kot slovarski zgled propasti/propadati, uničiti/uničevati, zatreti/zatirati
FREKVENCA: 1 pojavitev v 1 delu
Zadetki iskanja
Celotno geslo
eSSKJ16
čezveniti -venem* (čezviniti) dovršni in nedovršni glagol
Celotno geslo
eSSKJ16
dolipahniti -em (dolipahniti, dolipehniti) dovršni glagol
1. kdo/kaj; kogatož. narediti, povzročiti, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju; SODOBNA USTREZNICA: zatreti
2. kdo; kaj narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati, delovati; SODOBNA USTREZNICA: zatreti, odpraviti
3. kdo; iz česa, koga narediti, povzročiti, da kdo pride iz kakega stanja oz. v kako stanje; SODOBNA USTREZNICA: spraviti
FREKVENCA: 22 pojavitev v 8 delih
Celotno geslo
eSSKJ16
dolipotlačiti -im dovršni glagol
1. kdo/kaj; kogatož., s čim narediti, povzročiti, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju; SODOBNA USTREZNICA: zatreti
2. kdo; kaj narediti, povzročiti, da se kaj kaže, nastopa v čim manjši stopnji
3. kdo; kaj s silo, pritiskom uničiti; SODOBNA USTREZNICA: streti
FREKVENCA: 8 pojavitev v 5 delih
Celotno geslo
eSSKJ16
dolivreči -vržem (dolivreči, dolivrejči) dovršni glagol
1. kdo; koga/kaj s silo spraviti koga/kaj na tla, v ležeči položaj; SODOBNA USTREZNICA: vreči
2. kdo/kaj; kaj narediti, povzročiti, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju; SODOBNA USTREZNICA: zatreti
3. kdo/kaj; kogatož. doseči, da nasprotnik v boju odneha, se ne bojuje več; SODOBNA USTREZNICA: premagati
4. kdo/kaj; kaj narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati, veljati; SODOBNA USTREZNICA: odpraviti
FREKVENCA: 34 pojavitev v 13 delih
Besedje16
Celotno geslo
eSSKJ16
dolizatreti -tarem dovršni glagol
v trpniku, kaj; (s čim) narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati; SODOBNA USTREZNICA: zatreti, odpraviti
FREKVENCA: 1 pojavitev v 1 delu
SSKJ²
gveríla -e ž (ȋ)
zlasti v neevropskih deželah bojevanje v majhnih skupinah na zasedenem ozemlju proti okupatorju ali v državljanski vojni: zatreti gverilo; učinkovitost gverile
// skupina gverilcev: poročal je o delovanju gveril
zlasti v neevropskih deželah bojevanje v majhnih skupinah na zasedenem ozemlju proti okupatorju ali v državljanski vojni: zatreti gverilo; učinkovitost gverile
// skupina gverilcev: poročal je o delovanju gveril
Pravopis
gveríla -e ž, pojm. (ȋ) zatreti ~o |bojevanje proti okupatorju, v državljanski vojni|; števn. delovanje gveril |gverilskih skupin|
Celotno geslo
Sinonimni
Celotno geslo
Sinonimni
SSKJ²
inkvizícija -e ž (í)
1. zgod. katoliško cerkveno sodišče od 12. do konca 18. stoletja za sojenje, preganjanje krivovercev: odpraviti, ustanoviti inkvizicijo; krute metode inkvizicije; žrtve inkvizicije / v času inkvizicije / španska inkvizicija v Španiji od konca 15. do 17. stoletja, ki si je prizadevala zatreti gospodarsko moč meščanstva
♦ rel. sveta inkvizicija od 16. do začetka 20. stoletja kongregacija pri apostolskem sedežu za varstvo verskega in nravnega nauka Katoliške cerkve
2. ekspr. brezobzirno, nasilno ravnanje, zlasti med zasliševanjem, preiskavo: sadistična okupatorska inkvizicija
1. zgod. katoliško cerkveno sodišče od 12. do konca 18. stoletja za sojenje, preganjanje krivovercev: odpraviti, ustanoviti inkvizicijo; krute metode inkvizicije; žrtve inkvizicije / v času inkvizicije / španska inkvizicija v Španiji od konca 15. do 17. stoletja, ki si je prizadevala zatreti gospodarsko moč meščanstva
♦ rel. sveta inkvizicija od 16. do začetka 20. stoletja kongregacija pri apostolskem sedežu za varstvo verskega in nravnega nauka Katoliške cerkve
2. ekspr. brezobzirno, nasilno ravnanje, zlasti med zasliševanjem, preiskavo: sadistična okupatorska inkvizicija
Celotno geslo
Vezljivostni G
izgubíti -ím tudi zgubíti -ím dovršni glagol, netvorni (dogodkovni/procesni) glagol
1.
kdo/kaj nepričakovano ne imeti več koga/kaj
(Na potovanju) je izgubil denarnico in vse dokumente.
(Na potovanju) je izgubil denarnico in vse dokumente.
2.
v posplošenem pomenu kdo/kaj nepričakovano ne imeti več koga/kaj , postati siromašnejši za koga/kaj
/Zaradi velike nepazljivosti/ je (pri transakcijah) izgubil precej denarja.
/Zaradi velike nepazljivosti/ je (pri transakcijah) izgubil precej denarja.
3.
v oslabljenem pomenu kdo/kaj nepričakovano ne imeti več kaj 'zmožnost, stanje, lastnost', postati siromašnejši za kaj 'zmožnost, stanje, lastnost'
Najprej je izgubil sluh, /postopoma/ pa še vid.
Najprej je izgubil sluh, /postopoma/ pa še vid.
4.
iz športa kdo/kaj nepredvideno ne imeti več kaj
Igralec je izgubil žogo.
Igralec je izgubil žogo.
SSKJ²
kál2 -í [kal in kau̯] ž (ȃ)
1. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica: kali so se posušile; seme poganja, žene kal; zelene kali / v fižolih se lepo vidijo kali kalčki; pren. slovstvo ni moglo pognati kali, ker ga je dušila cenzura
2. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj: kal ljubezni, razdora; kali zla / z oslabljenim pomenom nositi v sebi kal smrti
3. nav. mn. mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen; klica: uničiti kali; škodljive kali / bolezenske kali
● ekspr. kaj v kali zadušiti, zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
♦ metal. kristalizacijska kal majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina
1. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica: kali so se posušile; seme poganja, žene kal; zelene kali / v fižolih se lepo vidijo kali kalčki; pren. slovstvo ni moglo pognati kali, ker ga je dušila cenzura
2. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj: kal ljubezni, razdora; kali zla / z oslabljenim pomenom nositi v sebi kal smrti
3. nav. mn. mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen; klica: uničiti kali; škodljive kali / bolezenske kali
● ekspr. kaj v kali zadušiti, zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
♦ metal. kristalizacijska kal majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina
SSKJ²
klíca -e ž (í)
1. nav. mn. mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen: prenašati, razširjati, uničevati klice; zatreti razvoj klic / bolezenske klice; klice jetike
2. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj: klica propada; njegova zamisel nosi v sebi klice neslutenega razvoja znanosti / z oslabljenim pomenom klica novega življenja
3. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica; kal2: iz zemlje so pognale zelene klice / razvoj klic v semenu kalčkov / krompirjeve klice cime
♦ med. kužna klica bolezenski mikrob, mikroorganizem
1. nav. mn. mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen: prenašati, razširjati, uničevati klice; zatreti razvoj klic / bolezenske klice; klice jetike
2. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj: klica propada; njegova zamisel nosi v sebi klice neslutenega razvoja znanosti / z oslabljenim pomenom klica novega življenja
3. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica; kal2: iz zemlje so pognale zelene klice / razvoj klic v semenu kalčkov / krompirjeve klice cime
♦ med. kužna klica bolezenski mikrob, mikroorganizem
Vorenc
končati dov., F4, delere, ṡbriſſati, ṡatréti, cilú konzhati; demoliri, -re, reṡvaliti, reṡdjati, reṡvrézhi, reṡmetati, konzhati, podreiti, reṡkopati; depopulare, ẛatréti, pogubiti, folke konzhati, obrupati; exterminare, ṡatreti, konzhati, iṡriniti, pregnati, vunſtrébiti
SSKJ²
korenína -e ž (í)
1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred
// začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti
3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine
4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren1: korenina krajevnega imena
● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
♦ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka
1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred
// začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti
3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine
4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren1: korenina krajevnega imena
● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
♦ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka
Pravopis
krí1 krví ž kŕvi -- kŕvi -jó snov. (ȋ ȋ)
1. ~ mu teče iz nosa
2. pojm., poud.: postati meso in ~ |uresničiti se|; piti komu ~ |izkoriščati, mučiti koga|; v ~i, s ~jo zatreti upor |z velikimi človeškimi žrtvami|; braniti se do zadnje kaplje ~i |do konca|; prelivati ~ |bojevati se, ubijati|
3. poud.: skušati krotiti svojo ~ |temperament|; gosposka ~ |rod|; biti iste ~i |iste narodnosti; sorodnik|; ~ ni voda
1. ~ mu teče iz nosa
2. pojm., poud.: postati meso in ~ |uresničiti se|; piti komu ~ |izkoriščati, mučiti koga|; v ~i, s ~jo zatreti upor |z velikimi človeškimi žrtvami|; braniti se do zadnje kaplje ~i |do konca|; prelivati ~ |bojevati se, ubijati|
3. poud.: skušati krotiti svojo ~ |temperament|; gosposka ~ |rod|; biti iste ~i |iste narodnosti; sorodnik|; ~ ni voda
SSKJ²
SSKJ²
mèč1 mêča m (ȅ é)
1. orožje z držajem in dolgim ravnim rezilom za sekanje in vbadanje: meč se sveti; izdreti, izvleči meč; nositi meč; vitez si je opasal meč; potegniti meč iz nožnice; prijeti za meč; zamahniti z golim mečem; krvav meč; oster meč; ročaj meča; slišalo se je žvenketanje mečev; boj, udarec z mečem; star. vihteti bridke meče ostre; svetli meč; zvezda repatica je bila kakor ognjen meč / dvorezen meč ki ima rezilo na obeh straneh; pren., ekspr. ostri meč mitraljezov je sekal skozi noč
// šport. sablja z rokobranom, topim rezilom in zaščitno kroglico na koncu za športno sabljanje: učiti se držati meč; tekmovalec z mečem
2. knjiž., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom kar se pojavlja z veliko močjo, silo: verjeti v meč pravice; žareči meči usode / pretresel nas je meč tujega gorja
3. nar. zahodno gladijola: na vrtu so visoko pognali meči
● star. meči se bliskajo boj je; star. potegniti, prijeti, zgrabiti za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; star. končati pod mečem biti obglavljen; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen meč človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. križanje mečev boj, navadno z meči; nasprotovanje mnenj, nazorov; požiralec mečev artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča; star. uma svetli meč razum, pamet
♦ etn. ples z meči pri nekaterih prvotnih ljudstvih moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči; igr. meč pri briškoli igralna karta s podobo meča; zgod. dva meča v fevdalizmu državna in cerkvena oblast
1. orožje z držajem in dolgim ravnim rezilom za sekanje in vbadanje: meč se sveti; izdreti, izvleči meč; nositi meč; vitez si je opasal meč; potegniti meč iz nožnice; prijeti za meč; zamahniti z golim mečem; krvav meč; oster meč; ročaj meča; slišalo se je žvenketanje mečev; boj, udarec z mečem; star. vihteti bridke meče ostre; svetli meč; zvezda repatica je bila kakor ognjen meč / dvorezen meč ki ima rezilo na obeh straneh; pren., ekspr. ostri meč mitraljezov je sekal skozi noč
// šport. sablja z rokobranom, topim rezilom in zaščitno kroglico na koncu za športno sabljanje: učiti se držati meč; tekmovalec z mečem
2. knjiž., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom kar se pojavlja z veliko močjo, silo: verjeti v meč pravice; žareči meči usode / pretresel nas je meč tujega gorja
3. nar. zahodno gladijola: na vrtu so visoko pognali meči
● star. meči se bliskajo boj je; star. potegniti, prijeti, zgrabiti za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; star. končati pod mečem biti obglavljen; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen meč človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. križanje mečev boj, navadno z meči; nasprotovanje mnenj, nazorov; požiralec mečev artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča; star. uma svetli meč razum, pamet
♦ etn. ples z meči pri nekaterih prvotnih ljudstvih moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči; igr. meč pri briškoli igralna karta s podobo meča; zgod. dva meča v fevdalizmu državna in cerkvena oblast
Pravopis
mèč mêča m z -em (ȅ é) oster ~; dvorezni ~; šport. tekmovalec z ~em; poud.: damoklejev ~ |nenehno grozeča nevarnost|; zatreti upor z ognjem in ~em |nasilno, z orožjem|
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- Naslednja »
Število zadetkov: 61
Dostopnost