Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
● ekspr. biti komu v porog zaradi kake lastnosti, storjenega dejanja biti vzrok za roganje
// izraz, ki kaže tak odnos: v očeh mu je ostal porog / ustnice so se mu zakrivile v zaničljiv porog
● knjiž. izročiti koga posmehu povzročiti, da se mu posmehujejo; ekspr. biti komu v posmeh zaradi kake lastnosti, storjenega dejanja biti vzrok za posmehovanje
// izraz obraza, ki kaže tak odnos: v njegovih očeh je bil posmeh; rahel, zaničljiv posmeh / odgovoriti, pripovedovati s posmehom
- slabšálno prisl.: ta izraz zveni slabšalno
- 1. ki izraža zaničevanje: zaničljiv glas, izraz, pogled, vzdih; odgovoril mu je z zaničljivim smehom / zaničljiva beseda / zaničljiv pomen vzdevkov
- 2. ki zaničuje: bili so prijazni in prav nič zaničljivi
- zaničljívo prisl.: zaničljivo govoriti o čem; zaničljivo pogledati koga
● ekspr. biti komu v zasmeh zaradi kake lastnosti, storjenega dejanja biti vzrok zasmehovanja
// izraz obraza, ki kaže tak odnos: zaničljiv zasmeh na obrazu, v očeh