Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
SSKJ
agítprópovski -a -o prid. (ȋ-ọ̑) nanašajoč se na agitpropovce ali agitprop: agitpropovska igralska skupina; agitpropovski značaj njegovega delovanja
SSKJ
ambiênten in ambiénten -tna -o prid. (ē; ẹ̄) nanašajoč se na ambient: ambientne značilnosti / knjiž. hiša ima izrazit značaj ambientnega spomenika
SSKJ
ambivalénten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ambivalenco: do drugih oseb ima ambivalenten odnos; ambivalentni značaj dubrovniške književnosti; ambivalentna osebnost
SSKJ
anatomizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. podrobno razstaviti, razčleniti: anatomizirati človekovo ravnanje
- anatomizíran -a -o: anatomiziran značaj
SSKJ
antíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na antiko: občudovati antične kipe; antični pesnik; propad antičnega sveta; antična filozofija, umetnost; uprizoriti antično tragedijo / antični značaj glavnih junakov
SSKJ
bárva -e ž (ȃ)
- 1. lastnost predmeta, katero očesu posreduje svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča: bela, črna, rdeča, rjavkasto rumena barva; drap barva; kričeča, mirna, mrzla neugodno delujoča, pastelna, topla ugodno delujoča, živa barva / jesenske, mavrične barve; naravna barva lesa; harmonija barv; čut za barve / letos je modna barva oranžna; zelena barva je barva upanja; barva kriči, bode v oči neprijetno učinkuje; barve se skladajo, se ujemajo; barve se tepejo se ne ujemajo
- 2. naravna obarvanost kože, obraza: v njenih licih je že več barve; ima lepo, zdravo barvo / polt žametne barve; ljudje vseh jezikov in barv
- 3. sredstvo za barvanje: barva zaliva; modra barva hitro zbledi; to blago dobro prime barvo; mešati, nanašati, polagati barve; barvati, slikati z oljnato barvo; preproge obstojnih barv; barva je še sveža / cinkova bela, kovinska, vodena barva / tiskarska, zidna barva; barva za usnje
- 4. ekspr. prepričanje, mišljenje, nazor: pokazal je svojo pravo barvo; šele zdaj so prišli s pravo barvo na dan; vprašanje so rešili ne glede na politično barvo posameznih skupin
- 5. knjiž. izrazite poteze, značilnosti: v romanu je precej lokalne barve; delo ima avtorjevo osebno barvo
- 6. zvočna obarvanost: pevkin glas ima prijetno barvo; barva glasu, tona, vokalov
- 7. nav. mn. razločevalno znamenje pripadnosti: belo-modra barva je barva tega kluba / publ., z oslabljenim pomenom: ekipa bo zastopala ljubljanske barve; igral je za barve Olimpije
- 8. igr. igralne karte z istim znakom: napovedati barvo
● vse barve ga spreletavajo, od jeze spreminja barve bledi in rdi hkrati; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; opisovati razmere v rožnatih barvah olepševalno; ljudi opisuje s črnimi barvami negativno
♦ fiz. komplementarni ali dopolnilni barvi ki pomešani med seboj dasta belo barvo; spektralne barve ki nastanejo pri razklonu belega žarka; kem. barva anorganska snov za barvanje; lov. barva krvna sled obstreljene divjadi; rel. liturgične barve barve oblačil pri bogoslužju, ki izražajo značaj določenega praznika; zool. varovalna barva ki se ujema z barvo okolice
SSKJ
brezgrájen -jna -o prid. (ā) knjiž. ki je brez nravstvene napake, pomanjkljivosti: plemenit in brezgrajen človek / brezgrajen značaj; brezgrajno življenje / brezgrajna obleka
- brezgrájno prisl.: ravnal je brezgrajno
SSKJ
budíteljski -a -o prid. (ȋ) ki si prizadeva za nacionalni, politični in kulturni dvig naroda: čitalnice so imele buditeljski značaj
SSKJ
burlésken -kna -o prid. (ẹ̑) knjiž. nanašajoč se na burlesko: burleskna komedija / burlesken značaj zgodbe; humor v knjigi je burlesken / burleskna razposajenost
SSKJ
celokúpen -pna -o prid. (ū) publ. celoten, ves: celokupni dohodki; boril se je celokupen narod; celokupno gibanje je imelo agrarni značaj
SSKJ
číst -a -o stil. -ó prid., čistéjši (ȋ ī)
- 1. ki je brez umazanije, prahu: čisti čevlji; čista posoda; obleči čisto srajco; čiste ulice; vse je pospravljeno in čisto / otroci so siti in čisti / čist planinski zrak; splakniti perilo v čisti vodi / prepisati na čist list nepopisan; čista polt brez izpuščajev in peg; čista rana ki se ne gnoji
// čista gospodinja ki ima smisel in skrb za snago; čisto delo pri katerem se človek ne umaže
// ki ni skaljen ali moten: čist studenec; čista gladina jezera / čisto obzorje; ekspr. jutro je bilo kristalno čisto; nebo je čisto kot ribje oko; pren. čista glava, pamet - 2. ki je brez primesi: napolniti blazino s čistim puhom; čista rudnina; čisto srebro, zlato / čista pasma, rasa / piše v čistem jeziku / čista matematika teoretična, ne praktično uporabna matematika; bluza iz čiste svile prave svile; čista umetnost nepoučna, netendenčna; pren. svoje vrste hočejo imeti čiste
// ki obstaja iz istovrstnih (duhovnih) prvin: stavba v čistem gotskem slogu; na razstavi so presenečale likovno čiste plastike; stilno čista predstava - 3. ki ni hripav ali zamolkel: zapel je z lepim in čistim glasom; ekspr. srebrno čist glas
- 4. ekon. ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov: čisti dobiček; pravilnik o delitvi čistega dohodka; čisti donos; čista plača
- 5. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu: čist človek; čist značaj / biti, ostati čist / čista ljubezen, misel; čisto življenje / čisto dekle nedolžno
// vodili so ga čisti nameni / ima čisto politično preteklost neoporečno; pren. čisto srce - 6. ekspr. ki je brez česa drugega: njegova zahteva je čisti formalizem; čista abstrakcija / hišo je prodal v čisto izgubo
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: njegove besede so čist nesmisel; to je čista laž; kar sem povedal, je čista resnica
● zdaj imata čiste račune poravnala sta medsebojna navzkrižja; nimata več medsebojnih obveznosti; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; evfem. nima čistih rok je kriv; čista teža teža, v katero ni všteta teža embalaže; nima čiste vesti čuti se krivega; je kriv; ekspr. nalil, natočil mu je čistega vina povedal mu je resnico brez olepšavanja; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose; čistemu je vse čisto
♦ farm. čisti bencin bencin za rane; filoz. čisti razum spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev; čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; gastr. čista juha nezakuhana juha; čista mast mast brez ocvirkov; kem. kemično čist; lit. čista lirika lirika, ki izraža le čustva; čista rima rima, pri kateri se vokali ujemajo glede dolžine in širine; šol. čisti biolog biolog, ki študira sámo biologijo
- čísto stil. čistó prisl.: čisto oprati; čisto obrita brada; orkester zveni intonančno čisto / doma imajo zelo čisto
- čísti -a -o sam.: pog. prireditelji so imeli pet milijonov čistega čistega dobička; zbrisati kaj do čistega; prepisati na čisto dokončno, brez popravkov; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; dati otroka v čisto v čisto perilo; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. ni pri čisti je nekoliko duševno zmeden
♦ gozd. sečnja do čistega, na, v čisto sečnja, pri kateri se posekajo prav vsa drevesa; prim. čisto
SSKJ
deformírati -am dov. in nedov. (ȋ) spremeniti naravno, pravilno obliko česa; skaziti, iznakaziti: bolezen mu je postavo močno deformirala; slikar je deformiral obraze v grozljive spake; les spomladanske sečnje rad razpoka in se deformira
// spremeniti prvotno, dano obliko česa, preoblikovati: pritisk je železne plošče precej deformiral; vzmet se elastično deformira / pisatelj je po potrebi realnost tudi deformiral
// spremeniti prvotno, dano obliko česa, preoblikovati: pritisk je železne plošče precej deformiral; vzmet se elastično deformira / pisatelj je po potrebi realnost tudi deformiral
- deformíran -a -o: deformiran značaj; deformirana noga; deformirano deblo
SSKJ
déloven -vna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na delo:
- a) delovni načrt; izboljšati delovne pogoje; spremeniti delovni postopek, proces; doseči dobre delovne rezultate; ogledati si vse delovne faze v tovarni; spremeniti delovne metode / delovna operacija; delovna sposobnost, zmogljivost
- b) delovni prostor / delovni čevlji; delovni konji; delovna miza, obleka / ima močne delovne roke; delovna živina
- c) delovni človek / delovni sestanek; seja bo imela delovni in slavnostni značaj / delovna akcija; delovna disciplina; v sobi vlada pravo delovno vzdušje / delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; delovni dan delovnik; delovna doba čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve; delovna knjižica dokument, ki izkazuje delavčev poklic in delovno dobo; delovna norma količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času; delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec; delovna organizacija organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki z družbenimi sredstvi opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost družbenih služb; delovna skupnost samoupravni organ, ki ga sestavljajo vsi člani delovne organizacije; delovno mesto najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba; delovno predsedstvo skupina ljudi, ki vodi sestanek ali sejo
● tovarna potrebuje nove delovne moči delavce; pomanjkanje delovne sile za delo sposobnih ljudi
♦ adm. delovni nalog pismeni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela; delovna pogodba pogodba o ustanovitvi delovnega razmerja med delodajalcem in delojemalcem; ekon. delovna enota; jur. delovno pravo pravni predpisi, ki urejajo pravice in dolžnosti delavcev in javnih uslužbencev; delovno razmerje pravno razmerje med delodajalcem in delojemalcem; strojn. delovni stroj stroj, ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; delovni gib gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo; žel. delovni vlak vlak za prevoz materiala za gradnjo in vzdrževanje železniških naprav
- délovno prisl.: delovno oblečen
SSKJ
demóničen -čna -o prid. (ọ́) demonski: demoničen človek / demoničen smehljaj; demoničen značaj / demonični čar; nanj je imel demoničen vpliv; demonična in nepremagljiva moč; sam.: nekaj demoničnega je bilo v njej
SSKJ
SSKJ
dobrodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) ki je mirne, nerazburljive, prijazne narave: dobrodušen človek / govorila je z dobrodušnim nasmehom; dobrodušen obraz / dobrodušna šala
- dobrodúšno prisl.: dobrodušno spregovoriti; dobrodušno vesel značaj
SSKJ
dokazováti -újem nedov. (á ȗ)
- 1. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi: dokazoval je svojo nedolžnost; dokazoval je, da ni kriv; z uradnim spričevalom dokazovati; prepričevalno dokazovati
- 2. biti zunanji izraz, znamenje česa: povečan obisk dokazuje, da je za prireditev vedno več zanimanja; rezultati dokazujejo, da je tekmovanje uspelo / zgodovina nam dokazuje, da so imela narodna gibanja revolucionaren značaj; to nič ne dokazuje / primer zgovorno dokazuje napredek
- dokazujóč -a -e: hodil je po uradih, dokazujoč svojo pravico; deduktivno dokazujoča metoda
SSKJ
dokumentacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dokumentacijo: publikacija ima predvsem dokumentacijski značaj / dokumentacijski viri; dokumentacijsko gradivo / dokumentacijska služba
SSKJ
elementáren -rna -o prid., elementárnejši (ȃ)
- 1. ki vsebuje najnujnejše bistvene elemente česa; temeljen, osnoven: pridobiti si elementarno izobrazbo; jezikovni priročniki sodijo med elementarne potrebe sleherne kulture; elementarno znanje / takšna bivališča ne ustrezajo niti najelementarnejšim zahtevam / napravil je elementarno napako veliko, začetniško
- 2. ki v svojem bistvu ni podlegel vplivom okolja, prvinski: elementaren človeški značaj; ljudje v tem romanu so premalo elementarni / takšna stavba bi bistveno posegla v elementarni sestav okolja
// ki se pojavlja v veliki meri, z veliko intenzivnostjo, nezadrževan: elementaren izbruh strasti; stara ljubezenska strast se je povrnila z dvojno elementarno silo - 3. nanašajoč se na element 5: elementarni dušik; fosforja v elementarnem stanju v naravi ni
- 4. ki ga povzroči delovanje naravnih sil: elementaren pojav / elementarna nesreča / znanost zmaguje nad elementarnimi silami
♦ fiz. elementarni delec najmanjši del snovi ali energije; elementarni naboj najmanjši (pozitivni ali negativni) naboj v naravi; min. elementarna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; ped. elementarni pouk pouk v prvem razredu osnovne šole; pouk, ki obravnava elemente predmeta; elementarni razred prvi razred osnovne šole
- elementárno prisl.: čutiti, doživljati elementarno; svobodo so pojmovali juridično, ne elementarno; bil je elementarno pristna kmečka natura; sam.: v njegovem obnašanju je nekaj elementarnega
SSKJ
ênosméren -rna -o prid. (ē-ẹ́ ē-ẹ̄) nanašajoč se na eno smer:
- a) enosmerna rast vej / promet je enosmeren; enosmerna cesta cesta, po kateri poteka promet samo v eni smeri
// enosmerna vozovnica - b) enosmeren vpliv; enosmerno proučevanje problema enostransko
// značaj glavnega junaka je enosmeren je razvit samo v eni smeri
♦ elektr. enosmerni generator stroj za proizvajanje enosmerne električne napetosti; dinamo; enosmerni motor motor na enosmerni tok; enosmerni tok tok, ki ima stalno isto smer; enosmerna napetost napetost, ki ima stalno isto smer
- ênosmérno prisl.: promet poteka enosmerno
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 10
- Naslednja »
Število zadetkov: 185
Dostopnost