrzla
   // ekspr.: dnevi so hladni, v zimo gremo; jesen se je nagnila v zimo / čez zimo dela zobotrebce; zelenjava za čez zimo; na zimo se vračajo domov ob koncu jeseni ali v začetku zime; v toplejših zimah se porabi manj kurjave; star. potok v zimi zamrzne pozimi; prebiti se skozi zimo; zgodilo se je lansko zimo, knjiž. lanske zime
   ♦ astr. astronomska zima doba od zimskega sončnega obrata do pomladanskega enakonočja
   // za ta del leta značilno stanje narave: v dolini je bila že pomlad, v hribih pa še zima; zgodnja zima / zunaj je zima zimsko vreme; ekspr. v kakšno zimo sem prišel; pren., knjiž. v njegovem srcu je bila zima
2. 2. ekspr., s prilastkom doba popolnega upada življenjske moči: roman popisuje pomlad, poletje, jesen in zimo glavnega junaka / življenjska zima
   ● star. obleci se, na vozu bo zima hladno, mrzlo; ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. zima je pred vrati bo nastopila v najkrajšem času; star. v letu in zimi je enako oblečen zmeraj; preg. če spomladi grmi, se zima ponovi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. zvočna signalna priprava, ki z dajanjem navadno močnih, prodornih glasov opozarja na kaj: zvonec brni, cinglja, zvoni; pritisniti na zvonec pri vratih; glas zvonca / zaradi hrupa ni slišal zvonca zvonjenja zvonca
   // alarmni, signalni zvonec; električni zvonec; hišni, telefonski zvonec; šolski zvonec ki naznanja začetek ali konec učne ure
2. 2. manjši predmet, podoben obrnjenemu kozarcu z obešeno pripravo za udarjanje v sredi: živali so obesili zvonec okoli vratu; pozvoniti z zvoncem; majhen medeninast zvonec / kravji zvonec; zvonec na poteg / hlače na zvonec ki imajo hlačnice spodaj razširjene
   ● ekspr. nositi zvonec biti prvi, zlasti v slabem
   ♦ zool. raca s širokimi belimi pasovi na perutih, Bucephala clangula

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini
   // povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom
2. 2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj
   // povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno
3. 3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni
4. 4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi
   // povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji
5. 5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena
   ● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati potem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena
   ♦ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše

zvonèč -éča -e: sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.