varovánec in várovanec -nca m (á; á)
1. kdor je deležen varstva, skrbi koga: varovanci centra, doma, zavoda; delavnice, koncerti za varovance; prostori, sobe za ostarele varovance; delo, pogovor z varovanci; osebje in varovanci / varnostniki in njihov varovanec
2. kdor je deležen nasvetov, vodstva, zlasti športnik v odnosu do svojega trenerja: varovanci na tekmi, treningu; igra, uspeh, zmaga varovancev znanega selektorja, trenerja; duhovnik s skupino mladih varovancev; režiser in njegovi mladi varovanci
3. mladoletnik, za katerega skrbi varuh: varovanca sta imela dobrega varuha
4. ekspr. kdor uživa posebno varstvo, zaščito koga, navadno vplivne, visoke osebe: plemiči so podeljevali cerkvene službe svojim varovancem
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
varovánka in várovanka -e ž (á; á)
1. ženska, deležna varstva, skrbi koga: varovanke doma, zavoda; nega varovanke z Alzheimerjevo boleznijo
2. ženska, deležna nasvetov, vodstva, zlasti športnica v odnosu do svojega trenerja: izkušene varovanke; igra, poraz, uspeh, zmaga varovank znanega selektorja, trenerja; treningi z varovankami; režiser in njegova varovanka
3. mladoletnica, za katero skrbi varuh: varovanko je zastopal njen skrbnik; za svojo varovanko je lepo skrbel
4. ekspr. ženska, ki uživa posebno varstvo, zaščito koga, navadno vplivne, visoke osebe: varovanka predsednika je dobila ugleden položaj
1. ženska, deležna varstva, skrbi koga: varovanke doma, zavoda; nega varovanke z Alzheimerjevo boleznijo
2. ženska, deležna nasvetov, vodstva, zlasti športnica v odnosu do svojega trenerja: izkušene varovanke; igra, poraz, uspeh, zmaga varovank znanega selektorja, trenerja; treningi z varovankami; režiser in njegova varovanka
3. mladoletnica, za katero skrbi varuh: varovanko je zastopal njen skrbnik; za svojo varovanko je lepo skrbel
4. ekspr. ženska, ki uživa posebno varstvo, zaščito koga, navadno vplivne, visoke osebe: varovanka predsednika je dobila ugleden položaj
SSKJ²
vesláčica -e ž (á)
ženska, ki vesla: čoln je vodila spretna veslačica
// športnica, ki se ukvarja z veslanjem: zmaga veslačic domačega kluba
ženska, ki vesla: čoln je vodila spretna veslačica
// športnica, ki se ukvarja z veslanjem: zmaga veslačic domačega kluba
SSKJ²
SSKJ²
vprašánje -a s (ȃ)
1. ustno ali pisno izražena želja, zahteva, s katero se kdo obrne na koga z namenom, da bi kaj izvedel od njega: izreči, napisati, slišati vprašanje; ponoviti vprašanje; jasno, kratko, preprosto vprašanje; listek z vprašanji; vprašanja in odgovori / postaviti, zastaviti komu vprašanje; obrniti se z vprašanjem na koga; ekspr. zasuti koga z vprašanji / anketno, izpitno vprašanje; pri izpitu dobiti vprašanje iz zgodovine / pisno, ustno vprašanje
♦ lit. retorično vprašanje na katero se odgovor ne pričakuje; pravn. poslansko vprašanje javno vprašanje poslanca v parlamentu, s katerim se zahteva od vlade ali ministrstva odgovor o kaki zadevi
// kar se vpraša: vprašanje ga je prizadelo, razburilo; odgovoriti na vprašanje; vljudno vprašanje / ima kdo še kako vprašanje
2. dejstvo, da kdo kaj vpraša: dovoliti komu vprašanje; obotavljati se z vprašanji / kot vljudnostna fraza: oprostite vprašanju, kdaj odpotujete; kako se počutite? Hvala na vprašanju za vprašanje
3. navadno s prilastkom kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti: pojasniti, razčleniti, raziskati vprašanje / postaviti vprašanje krivde, odgovornosti; vprašanje, kje dobiti denar, ni rešeno / kaj storiti, to je zdaj vprašanje; publ. vprašanje zase so ranjenci
// kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in je potrebno rešiti: črnsko, manjšinsko vprašanje; ozemeljska vprašanja; rešiti stanovanjsko vprašanje koga; obravnavati vprašanje beguncev, razorožitve / knjiž. to je samo akademsko vprašanje; filozofsko, moralno vprašanje
4. nav. mn., s prilastkom stvar, pojav področja, kot ga določa prilastek: zanimajo ga gospodarska, kulturna, politična vprašanja; to so osrednja vprašanja njegove poezije / Inštitut za narodnostna vprašanja
5. v povedni rabi, s prilastkom izraža odvisnost uresničitve česa od tega, kar izraža prilastek: doslednost, umik je vprašanje časti; to je vprašanje morale, vesti / publ. njegova odstavitev je le še vprašanje časa odstavili ga bodo, samo ne ve se še, kdaj
6. ed., v povedni rabi kar je dvomljivo, negotovo: zmaga ni več vprašanje; to je še zelo veliko vprašanje; vprašanje je, če bo prišel / elipt. hm, vprašanje, če je stvar še dobra / naredil bo, vprašanje pa je, kdaj negotovo, neznano je
// ekspr. kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: to narediti ni vprašanje / denar ni vprašanje; taki izdatki so zanje veliko vprašanje
1. ustno ali pisno izražena želja, zahteva, s katero se kdo obrne na koga z namenom, da bi kaj izvedel od njega: izreči, napisati, slišati vprašanje; ponoviti vprašanje; jasno, kratko, preprosto vprašanje; listek z vprašanji; vprašanja in odgovori / postaviti, zastaviti komu vprašanje; obrniti se z vprašanjem na koga; ekspr. zasuti koga z vprašanji / anketno, izpitno vprašanje; pri izpitu dobiti vprašanje iz zgodovine / pisno, ustno vprašanje
♦ lit. retorično vprašanje na katero se odgovor ne pričakuje; pravn. poslansko vprašanje javno vprašanje poslanca v parlamentu, s katerim se zahteva od vlade ali ministrstva odgovor o kaki zadevi
// kar se vpraša: vprašanje ga je prizadelo, razburilo; odgovoriti na vprašanje; vljudno vprašanje / ima kdo še kako vprašanje
2. dejstvo, da kdo kaj vpraša: dovoliti komu vprašanje; obotavljati se z vprašanji / kot vljudnostna fraza: oprostite vprašanju, kdaj odpotujete; kako se počutite? Hvala na vprašanju za vprašanje
3. navadno s prilastkom kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti: pojasniti, razčleniti, raziskati vprašanje / postaviti vprašanje krivde, odgovornosti; vprašanje, kje dobiti denar, ni rešeno / kaj storiti, to je zdaj vprašanje; publ. vprašanje zase so ranjenci
// kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in je potrebno rešiti: črnsko, manjšinsko vprašanje; ozemeljska vprašanja; rešiti stanovanjsko vprašanje koga; obravnavati vprašanje beguncev, razorožitve / knjiž. to je samo akademsko vprašanje; filozofsko, moralno vprašanje
4. nav. mn., s prilastkom stvar, pojav področja, kot ga določa prilastek: zanimajo ga gospodarska, kulturna, politična vprašanja; to so osrednja vprašanja njegove poezije / Inštitut za narodnostna vprašanja
5. v povedni rabi, s prilastkom izraža odvisnost uresničitve česa od tega, kar izraža prilastek: doslednost, umik je vprašanje časti; to je vprašanje morale, vesti / publ. njegova odstavitev je le še vprašanje časa odstavili ga bodo, samo ne ve se še, kdaj
6. ed., v povedni rabi kar je dvomljivo, negotovo: zmaga ni več vprašanje; to je še zelo veliko vprašanje; vprašanje je, če bo prišel / elipt. hm, vprašanje, če je stvar še dobra / naredil bo, vprašanje pa je, kdaj negotovo, neznano je
// ekspr. kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: to narediti ni vprašanje / denar ni vprašanje; taki izdatki so zanje veliko vprašanje
SSKJ²
vprašljív -a -o prid. (ī í)
knjiž. ki vzbuja dvom, pomisleke glede pravilnosti, sprejemljivosti: vprašljiva odločitev, trditev; moralno vprašljivo dejanje / nagnjenost k pretiravanju, prepirljivost in druge vprašljive lastnosti
// navadno v povedni rabi negotov, nezanesljiv: zaradi pomanjkanja sredstev je gradnja novega vrtca vprašljiva; zmaga ni več vprašljiva / pot skozi sotesko je včasih vprašljiva tvegana
knjiž. ki vzbuja dvom, pomisleke glede pravilnosti, sprejemljivosti: vprašljiva odločitev, trditev; moralno vprašljivo dejanje / nagnjenost k pretiravanju, prepirljivost in druge vprašljive lastnosti
// navadno v povedni rabi negotov, nezanesljiv: zaradi pomanjkanja sredstev je gradnja novega vrtca vprašljiva; zmaga ni več vprašljiva / pot skozi sotesko je včasih vprašljiva tvegana
- vprašljívo prisl.:
vprašljivo govoriti, razlagati kaj / v povedni rabi: tako trditi je vprašljivo; vprašljivo je, ali bodo načrt mogli uresničiti vprašanje je; sam.: v članku je marsikaj vprašljivega
SSKJ²
zaslužíti in zaslúžiti -im dov. (ī ú)
1. navadno s prislovnim določilom dobiti kaj, navadno denar, za opravljeno delo, službo: ti ljudje dobro, slabo zaslužijo; koliko zaslužiš na mesec, uro; zasluži komaj za stanovanje in hrano; ekspr. veliko zasluži postrani; zaslužiti si za življenje / na lahek način zaslužiti denar; ekspr. tu in tam zasluži kak dinar
2. pog. imeti stalen vir dohodkov: starejši sin že zasluži; oba zakonca zaslužita
3. imeti dobiček pri dejavnosti, kot jo izraža določilo: zaslužiti pri prodaji, s prodajo / zasluži tri odstotke od sklenjene kupčije; s tem blagom se ne da zaslužiti
4. nedov. in dov. zaradi določenih dejanj, lastnosti biti upravičen dobiti kaj, biti deležen česa: zaslužil je prvo mesto na tekmovanju, a ga ni dobil; zaslužiti nagrado, pohvalo; menili so, da zasluži boljšo oceno / zaradi te nerodnosti zaslužiš grajo, kazen / ekspr. takega konca si ni zaslužil / povedal mu je, kar zasluži; imamo tako okolje, kakršno zaslužimo / ne zasluži pozornosti, usmiljenja; zaslužil je, da je član reprezentance; zaslužil si je napredovanje / v bitki si je zaslužil odlikovanje prislužil; vsak človek zasluži spoštovanje
5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža primernost, upravičenost česa: njihovo delovanje zasluži temeljito analizo; ta odločitev zasluži kritiko; cerkev zasluži ogled
● ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd; ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela; ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo zasluži; slabo dela
1. navadno s prislovnim določilom dobiti kaj, navadno denar, za opravljeno delo, službo: ti ljudje dobro, slabo zaslužijo; koliko zaslužiš na mesec, uro; zasluži komaj za stanovanje in hrano; ekspr. veliko zasluži postrani; zaslužiti si za življenje / na lahek način zaslužiti denar; ekspr. tu in tam zasluži kak dinar
2. pog. imeti stalen vir dohodkov: starejši sin že zasluži; oba zakonca zaslužita
3. imeti dobiček pri dejavnosti, kot jo izraža določilo: zaslužiti pri prodaji, s prodajo / zasluži tri odstotke od sklenjene kupčije; s tem blagom se ne da zaslužiti
4. nedov. in dov. zaradi določenih dejanj, lastnosti biti upravičen dobiti kaj, biti deležen česa: zaslužil je prvo mesto na tekmovanju, a ga ni dobil; zaslužiti nagrado, pohvalo; menili so, da zasluži boljšo oceno / zaradi te nerodnosti zaslužiš grajo, kazen / ekspr. takega konca si ni zaslužil / povedal mu je, kar zasluži; imamo tako okolje, kakršno zaslužimo / ne zasluži pozornosti, usmiljenja; zaslužil je, da je član reprezentance; zaslužil si je napredovanje / v bitki si je zaslužil odlikovanje prislužil; vsak človek zasluži spoštovanje
5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža primernost, upravičenost česa: njihovo delovanje zasluži temeljito analizo; ta odločitev zasluži kritiko; cerkev zasluži ogled
● ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd; ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela; ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo zasluži; slabo dela
- zaslúžen -a -o:
pošteno zaslužen denar; zaslužena kazen, zmaga
● ekspr. že dve leti uživa zasluženi počitek je upokojen; prisl.: zasluženo zmagati
SSKJ²
zasúkniti -em dov. (ú ȗ)
zasukati: zasukniti nit, vrv / zasukniti ključ, krmilo / zasuknil je konja in odjezdil obrnil / zmaga je zasuknila položaj spremenila, obrnila / zasukniti pogovor na drugo stvar / star. zasukniti se z dekletom zaplesati
● nar. prekmursko zasukniti darilo v papir zaviti; ekspr. zasuknilo se mu je, da to govori postal je zmeden, nerazsoden
zasukati: zasukniti nit, vrv / zasukniti ključ, krmilo / zasuknil je konja in odjezdil obrnil / zmaga je zasuknila položaj spremenila, obrnila / zasukniti pogovor na drugo stvar / star. zasukniti se z dekletom zaplesati
● nar. prekmursko zasukniti darilo v papir zaviti; ekspr. zasuknilo se mu je, da to govori postal je zmeden, nerazsoden
- zasúknjen -a -o:
navzgor zasuknjeni brki
SSKJ²
zmága -e ž (ȃ)
dejstvo:
a) da kdo zmaga: zmaga je še negotova; zmaga jih je opogumila, razveselila; izbojevati, publ. izboriti zmago; proslavljati zmago; igrati na zmago; hitra, lahka, težka, publ. gladka zmaga; ekspr. poceni zmaga pridobljena brez velikega truda, žrtvovanja / vojaška zmaga; zmaga nad nasprotnikovo vojsko / dan zmage praznik zmage nad nacistično Nemčijo 9. maja / zmaga stavkajočih delavcev / z dobro igro si zagotoviti zmago; zmaga nogometašev; zmaga na domačem igrišču; zmaga v teku / zmaga na volitvah / ekspr.: zmaga dobrega nad zlim; zmaga pravice
b) da kdo doseže, za kar si zelo prizadeva: vsaka zmaga ga utrjuje v dobrem; delovna, moralna zmaga
● publ. zmaga je šla k Francozinjam zmagale so Francozinje; ekspr. zmaga se jim je nasmehnila bili so blizu zmage, zmagali so; ekspr. zmaga mu ne bo ušla zmagal bo; vznes. povedel jih je zmagi naproti pod njegovim vodstvom so zmagali; doseči, publ. odnesti, praznovati, slaviti zmago zmagati; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; knjiž. usoda jim je naklonila zmago zmagali so; knjiž. Pirova zmaga zmaga, uspeh, ki je glede na velike žrtve malo vredna, nekoristna
♦ voj. strateška zmaga ki lahko vpliva na izid vojne ali na dosego predvidenih strateških ciljev
dejstvo:
a) da kdo zmaga: zmaga je še negotova; zmaga jih je opogumila, razveselila; izbojevati, publ. izboriti zmago; proslavljati zmago; igrati na zmago; hitra, lahka, težka, publ. gladka zmaga; ekspr. poceni zmaga pridobljena brez velikega truda, žrtvovanja / vojaška zmaga; zmaga nad nasprotnikovo vojsko / dan zmage praznik zmage nad nacistično Nemčijo 9. maja / zmaga stavkajočih delavcev / z dobro igro si zagotoviti zmago; zmaga nogometašev; zmaga na domačem igrišču; zmaga v teku / zmaga na volitvah / ekspr.: zmaga dobrega nad zlim; zmaga pravice
b) da kdo doseže, za kar si zelo prizadeva: vsaka zmaga ga utrjuje v dobrem; delovna, moralna zmaga
● publ. zmaga je šla k Francozinjam zmagale so Francozinje; ekspr. zmaga se jim je nasmehnila bili so blizu zmage, zmagali so; ekspr. zmaga mu ne bo ušla zmagal bo; vznes. povedel jih je zmagi naproti pod njegovim vodstvom so zmagali; doseči, publ. odnesti, praznovati, slaviti zmago zmagati; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; knjiž. usoda jim je naklonila zmago zmagali so; knjiž. Pirova zmaga zmaga, uspeh, ki je glede na velike žrtve malo vredna, nekoristna
♦ voj. strateška zmaga ki lahko vpliva na izid vojne ali na dosego predvidenih strateških ciljev
SSKJ²
zmágati -am dov. (ȃ)
1. v vojaškem spopadu doseči, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: zmagati po hudem boju; zmagati v odločilni bitki; zmagati z velikimi izgubami / zmagati nad sovražnikom premagati ga / vojaško zmagati
// v fizičnem spopadu doseči, da nasprotnik odneha: v spopadu s kamenjem, palicami so zmagali fantje iz sosednje vasi
// v spopadu sploh doseči, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: stavkajoči delavci so zmagali: zvišali so jim plače; zmagali so zagovorniki počasnejšega razvoja / ne dovoli, da otrok zmaga doseže uveljavitev svojih zahtev; star. zmagati v pravdi dobiti tožbo; moralno zmagati / zmagalo je človekoljubje
2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, doseči najboljši rezultat: zmagal je francoski kolesar; publ. zmagala je Slovenija pred Italijo; zmagati s pet proti tri / zmagati na tekmovanju, v drugi igri / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati
♦ šport. zmagati na sto metrov hrbtno; zmagati v mnogoboju, slalomu; zmagati s točko prednosti
3. dobiti najvišjo nagrado, biti razglašen za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagal je do zdaj neznan režiser; z zadnjim filmom je zmagal / zmagala je zadnja popevka, skladba / zmagati na natečaju
4. na volitvah, glasovanju dobiti največ glasov: zmagal je naš kandidat; zmagati z večino glasov / zmagala je kandidatna lista socialistične stranke / zmagati na volitvah, pri volitvah
5. dobiti delo, službo, razpisano z natečajem: zmagal je mlad arhitekt / podjetje je zmagalo na natečaju za ureditev mesta
6. ekspr. v kakem procesu se uveljaviti kot močnejši od česa drugega: njegovo mnenje je zmagalo; ta predlog ne bo zmagal / zmagal je obup / zmagala bo pravica; končno je zmagala resnica izkazalo se je, kaj je res / dobro je zmagalo nad zlim
7. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmagala jih je utrujenost; pijača ga je zmagala, da je zaspal / zmagal jo je spanec zaspala je
8. preh., star. premagati: zmagati sovražnika / zmagati jezo, strah
9. preh., star. zmoči: žena ne zmaga vsega dela; zmagati velik napor / ne zmagamo vseh naročil ne moremo jih izpolniti; zdaj ne zmagam poti v mesto nimam dovolj moči, da bi jo prehodil
1. v vojaškem spopadu doseči, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: zmagati po hudem boju; zmagati v odločilni bitki; zmagati z velikimi izgubami / zmagati nad sovražnikom premagati ga / vojaško zmagati
// v fizičnem spopadu doseči, da nasprotnik odneha: v spopadu s kamenjem, palicami so zmagali fantje iz sosednje vasi
// v spopadu sploh doseči, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: stavkajoči delavci so zmagali: zvišali so jim plače; zmagali so zagovorniki počasnejšega razvoja / ne dovoli, da otrok zmaga doseže uveljavitev svojih zahtev; star. zmagati v pravdi dobiti tožbo; moralno zmagati / zmagalo je človekoljubje
2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, doseči najboljši rezultat: zmagal je francoski kolesar; publ. zmagala je Slovenija pred Italijo; zmagati s pet proti tri / zmagati na tekmovanju, v drugi igri / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati
♦ šport. zmagati na sto metrov hrbtno; zmagati v mnogoboju, slalomu; zmagati s točko prednosti
3. dobiti najvišjo nagrado, biti razglašen za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagal je do zdaj neznan režiser; z zadnjim filmom je zmagal / zmagala je zadnja popevka, skladba / zmagati na natečaju
4. na volitvah, glasovanju dobiti največ glasov: zmagal je naš kandidat; zmagati z večino glasov / zmagala je kandidatna lista socialistične stranke / zmagati na volitvah, pri volitvah
5. dobiti delo, službo, razpisano z natečajem: zmagal je mlad arhitekt / podjetje je zmagalo na natečaju za ureditev mesta
6. ekspr. v kakem procesu se uveljaviti kot močnejši od česa drugega: njegovo mnenje je zmagalo; ta predlog ne bo zmagal / zmagal je obup / zmagala bo pravica; končno je zmagala resnica izkazalo se je, kaj je res / dobro je zmagalo nad zlim
7. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmagala jih je utrujenost; pijača ga je zmagala, da je zaspal / zmagal jo je spanec zaspala je
8. preh., star. premagati: zmagati sovražnika / zmagati jezo, strah
9. preh., star. zmoči: žena ne zmaga vsega dela; zmagati velik napor / ne zmagamo vseh naročil ne moremo jih izpolniti; zdaj ne zmagam poti v mesto nimam dovolj moči, da bi jo prehodil
- zmágati se star.
premagati se: čutim, da se ne bi mogla zmagati
- zmágan -a -o star.
premagan: zmagani vojaki; strmina je zmagana
SSKJ²
zmagoslávje -a s (ȃ)
1. veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: prevzelo ga je zmagoslavje; pogled je izdajal zmagoslavje; občutek zmagoslavja / z zmagoslavjem pokazati dovoljenje
2. ekspr. zmaga: praznovati, pričakovati zmagoslavje / zmagoslavje sodobne tehnologije
● publ. napredno gibanje je slavilo zmagoslavje zmagalo
1. veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: prevzelo ga je zmagoslavje; pogled je izdajal zmagoslavje; občutek zmagoslavja / z zmagoslavjem pokazati dovoljenje
2. ekspr. zmaga: praznovati, pričakovati zmagoslavje / zmagoslavje sodobne tehnologije
● publ. napredno gibanje je slavilo zmagoslavje zmagalo
SSKJ²
zmagoválec -lca [zmagovau̯ca] m (ȃ)
kdor zmaga: vdati se zmagovalcu; zmagovalec in poraženec; vrniti se kot zmagovalec / moralni zmagovalec / olimpijski zmagovalec; zmagovalec zadnje igre / festivalski zmagovalec / zmagovalec na volitvah / star. zmagovalec sovražne vojske premagovalec
● publ. iz borbe je izšel kot zmagovalec je zmagal; publ. stopiti na oder za zmagovalce zmagati
kdor zmaga: vdati se zmagovalcu; zmagovalec in poraženec; vrniti se kot zmagovalec / moralni zmagovalec / olimpijski zmagovalec; zmagovalec zadnje igre / festivalski zmagovalec / zmagovalec na volitvah / star. zmagovalec sovražne vojske premagovalec
● publ. iz borbe je izšel kot zmagovalec je zmagal; publ. stopiti na oder za zmagovalce zmagati
SSKJ²
zmagoválka -e [zmagovau̯ka] ž (ȃ)
ženska ali država, ustanova, ki zmaga: slaviti zmagovalko / olimpijska, pokalna zmagovalka; zmagovalka turnirja; zmagovalka v smuku, teku / zmagovalka volitev / popevka zmagovalka
ženska ali država, ustanova, ki zmaga: slaviti zmagovalko / olimpijska, pokalna zmagovalka; zmagovalka turnirja; zmagovalka v smuku, teku / zmagovalka volitev / popevka zmagovalka
SSKJ²
zmagovít -a -o prid. (ȋ)
1. ki zmaga, zmaguje: zmagovita vojska / zmagoviti košarkarji; zmagovito moštvo / zmagovita popevka / publ. v tem trenutku so zmagoviti nasprotniki zmagujejo; zmagovit se vrniti
2. s katerim se zmaga, zmaguje: zmagovita karta; zmagovita kombinacija / njegovi nastopi so zmagoviti uspešni
♦ šport. zmagoviti gol, koš
3. v katerem se zmaga, zmaguje: zmagovit boj; zmagovita vojna / ekspr. bojevati se do zmagovitega konca zmage
4. ekspr. na katerem se doseže, dosega velike uspehe: zmagovito potovanje gledališča po evropskih mestih
5. ekspr. ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: zmagovit krik / doživeti zmagovit sprejem
6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: zmagovita lepota / zmagovit uspeh predstave zelo velik
● publ. avtomobilizem je na zmagovitem pohodu se vedno bolj širi
1. ki zmaga, zmaguje: zmagovita vojska / zmagoviti košarkarji; zmagovito moštvo / zmagovita popevka / publ. v tem trenutku so zmagoviti nasprotniki zmagujejo; zmagovit se vrniti
2. s katerim se zmaga, zmaguje: zmagovita karta; zmagovita kombinacija / njegovi nastopi so zmagoviti uspešni
♦ šport. zmagoviti gol, koš
3. v katerem se zmaga, zmaguje: zmagovit boj; zmagovita vojna / ekspr. bojevati se do zmagovitega konca zmage
4. ekspr. na katerem se doseže, dosega velike uspehe: zmagovito potovanje gledališča po evropskih mestih
5. ekspr. ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: zmagovit krik / doživeti zmagovit sprejem
6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: zmagovita lepota / zmagovit uspeh predstave zelo velik
● publ. avtomobilizem je na zmagovitem pohodu se vedno bolj širi
- zmagovíto prisl.:
zmagovito se bojevati
SSKJ²
živálskost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost živalskega: živalskost glasu
// ekspr. lastnosti, ki izvirajo samo iz telesnosti, nagonov: živalskost podivjanih vojakov; zmaga duhovnosti nad živalskostjo
lastnost, značilnost živalskega: živalskost glasu
// ekspr. lastnosti, ki izvirajo samo iz telesnosti, nagonov: živalskost podivjanih vojakov; zmaga duhovnosti nad živalskostjo
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- Naslednja »
Število zadetkov: 95
Dostopnost