- 1. nav. ed. oborožene sile države, vojska: stopiti v armado; zlom Napoleonove armade / Jugoslovanska ljudska armada; Rdeča armada sovjetska
- 2. največja vojaška operativna enota: četrta armada
- 3. ekspr., z rodilnikom velika množica: armada brezposelnih, reporterjev / cela armada steklenic
♦ soc. industrijska rezervna armada brezposelni delavci; voj. armada kopenska vojska
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. med. prelom, zlom kosti: težje frakture pri smučarskih nesrečah; fraktura ključnice
- 2. tisk. tiskana gotica: napis v frakturi
// anat. samostojen del iz tega tkiva v človeškem ali živalskem organizmu: ogrodje grla je iz več hrustancev; obročasti, ščitasti hrustanec / nosni, rebrni, sklepni hrustanec
♦ med. bolezen se komplicira ob osnovni se pojavljajo še druge bolezni, obolenja
// delati kaj nejasno, težje razumljivo, težje dojemljivo: nihče ne ve, kaj hoče, ker tako komplicira
- komplicíran -a -o
- 1. težko rešljiv, zapleten: komplicirano vprašanje / znajti se v kompliciranem položaju / postopek je preveč kompliciran
- 2. nejasen, težko razumljiv, težko dojemljiv: kompliciran filozofski traktat / njegovo izražanje je zelo komplicirano / to je zelo kompliciran človek
- 3. ki ima veliko sestavnih delov ali različne sestavne dele: kompliciran stroj; komplicirane kemične spojine / komplicirana zgradba atoma / kompliciran klinopisni sistem / komplicirana struktura družbe
♦ ekon. komplicirano delo delo, ki ga lahko opravlja le človek s posebno izobrazbo, kvalifikacijo; med. komplicirani zlom zlom, pri katerem kost predre kožo ali hujše poškoduje okolno tkivo; prisl.: komplicirano pripovedovati
♦ agr. kostna moka gnojilo ali krmilo iz zmletih kosti; anat. kostni mozeg; kompaktno kostno tkivo; biol. kostna medceličnina; petr. kostna breča trdno zlepljeni ostanki kosti
- 1. lomljenje, zlom: telo se upira lomu; lom vzmeti
- 2. fiz. pojav, da se spremeni smer valovanja pri prehodu v drugo snov: lom svetlobe; lom zvoka
- 3. min. videz prelomne ploskve; prelom: vrste loma / iverasti lom značilen za drobnozrnate snovi; školjkasti lom
- 4. star. kamnolom: delati v lomu / skladi granita v lomu
- 5. star. hrup, trušč: drevo se je podrlo s strahotnim lomom; lom, kot bi se podirali hrasti
♦ geogr. lom kraj, prostor, kjer svet hitro prehaja v večjo strmino; gost. nevidni lom razbitje posode, za katero se ne ve, kdo ga je povzročil; teh. krhki lom zaradi krhkega materiala
- 1. manjšalnica od lopata:
- a) otrok se igra s kanglico in lopatico; zajeti moko z lopatico / lopatica za pepel / vreči na krsto lopatico prsti
- b) pomočiti lopatice vesla v vodo / mlinsko kolo na lopatice
// priprava za nalaganje jedi: obrniti zrezek z lopatico / lopatica za pecivo
- 2. orodje v obliki kovinske ploščice z držajem, zlasti za nanašanje barve, kita: delati z lopatico, ne s čopičem; lopatica za kitanje / zidarska lopatica zidarska žlica
- 3. parna, ploščata trikotna kost na zgornjem delu hrbta: bil je suh, da so mu lopatice kar štrlele; zlom lopatice
♦ alp. lopatica ploščati del cepina; bot. lopatica na vlažnih krajih, med grmovjem ali na sončnih pobočjih rastoča rastlina s srčastimi listi in rumenimi cveti, Ficaria; strojn. lopatice manjše zavite kovinske plošče v turbinskih strojih
- 1. gibanje za monarhijo: kriza monarhizma
- 2. državna ureditev, v kateri vlada monarh; monarhija: zlom monarhizma in razglasitev republike
- 1. ki je
- a) neznan: prišel je neki mlad moški; v neki vasi na Gorenjskem je včeraj menda gorelo; srečal sem neko žensko; neko letalo je bilo sestreljeno; pog. neki iks tovariš
- b) znan, a se noče, ne more imenovati: bil sem pri nekem znancu na kosilu; poznam neko osebo, ki ji to ne bo všeč / ekspr. neki Šmon je hujskal ljudi; publ. zlom neke diktature / stopnjevati strogost do neke meje; na neki način se bo stvar že uredila; publ. v nekem smislu je ta trditev pravilna / sestali so se neko nedeljo, knjiž. neke nedelje; neko jutro, knjiž. nekega jutra se je odpravil v hribe
- 2. neustalj. izraža nedoločnost, poljubnost osebe ali stvari; kak, kakšen: to lahko usodno vpliva na razvoj nekega naroda; kadar se pripravlja na neko pomembno akcijo, je zelo nervozen
- 1. prenehanje možnosti obstajanja, opravljanja dejavnosti zaradi zelo slabega gospodarskega stanja: bližati se polomu; zaradi slabega gospodarjenja je prišlo do poloma; rešiti podjetje pred polomom / gospodarski polom / ekspr.: njun zakon je pred polomom ločitvijo; polom vzhodne fronte zlom
// ekspr. popoln neuspeh: predstava je doživela polom; polom na volitvah - 2. ekspr. hrup, trušč: otroka je ves ta polom v hiši prestrašil / to bo spet polom, ko bo to izvedel
- 3. glagolnik od polomiti: polom dreves / polom v gozdu zaradi snega, viharja
♦ geol. premaknitev zemeljskih plasti ob kaki drsni ploskvi
- a) da je kdo lahko v določeni zvezi s slabim, nedovoljenim dejanjem: sum je bil utemeljen; odvrniti sum od sebe; njegovo vedenje vzbuja sum; rahel sum; ekspr. v tem ni niti sence suma / sum leti, meri nanj osumljen je on; pog. sum bo padel na vse vsi bodo osumljeni; imeti koga na sumu sumiti ga
- b) da je kaj lahko v resnici slabo, nezaželeno: sum, da je (bolezen) rak, se je okrepil, potrdil; sum, da je potrdilo ponarejeno / žarg., med. sum na zlom
● pog. obšel ga je sum v to možnost dvom o njej
♦ jur. sum kaznivega dejanja
- 1. s prijemom ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: zadrževal ga je, da ne bi padel / zadrževal je konja, ko sem stopal na voz
- 2. delati, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: nekaj trenutkov je zadrževal deblo, da ne bi zdrsnilo navzdol / zadrževati je moral preganjalce, medtem ko so tovariši bežali / počasna vozila zadržujejo promet
- 3. delati, da kaj ne izteka, odteka: zadrževati kri s pritiskom na žilo / zadrževati solze
- 4. povzročati, da kaj ne more skozi: filter, mreža zadržuje trdne delce / izolacija na zunanji strani stene zadržuje vlago
- 5. delati, da se kaj ne širi
- a) na večjo površino: korenine zadržujejo prst, da je veter ne odnaša
- b) v okolico: mah zadržuje vlago / šamot dobro zadržuje toploto
- 6. delati, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadrževati pošiljke na carini
- 7. z glagolskim samostalnikom delati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zadržuje rast; neustrezna zakonodaja zadržuje gospodarski razvoj
- 8. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadrževati izplačilo zaslužka / ekspr. zadrževati zlom države
- 9. delati, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadrževati jezo; veselje je težje zadrževati kakor žalost
// z glagolskim samostalnikom ne delati tega, kar določa samostalnik: zadrževati dih, jok, kašelj / zadrževati korak - 10. delati, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: odšel je, čeprav so ga gostitelji zadrževali / ni mogel priti, ker so ga zadrževali neodložljivi opravki
// povzročati, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: nič ga ni zadrževalo, da ne bi mogel napraviti, kar je hotel; sram ga je zadrževal, da ni vsega povedal - 11. s svojo prisotnostjo, ravnanjem ovirati koga pri njegovem delu: tu sediš samo zato, da me zadržuješ; kaj me zadržuješ s tako nepomembnimi stvarmi; ne bom te zadrževal, samo nekaj nujnega ti moram povedati
- zadrževáti se
- 1. s prislovnim določilom ostajati daljši čas kje: v mestu se je zadrževal tri dni / v dolini se je cel dan zadrževala megla / poleti se zadržujejo na deželi stanujejo, živijo
- 2. ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: izrečene besede so ga jezile, toda zadrževal se je; ob tolikšni nesramnosti se ni mogel več zadrževati
● publ. na seji so se dlje zadrževali pri tem vprašanju so ga dalj časa obravnavali
- zadrževáje: zadrževaje jezo je zapustil sobo
- zadržujóč -a -e: prisluškoval je, zadržujoč dihanje; prisl.: ravnati zadržujoče
♦ muz. zadržujoče označba za spremembo hitrosti izvajanja ritardando
- zadrževán -a -o: zadrževan jok
- 1. kar je v nasprotju z dobrim, zlasti z moralnega stališča: v njem je prevladovalo zlo; delati, hoteti zlo; kaznovati, odpraviti, preprečiti zlo; ekspr. sejati zlo; ločevati med dobrim in zlom; hudo, majhno, veliko zlo / družbeno zlo; potres je naravno zlo
- 2. kar prinaša veliko trpljenje, velike težave: to še ni največje zlo; izbrati manjše zlo; prizadejati komu zlo / zlo nepismenosti; kar je enim v zlo, je drugim v dobro
● šteti komu kaj v zlo upoštevati, da je kdo kaj zlega naredil; pog. tega mu ne smete vzeti za zlo zameriti; ekspr. kupčija je šla po zlu pozlu; ekspr. ti pojavi so nujno zlo se jih ne da odpraviti; se jim ne da izogniti; prim. pozlu
- 1. glagolnik od zlomiti: zlom držala zaradi pritiskanja; zlom kosti ob padcu; zlom osi / zlom glavnega junaka ob koncu romana; duševni, moralni zlom koga / zlom idealov, vere v avtoriteto / zlom armade razpad, uničenje; zlom stavke / zlom fašizma; zlom režima odprava
// po zlomu stare Jugoslavije - 2. prenehanje možnosti obstajanja, opravljanja dejavnosti zaradi zelo slabega gospodarskega stanja: gospodarski zlom države; zlom banke
- 3. poškodba, pri kateri je kost prelomljena: ugotoviti zlom; ukrepi pri zlomu kosti / uravnati zlom zlomljenost
● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa
♦ med. komplicirani zlom pri katerem kost predre kožo ali hujše poškoduje okolno tkivo; odprti zlom pri katerem kost predre kožo
- 1. nanašajoč se na živec, živce: živčna debelina, dolžina / živčni sistem / živčna bolezen, okvara; živčna izčrpanost, preobčutljivost / živčni napad; živčna napetost
- 2. ki je v stanju velike napetosti, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred pomembnejšimi dogodki: živčen človek; ne bodi živčen / živčen obraz; živčne roke / ekspr.: živčen gib, korak; živčen glas, smeh
● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa; publ. živčna vojna prizadevanje, pri katerem skušata nasprotni strani z grožnjami, dezinformacijami doseči, da katera od obeh popusti, se ni sposobna več obvladati
♦ anat. živčni center ali živčno središče del možganske skorje ali hrbtenjače, ki ima določeno funkcijo; živčni končič razcepljeni konec živčnega vlakna; živčni pleksus skupek prepletajočih se živcev; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača; periferni živčni sistem živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; živčna celica celica, ki prevaja dražljaje; živčna proga skupek živčnih vlaken v osrednjem živčevju; bela, siva živčna snov; živčno tkivo; živčno vlakno daljši izrastek živčne celice; biol. (živčni) impulz vzburjenje, ki se širi iz osrednjega živčevja; farm. živčni strup bojni strup, ki že v zelo majhni količini ohromi živčni sistem; med. živčni šok šok, katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja; živčna slabost bolezen, ki nastane zaradi izčrpanosti živčevja; nevrastenija
- žívčno prisl.: živčno govoriti, hoditi, mežikati; živčno bolan, oslabel; živčno napet, občutljiv