Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
morálen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na moralo:
a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno
b) moralni propad, razkroj; moralna kritika družbe; držati se moralnih načel, zakonov; to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš. deliti moralne nauke; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr. moralni izprijenec; moralna čistost / slabš. moralno zgražanje moralistično / moralen človek tega ne bi naredil; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov etični kodeks
c) to je moralni nauk basni, zgodbe
2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva: moralna in materialna podpora; moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr. dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec
● pog. imeti moralnega mačka občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo
♦ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo
    morálno prisl.:
    to ga je moralno dvignilo; on vrednoti odnose, stvari predvsem moralno; biti moralno odgovoren; 
prim. moralnopolitičen
SSKJ²
morfinízem -zma m (ī)
uživanje morfija: morfinizem je veliko zlo / pojav morfinizma
SSKJ²
múhast -a -o prid. (ú)
1. ki spreminja svoje odločitve, odnos glede na trenutno razpoloženje: zelo je muhast in jezav; muhasta ženska; muhast kot aprilsko vreme; pren. muhasta usoda
// ki ima pretirane, samovoljne zahteve, želje: streči muhasti gospodi / ekspr.: muhasta moda nenavadna, spremenljiva; muhasta zima
2. neubogljiv, samovoljen: muhast osel; vojaški konji so muhasti / ekspr. muhast motor
3. ekspr. poln nepričakovanih sprememb: muhaste tržne razmere; muhasto vreme / muhast april
4. zastar. hudomušen, šaljiv: prijazno muhast obraz Pavlihe
    múhasto prisl.:
    muhasto deliti dobro in zlo; muhasto spremenljiv
SSKJ²
nasnováti -snújem dov., nasnovál (á ú)
1. knjiž. sestaviti, ustvariti kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: govor sta skupno nasnovala; nasnovati načrt; v tem času je nasnoval veliko pesmi / vse to je nasnovala le njegova domišljija
2. naskrivaj pripraviti: nasnovati prevaro, spletke, zaroto / vedel je za zlo, ki so ga nasnovali
3. obrt. narediti začetno vrsto pri pletenju, kvačkanju: nasnovala je trideset petelj
    nasnován -a -o:
    vse je bilo premišljeno nasnovano
SSKJ²
nèogíben -bna -o prid. (ȅ-ī)
neizogiben, neizbežen: neogibna usoda; nesreča je bila neogibna / ekspr. družinski sprehodi so bili zanj neogibno zlo / ti ukrepi so bili neogibni
SSKJ²
nespámet -i ž (á)
lastnost, stanje nespametnega človeka: hudobnost je večje zlo kot nespamet / v svoji nespameti misli, da dela prav / to bi bila velika nespamet
SSKJ²
nèupíranje -a s (ȅ-ī)
kar je nasprotno, drugačno od upiranja: neupiranje določbam, predpisom
♦ filoz. nauk o neupiranju religiozno-filozofski nauk L. N. Tolstoja, da se mora zlo sprejemati brez upiranja
SSKJ²
nravoslôvje -a s (ȏ)
filoz. filozofska disciplina, ki obravnava merila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo; etika: ta vprašanja obravnava nravoslovje
// s prilastkom načela o dobrem in zlem: humanistično, krščansko nravoslovje; v teh besedah je izraženo vse nravoslovje tedanje dobe
SSKJ²
objektivizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž.
1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: z dejanji objektivizirati svoj psihični svet; ideja se je objektivizirala v različnih pojavih
2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: objektivizirati avtobiografsko snov; motiv narave se v njihovih zadnjih pesmih vse bolj objektivizira
3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivizirati merila za nagrajevanje; objektivizirati presojanje / treba bo objektivizirati elemente kreditne politike stvarno določiti, ugotoviti
    objektivizíran -a -o:
    objektivizirana merila; objektivizirano zlo
SSKJ²
odpustíti -ím dov., odpústil (ī í)
1. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: ali ji boš kdaj odpustil; odpustil mu je žalitev; ni ji mogel odpustiti vsega; odpustila sta si in se objela / odpustite mi to nerodnost kot vljudnostna fraza oprostite
● ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo
♦ rel. odpustiti grehe
2. narediti, povzročiti, da kdo nima več določenih obveznosti: ves dolg mu je odpustil / odpustili so jim kazen / star. odpustili so ji plačevanje oprostili so jo plačevanja
3. narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju: odpustili so dva delavca; včeraj so ga odpustili; odpustili so tudi rudarje / odpustili so jih iz službe, z dela
4. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: več zapornikov so odpustili; odpustili so ga iz bolnišnice
// z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide: vstal je in s tem obiskovalca odpustil / hladno ga je odpustila
    odpuščèn -êna -o:
    pomoč odpuščenim delavcem; odpuščen vojak; verjetno bo odpuščen
SSKJ²
pesimízem -zma m (ī)
lastnost pesimističnega človeka: pesimizem tega umetnika je vsem znan; pesimizem in optimizem / obšel ga je pesimizem / ekspr. dogodki so potrdili, da je bil njegov pesimizem upravičen njegovo pričakovanje, da se bo določena stvar slabo končala / publ. gledati na kaj s pesimizmom pesimistično
// mnenje, prepričanje, da v življenju prevladuje slabo, zlo nad dobrim: za njegove zgodbe je značilen pesimizem
SSKJ²
posámeznikov -a -o (ȃ)
pridevnik od posameznik: posameznikovo delo, obnašanje; to je družbeno in posameznikovo zlo
SSKJ²
pôzlu in po zlù prisl., piše se narazen (ó; ȕ) ekspr., v zvezi iti po zlu
1. propasti, propadati: odkar ni gospodarja, gre kmetija po zlu; letina bo šla po zlu, če ne bo kmalu dežja; ob požaru so šli vsi spisi po zlu; vse bo šlo po zlu / s širokim pomenskim obsegom: zaradi neupravičenih izostankov je šlo lani po zlu na tisoče delovnih dni je bilo izgubljenih; v vojni gre veliko ljudi po zlu je ubitih, umre
2. biti neuspešen, izjaloviti se: načrti so šli po zlu; naročilo je šlo po zlu; prim. zlo
SSKJ²
prekléti -kôlnem [kou̯nem] dov., prekolníte tudi prekôlnite; preklél; nam. preklèt in preklèt (ẹ́ ó)
navadno z grobimi besedami, besednimi zvezami izraziti
a) željo, da bi koga zadelo zlo, nesreča: starši so jo prekleli; preklel ga je za vse, kar mu je hudega storil
b) ekspr. sovraštvo, odpor: prekleti ves svet; preklela je svojo usodo
    preklét -a -o
    1. deležnik od prekleti: čutil se je prekletega / njegovo življenje je bilo pač prekleto
    2. ekspr. ki izraža negativen odnos do osebe, stvari: zapri tisti prekleti računalnik; ta prekleta baba ga je spet preslepila / preklete karte; ko ne bi bilo te preklete pijače / kot psovka molči, hudič prekleti
    3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: v tej prekleti vročini naj še dela; komaj ga je rešil iz te preklete zadrege / imeli so prekleto srečo / imel je pač to prekleto navado grdo, slabo; prisl.: prekleto se moti, če tako misli; ne bodi tako prekleto natančen / v členkovni rabi: prekleto, ali je res tako neumen; pohiti, prekleto, sicer bomo še zamudili
SSKJ²
preklétstvo -a s (ẹ̑)
1. z besedami izražena želja, da bi koga zadelo zlo, nesreča: zadelo jo je očetovo prekletstvo / zagroziti s prekletstvom / ekspr. to je prekletstvo usode
// stanje človeka, nad katerim je bila izražena taka želja: rad bi se rešil tega prekletstva / vznes. klicati prekletstvo nad sovražnika
2. ekspr., navadno v povedni rabi kar preprečuje, onemogoča, da bi bil kdo srečen, zadovoljen: tako delo je človeku prekletstvo; ne imeti otrok je bilo zanj prekletstvo; vetrovi so bili prekletstvo te poti
● kraljično je rešil prekletstva v pravljicah izpod oblasti nadnaravnih sil
SSKJ²
sátan -a m (ȃ)
1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: satan ga je obsedel; angel in satan; hudoben, zvit kot satan / izganjati satana / kot vzklik o ti satan ti!
2. ekspr. zloben, hudoben človek: ta satan je zmožen vsega / gospodar je bil pravi satan
3. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža jezo, nejevoljo nad kom: da bi te satan
SSKJ²
satanizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
pripisovati komu, čemu satanske lastnosti: satanizirati državo, narod; satanizirati materializem kot največje zlo sedanjega časa / mediji so še dodatno satanizirali razvpitega politika
SSKJ²
sátanka -e ž (ȃ)
1. rel. duhovno bitje ženskega spola, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: satan in satanka
2. ekspr. zlobna, hudobna ženska: satanka uživa nad njeno nesrečo / ta ženska je prava satanka
SSKJ²
spoznánje -a s (ȃ)
1. glagolnik od spoznati: spoznanje napak; znanost je pot k spoznanju resnice / čutno, intuitivno, razumsko spoznanje / meje človeškega spoznanja sposobnosti spoznati kaj sploh / imeti dar za spoznanje bolezni
2. kar kdo v zvezi s kom, čim spozna: spoznanje, da ga prijatelj vara, ga je prizadelo; globoko, grenko spoznanje / priti, ekspr. dokopati se do kakega spoznanja spoznati kaj / življenjska spoznanja / nova spoznanja na področju fizike; znanstvena spoznanja
3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za spoznanje izraža zelo majhno stopnjo: za spoznanje se zrediti; za spoznanje presvetla barva; potrebno bi bilo za spoznanje več odločnosti
● star. za moje spoznanje je on eden najbolj poštenih ljudi po mojem mnenju
♦ filoz. spoznanje proces simbolnega odražanja in obnavljanja stvarnosti v človeškem mišljenju; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro
SSKJ²
štéti štêjem nedov. (ẹ́ ȇ)
1. imenovati števila po vrsti: otrok že zna šteti; šteti od ena do sto; šteti na prste
2. ugotavljati število česa: šteti drevesa na vrtu; volilna komisija je štela glasove; šteti hiše ob cesti; štel je, koliko dni je še do novega leta; od zdaj se bo vse blago štelo, da ne bo goljufije preštevalo; trikrat so se šteli, če so vsi / vojna leta se mu za pokojnino štejejo dvojno / šteti denar
3. s števnikom ali z izrazom količine izraža, da so pri osebku sestavine, deli v takem številu, kot ga nakazuje števnik ali izraz količine: garnitura šteje več elementov; njegova knjižnica je štela več tisoč knjig; mesto šteje sto tisoč prebivalcev; odbor šteje petnajst ljudi
4. upoštevati pri štetju, številu česa: ali mene ne boste šteli zraven; če ne štejem tebe, nas bo devet
// upoštevati, obravnavati v kaki celoti: pri ceni šteti zraven tudi delo in prevoz / ta opravila štejemo v redno zaposlitev; vsak tek posebej se šteje v končni vrstni red
5. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: marsikdo bi se rad štel k umetnikom; šteti koga med slavne osebnosti; štel se je med njegove prijatelje / kite štejemo k sesalcem / z oslabljenim pomenom: štejejo ga k dobrim delavcem je dober delavec; star. srečnega se štejem, da sem vas spoznal srečen sem
// knjiž. spadati, soditi: k domačiji šteje tudi hlev; ljubezenski prizori štejejo med priljubljene pisateljeve motive; določiti, kaj šteje v redno delo; ta država šteje v skupino gospodarsko nerazvitih
6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka; imeti: tako ravnanje štejem za napačno, žaljivo; štel jo je za zelo srečno; to mestno zemljišče se šteje za urejeno / sestri sta svojega brata šteli za nasprotnika; ne šteje ga več za sina; štel se je za Slovenca; to dejanje se je štelo za upor
● ekspr. šteje samo dokaz, drugo ne upošteva se; ekspr. njegovi romani (nekaj) štejejo so pomembni, dobri; v takih razmerah noben predpis več ne šteje ne velja; ekspr. že štejem dneve do počitnic nestrpno čakam počitnice; ekspr. gospodar ji je štel grižljaje pazil, da ne bi veliko pojedla; ekspr. šteti komu kosti zelo ga pretepati, tepsti; knjiž. dekle šteje dvajset let je staro; šteti komu kaj v dobro, v zlo, za slabo upoštevati, da je kdo kaj dobrega, zlega, slabega naredil; šteli so, da smo si v sorodu imeli so nas za sorodnike; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; ekspr. tako je suha, da bi ji lahko rebra štel zelo
    štéti se nar.
    biti domišljav, prevzeten: sosed se šteje; kaj se boš štela, saj nisi nič posebnega
    štéti si z oslabljenim pomenom, v zvezi z v
    izraža priznanje velike vrednosti ali veljave: v čast si štejem, da ste prišli; v posebno prijetno dolžnost si štejem, da vas lahko pozdravim med nami; štejem si v srečo, da sem te našla / tega si ne moreš šteti v (veliko) zaslugo
    štét -a -o:
    šteti dnevi so že minili; štet je med najboljše delavce
    ●     ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; sam.: opozarjati na značilnosti štetega
Število zadetkov: 58