dôsti prisl. (ó) 1. izraža veliko količino ali mero: do odhoda je še dosti časa;
vihar je poškodoval dosti dreves;
ta operacija v dosti primerih ni uspela;
že zdaj uživajo dosti sadja in zelenjave, pa bi ga morali še več;
dosti dela, govori, spi // v nikalnih stavkih izraža majhno mero: matere se ne boji dosti, očeta se bolj; to ga ne bo dosti prizadelo; cesta tukaj ni dosti poškodovana 2. navadno s primernikom izraža visoko stopnjo: zdaj je dosti boljši;
ni dosti debelejši od prosenega zrna;
dosti grše piše kot prej;
z avtomobilom se pride dosti prej / kazen je dosti prehuda 3. izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: kruha imamo še za tri dni dosti;
ni imel dosti moči, da bi vstal;
vsega imam dosti, ne potrebujem več / zemlja je dosti namočena za setev; dosti si star, da lahko razumeš / šlo je še dosti gladko // ekspr. izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: dosti je tega čvekanja; dosti je neumnosti, zdaj se prične delo; dosti dolgo ste spali, takoj vstanite / zdaj mi je pa dosti – mir ali pa ven
● ekspr. povsod ga je dosti povsod ga lahko srečaš; pog. njega je res dosti je velik, močen; ekspr. tega ne malo ne dosti ne razumem prav nič; star. ne mara zanj malo in dosti ne prav nič; tu je dosti dela – malo jela; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
Dostopnost