Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

Celotno geslo eSSKJ
aeróbni aeróbna aeróbno pridevnik [aeróbni]
    1. za katerega je potreben kisik
      1.1. pri katerem je prisoten kisik
      1.2. ki živi, je aktiven ob prisotnosti kisika
    2. ki je v zvezi s telesnimi dejavnostmi za krepitev, izboljšanje učinkovitosti srčno-žilnega sistema, pri katerih intenzivneje potekajo procesi, za katere je potreben kisik
      2.1. ki je namenjen za krepitev, izboljšanje učinkovitosti srčno-žilnega sistema s spodbujanjem teh procesov
STALNE ZVEZE: aerobna stabilnost, aerobni interval, aerobni prag, aerobno kvarjenje, aerobno območje
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. aerob iz frc. aérobie, iz gr. aēr ‛zrak’ + gr. bíos ‛življenje’
Celotno geslo eSSKJ
konfinácija konfinácije samostalnik ženskega spola [konfinácija]
    v obdobju 1. in 2. svetovne vojne prisilno, nadzorovano bivanje kje, zlasti kot kazen
ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek nem. Konfination) iz srlat. confinatio, glej ↑konfinirati
Celotno geslo eSSKJ
krávica krávice samostalnik ženskega spola [krávica]
    1. ekspresivno krava
    2. podoba, predmet, ki predstavlja kravo
STALNE ZVEZE: pasti kravice
FRAZEOLOGIJA: Najprej štalca, potem pa kravca.
ETIMOLOGIJA: ↑krava

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
dovóljen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄)
1. zadosten: to je že dovoljen razlog za spor; vsega ima v dovoljni meri; njegovo ime je dovoljno jamstvo za uspeh
2. zastar. zadovoljen: mož je dovoljen in srečen
SSKJ²
dovóljšen -šna -o prid. (ọ̑)
knjiž. zadosten: to je bil dovoljšen razlog za spopad; ljudje niso bili v dovoljšni meri politično zreli; v ljudeh je našel dovoljšno oporo
SSKJ²
minimálen -lna -o prid. (ȃ)
najmanjši, najnižji, ki je še dovoljen, zadosten ali mogoč; ant. maksimalen: to je minimalni program društva; minimalna in maksimalna doza zdravila; ne odstopi od minimalnih zahtev
// ekspr. zelo majhen, nizek: odkup sadja je zdaj minimalen; ne skrbite, stroški bodo minimalni / imeti minimalne možnosti za delo; minimalna prednost
♦ ekon. minimalni osebni dohodek zakonsko določen najnižji osebni dohodek; mat. minimalna vrednost funkcije; meteor. minimalni termometer termometer, ki kaže minimalno temperaturo, doseženo v določenem času
    minimálno prisl.:
    minimalno izkoriščen stroj
SSKJ²
nèzadôsten -tna -o prid. (ȅ-ó)
1. ki ni zadosten: nezadostna hrana; nezadostna razlaga, usposobljenost / nezadostni podatki
2. šol. ki izraža, da učenec ne obvladuje učne snovi: nezadostna ocena / nezadostni učni uspeh učni uspeh z najmanj eno nezadostno oceno
    nèzadôstno prisl.:
    nezadostno hranjen, izobražen
    ♦     šol. matematika: nezadostno; sam.:, šol. dobiti nezadostno iz zgodovine nezadostno oceno
SSKJ²
opravíčiti -im dov. (í ȋ)
1. z navajanjem objektivnih vzrokov narediti, da je razumljivo, možno
a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek; opravičili so mu, ker se seje zaradi bolezni ni udeležil; opravičiti otrokov izostanek; kdor nima naloge, naj se opraviči pred učno uro
b) kako ravnanje, vedenje: opravičil ga je, da jih zaradi bolezni ne more sprejeti; moral se bo opravičiti, drugače mu bodo zamerili; ko je za trenutek odšel iz sobe, se jim je opravičil / opravičil mu je, da ga je spregledal oprostil; zastar. opravičiti žalitev odpustiti
2. z navajanjem vzrokov doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: hotel ga je opravičiti pred nami, pa se mu ni posrečilo; rada bi opravičila njegovo lenobo; ni mogel opravičiti požiga / tudi pregost promet ne more opravičiti nesreče ne more biti zadosten razlog, da je ne bi obsojali
// publ. upravičiti: prizadeval si je opravičiti svoje potovanje / z delom je opravičil naše zaupanje / uspeh je opravičil stroške
    opravíčen -a -o:
    opravičen izostanek
    ♦     šol. opravičena ura izostanek od učne ure, ki se da opravičiti
SSKJ²
píčel -čla -o [pičəu̯] prid. (í)
nav. ekspr. po vrednosti, količini komaj zadosten, zadovoljiv: pičel dohodek, pridelek; na voljo imamo samo pičle podatke; rezultati raziskav so precej pičli; zrasla sta ob pičli hrani / pičla mera
// z izrazom količine ki komaj dosega zadostno, zadovoljivo mero: drog je dolg pičle tri metre; vrnil se je v pičlih dvajsetih minutah / knjigo lahko kupite za pičlih deset evrov stane samo deset evrov
    píčlo prisl.:
    pičlo odmerjen čas, prostor; star. snega je bilo pičlo do kolen komaj; sam.: z denarjem smo zmeraj na pičlem imamo ga zelo malo
SSKJ²
polnovréden -dna -o [pou̯nou̯redən] prid. (ẹ́ ẹ̄)
publ. ki ima vse pričakovane pozitivne lastnosti, značilnosti: iz te šole je izšlo veliko polnovrednih delavcev / to je polnovreden dokaz za njegove poštene namene zadosten, prepričljiv; šah se mu je zdel polnovredna športna panoga enakovredna; odpadke izkorišča druga tovarna kot polnovredno surovino dobro, kvalitetno
♦ agr. polnovredno krmilo krmilo, katerega hranilne snovi se v celoti, popolnoma izkoristijo; fin. polnovredni kovani denar denar, katerega nominalna vrednost je določena po njegovi snovni vrednosti; obrt. polnovredni kruh kruh iz moke, ki ji niso odvzeti otrobi
    polnovrédno prisl.:
    umrlega ne bo mogoče tako kmalu polnovredno nadomestiti
SSKJ²
rázlog -óga m (á ọ́)
navadno s prilastkom kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev: kaj je bil glavni razlog, da je tako dolgo okleval; to ni zadosten razlog, da tako ravnaš; imeti, navesti razloge za odpoved; pravi, prepričljiv, tehten razlog; razlogi za in proti / ekonomski, politični, verski razlogi; storiti kaj iz osebnih razlogov; publ. ni mogel priti iz zdravstvenih razlogov zaradi bolezni / kaj je bil razlog za njegov nenaden uspeh vzrok / brez razloga se jeziš
♦ pravn. ničnostni razlog; oprostilni, sodbeni razlogi
SSKJ²
sámozadôsten -tna -o prid. (ȃ-ó)
knjiž. ki zadostuje, je zadosten samemu sebi: to je samozadosten človek / njegovo samozadostno, sebično življenje / samozadostna družba / težnje po samozadostnem gospodarjenju gospodarjenju, ki zadovoljuje svoje potrebe sámo
SSKJ²
sámozadôstnež -a m (ȃ-ȏ)
kdor zadostuje, je zadosten samemu sebi: samozadostnež se je spreobrnil in začel upoštevati tudi okolico
SSKJ²
skóp -a -o stil. -ó in skòp skôpa -o prid. (ọ̑ ọ́; ȍ ó)
1. ki nerad ali sploh ne daje, porablja, zlasti denar: skop človek; tako je skopa, da še sama sebi nič ne privošči; varčen in skop
// ekspr., navadno v povedni rabi, navadno z orodnikom ki daje, porablja zelo malo tega, kar izraža dopolnilo: biti skop z denarjem, s plačilom; gospodar je bil skop z vinom / skop z odobravanjem; je skop s pohvalo redko koga, kaj pohvali / igralec je bil skop v gibih, njegova razburjenost se je kazala le v glasu
2. ekspr. po količini, kakovosti komaj zadosten, zadovoljiv: poslali so jim le nekaj skopih podatkov; te informacije so preveč skope; poročilo je kratko in skopo / ob tako skopih letinah so se težko preživljali / sobo je razsvetljevala skopa svetloba slaba, medla
// ki se pojavlja v zelo majhni meri: odzdravil mu je le s skopim nasmeškom / hoteli so jim kratiti še tiste skope pravice, ki so si jih priborili redke
// z izrazom količine ki ne dosega točne mere; slab: dobil je samo skopo polovico premoženja; privoščili so si le skopo urico oddiha
● ekspr. v nekaj skopih besedah, stavkih mu je sporočila svojo odločitev kratkih; ekspr. bil je še bolj skopih besed kot navadno še bolj redkobeseden; ekspr. skopa kraška zemlja nerodovitna; ekspr. biti skop v besedah, v govorjenju, z besedami redkobeseden
    skópo in skôpo in skopó prisl.:
    skopo se nasmehniti, odgovoriti, poročati; skopo odmerjen čas, prostor; skopo osvetljena ulica
SSKJ²
upravičeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. imeti, navajati zadostne razloge za kaj: upravičevati svojo odločitev
// biti zadosten razlog za kaj: dozdajšnji uspehi upravičujejo upe, da bo načrt dosežen; nič ne upravičuje njegovega strahu
2. publ. dajati pravico do česa: vaše življenje vas kljub vsemu ne upravičuje do maščevanja
SSKJ²
zadôsten -tna -o prid. (ó)
ki ustreza, zadošča
a) po količini, meri: za telesni razvoj je potrebna zadostna hrana; zbrati zadostna sredstva za obnovo šole; tečaj bo organiziran, če bo zadostno število udeležencev / zadosten premislek / publ. občani so ostali brez zadostnega odgovora zadovoljivega / zadostna količina, mera
b) po lastnostih, kakovosti: zadosten dokaz, razlog, vzrok; pridobiti si zadostno izobrazbo / knjiž. biti samemu sebi zadosten ne potrebovati drugega
♦ šol. zadostni uspeh uspeh s povprečno oceno zadostno; zadostna ocena najnižja pozitivna ocena
    zadôstno prisl.:
    zadostno utemeljena trditev
    ●     knjiž. jama je bila zadostno globoka, da se je v njej lahko hodilo dovolj, zadosti; sam.: izdelati z zadostnim zadostnim uspehom; v razredu je petina zadostnih učencev z zadostnim uspehom; dobiti zadostno zadostno oceno
SSKJ²
zadoščeváti -újem nedov. (á ȗ)
zastar. zadoščati, zadostovati: njegovo znanje zadoščuje
    zadoščujóč -a -e
    zadosten: ugotavljati kaj z zadoščujočo točnostjo

Sprotni slovar slovenskega jezika

Celotno geslo Glasuj Sprotni
kênslanje samostalnik srednjega spola
    1. pogovorno ukinjanje, odpravljanje, odpoved 
      1.1 pogovorno prekinitev stikov, odzivanja na koga  
    2. pogovorno odstranjevanje, uničevanje 

Slovenski pravopis

Pravopis
dovóljšen -šna -o (ọ́) neobč. zadosten: ~ razlog
Pravopis
minimálen -lna -o (ȃ) ~ odmerek zdravila najmanjši zadosten; ~e zahteve najmanjše mogoče; poud. Stroški naj bodo ~i |kar najmanjši|
minimálni -a -o (ȃ) ~ program društva; ~a umetnost
minimálnost -i ž, pojm. (ȃ)
Število zadetkov: 43