Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. knjiž. sposoben prodorno misliti in ustrezno ravnati; preudaren, pameten: moder človek, svetovalec; moder mož; on je najmodrejši med njimi; modro dekle; iron. tega je krivo tvoje modro vodstvo; moder v govorjenju; modrejši si, kot sem mislil; moder kot Salomon zelo; modrejši si od mene; postal si modrejši in starejši / ekspr. modra pamet / redko dali so ga v šole, da bi postal moder izobražen
● ekspr. če ga ne poznaš, verjemi, da je modra glava, da ima modro glavo da je pameten človek; spet je za eno izkušnjo modrejši spet si je pridobil izkušnjo
// ki vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje: hvaležen mu je bil za modre nauke; njegov nasvet se mu je zdel moder; modra sodba; njegova beseda je vedno modra; modro mnenje / modra politika / modro kmetijstvo - 2. nar. resen, zadržan: zakaj si tako moder / moder obraz; modra drža / z modrimi voli je lahko oral sam mirnimi, poslušnimi
- módro prisl.: modro se držati, govoriti, živeti; vse je modro premislil
- módri -a -o sam.: modri se je hitro znašel; kamen modrih po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; sedem modrih grški misleci in državniki v dobi pred Sokratom; moška in modra je ta; dokaj modrih je povedal modrih misli
♦ rel. trije modri trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa
- 1. z nošenjem, prenašanjem spraviti kam: nanesti drva v kuhinjo; mravlje so nanesle visok kup iglic; nanesli so skupaj stole iz vse hiše / s čevlji so nanesli veliko blata, smeti v sobo / sinice so si nanesle novo gnezdo naredile
// z delovanjem povzročiti, da kaj kam pride, se kje nabere: kamenje in pesek je nanesla voda; veter nanese kupe listja, snega / hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta - 2. narediti, da pride na kako površino razmeroma tanka plast, majhna količina česa: nanesti kremo, ličilo na obraz; s čopičem nanesti barvo na platno
- 3. vrisati na papir, sliko: na vodoravno os nanesi skalo za čas, na navpično za hitrost / nanesti razdalje v merilu
- 4. z nesenjem povzročiti pojavitev določene količine jajc: letos so kokoši malo nanesle / pure so ji nanesle več jajc kot kokoši
- 5. s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kopanje premoga v tem kraju malo nanese / na leto obresti precej nanesejo
// z oslabljenim pomenom izraža, da nastane, se nabere česa toliko, kot nakazuje določilo: razprava je nanesla deset strani; vse skupaj nanese petnajst dni - 6. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih pride do kakega dejanja, stanja: slučaj je nanesel, da sta se srečala; naključje je tako naneslo / pogovor je nanesel tudi nanj; brezoseb. včasih je prijazen, včasih pa zadržan, kakor nanese
- nanesèn tudi nanešèn -êna -o: zemlja tu je nanesena; ličilo je preveč na debelo naneseno
- 1. ki ni zadržan, ni ustavljen: nezadržana voda je odnašala zemljo / nezadržan razvoj
// sproščen, neprisiljen: nezadržan človek / nezadržano vedenje - 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: planiti v nezadržan jok, smeh
- nèzadržáno prisl.: solze so mu nezadržano tekle po licih
- 1. narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: zaradi spora sem odpovedal službo; odpovedati komu službo, stanovanje
// izjaviti, da osebek- a) ne priznava več veljavnosti česa: odpovedati pogodbo, sporazum
- b) česa naročenega ne želi več: odpovedati časopis / odpovedati naročeno kosilo
- 2. izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali
- 3. z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odpovedati komu gostoljubje; odpovedati staršem pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
- 4. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: ko sem to slišal, so mi odpovedale noge; včasih mu odpove spomin / odpovedale so mu moči; ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo / v drugem polčasu je moštvo odpovedalo / po eni uri dela je stroj odpovedal; če bi odpovedala strojnica, so imeli pripravljene granate / publ. slabši material v takih razmerah odpove postane neprimeren, se pokvari
● od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik ni mogel (spre)govoriti; ekspr. koruza je letos odpovedala slabo obrodila; za taka merjenja klasična metoda odpove postane neuporabna, neprimerna; ekspr. ob takih izgubah razum odpove take izgube se ne dajo razumsko opravičiti; ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; odpovedati tujemu novinarju gostoljubje prepovedati nadaljnje bivanje v državi
♦ fin. odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka dvigniti
- odpovédati se
- 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odpovedati se dediščini v korist brata; odpovedati se predsedniški funkciji, prestolu / publ. države podpisnice so se odpovedale uporabi sile
- 2. zavestno narediti
- a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedati se udobju / odpovedati se načrtu, sreči / zdravniki so ji svetovali, naj se zaradi bolezni odpove otrokom naj ne rodi, nima otrok
// odpovedati se svetu - b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpovedati se izletu, kajenju, študiju / odpovedati se alkoholnim pijačam
- a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedati se udobju / odpovedati se načrtu, sreči / zdravniki so ji svetovali, naj se zaradi bolezni odpove otrokom naj ne rodi, nima otrok
- 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odpovedati se svojim idejam, svoji veri / ker so film zelo spremenili, se mu je scenarist odpovedal
- odpovédan -a -o: prireditev je bila odpovedana; odpovedano stanovanje
// knjiž., ekspr., s prilastkom kar je po prozornosti podobno pajčolanu: pajčolan megle, pen; mesec s srebrnim pajčolanom; pren. lik je ovit v pajčolan intimnosti
● knjiž. prej ves vesel, si nenadoma nadene pajčolan in umolkne postane zadržan, skrivnosten; knjiž., ekspr. odrekla se je pajčolanu redovniškemu poklicu
- 1. lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je pesem, pesništvo: gojiti poezijo; zgodovina poezije; poezija in proza
// pesniška dela, pesmi: za poezijo značilni izrazi; pripraviti izbor poezije sodobnih pesnikov / avantgardna, ljubezenska poezija; izvirna in prevodna poezija / poezija med obema vojnama / ponatis Prešernovih Poezij - 2. knjiž., nav. ekspr. čustvenost, lepota: v tem delu je veliko poezije; šepetal ji je besede, polne poezije / poezija zimske pokrajine
● ekspr. poslušati njen glas je prava poezija je zelo prijetno; je užitek; ekspr. on je čisto brez poezije resen, zadržan, tog; publ. pesnik je vstopil v poezijo v času med obema vojnama začel pesniti, se uveljavil kot pesnik
// poslovni prostori; poslovna četrt; zgraditi poslovno središče / poslovna enota / poslovni ljudje; poslovna dejavnost
● publ. do njih je vselej zelo posloven uraden, zadržan
// nav. ekspr. značilen za poslovne ljudi: poslovno govorjenje, ravnanje
♦ adm. poslovno pismo stenografija, ki omogoča zapis do osemdeset besed na minuto; ekon. poslovni sklad del dohodka, ki ostaja v podjetju kot vir financiranja poslovne dejavnosti; poslovno leto leto, ki se začne z novim porastom gospodarske in poslovne aktivnosti in se konča v mrtvi sezoni; fin. poslovna knjiga knjiga za evidenco poslovnih dogodkov; jur. poslovna sposobnost sposobnost samostojno sklepati pravne posle
- poslóvno prisl.: v Ljubljano je prišel samo poslovno; poslovno hladen izraz na obrazu
- a) uporablja: rezervirati mizo v restavraciji; rezerviral mu je sedež; rezervirati si sobo v hotelu / rezervirati določeno področje za stanovanjsko gradnjo
- b) ima, dobi: rezerviral je nekaj knjig v antikvariatu; rezervirati si vstopnico za koncert
♦ jur. rezervirati del zapuščine za nujne dediče
- rezervíran -a -o
- 1. deležnik od rezervirati: zasedli so mu rezervirani sedež; vstopnice so rezervirane
● publ. prvo mesto na tekmovanju je že rezervirano za lanskega prvaka lanski prvak ima velike možnosti za zmago - 2. knjiž. zadržan, nedostopen: rezerviran fant; do mene je zelo rezerviran / rezerviran ton pisma
// ki se zaradi dvomov, pomislekov noče javno opredeliti: glede izida glasovanja je bil zelo rezerviran / rezervirano stališče; prisl.: rezervirano se držati; kritiki so film sprejeli precej rezervirano
- 1. spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: skrčiti prst, roko; skrčiti nogo v kolenu / skrčiti roko v pest; skrčiti noge podse; mišice se skrčijo in raztegnejo
- 2. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
- a) glede na količino: tovarna je skrčila proizvodnjo; skrčiti stroške; ekspr. skrčiti porabo do minimuma, na minimum; investicije so se skrčile
- b) glede na možni razpon: skrčiti delovni čas; trgovinska menjava se je skrčila / število udeležencev se je skrčilo / pomen te dejavnosti se je v zadnjem času skrčil
- c) glede na obseg, področje: skrčiti dnevni red od deset točk na osem; besedilo je tako skrčil, da je postalo skoraj nerazumljivo; osvobojeno ozemlje se je po tej ofenzivi nekoliko skrčilo / skrčiti komu pravice
- 3. v zvezi z na narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: skrčiti aktivnost mladine na kulturno-zabavno delovanje; ves odpor se je skrčil na poulične demonstracije / ekspr. vsa njegova razmišljanja so se skrčila na skrb za preživetje
- skŕčiti se
- 1. narediti, da zavzema telo čim manjšo dolžino, čim manjši obseg: skrčil se je, da ga ne bi zeblo; skrči se, drugače ti bo odeja prekratka / skrčiti se v dve gubé
- 2. postati manjši
- a) po obsegu: les se pri sušenju skrči; krilo se je zelo skrčilo; ta tkanina se pri pranju skrči; zaradi stradanja se mu je želodec skrčil
- b) nav., ekspr. po dolžini: razdalja med njima se je skrčila / dan se je že za pol ure skrčil
● knjiž., ekspr. od groze, ob pogledu na to se mu je skrčilo srce postalo ga je groza, zelo je bil prizadet, potrt; knjiž., ekspr. pred tem človekom se vedno skrči sam vase postane zadržan, nedostopen
- skŕčen -a -o: skrčen kazalec; publ. tovarna dela v skrčenem obsegu; imeti skrčen želodec; stroški so zelo skrčeni; skrčen spati; nekoliko skrčeno koleno; vse je bilo skrčeno na eno samo misel: rešiti se
♦ lingv. skrčeni samoglasnik samoglasnik, nastal iz dveh ali treh samoglasnikov; prisl.: držati noge skrčeno; skrčeno ležati
// službeni telefonski pogovor; službeni telegram; službena obleka / službeni psi psi, ki se glede na sposobnosti uporabljajo v vojski, policiji in za reševanje; službeni vagon; službena izkaznica izkaznica, ki potrjuje, da je kdo zaposlen v določeni delovni organizaciji; službeno potovanje potovanje iz kraja stalne zaposlitve zaradi opravljanja določenih delovnih nalog, obveznosti
♦ filat. službena znamka znamka, s katero se frankirajo samo pošiljke državnih organov in uprave; ptt službeni telegrafski kod črkovne skupine, navadno iz petih črk, ki imajo v službenih telegramih določen stavčni pomen
- slúžbeno prisl.: poslati vabilo službeno; direktor je službeno zadržan
● ekspr. tajnica je odgovarjala zelo službeno uradno, zadržano
- 1. ki je last drugega, ne osebka: zaleteti se s tujim, ne svojim avtomobilom; piti za tuj denar; del ograje stoji na tujem svetu
// ki pripada drugemu, ne osebku: sesti na tuj sedež / odpreti tuje pismo / posegati v tuje pravice / paziti na tuja življenja / objavljati pod tujim imenom pod drugim, ne svojim imenom
// margarina se rada navzame tujega vonja
// ki ga ima kdo drug, ne osebek: tuje skrbi mu niso mar; lastiti si tuje zasluge / prevzeti tujo zamisel; sočustvovati ob tujem trpljenju / bolnik že hodi brez tuje pomoči / vmešavati se v tuje zadeve / ekspr. bahati se s tujo učenostjo - 2. ki družbeno, organizacijsko pripada drugemu, ne osebku: poslati lastne delavce in nekaj tujih; v svojo skupino je vzgojitelj sprejel še dva tuja učenca
// ki z osebkom ni v sorodstvu: za sirote skrbijo tuji ljudje; posvojiti tujega otroka / kmetje ne uporabljajo tuje delovne sile - 3. ki mu osebek ne pripada: ozemlje pripada tujemu narodu, plemenu
- 4. v določni obliki ki ga ima, uporablja, ustvarja druga skupnost, ne skupnost, ki ji pripada osebek: sprejemati tuje navade / učiti se tuji jezik / biti tuje narodnosti
- 5. v katerem osebek ne živi, nima doma: ogledovati si tuje kraje; potovati po tujih deželah
- 6. ki je, izhaja iz drugega kraja, dežele: domači in tuji vasovalci / tuje rastline / pripoved o prihodu tujih bitij na zemljo
- 7. v določni obliki ki ni pripadnik države, v kateri je, se nahaja: tuji državljan, turist, vojak
// ki pripada drugi državi, ne državi osebka: letalo je zašlo v tuji zračni prostor; zasesti tuje ozemlje / tuja država država, ki ni država, katere prebivalec je osebek
// nanašajoč se na drugo državo, ne državo, katere prebivalec je osebek: tuji denar; tuja valuta / tuji prevoznik / tuji časopis; tuje blago / tuji kapital, kredit / tuje cene - 8. v določni obliki ki je, izvira iz drugega jezika, ne iz jezika osebka: tuji izraz; tuja imena / besede tujega izvora
- 9. ki nima lastnosti, značilnih za okolje, v katerem je, se nahaja: njena čudno tuja lepota ga je očarala / v kraju se počutim tujega z okoljem, ljudmi nepovezanega
- 10. ki je, se nahaja v okolju, v katerega ne spada: ugotoviti tuje primesi v snovi / odstraniti iz očesa tuje telo tujek
// publ. odstraniti iz skupnosti tuje elemente - 11. v zvezi s si ki si po lastnostih, izvoru niso enaki, sorodni: tuje si prvine literarnega dela / kulturi obeh narodov sta si še zmeraj tuji / angleščina je iz dveh tujih si prvin
- 12. ki po lastnostih, značilnostih za osebek ni običajen: njegov glas je bil tuj / sadje ima tuj priokus
- 13. z dajalnikom ki je tak, da ga osebek ne more razumeti, noče sprejeti: sin ji postaja tuj / glasba mu je bila zmeraj tuja; vaše ideje so mi tuje
- 14. ki osebku ni znan
- a) iz srečanj, obvestil: na cesti me je ogovoril tuj človek; na oknu je videl same tuje obraze / kraj zanj ni več tuj; po imenu mi ni tuj, srečala se pa še nisva; ker so si bili udeleženci še tuji, so priredili družabno srečanje
- b) iz predhodnega znanja: marsikomu še tuji izrazi
- c) z dajalnikom iz lastnega doživetja, življenja: lakota mu v mladosti ni bila tuja
// z dajalnikom ki za osebek ni značilen: ta lastnost mu je tuja; naglica, zadrega mu ni tuja
● ekspr. ne bodi tako tuj zadržan, neoseben; ekspr. seda za tujo mizo jé pri drugih, tujih ljudeh; ekspr. lahko je s tujo roko kače loviti lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo; dom je prešel v tuje roke ni več v lasti iste družine; ekspr. živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; ekspr. tega ne sme slišati tuje uho kaka nezaželena oseba; povedati kaj skozi tuja usta z govorjenjem, besedami drugega človeka
♦ ekon. izkoriščati tuje delo delo, ki ga opravlja delavec za določeno plačilo s tujimi proizvajalnimi sredstvi; mat. tuji množici množici, ki nimata nobenega skupnega elementa; tuji števili števili, ki nimata nobenega skupnega faktorja
- túje prisl.: (po) tuje misliti; tuje ga je pogledal; beseda mu zveni tuje
- túji -a -e sam.: tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni tujega ozemlja; spoštovati tuje tuje stvari; ugotoviti, koliko je tujega v evropski miselnosti; iti na tuje v tujino; živeti na tujem v tujini
- udržáno prisl.: udržano se smehljati, vesti; prim. udržati
- 1. določiti in označiti merilne enote na merilnih pripravah: umeriti termometer / umeriti temperaturno lestvico
// preveriti in uravnati točnost delovanja merilne priprave: umeriti barometer, tehtnico - 2. ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa: krojač mu je umeril hlače / umeriti les za ostrešje / dal sem si umeriti nov suknjič sešiti
// star. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost; pomeriti: umerila je več bluz, pa ji nobena ni bila prav - 3. zastar. odmeriti, določiti: umeriti zemljišče / umeriti davek / usoda jim je umerila veliko zla
- 4. star. narediti po čem, prilagoditi čemu: igro je umeril po znani veseloigri / umeril je svoj korak z njenim
// narediti, oblikovati: mizo je umeril za dvanajst ljudi / umeriti kaj po svojem okusu
● šalj. pes mu je umeril hlače mu je raztrgal hlače; šalj. umeriti komu hlače natepsti ga; star. umeriti pot proti domu oditi
- umériti se zmotiti se v meri, pri merjenju: meri natančno, da se ne boš preveč umeril
- umérjen -a -o
- 1. deležnik od umeriti: umerjen višinomer; umerjena obleka; lestvica je umerjena v odstotkih relativne vlažnosti; natančno umerjen
- 2. knjiž. obvladan, zadržan: umerjen človek / umerjen nastop; ima umerjen značaj; umerjene kretnje
// zmeren: začel je padati umerjen dež / umerjeno podnebje / umerjena politika; prisl.: umerjeno hoditi; umerjeno zaigran
● knjiž. za vsekdar zapreti oči umreti
- 1. ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb: vzdržen moški; zaradi bolezni biti vzdržen / vzdržno življenje
// ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želj sploh: ni hotel kaditi, ostal je vzdržen; pri pitju je vzdržen - 2. ki se da vzdržati, prenesti: komaj še vzdržne bolečine / zmanjšati nasprotja do vzdržnih mej
- 3. ekspr. s katerim se (še) da soglašati, strinjati: vzdržne in nevzdržne teorije, zahteve
- 4. ki traja nepretrgano: šum se je ponavljal, ni bil vzdržen; vzdržno brnenje, prevažanje
- 5. redko vzdržljiv: vzdržen plavalec / vzdržno blago
- 6. knjiž. zadržan: občinstvo je bilo ob predstavi vzdržno / vzdržno vedenje
- vzdŕžno prisl.: govoriti o kom vzdržno; živeti vzdržno
- 1. lastnost, značilnost zadržanega: začetna zadržanost gostov je izginila; premagati zadržanost; zadržanost do tujcev; zadržanost v govorjenju, vedenju; zadržanost in sproščenost / zadržanost izjave, kritike
// zadržan odnos: izraziti svojo zadržanost glede resničnosti sporočila; navdušenje se je spreminjalo v zadržanost / odgovarjal je s spoštljivo zadržanostjo - 2. dejstvo, da mora kdo biti v določenem času zaradi opravkov, obveznosti drugje: povabilu se predsednik zaradi zadržanosti ni mogel odzvati / službena zadržanost; začasna zadržanost od dela
- 1. s prijemom ohraniti v določenem položaju, na določenem mestu: hotel je planiti pokonci, ko ga je zadržala trda roka; zadržal ga je, da ni omahnil v prepad / zadržal je konja, da sem stopil na voz; zadržal je psa, da ni planil nanj / zadržal je nihalna vrata, da je lahko vstopila
- 2. narediti, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: zadržal je kotaleč se kamen; podstavili so coklo, da bi zadržala vagon / jez je zadržal, kar je neurje odneslo v reko / zadržali so sovražnikove tanke
- 3. narediti, da kaj ne izteka, odteka: z dlanjo je zadržal vodni curek; pritisnil je na žilo, da bi zadržal kri / zadržati solze / zadržati vodo zavestno ne izprazniti sečnega mehurja; pren. zadržati življenje
- 4. povzročiti, da kaj ne more skozi: filter zadrži trdne delce / smrekove veje zadržijo dež
- 5. narediti, da se kaj ne širi
- a) na večjo površino: z brisalko je zadržala razlito tekočino
- b) v okolico: ta prst zadrži veliko vlage / peč zadrži toploto
- 6. narediti, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadržati pismo; zadržati pošiljko zaradi kontrole
- 7. z glagolskim samostalnikom narediti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša je zadržala rast; zadržati gospodarski razvoj / zadržati epidemijo
♦ jur. zadržati postopek - 8. z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadržati izplačilo; zadržati izvršitev kazni; zadržati zvišanje cen
- 9. narediti, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadržati jezo, radovednost, sovraštvo
// z glagolskim samostalnikom ne narediti tega, kar določa samostalnik: zadržati dih, jok, smeh / zadržati korak - 10. narediti, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: zadržal ga je, da mu je razložil svoj načrt; zadržati koga na kosilu
// s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti na določenem mestu: zadržati koga na policiji, v bolnišnici; v lepem vremenu ga nič ne more zadržati v stanovanju
// povzročiti, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: jutri se bo vrnil, če ga kaj posebnega ne bo zadržalo; nič ga ni moglo zadržati, da ne bi izpeljal svojega načrta - 11. publ. obdržati: nekaj stvari je zadržal, drugo je razdelil / divizija mora obmejno področje zadržati v svojih rokah / zadržati funkcijo, privilegije / zadržati enako stopnjo rasti dohodkov kot prejšnje leto / zadržati posel
- zadržáti se
- 1. s prislovnim določilom ostati daljši čas kje: rad se je zadržal pri nas; spotoma se bomo zadržali v Postojni / otroci so se dalj časa zadržali pri slonih / predsednik se je z gosti zadržal v daljšem pogovoru
- 2. publ. določen čas obravnavati: na seji so se zadržali zlasti ob premajhni delavnosti nekaterih članov; zadržimo se pri tem pojavu, vprašanju
- 3. ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: novica ga je zelo vznemirila, toda zadržal se je; ob pogledu na kraj nesreče se ni mogel zadržati
- 4. s prislovnim določilom izraziti, pokazati tako razpoloženje, odnos do ljudi, okolja, kot ga izraža določilo: spoštljivo se zadržati do koga, proti komu; glej, da se boš dobro zadržal; lepo se zadržati
● redko preperel list se je zadržal v travi od prejšnje jeseni je ostal; publ. ime manufaktura se je zadržalo do danes je ostalo, se je ohranilo; star. zna se zadržati se vesti
- zadržán -a -o
- 1. deležnik od zadržati: zadržana žival je silila naprej; pismo je bilo zadržano
- 2. ki svojih misli, čustev ne izraža v izraziti, opazni obliki: zadržan človek; do nje, proti njej je bil vljuden, toda zadržan / biti zadržane narave; zadržano vedenje / zadržan glas, obraz
// ki ni jasen, izrazit: zadržan smeh; zadržano veselje - 3. ki izraža (delno) omejitev soglašanja s čim: zadržana kritika; zadržano mnenje / doživeli so zadržan sprejem nenaklonjen, odklonilen
- 4. ki ne vzbuja pozornosti: zadržane barve / zadržana obleka
- 5. v povedni rabi ki mora biti v določenem času zaradi opravkov, obveznosti drugje: jutri ne bo prišel, ker je zadržan; prisl.: zadržano govoriti, hvaliti; zadržano naklonjen
♦ muz. zadržano označba za spremembo hitrosti izvajanja ritenuto; označba za hitrost izvajanja sostenuto; sam.: v njem je nekaj umirjenega in zadržanega
● redko na zunaj je povsem neopazen, tako je zadržljiv zadržan, obvladan
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »