Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. ženska oblika od zaveznik: v teti je našel edino zaveznico / države zaveznice
- 2. zastar. kravata: gospod z zaveznico
- 1. kdor koga podpira, mu pomaga v njegovih prizadevanjih, zlasti ko mu kdo drug nasprotuje: on je moj sorodnik in zaveznik; biti si zaveznik s kom / biti zaveznik otrok, zatiranih / delavstvo, mesto je naš zaveznik; ta ideja je postala njihov zaveznik / idejni, politični, vojaški zaveznik; zaveznik v vojni
// nav. mn., med drugo svetovno vojno Združene države Amerike, Velika Britanija in druge demokratične države, združene v politično-vojaški zvezi proti Nemčiji, Italiji, Japonski: zavezniki so priznali partizane in jih podpirali; letala zaveznikov so bombardirala Nemčijo / zavezniki so se izkrcali na Siciliji / zahodni zavezniki - 2. kar zaradi svojih lastnosti, značilnosti koga podpira, mu pomaga pri njegovih prizadevanjih: sneg in mraz sta bila zaveznika umikajoče se ruske vojske
Slovar novejšega besedja
pristaš politike francoskega generala de Gaulla; degolistSSKJ: predsednik golistov; zaveznik golistov; Golisti so zagreti za referendum, čeprav mu javnomnenjske raziskave že napovedujejo sila skromno udeležbo E ← frc. gaulliste po francoskem generalu in predsedniku Charlesu de Gaullu (1890–1970)
ki se nanaša na vojaško politiko: vojaškopolitični položaj; vojaškopolitični zaveznik; vojaškopolitična zveza; vojaškopolitično povezovanje; Brez priznanja nove vojaškopolitične stvarnosti ne bo mogoče uveljaviti ali okrepiti nikakršne oblike mednarodne navzočnosti E iz vojáška polítika