Fran > SSKJ

1. 1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti
   // oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo
   // glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal
   // klicati (cene) na dražbi izklicevati
2. 2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po
   1. a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče
   2. b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest
      // beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje
      // klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati
      // ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi
   3. c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga
      // ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih
3. 3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati
4. 4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta
   // dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime
5. 5. prizadevati si vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni
   ● vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; redko petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; žarg., šol. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom
   ♦ igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom

klicáje: klicaje na pomoč se je zgrudila

kličóč -a -e: kličoč po maščevanju

klícan -a -o: klican na zagovor, pred sodnika za prekrške
● žarg., šol. bil je klican k tabli vprašan pred tablo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: osveščati mladega človeka; kulturno, politično osveščati družbo
   // knjiž. delati, da kdo kaj spozna, se česa zave: njegov zgled jih je osveščal dolžnosti / osveščati se krivde zavedati se
2. 2. zastar. zbujati iz nezavesti, spravljati k zavesti: utopljenca so zaman osveščali; počasi se je začel osveščati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. povzročati, da kaj nastane: vzbujati jezo, sovraštvo, dobro voljo; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; vzbujati otroku veselje do dela; vzbujati v kom zanimanje za kaj / tako govorjenje vzbuja dvome, pomisleke; vzbujati občudovanje, pozornost / vzbujati občutek, vtis trdnosti; sadje mu vzbuja tek
   // povzročati, da kaj začne delovati: slika vzbuja domišljijo; vzbuja se mu vest
2. 2. povzročati, da nastane kak pojav: vzbujati hrup; vzbujati nihanje, valovanje
3. 3. zastar. zbujati: vzbujati otroka; ponoči se pogosto vzbuja
   ● zastar. pravi vzgojitelj opazuje in vzbuja spodbuja; zastar. vzbujali so spomine in se tolažili obujali
   ♦ elektr. vzbujati električni generator povzročati v njem magnetni pretok z električnim tokom; fiz. vzbujati z dovajanjem energije dosegati spremembe (v sistemu)

vzbujajóč -a -e: tesnobo vzbujajoč smeh; vzbujajoča se narava; upanje vzbujajoča novica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. povzročati prehod iz spečega stanja v budno: zbujati delavce; zbujali so jih ob štirih / zbuja ga budilka; pren., pesn. spomladi zbuja svet ptičje petje
   // spravljati koga k zavesti: zbujati koga z udarci, s hladno vodo
   // v zvezi z iz povzročati prenehavanje stanja, kot ga določa samostalnik: zbujati koga iz globokega spanja / zbujati ljudi iz otopelosti
2. 2. vzbujati: zbujati ljubezen, sovraštvo; reklame so mu zbujale želje / hodil je počasi, da ne bi zbujal sumov; z vedenjem je zbujal spoštovanje; njen obraz zbuja zaupanje / zbujati občutek trdnosti; mesto zbuja vtis urejenosti

zbújati se prehajati iz spečega stanja v budno: zaradi hrupa se pogosto zbuja; zbujati se ob petih / zbuja se vsa potna
// prihajati k zavesti: po hladnih obkladkih se je začel zbujati
// v zvezi z iz prenehavati biti v stanju, kot ga določa samostalnik: zbujati se iz spanja / počasi se je zbujala iz nezavesti
♦ med. zbujati se iz narkoze

zbujajóč -a -e: otrok je zbujajoč se jokal; skrb zbujajoč podatek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.