- kdor se ukvarja z gojenjem čebel
Zadetki iskanja
eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. ki je v zvezi s krokodili ali gojenjem krokodilov
- 1.1. ki je del telesa krokodilov ali se pridobiva s telesa krokodilov
ETIMOLOGIJA: ↑krokodil
- 1. hrošč s čeljustjo, podaljšano v votel izrastek, ki spominja na rilec; primerjaj lat. Curculionidae
- 2. navadno ekspresivno žival z rilcem, zlasti mladič
ETIMOLOGIJA: ↑rilček
- 1. izbočen, navadno podaljšan del gobca z odprtinama za dihanje, vohanje pri nekaterih sesalcih
- 2. navadno v množini, iz biologije votla goba s klobukom, ki spominja na satje, in trosovnico na površini; primerjaj lat. Morchella; SINONIMI: mavrah
FRAZEOLOGIJA: dobiti jih po smrčku
ETIMOLOGIJA: ↑smrkati
- 1. navadno ponovljeno, tudi z večkrat ponovljeno črko z, izgovarja se z višjim tonom posnema visok zvok brenčanja žuželk
- 1.1. navadno ponovljeno, tudi z večkrat ponovljeno črko z posnema visok zvok brnenja električnih, elektronskih, hitro vrtečih se naprav
- 2. navadno ponovljeno, tudi z večkrat ponovljeno črko z ponazarja spanje
- 2.1. tudi z večkrat ponovljeno črko z posnema smrčanje
- 3. kot samostalnik, tudi z večkrat ponovljeno črko z, ekspresivno visok zvok brenčanja žuželk, zlasti komarja
- 3.1. kot samostalnik, tudi z večkrat ponovljeno črko z, ekspresivno visok zvok, ki ga oddaja električna, elektronska naprava
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
1. kulturna rastlina s sadovi v debelih strokih: saditi bob; kakor bob debele solze / pleti korenje v bobu
● ekspr. vse je bob ob steno, v steno vse je zaman; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja; ekspr. zdaj sem se iz boba izdrl zdaj se šele spoznam; dolgo sem premišljal, zdaj sem se šele spomnil; to je bilo takrat, ko je bil še bob v klasju in pšenica v stročju v pravljicah nikoli
2. nar. gorenjsko ocvrto pecivo okrogle oblike z marmeladnim nadevom; krof: nacvreti bobov, boba / pojdimo po bob na obisk na dan proščenja, ko se obdaruje s pecivom
3. nav. mn., zastar. okrogel, trd iztrebek: kozji bobi
♦ vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus
1. pretakati skozi cedilo; precejati: cediti mleko; pren. bleda svetloba se je cedila skozi zamazana okna
2. po malem izločati: polž cedi sline; smreke cedijo smolo; mokra drva se cedijo v peči; ekspr. smokve se kar cedijo od soka
● ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; naroči si vina in ga počasi cedi pije; ekspr. ti si dobil vse, mi pa lepo sline cedimo si zaman želimo; pog., ekspr. kako jo cedi za nami teče
- cedíti se
zelo počasi in v majhnih količinah teči: dojenčku se cedijo sline po bradi; gnoj se cedi iz rane; kri se mu cedi po licu / ekspr. dež se cedi iz oblakov; brezoseb. od streh se je cedilo
● ekspr. tam se cedi med in mleko je vsega dovolj; je zelo dobro; ekspr. sline se mu cedijo po klobasi zelo si je želi; ekspr. vino se je kar cedilo od miz bilo ga je v izobilju; ekspr. kar cedi se od prijaznosti je pretirano prijazen
- cedèč -éča -e:
cedeča se smola
1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil
2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil
3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad
4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi / čutiti z reveži sočustvovati
5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži
6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege
● vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval
- čutíti se in čútiti se
1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: v lastni hiši se je čutil tujca; čuti se ponižanega, srečnega, užaljenega; čuti se še vedno mlado / ne čuti se krivega ne priznava krivde
2. imeti, šteti se za kaj: čuti se aristokrata; čutil se je komunista, proletarca / čutil se je boljšega od drugih; čutila se je dolžno, da pomaga; ne čutimo se poklicane, da bi sodili o tem
● čutila sta se eno bila sta zelo velika prijatelja
- čutèč -éča -e:
čuteč, da je vse zaman, si je nehal prizadevati; socialno čuteč človek; nežno čuteče dekle; ima čuteče srce
1. dati komu kaj v last brez plačila: darovati revežu; daroval je za poplavljence / darovati knjigo za rojstni dan podariti; pren., knjiž. darovala mu je svojo ljubezen, mladost
// dati komu, ki to nujno potrebuje iz zdravstvenih razlogov, svoje telesne organe, tkiva, celice pod zdravniškim nadzorom: darovati kri, ledvico, kostni mozeg, organe, spermo
● knjiž. v zakonu je darovala življenje dvema otrokoma je rodila dva otroka
2. opraviti daritev: darovati bogovom / darovati jagnje, žito dati kot obredno žrtev; pren., vznes. darovali so svoje življenje za svobodo
♦ rel. darovati mašo maševati
- darován -a -o:
darovana žival; življenje ni bilo darovano zaman
izkazovati komu prijaznost, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: ni njegova navada, da bi se dobrikal; zaman se ji dobrikaš; toliko časa se mu je dobrikal, da je privolil / pes se mi dobrika
- dobrikajóč se -a -e:
pes se je dobrikajoč stisnil h gospodarju; spregovoriti z dobrikajočim se glasom
s klicanjem dosegati, da se kdo odzove ali pride: zaman ga je doklicevala; tovariši so se doklicevali
1. star. igrati, zlasti na godalo: lepo zna gosti; harmonike so godle celo noč / gosti na gosli; pren. veter je godel okrog hiše
2. ekspr. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje: ljudje so se razhajali in jezno godli; vso pot je godla sama pri sebi / že spet gode nad možem / slabš. vedno gode eno in isto govori, ponavlja; nekaj so godli o strožjem hišnem redu govorili, pravili
3. oglašati se z zadovoljnim, brundanju podobnim glasom: v kotu je čepel maček in godel / ekspr. fant je kar godel od zadovoljstva
4. ekspr., z dajalnikom povzročati težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: sin ji je hude godel; obljubila je očetu, da mu jih ne bo več godla
● ekspr. vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat in ribam gost je bilo zaman, brez uspeha; ekspr. tako boš plesala, kot bom jaz godel tako boš delala, ravnala, kot bom jaz hotel
- góde se pog.:
tebi se pa gode tebi se pa godi
1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč
// biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori
// preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral
2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo
// z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače
3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti
4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval
5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek
6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali / ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti?
7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim
8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil
● fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
- govorèč -éča -e:
jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega
- govorjèn -êna -o:
govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten
1. uporabljati grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: navadil se je kleti; vozniki so vpili in kleli; kolne kot Turek zelo; ekspr. klel je, da se je vse bliskalo zelo / hudič! je po tihem klel
2. nav. ekspr. izražati sovraštvo, odpor, navadno s takimi besedami, besednimi zvezami: klela je njegovo žlahto / kolne dan, ko se je rodil / vola je s hudičem klel zmerjal, psoval
♦ rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izražati se o Bogu, svetih osebah ali stvareh
- kléti se star.
prisegati, zaklinjati se: na čast, pri vseh svetnikih se ti kolnem, da ni bilo res; zaman se je klel, da je nedolžen
- kolnèč -éča -e in kolnóč -a -e zastar.:
vrnil se je pijan in kolneč; policaj je kričal na kolneče moške
- klét -a -o star.
preklet: kleta usoda
● zastar. naš kleti sovražnik nespravljiv, zaklet
1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti
// oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo
// glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal / klicati (cene) na dražbi izklicevati
2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po
a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče
b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest / klicali so gasilce, policijo; beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje / klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati / ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi
c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga
// ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih
3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati
4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta
// dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime
5. prizadevati si vzpostaviti s kom zvezo z napravo, navadno telefonom, ali računalniškim programom za prenašanje govora na daljavo: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo; klicati policijo; klicati na številko 112 / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni / klicati na (mobilni) telefon, po (mobilnem) telefonu
● vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; šol. žarg. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom
♦ igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom
- klicáje :
klicaje na pomoč se je zgrudila
- kličóč -a -e:
kličoč po maščevanju
- klícan -a -o:
klican na zagovor, pred sodnika za prekrške
● šol. žarg. bil je klican k tabli vprašan pred tablo
pritiskati na kljuko (vrat): kljukali in trkali so, a zaman
// star. na rahlo udarjati, trkati: nekdo kljuka na šipo
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 13
- Naslednja »