afektíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na afekt: afektivni zločinci / afektivna reakcija; afektivno dejanje; zločin je storil v afektivnem stanju / afektivna vrednost sintaktičnih zvez
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
grôzen -zna -o prid., grôznejši (ȏ)
1. ki ima veliko grozo vzbujajočih lastnosti: videl je grozne prikazni; grozna zver / grozen zločin / grozne besede; grozna kletev / ekspr. pravljica ne sme biti preveč grozna
// ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: grozna bolezen; čaka ga grozna kazen; grozna novica / to so bili grozni časi
2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to je grozen človek; tvoji prijatelji so res grozni / ima grozen značaj / grozno čenčanje, vedenje / otroci so bili med vožnjo grozni zelo nemirni, nagajivi
3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: bil je v groznem strahu zanjo; vozi z grozno hitrostjo; godi se mu grozna krivica; dela grozne napake / grozna globina, tema / grozen dež, veter
4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: imeli smo grozno hrano; cesta je bila grozna / piše grozen jezik / tu notri je grozen zrak zelo zatohel, nečist; imamo grozno vreme zelo neugodno
5. pog., ekspr. zelo grd, neprikupen: ima grozne čevlje; grozna barva; v tej obleki je grozna
6. nar. gorenjsko lep2, čeden: bila je grozno dekle
1. ki ima veliko grozo vzbujajočih lastnosti: videl je grozne prikazni; grozna zver / grozen zločin / grozne besede; grozna kletev / ekspr. pravljica ne sme biti preveč grozna
// ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: grozna bolezen; čaka ga grozna kazen; grozna novica / to so bili grozni časi
2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to je grozen človek; tvoji prijatelji so res grozni / ima grozen značaj / grozno čenčanje, vedenje / otroci so bili med vožnjo grozni zelo nemirni, nagajivi
3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: bil je v groznem strahu zanjo; vozi z grozno hitrostjo; godi se mu grozna krivica; dela grozne napake / grozna globina, tema / grozen dež, veter
4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: imeli smo grozno hrano; cesta je bila grozna / piše grozen jezik / tu notri je grozen zrak zelo zatohel, nečist; imamo grozno vreme zelo neugodno
5. pog., ekspr. zelo grd, neprikupen: ima grozne čevlje; grozna barva; v tej obleki je grozna
6. nar. gorenjsko lep2, čeden: bila je grozno dekle
- grôzno
1. prislov od grozen: grozno poje; grozno so ga pretepali; grozno je lep; grozno dolgo so ga čakali
2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: grozno je poslušati take neumnosti; kaj ni grozno, da noče priznati / grozno mu je bilo pri duši / pri njih je grozno imajo zelo neurejene razmere
3. v členkovni rabi izraža veliko čustveno prizadetost, grozo: grozno, mučili ga bodo; sam.: marsikaj groznega je doživel; preveč groznega je v teh zgodbah
SSKJ²
grozodêjstvo -a s (ȇ)
knjiž. grozno dejanje, zločin: njegovo grozodejstvo je bilo kmalu odkrito; ekspr. z ujetniki so počenjali prava grozodejstva
knjiž. grozno dejanje, zločin: njegovo grozodejstvo je bilo kmalu odkrito; ekspr. z ujetniki so počenjali prava grozodejstva
SSKJ²
hudodélstvo -a s (ẹ̑)
kaznivo dejanje, zločin: storiti hudodelstvo; hudodelstvo, storjeno iz pohlepa po denarju; hudodelstvo proti državi / zaplesti se v hudodelstvo; poskus hudodelstva / šalj. spominja se prepisovanja nalog in podobnih hudodelstev
kaznivo dejanje, zločin: storiti hudodelstvo; hudodelstvo, storjeno iz pohlepa po denarju; hudodelstvo proti državi / zaplesti se v hudodelstvo; poskus hudodelstva / šalj. spominja se prepisovanja nalog in podobnih hudodelstev
SSKJ²
Kájnov -a -o prid. (ȃ)
rel. nanašajoč se na Kajna: Kajnov zločin
● knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci
rel. nanašajoč se na Kajna: Kajnov zločin
● knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci
SSKJ²
SSKJ²
krváv -a -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na kri
a) v roki je držal krvav nož; krvav sneg; imel je krvave dlani, roke; bolnikovo blato je bilo krvavo / otrok je ves potolčen in krvav; po obrazu je krvav; obveza je že krvava / krvav madež na obleki; srna je puščala krvavo sled / krvavi telečji zrezki / krvava klobasa krvavica / krvavi žulji / ekspr. pogledal ga je s krvavimi očmi
b) nav. ekspr.: krvavi boji; prišlo je do krvavega konca, obračuna; krvav pretep, zločin; krvave demonstracije; krvava zadušitev revolucije; krvavo dejanje; maščevanje je bilo krvavo / krvave izkušnje iz vojnih let / zavladal je krvav teror
c) ekspr.: goreti s krvavim plamenom, žarom; oblaki so bili čisto krvavi; krvava zarja
2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: krvava krivica se mu godi; krvava žalitev / to je v krvavem nasprotju / govoril je s krvavo resnobo / moral je plačevati krvave denarje
● ekspr. začel se je krvavi ples bitka, bojevanje; ekspr. potil je krvavi pot zelo se je trudil, trpel; knjiž., ekspr. jokati krvave solze zelo trpeti; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. roke ima do komolcev krvave zakrivil je veliko smrti; veliko ljudi je pobil
♦ bot. krvavi mlečnik rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok, Chelidonium majus; etn., kot grožnja otrokom ubogaj, drugače te bo odneslo krvavo stegno; med. krvava griža griža s krvavim blatom; pravn. krvavi denarič sodna pristojbina v srednjem veku v zvezi z umorom ali ubojem; krvavo sodišče; zool. krvava uš škodljiva žuželka, pokrita z belim voščenim puhom, Eriosoma lanigerum
1. nanašajoč se na kri
a) v roki je držal krvav nož; krvav sneg; imel je krvave dlani, roke; bolnikovo blato je bilo krvavo / otrok je ves potolčen in krvav; po obrazu je krvav; obveza je že krvava / krvav madež na obleki; srna je puščala krvavo sled / krvavi telečji zrezki / krvava klobasa krvavica / krvavi žulji / ekspr. pogledal ga je s krvavimi očmi
b) nav. ekspr.: krvavi boji; prišlo je do krvavega konca, obračuna; krvav pretep, zločin; krvave demonstracije; krvava zadušitev revolucije; krvavo dejanje; maščevanje je bilo krvavo / krvave izkušnje iz vojnih let / zavladal je krvav teror
c) ekspr.: goreti s krvavim plamenom, žarom; oblaki so bili čisto krvavi; krvava zarja
2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: krvava krivica se mu godi; krvava žalitev / to je v krvavem nasprotju / govoril je s krvavo resnobo / moral je plačevati krvave denarje
● ekspr. začel se je krvavi ples bitka, bojevanje; ekspr. potil je krvavi pot zelo se je trudil, trpel; knjiž., ekspr. jokati krvave solze zelo trpeti; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. roke ima do komolcev krvave zakrivil je veliko smrti; veliko ljudi je pobil
♦ bot. krvavi mlečnik rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok, Chelidonium majus; etn., kot grožnja otrokom ubogaj, drugače te bo odneslo krvavo stegno; med. krvava griža griža s krvavim blatom; pravn. krvavi denarič sodna pristojbina v srednjem veku v zvezi z umorom ali ubojem; krvavo sodišče; zool. krvava uš škodljiva žuželka, pokrita z belim voščenim puhom, Eriosoma lanigerum
- krvávo
1. prislov od krvav: krava krvavo mokri / piše se narazen ali skupaj krvavo rdeč ali krvavordeč obraz
2. ekspr. izraža visoko stopnjo, močno obliko česa: krivda se mu krvavo maščuje; krvavo mi bo plačal; to še krvavo potrebujem; hrane krvavo primanjkuje; krvavo zaslužen denar; krvavo zares gre; sam.: do krvavega ga je pretepel
SSKJ²
SSKJ²
maščeváti -újem dov. in nedov. (á ȗ)
napraviti neugodno dejanje kot odgovor na storjeno zlo, krivico: maščevati krivico, razžalitev; maščevati bratovo smrt; sklenil je, da se bo maščeval; maščevati se komu; maščevati se za krivico, očeta; maščevati se nad kom
napraviti neugodno dejanje kot odgovor na storjeno zlo, krivico: maščevati krivico, razžalitev; maščevati bratovo smrt; sklenil je, da se bo maščeval; maščevati se komu; maščevati se za krivico, očeta; maščevati se nad kom
- maščeváti se nav. 3. os.
povzročiti slabe, neprijetne posledice: malomarnost pri delu se bo kasneje zelo maščevala; to se jim bo še maščevalo
● vsaka krivica se maščuje
- maščeván -a -o:
zločin je bil maščevan
SSKJ²
SSKJ²
motivíranost -i ž (ȋ)
1. lastnost, značilnost motiviranega: proučevati motiviranost za učenje / skrbeti za motiviranost ljudi pri delu / materialna motiviranost
2. kar utemeljuje kako dejanje: najti motiviranost za zločin
1. lastnost, značilnost motiviranega: proučevati motiviranost za učenje / skrbeti za motiviranost ljudi pri delu / materialna motiviranost
2. kar utemeljuje kako dejanje: najti motiviranost za zločin
SSKJ²
napŕtiti -im dov. (ŕ r̄)
1. nadeti na hrbet: naprtiti nahrbtnik, vrečo
2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: naprtili so mu odgovorno delo; to predavanje bodo naprtili njemu / naprtiti komu dajatve, povračilo stroškov
// napraviti, da je kdo dolžen skrbeti za koga: naprtili so ji otroka; naprtil si je številno družino
// napraviti, da je kdo v določenem stanju: z lahkomiselnim ravnanjem so mu naprtili bolezen; naprtiti komu pomanjkanje; s tem dejanjem si je naprtil krivdo za neuspeh
3. ekspr. pripisati, prisoditi: naprtili so mu najslabše lastnosti / naprtiti komu tatvino, zločin
1. nadeti na hrbet: naprtiti nahrbtnik, vrečo
2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: naprtili so mu odgovorno delo; to predavanje bodo naprtili njemu / naprtiti komu dajatve, povračilo stroškov
// napraviti, da je kdo dolžen skrbeti za koga: naprtili so ji otroka; naprtil si je številno družino
// napraviti, da je kdo v določenem stanju: z lahkomiselnim ravnanjem so mu naprtili bolezen; naprtiti komu pomanjkanje; s tem dejanjem si je naprtil krivdo za neuspeh
3. ekspr. pripisati, prisoditi: naprtili so mu najslabše lastnosti / naprtiti komu tatvino, zločin
SSKJ²
naspróti2 predl. (ọ̑)
I. z dajalnikom
1. za izražanje usmerjenosti pri gibanju h komu ali čemu: premakniti stol nasproti peči
// za izražanje položaja, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: stavba stoji nasproti cerkvi; okno nasproti vratom / stanuje meni nasproti
2. za izražanje nasprotovanja, sovražnosti: postavljati nasproti kritikom svojo razlago; znajti se nasproti dvojnemu nasprotniku / zločin nasproti narodu proti
3. za izražanje primerjave z drugačnim; v primeri z: padanje cen nasproti decembru; ti si nasproti meni pritlikavec / razlika nasproti lani je očitna
// za izražanje razmerja, navadno čustvenega; do3: budnost nasproti takim pojavom; politika Avstrije nasproti Slovencem / sočutje nasproti lačnim; nezaupljiv nasproti vsemu novemu
// za izražanje omejitve na navedeno osebo: nasproti meni se je tako izrazil
II.
z rodilnikom za izražanje pomena kakor pod I, 1: postaviti pisalni stroj nasproti okna / stanovati nasproti gostilne
I. z dajalnikom
1. za izražanje usmerjenosti pri gibanju h komu ali čemu: premakniti stol nasproti peči
// za izražanje položaja, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: stavba stoji nasproti cerkvi; okno nasproti vratom / stanuje meni nasproti
2. za izražanje nasprotovanja, sovražnosti: postavljati nasproti kritikom svojo razlago; znajti se nasproti dvojnemu nasprotniku / zločin nasproti narodu proti
3. za izražanje primerjave z drugačnim; v primeri z: padanje cen nasproti decembru; ti si nasproti meni pritlikavec / razlika nasproti lani je očitna
// za izražanje razmerja, navadno čustvenega; do3: budnost nasproti takim pojavom; politika Avstrije nasproti Slovencem / sočutje nasproti lačnim; nezaupljiv nasproti vsemu novemu
// za izražanje omejitve na navedeno osebo: nasproti meni se je tako izrazil
II.
z rodilnikom za izražanje pomena kakor pod I, 1: postaviti pisalni stroj nasproti okna / stanovati nasproti gostilne
SSKJ²
nebó -á s (ọ̑)
1. navidezno usločena ploskev nad obzorjem: nebo je jasno; nebo žari; ekspr. nebo visi nizko nad hišami; oblaki pokrivajo nebo; zvezda je padla z neba; dim se dviga proti nebu; gledal je v nebo, kakšno bo vreme; sonce je že visoko na nebu; modro, sinje, visoko nebo; nočno, zvezdno nebo / opazovati nebo s teleskopom; južno, polarno nebo; strani neba / obok neba
// publ. zračni prostor nad določenim ozemljem: lovci so očistili nebo sovražnih letal; slovensko nebo
2. v krščanstvu kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani; nebesa: pekel in nebo / priti v nebo / ekspr. prositi nebo za milost Boga
3. publ., s prilastkom področje kake dejavnosti: politično nebo te države se je zvedrilo / z oslabljenim pomenom uveljaviti se na filmskem nebu pri filmu
4. streha iz dragocene tkanine: postelja, prestol z nebom / nositi nebo (pri procesiji)
5. pregrada med ustno in nosno votlino iz mehkega tkiva in kosti: pritisniti jezik na nebo; gnojno, vneto nebo
6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do neba, v nebo zelo visoko: gore se dvigajo, kipijo do neba, v nebo / prešerni vriski so se razlegali do neba
// izraža, da se pojavlja kaj v zelo visoki stopnji, v močni obliki: gorje kipi do neba / ta zločin kriči v nebo; to je v nebo vpijoča krivica / hvaliti, povzdigovati koga do neba
● vznes. nebo je blagoslovilo njun zakon imela sta dosti otrok; njun zakon je bil srečen; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati; ekspr. spati pod milim nebom na prostem; ekspr. gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče; ekspr. umreti pod tujim nebom v tujini; pojavil se je, kakor bi padel z neba nepričakovano, nenadoma; nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
♦ anat. mehko, trdo nebo
1. navidezno usločena ploskev nad obzorjem: nebo je jasno; nebo žari; ekspr. nebo visi nizko nad hišami; oblaki pokrivajo nebo; zvezda je padla z neba; dim se dviga proti nebu; gledal je v nebo, kakšno bo vreme; sonce je že visoko na nebu; modro, sinje, visoko nebo; nočno, zvezdno nebo / opazovati nebo s teleskopom; južno, polarno nebo; strani neba / obok neba
// publ. zračni prostor nad določenim ozemljem: lovci so očistili nebo sovražnih letal; slovensko nebo
2. v krščanstvu kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani; nebesa: pekel in nebo / priti v nebo / ekspr. prositi nebo za milost Boga
3. publ., s prilastkom področje kake dejavnosti: politično nebo te države se je zvedrilo / z oslabljenim pomenom uveljaviti se na filmskem nebu pri filmu
4. streha iz dragocene tkanine: postelja, prestol z nebom / nositi nebo (pri procesiji)
5. pregrada med ustno in nosno votlino iz mehkega tkiva in kosti: pritisniti jezik na nebo; gnojno, vneto nebo
6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do neba, v nebo zelo visoko: gore se dvigajo, kipijo do neba, v nebo / prešerni vriski so se razlegali do neba
// izraža, da se pojavlja kaj v zelo visoki stopnji, v močni obliki: gorje kipi do neba / ta zločin kriči v nebo; to je v nebo vpijoča krivica / hvaliti, povzdigovati koga do neba
● vznes. nebo je blagoslovilo njun zakon imela sta dosti otrok; njun zakon je bil srečen; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati; ekspr. spati pod milim nebom na prostem; ekspr. gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče; ekspr. umreti pod tujim nebom v tujini; pojavil se je, kakor bi padel z neba nepričakovano, nenadoma; nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
♦ anat. mehko, trdo nebo
SSKJ²
nèpojásnjen -a -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni pojasnjen, ni razložen: nepojasnjene jezikovne posebnosti; nepojasnjena pravila igre / izginili so na nepojasnjen način / nepojasnjen zločin
ki ni pojasnjen, ni razložen: nepojasnjene jezikovne posebnosti; nepojasnjena pravila igre / izginili so na nepojasnjen način / nepojasnjen zločin
SSKJ²
nèzastarljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
pravn. ki ne more zastarati: nezastarljiva pravica, terjatev / nezastarljiv zločin
pravn. ki ne more zastarati: nezastarljiva pravica, terjatev / nezastarljiv zločin
SSKJ²
obveljáti -ám dov. (á ȃ)
1. izraža, da postane veljavno, sprejeto, kar določa samostalnik: obveljal je njegov načrt, predlog; nazadnje je obveljalo njegovo mnenje; zmeraj je morala obveljati njena beseda / pog. moja bo obveljala moja odločitev
● star. zakon bo obveljal bo ostal v veljavi
2. knjiž. biti označen, ocenjen: atentat je takoj obveljal za največji zločin
1. izraža, da postane veljavno, sprejeto, kar določa samostalnik: obveljal je njegov načrt, predlog; nazadnje je obveljalo njegovo mnenje; zmeraj je morala obveljati njena beseda / pog. moja bo obveljala moja odločitev
● star. zakon bo obveljal bo ostal v veljavi
2. knjiž. biti označen, ocenjen: atentat je takoj obveljal za največji zločin
SSKJ²
opráti opêrem dov., oprál (á é)
1. z vodo in pralnimi sredstvi odstraniti umazanijo s tkanine: oprati perilo, plenice; oprati z milom; sam si je opral srajco / pog. dobiti moraš kako žensko, da te bo oprala oprala tvoje perilo, obleko / oprati z bencinom očistiti
// z vodo odstraniti umazanijo s česa sploh: oprati avtomobil; prebrati in oprati riž; oprati solato / pog. oprati lase umiti; posodo je treba oprati pomiti
2. ekspr. odstraniti, kar je moralno slabo, oporečno: oprati madež, sramoto s svojega imena; oprati sum s sebe; mislil je, da bo s tem opral svoj zločin
// narediti, da kdo postane moralno neoporečen: opral ga je pred svetom; premišljeval je, kako bi se opral / oprati čast; opral je njegovo ime sramote
● ekspr. šef mu je opral glavo zelo ga je oštel; ekspr. dodobra, povsem, temeljito so jim oprali glave, možgane idejno, nazorsko, politično so jih prevzgojili, preusmerili
1. z vodo in pralnimi sredstvi odstraniti umazanijo s tkanine: oprati perilo, plenice; oprati z milom; sam si je opral srajco / pog. dobiti moraš kako žensko, da te bo oprala oprala tvoje perilo, obleko / oprati z bencinom očistiti
// z vodo odstraniti umazanijo s česa sploh: oprati avtomobil; prebrati in oprati riž; oprati solato / pog. oprati lase umiti; posodo je treba oprati pomiti
2. ekspr. odstraniti, kar je moralno slabo, oporečno: oprati madež, sramoto s svojega imena; oprati sum s sebe; mislil je, da bo s tem opral svoj zločin
// narediti, da kdo postane moralno neoporečen: opral ga je pred svetom; premišljeval je, kako bi se opral / oprati čast; opral je njegovo ime sramote
● ekspr. šef mu je opral glavo zelo ga je oštel; ekspr. dodobra, povsem, temeljito so jim oprali glave, možgane idejno, nazorsko, politično so jih prevzgojili, preusmerili
- oprán -a -o:
otrok je bil vedno opran in zašit; ali misliš, da si zdaj opran; solata je otrebljena in oprana; sramota s tem še ni oprana; jesti oprano sadje; lepo oprane zavese
SSKJ²
ostúden -dna -o prid., ostúdnejši (ú ū) nav. ekspr.
1. ki vzbuja gnus: ostudna golazen; ta jed je ostudna / ostuden prizor / ta človek je ostuden / odkrili so ostuden zločin; to je ostudna laž
2. z dajalnikom neprijeten, zoprn: hinavci so mi ostudni / v šoli mu je bila slovnica ostudna
● zastar. ima ostudno bolezen spolno bolezen
1. ki vzbuja gnus: ostudna golazen; ta jed je ostudna / ostuden prizor / ta človek je ostuden / odkrili so ostuden zločin; to je ostudna laž
2. z dajalnikom neprijeten, zoprn: hinavci so mi ostudni / v šoli mu je bila slovnica ostudna
● zastar. ima ostudno bolezen spolno bolezen
- ostúdno prisl.:
ostudno se spačiti; ostudno sladke besede
SSKJ²
ozavéstiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
knjiž. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: okupatorjev zločin ga je dokončno ozavestil / ozavestil se je svoje krivde zavedel
// narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: narodnostno ozavestiti ljudi
knjiž. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: okupatorjev zločin ga je dokončno ozavestil / ozavestil se je svoje krivde zavedel
// narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: narodnostno ozavestiti ljudi
- ozavéščen -a -o:
ozaveščena družba, mladina
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 40
Dostopnost